Posamezna številka Din 1*50. LJUBLJANA, petek, 11. januarja 1924. Poštnina plačana v gotovini. aaHBMB* it . >£*oO JT! JJ -O JD JZ ■uinCmOsr, Izhajajo vsak petek. — Uredništvo in upravništvo (začasno): Ljubljana, Knafljeva ulica 18. — Naročnina za rnesec 6 Din, četrtletno lo Štev. 2. Urejuje: Redakcijski odbor. Leto !V. ‘Lovro Klemenčič: Avtonomija sindikalnih organizacij in politika delavskega razreda v SHS, t. Poprevratna doba 1919 do 1921. Delavski sindikati v pokrajinah današnje države Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili že pred vojno slabo razviti. V Srbiji je doseglo število organiziranih delavcev pred balkansko vojno okrog 6000, a že med balkansko vojno je to število Padlo na brezpomembnost, svetovna vojna in okupacija Srbije pa je ^popolnoma uničila sindikalni kakor tudi organizatorični politični .pokret delavskega razreda v Srbiji. ^Sindikalne organizacije Banata, Bosne in Hrvaiske, ki so bile pred vojno še v slabejšem stanju kot one jf Srbiji, so med vojno docela propadle. Obdržale so se med vojno edinole sindikalne organizacije v Sloveniji, ki so bile tesno zvezane z gospodarskimi konsumnimi društvi; a tudi te le s pomččjo svojih central v avstrijskih in čeških deželah. Nezadovoljstvo in odpor proti vojni ter velika brezposelnost, ki je nastala neposredno po prevratu, je pripeljala veliko število delavstva in kmetskega polproletarijata v socialne sindikalne organizacije v vseh pokrajinah. Konjunktura v obrti m industriji leta 1920. in 1921., ki je narasla predvsem zaradi splošnega Pomanjkanja življenskih potrebščin Po petletnem rušenju vsega, kar človek potrebuje za življenje, in po pet-Jetnem produciranju vsega, kar ugo- nablja delovno silo in človeku potrebne naprave — je primorala te številčno močne, a na znotraj slabe sindikalne organizacije na neprestane boje. V teh bojih so se pokazali vsi nedostatki sindikalnih organizacij: pokazala se je neenotnost sindikalne taktike, ki je izvirala iz slabega vodstva in iz pocepanosti organizacij. Pokazalo se je pomanjkanje sindikalno izvežbanih funkcionarjev. Pokazala se je silna potreba po združenju sindikalnih organizacij v celi državi. Ta potreba je rodila ekstremne centraliste, ki so smatrali, da je neobhodno preko noči združiti vs£ strokovne organizacije v ene po enem kopitu v vseh ozirih strogo centralizirano organizacijo. Ta ekstremni centralizem je rodil odpor pri reformistih, ki so se upirali sploh vsakemu združenju, ker so slutili, da bo pretirani centralizem onemogočil sindikalni pokrei ali pa da bi ga dovedel na neznatne majhne organizacije. Ta bojazen je bila opravičena predvsem zaradi tega, ker na sedežih central v Beogradu in Zagrebu ni bilo industrijskih predpogojev, niti sposobnih funkcijonarjev, ki bi bili prosti nacijonalnih in provinci-jalnih predsodkov. Organizacije v Sloveniji pa so se branile združitve deloma vsled jezikovnih razlik, deloma vsled drugačne politične in internacionalne orijentacije, ki je pri tedanji konstelaciji mednarodnega delavskega pokreta in nevarnosti zmage kontrarevolucije v Rusiji tvorila glavno in skoro edino vprašanje. Tako se je zgodilo, da slovenski i sindikati, najrazvitejši po svojem organizacijskem stanju in izkušenosti, niso igrali nobene vloge ter tudi niso bili polnopravno zastopani na L sindikalnem kongresu v Beo-giadu, na veliko škodo nadaljnjega razvoja sindikalnega gibanja v SHS. Prvi sindikalni kongres v Jugoslaviji je bil bolj pod vplivom splošnega navdušenja nad takrat bujnim delavskim pokretom in takrat agilno razpoloženimi masami — kot pa bi moral biti v znamenju resnega dela in sindikalnega konsolidiranja. Med-sfrokovna centrala, ki je bila izvoljena na tem kongresu, se je kmalu pokazala nezmožno izpeljati do kraja velike akcije, ki so bile pred durmi, niti je bila zmožna utrditi na znotraj organizacije. Brzo se je pokazalo, da v C. S. R. Svetu v Beogradu ni niti enotne taktike niti dovolj razumevanja za ogromno sindikalno gibanje y celi državi. Stroga centralizacija se je pri nesposobni centrali razvila na mah v sindikalno birokracijo, ki je zgubila stike s pravimi potrebami širokih delavskih množic, 2. Doba Obznane in Zakona o zaščiti države 1921 do 1923. Tako se je zgodilo, da je nepremišljena čeznočna centralizacija sprečila normalni razvoj delavskih sindikatov in jih samo prividno konsolidirala. Prva ofenziva delodajalcev, ki se je začela s prepovedjo It sindikalnega kongresa, je zatekla delavske sindikate nepripravliene duhovno in maierijalno. To se je posebno očito pokazalo s progla-šenjem slovite »Obznane«. Z enostavnim protizakonitim dekretom so se na mah zaprli skoraj vsi delavski sindikati, ne da bi le-ti, dasiravno so šteli preko 150.000 članov, dali le trohico odpora. To je silno opogumilo delodajalce, posebno pa vladajoči bančni kapital, ki se je vsled trgovske krize 1921. leta začel stekati v industrijo. Navajen visokih profitov v špekulaciji, izvozničar-stvu, je zahteval iste profite v industriji. Na potu pa so mu bili številni sindikati, ki jih je v kratkem razbil in uničil. Skrajno zločinsko in nepremišljeno je bilo v tistem času izzivati, kakor tudi izvrševati razkol. Neglede da sem na seji Centralnega sveta 1921. leta to povedal in bil proti izključitvi opozicije iz stranke, je večina pod vplivom takratnih velikih, toda samo zunanjih vspehov, izglasovala izključitev zelo enostavno, lahko in nepremišljeno. Vsakemu je bilo jasno, da izključitev pomeni razkol v najtežjem času, ko je kapital pričel ofenzivo in ko je celi delavski razred bil stavljen izven zakona. Dogodki, ki so se vršili v sindikalnem pokretu po Obznani, so najža-lostnejši in najsramotnejši v zgodovini delavskega gibanja na Balkanu — a morda celo v fivropi. Sindikalna birokracija posebno z desnega krila, a nič manj s frazer-skega krajnega levega krila, je pokazala tako ozkosrčnost in neume-vanje delavskih interesov, kakor je še ni zabeležila zgodovina delav- Emil Zola: LISTEK. Germinal. Prevel * * *. (Nadaljevanje.) Že pri vratih je zagledal Maheu zaloge. Rekel ni «ičesar, samo njegov nemimi obraz se je razjasnil. Cel dan ga je mučila misel na prazno omaro brez azil oče poželjenje malih, ki sta prebledela in so iima ustnice postale vlažne. »Kaj so otroci kaj dobili od lega?« je vprašal. In ker se je žena obotavljala, je rekel: »Veš, nisem prijalelj nepravičnosti. Ves tek zgubim, če stojita poleg mene in mi ne privoščita grižljaja.« »Kaj pa da so dobili,« je zavpila jezno. »Seveda, če jih boš poslušal, jima lahko daš svoj del in še vse drugo, ker bi pač jedla, dokler se ne bi razletela. Ni res, Olgica, da smo to vsi jedli?« »Gotovo, mama,« je odgovorila mala grbavka, ki le znala lagati ob takih prilikah kot kaka odrasla. »Ajte,« je zavpila mati in gnala otroka v drugi kot sobe. »In če bi dobil tudi samo oče, kaj ne dela? Vi lenuhi pa ne znate drugega kot žreli denar.« Maheu ju je poklical k sebi in jima je porazdelil ostanek kosila. Olroka sta se vzradostila in pogoltnila grižljaj z naslado. Katarina, Jeanlin in Caharija so odšli gori v sobo, mala dva pa je odpeljala Olgica pred vrata, da se bo z njima igrala »Povej,« je rekla žena, »videla sem lvoj pogled, ko si prišel. Skrbelo te je, kaj? Je zaloge so te osupnile. Pomisli, picolainska gospoda mi ni dala niii krajcarja. Res je: prijazni so, oblekli so mala dva in sram me je bilo, da sem beračila pri njih; to mi še vedno roji po glavi.« Postala je irenotek. Mož ni rekel nič, ampak mirno poslušal zanimivo zgodbo. »Maigart mi je pokazal vrata. In kako! Kakor spodiš psa na ceslo! Volnene obleke res grejejo, ampak z njimi ne pride še nič v želodec, ne res?« Vzdignil je glavo, rekel pa ni še vedno ničesar. V Picolaini nič, pri Maigartu nič — kje pa je bilo potem? »Šla pa sem še enkrat k njemu in lako dolgo silila vanj, da mi je dal. Bojim se samo, da ima Maigart svoje namene.« Hotela je govoriti o Katarini, pa obmolknila je, ker ni hotela moža vznemirjati. »Kakšne namene?« je vprašal. »Hm — zdi se mi, da bo morala Katarina plačali račun!« Čez trenofek je prišla Katarina. Hotela je ili vun„ da si kupi trak za klobuk, ker je stari že umazan. »Kaj imaš denar?« je vprašala mati. »Nimam, ampak Mouque mi je obljubila, da mi puinpa deset sujev.« Mati ji je dovolila, da je šla. Ko je bila pri vratih jo je poklicala. »Ti, glej, da ne kupiš Iraka pri Maigartu.« Oče pa je pristavil: »Pazi, da ne boš prenočila na cesti.« 1X. Ko je zavžil Štefan pri Rasseneurju juho, se je vrgel v svoji sobi truden iri razbit na posteljo. Dva dni ni spal po cele štiri ure. Ko se je zbudil v mraku, je bil trenotek kakor v omotici in ni vedel, kje se nahaja. Glava ga je tako bolela, bilo mu je tako slabo, da je sklenil, da gre pred večerjo na zrak in potem v posleljo. Zunaj je bilo milo vreme. Nebo je bilo oblačno, bilo ni niti najmanjšega vetra. Štefan je hodil okoli brez cilja. Ko je šel mimo La Voretoca, je obstal v senci in je videl Caharijo, ki je čakal in govoril s svojim prijateljem Mouquetom. »Greš?« je vprašal. »K Vulkanu greva.« »Takoj? Delo imam « »Kako?« : m - Pa ko se je obrnil, je videl, da prihaja Filomena Mislil je, da razume. .im '- t u >rn;^ »A, lako. Potem grem naprej « »Dobro, pridem za tabo.« ’ - : '-s Ko je šel Mouguet dalje, je srečal svojega očela, starega Mougueja, ki je tudi prihajal iz La Voreuxa; akega gibanja. Del birokracije z desne je postal direktno orodje podjetnikov v vduševanju sindikatov — skrajna levica pa je s svojo frazer-sko puhlo taktiko pokazala popolno neumevanje splošne situacije in resničnih interesov napredka in delavske stvari. Razkol se je izvršil na celi črti in mase, neumevaioče to neverjetno sindikalno politiko, so postale deloma brezbrižne, deloma pa so odšle direktno v žolte organizacije, ki so podpadle pod direktni vpliv podjetnikov. Kaos in dezorganizacija, požolte-nje organizacij in apatija mas se je potrojila, ko so zavladali v levih delavskih organizacijah bivši desničarji, sedaj največji puhloglavi levi frazerji — po delu skrajni oportunisti in desničarji. Danes je stanje sindikalnih organizacij nad vse žalostno. Vsaka politična stranka od tkzv. naprednih strank, ki so izrazito kapitalistični zastopniki, do kršč. socijalistov in neodvisnih ima svoje sindikate. Delavstvo ene stroke je razcepljeno v 12 do 15 različnih organizacij, od katerih ni ena sposobna za uspešne akcije. Kakor osamljen otok stoji edina izjema: organ, črkostavcev kot enotna in edina organizacija te stroke. Pri tej organizaciji se lahko vse ostale stroke učijo, kaj pomeni za sindikat proletarska demokracija v organizaciji, dobro izkušeno sindikalno vodstvo, ki ni partizansko ozkosrčno. Posledice take sindikalne politike so za delavstvo in uradništvo katastrofalne. Plače nameščencev in mezde delavcev so vkljub precejšnji konjunkturi v nekaterih strokah naravnost sramotne. Če se poljedelski delavci plačajo v Sloveniji po veleposestvih na dan 7 dinarjev, kar ni niti za 1 kg kruha in če kvalificirani delavci v tovarnah v Ljubljani dobijo samo 20 Din na dan, a nameščenci hodijo raztrgani in bosi — je to največja obsodba dosedanje sindikalne politike. Sindikalna politična modrost Zorgijancev, ki vrhunci v izreku: »čim slabejše, tem boljše«, je za današnji čas najpo-gubnejša, ker direktno odvrača množice od organizacij. Kaj sedaj? Navzlic silnemu kaosu, ki je nastal vsled terorja in nezadostne pri-pravlienosti na njega, delavstvo ne sme obupati, a delavski voditelji morajo najti pota in načina, da delavske množice vzbudijo iz apatije in odvrnejo od žoltih organizacij. Kaj je za to predvsem potrebno? Predvsem je potrebno konštatirati napake in učiti se iz prošlosti. Delavski razred se od svojih porazov uči ravno tako, kakor od svojih zmag. Razkol sindikalnih organizacij, identificiranje sindikalne organizacije s politično, pretirani centralizem, strokovni birokratizem, levo frazerstvo in neizkušenost ter neznanje morajo s svojimi predstavi-telji izginiti iz delavskih vrst, ker vsi ti pojavi so umetni, plačani, nepro-letarski ter se pojavijo samo tam, kjer ni deiavske demokracije, delavske proletarske solidarnosti, ki je predpogoj zdravega delavskega gibanja. Kakšni sindikati bodo pristopni delavskim množicam v današnjih konkretnih razmerah, ko vsaka politična stranka gradi svoje nemočne strokovne organizacije še posebno z ozirom na dejstvo, da niti ena od obsioječh 4delavskh strančič — na-rodno-socijalna, krščansko-socijal-na, socijalistična in neodvisna — ne zastopa marksistično delavski razred, kar je danes več kot jasno?! V taki konkretni situaciji, ko je delavski razred prepuščen na milost in nemilost svojim eksploatatorjem ~ a politične njegove strančice vse v krizi, nemoči in neznanju, kako bi ga pravilno zastopale, v taki'konkretni situaciji, ko je delavski razred brez svoje prave politične stranke, ki bi mu morala biti glava in mo-zek, je neobhodno potrebno, da sindikati, strokovno organizirano delavstvo samo prevzame inicijativo in obrambo celokupnih delavskih interesov vse dotlej, da se konsolidira politična delavska organizacija. To svojo veliko emisijo pa sindikati ne morejo izvršiti, dokler se ne postavijo na edino pravilno marksistično stališče avtonomije sindikatov. Sindikalna birokracija je bila doslej večkrat nameščena od političnih strank in se je zatorej čutila nenaravno in odveč odvisna od političnih funkcij onarjev. To se je dogajalo cesto in je postalo takorekoč pravilo. Ta pojav pa je v ostrem nasprotju 7. najosnovnejšimi pojmi proletarske demokracije v organizacijah, zaradi tega nezdrav in 5k®<3ijiv. Avtonomni sindikati so edina fronta, ki lahko v današnjem težkem času napravi sindikate pristopne vsem delavcem ene stroke. Samo taki sindikati bi mogli v današnjem času brezzakonja kljubovali vsem viharjem od vseh strani. Samo avtonomni sindikati bodo strokovne organizacije očistili politikantskih frazerjev in agentprovo-katerjev, ki naj svoje redke zmožnosti raje prodajajo na čisto političnih sestankih. Samo avtonomni sindikati, ki bo- do pristopni vsem delavcem, ki se bodo upravljali demokratično, bodo lahko razvila novo proletarsko solidarnost, ki je predpogoj obnovitvi močnega delavskega pokreta. Samo takih sindikatov bo življenje trajno, ker samo taki lahko vodijo uspešen razredni boj proti kapitalu. Kako misli vladati angleška delavska stranka? (Cilji in metode angleške »Labour Party«.) (Značilen članek njenega voditelja in bodočega ministrskega predsednika Ramsay-a Macdonalda.) Ker obstoja velika verjetnost, da bo še tekom tega meseca prišla v Angliji, tej največji državi sveta, na vlado »Delavska stranka«, je izredno važno vedeti, kaj ta stranka hoče in po katerih potih misli hoditi. Zlasti za delavstvo je važno poznati mnenje največje delavske stranke sveta. Zato prinašamo v glavnih črtah članek Mac-donaldov, ki bo ministrski predsednik, članek, ki ga je Ramsay Mac-dolnad spisal za ameriško časopisje. Ta članek glasi: Obdavčenje premoženja. Delavska stranka je predlagala uvedbo enkratnega obdavčenja kapitala, ki presega vrednost 25.000 dolarjev. Obdavčenje bi se začelo z 1 % na manjša premoženja, pa bi se povzpeli jalo progresivno pri večjih imetkih vse do 50% za premoženja čez 5 milijonov dolarjev. Premoženje 25.000 dolarjev ali manj se ne bo obdavčilo. Če bi bil ta načrt sprejet, bi ga izvajali strokovnjaki finančnega ministrstva, da bi postal praktično izvedljiv. Vplačevanje davka pa bi se vršilo v obrokih, da bi se izognili prisilnemu pro-dajajanju vrednosti, kar bi brez dvoma omajalo ravnotežje cen. Če vzame Labour Party v roke upravo dežele, se bo napravila vestna parlamentarna anketa o izvedljivosti : tega obdačevanja in zahtevalo se bo točno poročilo, predno se’ bo ta namera uzakonila. Zveza za kooperativno soeijalno službo. Naše stališče glede nacijonalizacije industrij je izražena v našem volilnem manifestu s sledečimi besedami : "Stranka Dela deluje za ustvarjenje z-ajednice za kooperativno soeijalno službo. Ona smatra, da je bil dozdaj napravljen šele začetek v znanstveni organizaciji industrije. Ona želi v duhu praktičnosti aplicirati načelo javnega lastništva in kontrole rudnikov, železnic, električne sile, in municipal-nih prometnih, razsvetljevalnih itd. inštitucij. Nacijonalizacija se mora izvajati postopno, nikakor pa ne z naglimi spremembami. Ker se danes socijalizem zlorablja kot maska za mnogotere diskreditirane politike in ker je varnost In nor- malni razvoj države odvisen od inteligence, s katero publika razlikuje realne probleme od nerealnih, s katero dela razliko med zdravim razumom in sugeriranim strahom, se bom potrudil raztolmačiti, kakšen način socijalizma zagovarja Labour Party v Veliki Britaniji. Socijalizem in kapitalizem. Doba kapitalizma, ki se je pojavila z odkritjem sile premoga in z izumom strojev, je rodila med ljudmi take raz-mere, ki so okrutne in človeka nevredne. Upravičene pritožbe delavcev iz delavnic in rudnikov, strahoviti dokazi o človeškem propadanju, objavljeni potom mnogoštevilnih anket in parlamentarnih komisij, so proti njihovi lastni volji prisilili delodajalce, da izdelajo temeljite pravilnike za tovarne, za zdravstvo in zavarovanje delavcev. Taki pravilniki se danes smatrajo ža splošno potrebne in koristne. V pretečenem volilnem boju na Angleškem so bili socijalisti napadani-kot sovražniki celokupnega kapitalističnega sistema. Ta obtožitev ni pravilna. Socijalist ne smatra kapitali-| stičnega sistema v vsakem oziru za zlo, ( On ga akceptira kot zgodovinsko dejstvo. On prizma, da je ta sistem koristil narodnemu bogastvvu s tem, da je povečal izdatnost človeškega dels; Toda socijalist želi, da se blagodetr tega sistema pravilneje razdelijo in da se vse njegove slabe strani odpravijo. Socijalizem ne želi raznišitfc celi današnji sistem. Mehanizacija človeškega življenja. ■ Jaz sem vedno priznaval, da je kapitalizem doprinesel obilno k spicxšfte-mu človeškemu napredku. Ravnotako očividne pa so nevarnosti in neuspehi, ki jih nosi s sabo kapitalizem. On-je neizmerno povečal produkcijo, bogastvo, izume in materijalno udobnost. Toda on je obenem podreda človeško življenje in človeški značaj, mašinariji, tržišču, profitu. Kapitalizem se sam od sebe nikoli ne more vzdigniti više, kot je njegov glavni namen, ki sestoji v profitu zavoljo profita. Kadar kapitalizem postane dobrohoten in dobrodelen, takoj preneha biti kapitalizem in postane sam« •ekla sta st samo dober večer, sin je odšel po glavni :esh, oče pa vzdolž prekopa. Caharija pa ie že zopet rinil Filomeno proti sa-notni poti, čeprav se je branila. Mudilo se ji je; dru-gič. in začela sta se prepirati kot stara zakonca. Nič čudnega ni bilo v tem, da sta se videla samo zunaj, (udi pozimi, ko je zemlja zmrzla in ni žita, da bi se riegla vanj. »Ampak saj ni zavoljo tega,« je mrmral nepotrpežljivo, »povedati ti moram nekaj.« Držal jo je čez pas in jo nalahno vodil dalje. Ko sla prišla v senco kope, je hotel vedeti, če ima kaj denarja. »Cernu ga rabiš?« je vprašala. On pa je poslal skrivnosten in je govoril o dolgu dveh frankov, ki bodo spravili njegovo družino v obup. »Boš tiho!« Saj sem videla Mouqueta, spet gres k Vulkanu, kjer so tiste umazane plesačice.« Branil se je, trkal na prsi in dal svojo častno besedo. Ko je skomignila z ramami, je rekel nenadoma: »Pojdi z nama, če te veseli. Greš?« »In mah?« je odgovorila. »Kaj moreš nafediti korak, če imaš pamža, ki neprestano vpije. Pusti me, -crrem,« Pa pridržal jo je in jo milo prosil. Samo da ga ne bo sram pred Mouguetom, ki je se smrkovec in mu je obljubil, da pride. In končno ne more človek vsak večer čepeti za pečjo. Naposled je privlekla iz denarne torbice par grošev. »Vidiš, pet jih imam,« je rekla. Rada ti dam tri. Samo prisezi mi, da boš pregovoril svojo mater, da se lahko poročiva. Že dosti dolgo živiva na zraku. Mah je noč in dan nad menoj s to stvarjo. Prisezi prej, prisezi.« Govorila je s svojim mehkim glasom, z glasom dekleta, ki je brez strasti in samo preveč naveličana sedanjega svojega življenja. Prisegel ji je in zavpil, da je to sveto obljubljena stvar. Ko je dobil svoje tri beliče, jo je poljubil, požečkal, da se je zasmejala in bi bil šel zopet do skrajnega v tem kotu kope, ki je bila pozimi spalnica njihovega zakona, če mu ne bi bila opetovano reklo, da ne, ker ji ni ta stvar v prav nobeno zabavo. Vrnila se je sama v vas, on pa je šel čez polje, da poišče svoje tovariše. Stefan jima je mehanično od daleč sledil; ni razumel, zato je mislil, da je navaden sestanek. Pa drug par ga je osupnil in obstal je. Bila sta leanlin in Lidija. Lidija je bila njegova mala ženica. V temnih kotih sta poskusila posnemati So, kar sta slišala doma in videla skozi ključavnice in skozi špranje pri vratih. Vedela sta vse, pa od smeha nista prišla nikamor. Igrala sta se kot psička. On je rekel, da se igrata »ateta in mamo«. Stefan je šel dalje. Otroka sta zbežala, šel je mimo kope, strah pankertov mu je bil v zabavo. Sicer je bilo to brezdvomno nekoliko prezgodaj za njuna leta. Ampak kaj se hoče? Povsod sta videla in slišala to. Sto korakov dalje je naletel na nove parčke, šel je ob starem grabnu, ki je bil splošno zbirališče, kjer so se ongavile sejalke s svojimi ljubčki. Potem se je vsedel ob robu poti. Naenkrat je videl, da se bližata dva nova. Nista gn videla. Bila je Katarina in dolgi Chaval. Štefan pa ju še ni spoznal. Chaval je srečal Katarino. »rte, Katarina! Kam pa tako hitro?« »Trak grem kupit.« »Pojdi, plačam jaz,« je rekel. Zardela je. Najprej je hotela odkloniti, končno pa ie sprejela pod pogojem, da mu denar vrne. Nova težkoča je nastala, ko je rekel, da bi šla k Maigartu. »Ne, k Maigartu pa ne. Mama mi je prepovedala.*' »Bodi no. Saj ni treba povedati, kje si bila. Mai-gart ima najlepše trakove.« Ko je videl Maigart, kako prihajata Katarina in dolgi Chaval kot dva zaročenca, ki nakupujeta poročna darila, je postal ves rdeč; kazal jima je modrc trakove in bil pri tem ves divji kot človek, iz katerega se norčuješ. Ko jima je postregel, se je postavil ne prag in gledal za njima, kako sta se oddaljevala v mraku; in ko je prišla njegova žena in ga boječe vprašala za neko pojasnilo, je padel po nji, jo zmerjal in vpil, da bo umazani svet enkrat še obžaloval, da m pokazal hvaležnosti, ko bi morah vsi ležati na tleti in mu lizati noge. Chaval je spremljal Katarino po glavni cesti. $e) je poleg nje in bengljal z rokami; vendar jo je rinil z Dokom in jo vodil, čeprav tega ni bilo videti. Naenkrat je opazila, da jo je zrinil z glavne ceste in de jo mahata skupaj po ozki requillartski poti; pa ni bito časa, da bi se pritoževala; že jo je držal čez pas in jo giušil s kopo božajočih besed. Kako je neumna, da se bojit Nji naj bi storil kaj hudega, ki je tako majčkena, toda mehka kot svilo, in ljubka, da b? jo požrl! In govoril ji je za ušesi, na vrat, da jo je oblila-kurja polt po celem telesu. Vsa je bila udušena in ni-vedela, kaj naj odgovori. Res je, da se ji je zdelo, da jo ljubi. Soboto zvečer, ko je ugasnila svečo, sc je nalašč vprašala, kaj bi bilo, če bi prišel sedaj k nji; potem je zaspala in sanjala, da ni več rekla ne ter je bila vsa blažena od sreče. Zakaj jo je obhajat danes pri ravno isti misli nek odpor in kakor obžalovanje? Ko ji je s svojimi brkami tako sladko božal tilnik, da je zaprta oči, ji je švignil mimo spomina nek drug moški, fant, ki ga je videla zjutraj. CDalje prihodrtjič.l individualna vrlina. Tudi veliki kapitalist lahko postane darežljiv, človekoljuben, kneževsko dobrodelen, toda kakor hitro to stori, ne dela tega kot kapitalist, temveč s tem preneha biti kapitalist. Naj vodi kapitalist tovarno kot edini lastnik ali pa skupaj z ostalimi direktorji kot upravni-svet, ni pri tem delavec nič drugega kot lastnik delovne moči in sposobnosti, ki se nabavlja kot premog, bombaž ali ruda, kr se kupuje in prodaja na tržišču, kot to pač nanesejo razmere. Delavec je sebe prodajal za toliko m toliko plače, a ker kapitalist ni pla-eal ničesar za ono, česar ni želel, potreboval ali prejemal, so te iste mate-rijalistične težnje zavladale tudi nad «K>~gani in dušo delavčevo ... Odtod prihaja do fatalne delitve industrije v d ra nasprotna ekonomska tabora. Vsprušeča sebičnost je postala motiv •'«obefi strani. Moralni motivi dela. Socijalisti v britanski Labour Party vidijo v tem zlo. Ena naših glavnih žeženj je, da moralni motivi zopet pridejo do vpliva v industriji. Samo tedaj že se delavec čuti kot član skupnosti, posedujoči del skupnih dobrin, «10re on imeti tndi svojo resnično zadovoljitev v življenju. Transformiranje, ne uničevanje sistema. Socijalni napredek ni v tem, če se skače z ene stopnice na drugo, on ne sestoji v nagli izpremembi enega absolutnega sistema v drugi, ampak v lem, da se na najpripravnejših točkah krepijo vplivi, ki večajo človeško dobrobit, pa naj se človeška družba nahaja v tein ali onem stanju, v tej ali oni fazi razvoja. Na ta način se izpre-rnieja socijalni sistem in se zboljšuje soeijalna organizacija človeške dru- • žbe. Prflktična stranka. Labour Farty je praktična stranka, ki |o vodijo zgodovinska načela in vsestranske skušnje človeštva. Ona dela razliko meti mrzlično-hitrim zaletavanjem, ki ne prinaša nobenega trajnega rezultata in med erganičnim w potrpežljivim naporom. Šocijalist nič bolj ne pridiguje« razrednega boja, kot zdravnik »pridiguje« bolezen. Oba samo vidita, konštatirata in . želita zdraviti. • Zavest skupnosti, ue razredna zavest. Britanska Labour Party niti malo ne želi povečati razredne zavednosti. Ona želi ustvariti zavednost skupnosti, ■ da sc zavednost skupnosti postavi namesto razredne zavednosti. Nekateri mislijo pomagati s tem, da vpeljejo udeležbo delavcev na dobičku tovarne ali pa, da zavarujejo delavca, ki dolgo časa dela v podjetju. To so ne samo palijathna sredstva, ki nehote celo povečujejo slabe strani kapitalizma, ker vežejo delavce na njihovega gospodarja. To vodi direktno k paterna-Fizmu. V naši stranki se to vprašanje nenavadno pazljivo proučuje in mnenje večino je, da se na ta način ne da doseči trajnega uspeha. Ta način ne more nadomestiti novega, boljšega sistema organizacije, na podlagi skupnosti, ki bo enako koristmi za vse. Kapitalizem je prehodna doba industrije. r>anašnji kapitalistični sistem, ki se je izkazal nesposoben, da onemogoči pei ijodične krize dela, da ustavi stra-ftovito poti ato sil, da da dostojno življenje svojim delavcem, se no more smatrati za drugo kot za prehodno stanje industrij a 1 nega sistema. On se mora zboljšati, toda ne z revolucijo, ampak z neprestano evolucijo. Z drugimi besedami: današnji sistem ni treba iztrebiti s koreninami, ampak mora stopnjema preiti v drugi, boljši sistem, v tak sistem, ki se bo mogel »briritati in dati splošnosii velik plus, tci bo pri maksimumu produkcije (pri ftajvečji produkciji) uvedel pravično distribucijo (razdelitev). Alarmisti govorijo, da so socijalisti proti kapitalu. To je nesmisel. Socialisti polagajo tako veliko važnost »ta kapital, da uporno iščejo način, da *>i ga ohranili za sploSnosrf in ga vpo-*’Jfbili za korist cele človečke nniJtbe. Labour Pariv in Rusija. Naši nasprotniki napačno predoču-jejo metode, ki jih mi priporočamo narodu v političnem boju. Trdi se celo, da mi hočemo uničiti mašino, ki se je pokazala zmožno, da prinese toliko moči in bogastva našemu narodu. Imenujejo nas celo komuniste, četudi je naša stranka od vsega začetka na-glašala, da se ruski komunistični eksperiment ne more posrečiti, ker vpo-rablja metode, ki so diametralno nasprotne metodam, ki jih mi vporablja-mo. Z druge strani nas ruski voditelji in njihovo časopisje na Angleškem napada in črni ravnatako kot kapitalistično. In vendar se Rusija počasi vrača k blagostanju samo zato, ker se polagoma začenja posluževati tistih metod, ki jih mi priporočamo. Človeška družba se ue da spremeniti z legislativnimi akti (zakoni). Naši nasprotniki so si zamišljali, da bomo mi, če dobimo večino v parlamentu, skušali proklamirati socijali-stično državo s parlamentarnim aktom, da bomo skušali z legislativnim (zakonodajnim) aktom priti iz kapitalističnega v socialistični sistem. Jaz pa ne poznam niti enega uplivnejšega člana naše stranke, ki bi si stvar tako zamišljal. Tak predlog bi zavrnila skoro enoglasno cela naša stranka. Kajti velika je razlika med neved-nežem, ki pripisuje kaki bolezni čisto postranske vzroke, in med učenjakom, ki celotno in znanstveno proučava in odkriva globoke vzroke bolezni, ki jo je treba zdraviti. Nacijonalizacija nekaterih industrij, kakor rudarstva in železnic, se ne bo izvedla v Angliji čez noč, kot se je to storilo v Rusiji, tudi če bi mi, Labouristi, dobili absolutno večino v parlamentu. Mi preveč dobro poznamo dve dejstvi: prvič, da mi tega čudeža ne bi mogli izpeljati, tudi če bi hoteli; drugič, da je tkivo socijalnih odnošajev in odvisnosti tako spleteno, da se novo tkivo ne da tkati kar tja v en dan in po mili volji. Niti država, niti posameznik se ne dasta spremeniti kar čez noč, ampak morata ra,sti in pri tem se polagoma spreminjata. Unija duševnih in ročnih delavcev. Največji naš problem je: kako naj se 7. oddajanjem in vežbanjem mladine razvije naša potrebna umstvena sila in zmožnost. Labour Party je proti vsakemu birokratizmu. Ona želi svobodo. Toda ona vidi, da kapital vporablja najboljše moči in jih sijajno Tako ta seja širšega izvrševalnega odbora, ki naj bi postavila kandidatno listo SSDL, ni prišla nikamor naprej. Prisotni so se začeli zgražati in odhajati. Seja se je torej preložila. Med tem časom se je v Zidanem mostu vršila strankina konferenca, na kateri naj bi se razpravljalo o postavitvi kandidatov za štajersko volilno okrožje. Predno govorim o razpravah te konference, se moram podati kakih teden dni nazaj. Povedati mi je nekaj o občnem zboru mariborske SSJ, na katero smo bili povabljeni v smislu dogovora, sklenjenega na konferenci enotne fronte dne 21. januarja v Ljubljani. Ta konferenca je imela poleg drugih točk, ki so bile^ na dnevnem redu, rešiti tudi vpra-' šanje, ali bo šla mariborska SSJ v volitve skupaj z nami ali pa z Berno-tom, Uratnikom, Korunom, Svetkom in Korenom, ki so tedaj še skupaj držali in se zbirali okoli lista >Na-preja . Čudno pri tem dnevnem redu je bilo že to, da je bilo sploh potrebno še enkrat razmotrivati o nastopu mariborske SSJ, kajti Golouh in Nachtigal, ki sta se udeležila kongresa enotne fronte v Ljubljani, nista tja prišla kot zasebnika, ampak kot pooblaščena delegata svoje okrožne organizacije in ker sta glasovala za program SSDL, je bilo vprašanje ta-korekoč že rešeno. Ne vem, če vsled plača, da mu vodijo njegova podjetja. Labour Party mora torej, če želi izvesti transformacijo človeške družbe, združiti v svojih vrstah največjo sposobnost v tehničnem vodstvu tovaren in podjetij z ročnim delavstvom, da oba ta faktorja združi v unijo za so-cijalno službo, ki bo v prvi vrsti osi-gurala primerno sposobnost v proizvajanju, energijo in uspešnost v prodajanji! in razdelitvi dobrin in inteligenco, ki bo stalno pazila na to, da se bodo stvari razvijale s čim večjo uspešnostjo. S»S ifc Iz gornjih izvajanj Ramsay-a Mac Donalda jasno izhaja, da se angleška delavska stranka po metodah svojega delovanja globoko razlikuje od strank komunistične intemacijonale, razlikuje pa se tudi od strank II. hamburške intemacijonale. Ne da bi se hoteli dane spodati v oceno idej, izraženih od Mac Donalda, moramo reči, da so oči proletarijata celega sveta danes obrnjene v Anglijo in v njeno delavsko stranko, ki lahko prinese ogromnih koristi delavskemu gibanju vseh dežel in ki utegne odločilno uplivati na zunanjepolitične odnošaje. O ostalih načrtih angleške delavske stranke se ve še naslednje: Predvsem bo Anglija takoj in brez pridržka priznala sovjetsko Rusijo in stopila z njo v normalne gospodarske in diplomatične stike. To bo ogromne važnosti, prvič, ker je Anglija s kolo-j nijami največja država na svetu in bo stopila v izmenjavo izdelkov in pridelkov z drugo državo — Rusijo; drugič bodo v tem činu morale Angliji slediti še ostale države, s Čimer bo Rusija zopet imela odprta vrata v Evropo, ki so bila doslej po Cle-menceau-jevem receptu obdana z železnim obročem v ogromno škodo vseh narodov sveta. V gospodarskem boju med Francijo in Nemčijo misli Anglija nastopiti ublažilno in se predvsem prizadevati, da se sedanja Zveza Narodov, ki, je le orodje zmagovitih velesil, postopno izpopolni s tem, da se vanjo pritegnejo vse države, zlasti tudi Nemčija 'm Rusija. V notranji politiki misli delavska stranka najprej rešiti problem brezposelnosti, ki zadeva milijone angleškega delavskega prebivalstva, nato pa preiti na polje socijalnih reform. Maloštevilne so te naloge, vendar tako ogromne in pomembne, da od njih pravilne ali nepravilne rešitve odvisi bližnja bodočnost Evrope. njune neagilnosti ali vsled tujih intrig, je zadeva obvisela v zraku in je prišlo vprašanje kooperacije pri volitvah na mariborski konferenci še enkrat na dnevni red. Na to konferenco je naš izvrševalni pdbor delegiral Klemenčiča, Tokana in mene. Konferenci je predsedoval Petejan, za belgrajsko centralo SSJ 9e je je udeležil dr. Živka Topalovič, za tedanje Bernotovce pa Svetek, Uratnik, memia H&terndor- [ejTW Iforun je vlekel za vrvice izza kulis in ga ni bilo v mestno posvetovalnico, kjer se je konferenca vršila. Organizacije so poslale okoli 40 delegatov. Kot je kongres enotne fronte 21. januarja v Ljubljani bil slika zaupanja in navdušenja slovenskega proletarijata za združitev razbitega delavskega tabora, tako je mariborska konferenca nudila žalosten pogled na pomanjkanje discipline, solidarnosti, pomanjkanje programatične izobrazbe, zat0 pa tem več osebne rivalitete okoli vprašanja, kdo naj bo kondidat in poslanec. iiejejan, kateremu drugače vse spoštovanje, je tu igral podobno vlogo kot leta 1919 na kongresu socijalde-mokratične stranke v deželnem dvorcu v Ljubljani, namreč: ne sem, ne tja, s čemer so bile zgubljene zelo ugodne možnosti in so vsa vprašanja ostala nerešena. Golouh je bil tudi zelo neodločen, čeprav ga je vezala dana beseda. Sploh je Mariborčane bolj kot združitev proletarijata zanimalo in razburjalo vprašanje, kdo bo nosilec liste, kdo bo kandidiral na levem in kdo na desnem bregu Drave itd. Besedni dvoboj, ki se je vnel med zastopnikom belgrajske centrale SSJ in Bemotovimi pristaši na eni strani ter med nami na drugi strani ,je bil nad vse zanimiv in značilen. Dočim smo mi izražali najresnejšo željo in najodkritosrčnejšo pripravljenost, da pride ne samo do enotnega nastopa SSDL in mariborskih socijalistov pri državnozborskih volitvah, ampak tudi do popolne združitve v smislu sklepov ljubljanSTcekonference enotne fronte (kar naj bi bilo uvod v poznejšo združitev vsega proletarijata v Sloveniji in v celi državi v eno samo in enotno strokovno Federacijo Dela in eno samo delavsko stranko po angleškem in amerikanskem vzoru), so stali zastopniki belgrajske in Bernot - Korunove SSJ na skoz in skoz partizanskem, sektantsko - dogmatičnem stališču, zahtevajoč od nas, da popolnoma kapituliramo. V našm prizadevanju, da se ustvari enoten delavski tabor najprej v Sloveniji, nato pa v celi državi, niso hoteli videti nič drugega kot spreten komunistični manever, da se razcepi soeijalna demokracija. Namesto, da bi razmotrival potrebo in možnost ustanovitve enotne fronte v Jugoslaviji, se je dr. Topolovič sukal le okoli internacionalnih vprašanj in je hotel na vsak način, da izjavimo, da ima prav II. ne pa III. intemacijonala. On nikakor ni hotel razumeti, da smo mi proti temu, da bi se boj, ki se bije v svetovnem proletarskem gibanju med socijalistično in komunistično intema-cijonalo in ki je pahnil skoro vse dežele sveta v krvavo kapitalistično reakcijo, nadalje vodil tudi v SHS po vzgledu ovc, ki gredo za koštrunom, magari če skoči v vodo ali pa v prepad in si zlomi vrat. Smisla za realno, pravo razumevanje potreb delavskega ljudstva pri njem ni bilo opažati, pač pa velika, zoperna doktrinarnost in dlakocepstvo, kot jo ima velik del srbskih delavskih voditeljev, pa naj si že pripadajo socijalističnemu ali pa komunističnemu taboru. Njim ni glavna stvar in predmet' zanimanja in delovanja živi delavski razred, ampak mrtve knjige in papirno doktrine, ki so lahko pravilne ali pa tudi zmotne. Pri tej absolutni nepraktičnosti in zagrizenosti srbskih voditeljev ni čudo, če je na Srbskem delavsko gibanje prišlo na psa in da je tudi povsod drugod šlo takoj vse narobe in je vse vrag vzel, kakor hitro so nerodni, fanatični Srbi vtaknili svoje prste vmes. (Dalje prihodnjič.). Komarjevi zapiski. Cenjeni prijatelj Komar! Najprej Ti dam vedeti, da se mi, podeželski ljudje, močno zanimamo za Tvoje zapiske, ker nam znaš na lep, kratkočasen način povedati bridko resnico« Ti nam pripoveduješ, kar je bilo in kar je. Če ne boš hud, da se Ti mešam v Tvoje opravilo, bi Te prosil, da me vzameš v svoje okrilje in mi prepustiš malo prostora v svoji rubriki, da razodenem svojo zgodbo, ki je zgodba milijonov in milijonov meni enakih. Med tem časom lahko malo počivaš, da zopet nabereš tvarine za svoje želo, ki vedno pika tja, kjer je prav. Vojna od 1. 1914. do 1. 1924. Bilo je tistega nesrečnega jutra leta 1914, ko mi poda birič »einberufungs-karto«. Ko pogledam usodepolni papir, siknem med zobe: prokleta vojska!. V mojem srcu se je bil ljut boj. Čemu moram svoje zdravo telo nositi v mesnico? Ali mi ne bi bilo bolje, če bi delal v Ameriki, Avstraliji ali Afriki, čim dalje, tem bolje? Tako in enako premišljujoč, stopam proti svojemu stanovanju, da si uredim vse potrebno za na pot. In res, popoldne jo že odrinem s prvim vlakom v Ljubljano. Ko izstopim z vlaka na ulico, vidim že na tisoče in tisoč« mmmmmmmmmmammmmmm mtmmmmammnmmmmmmmmmmmmi trnu* »n « Vladislav Fabjančič: Kako so razbili delavsko enotno fronto! Kdo je kriv sedanji nemoči delavskega razreda v Sloveniji? (Nadaljevanje.) ljudi. Vse je prevzeto patri jotizma, kot ovce so pripravljeni iti v mesnico in mirno čakajo, kaj prinese bodočnost. Zopet se mi zbudi gnjus do pa-trijotizma. Čemu vodi že tisočletja in tisočletja ljudi v klavnico in jih bo vodil še tisočletja, dokler ne pride vsak posameznik do spoznanja, da je to medsebojno pobijanje nevredno človeškega dostojanstva in uničuje splošni napredek človeške družbe? Takoj drugi dan me preoblečejo; dali so mi puško in patrone. Zdel sem se pa sam sebi kakor opica v tisti odurni obleki. Čez nekoliko ur sem že v drdrajočem vlaku med prepevajočimi zaslepljenci. Ustavimo se v Budimpešti; tu izstopimo iz vlaka in dobimo odraor. Tu sem mo|al tudi prvi svoj krvavi strel izpustiti: na nedolžnega moža. Bil je namreč neki Madžar radi upora v armadi obsojen na smrt. Da ga ubijemo, je bilo od naše kompanije vzetih sedem mož, med katerimi sem bil tudi jaz. Hočeš, nočeš, moral sem oddati strel v nedolžnega moža. Z drugimi vred me je naša gosposka slavila kot junaka. V resnici pa je bil oni Madžar večji junak kot jaz. Kajti jaz sem napravil zločin proti svoji volji, torej sem bil .strahopetec, a oni je bil junak, ker je gledal z odprtimi očmi smrti v obraz. Kot strahopetec sem se boril po vseh frontah. Najprvo v Rusiji, potem na Francoskem, na Balkanu, v Mali Aziji. Bilo nas je na milijone in milijone. In ti milijoni so bili strahopetci, ker vsi so se borili proti svoji volji. Kakor konji vlečejo voz na povelje svojih gospodov. Kakor se konji ne zavedajo svoje moči, tako se masa ne zaveda svoje moči. Rekli so nam: za domovino se gre, vera je v nevarnosti! In mi smo krvaveli, polagali naše glave pred -nenasitnega boga Moloha. Saj se ni šlo za drugo kot za naše glave in posameznikom za milijone, ki so iz naše krvi kopičili silna bogastva in iz kosti padlih zidali razkošne palače. Prišlo pa je leto 1918. Ruski duh je že zlomil verigo kapitala in bilo je videti, da bo solnce rešitve obsijalo celi svet. A bridko smo se zmotili. Vendar so odpljuski ruske revolucije prišli tudi do nas. Vojaki, ki so se vračali iz Rusije, so povzročili prvo revolto v središču Evrope. V Judenburgu je bil prvi signal za splošno ustajo v srednji Evropi. Ker ni bilo organizacije, je bil punt udušen v krvi. Buržuazija pa je izrabila stvar zase, modri duhovniki pošljejo oznanjevalca Kreka in Korošca, ki zaže-neta krik za narod in domovino, pozabila sta cesarja in vero. In danes obešajo judenburško revolucijo na narodni zvon. Ali ni to sramota, iz glada in trpljenja kovati dobiček v nekake nacijonalne svrhe? Tu je bil primoran vsak si izsiliti košček kmha z bajonetom v roki. Med revolucionarno maso ni nihče vedel za nekake načrte buržuaznih prorokov, ki so iz Avstrijcev postali Jugoslovani. Tu je bilo vse prevzeto za svobodo in združitev Evrope. Ali niso vračajoči se iz Rusije, vseh narodnosti, prvi nastopili z rdečimi zastavami za takojšen konec vojne ter tako zrevolucijonirali cele mase? Takrat je bila ura, toda potuhnjeni voditelji socijalne demokracije so nasedli buržuaziji in masa je bila oropana vodstva. Prišlo je, kar je moralo priti. Prišlo je do piškavega miru, nato pa do novih vojsk, ko-jih se pa jaz nisem udelžil, kajti šel sem pod Salcburško goro in prespal sem vse vojne od leta 1924 do leta 1950. I. Jerman, Černomelj. (Dalje prihodnjič.) Boj kapitalistov proti 8-umemu delavniku. 8 urni delavnik v Nemčiji odpravljen. Več desetletij so se borili delavci vseh dežel za uvedbo 8 urnega delavnika. Potom težkih bojev so strokovne organizacije izbojevale korak za korakom, da se je delavni čas vedno bolj bližal zahtevanemu cilju. Toda še-le revolucija koncem vojne je prinesla popolno zmago. Najprej je bil Burni delavnik vpeljan v Rusiji in sicer že 1. 1917. pod prvo revolucijsko vlado, še preden so boljševiki prišli na oblast. L. 1918. in 1919. se je vpeljal 8 urni delavnik v vseh deželah srednje Evrope, ki jih je pretresla revolucija: v Nemčiji, v Avstriji, na Čehoslovaškem, na Poljskem, v Jugoslaviji, v Bolgariji. Koncem vojne je vrelo vsepovsod v delavskih množicah. Iz strahu pred razširjanjem revolucije je začela buržuazija odneha-vati v vseh državah. Tako je bil 8-umi delavnik vpeljan še 1. 1918. na Norveškem, aprila 1919. na Francoskem, junija 1919. v Švici, oktobra 1919. na Švedskem, novembra 1919. na Nizozemskem, junija 1921. v Belgiji, dočim je bil v Angliji in na Danskem zagotovljen potom kolektivnih pogodb. Končno je bil marca 1923. z dekretom legaliziran tudi v Italiji (pod Mussolinijem), kjer je bil zagotovljen že 1. 1919. potom kolektivne pogodbe. Celo fašizem je torej priznal 8 urni delavnik. Toda kakor hitro je začel revolu-cijonarni val padati, so si kapitalisti zopet upali nastopiti proti tej najvažnejši delavski pridobitvi. Najprej se Jim je posrečilo onemogočiti ratifikacijo na washingtonski t konferenci sklenjene pogodbe med državami odnosno 8 urnega delavnika. Nadalje so začeli v raznih državah uvajati izjeme za posamezne obrate. Vendar se jim naakok v splošnem ni posrečil. Šele zmaga protirevolucije v Nemčiji je 8 urnemu delavniku zadela prvi večji poraz. Danes drži Nemčijo v rokah rentna banka, a njej slepo služi drž. bram-ba. Delavstvo, razcepljeno na socijali-ste in komuniste, ki se med seboj koljejo, nima dovolj moči, in tako mu trga kapital zadnje pridobitve novem-berske revolucije 1. 1918. iz rok. Najprej so prišli na vrsto uradniki, ki niso hoteli skupnosti z delavci. Vpeljan je zanje 9 urni delavnik in neplačane nadure, če to le zahteva pisarniški predstojnik. Vrhutega se izvaja brutalna redukcija brez sodelovanja uradnikov. Tisoče in desetti-soče uradnikov je čez noč vrženo na ulice. Za uradniki so takoj sledili delavci in nastavljenci. Državna vlada je sicer izdala naredbo, ki načeloma sicer pridržuje 8urni delavnik, dopušča pa, da se potom tarif, pogodb podaljša delovni čas od 10 ur na dan. Zdaj skušajo delodajalci izmučenemu in lačnemu delavstvu, ki ga terorizira Reichs-wehr in ki vsled razkola nima odporne sile, povsod vsiliti 10 umi delavnik, ki je bil že pred vojno premagan! Že se gibljejo podjetniki v vseh državah. Pravijo: mi ne bomo mogli konkurirati z nemškimi izdelki, če tudi mi ne podaljšamo delovnega časa na 10 ur dnevno. Pričakovati je splošni naskok kapitala v vseh deželah na 8 urni delavnik. Toda proleta-rijat ne sme držati križem rok. Zdaj ko prihaja delavska vlada na Angleškem, bi rrftsral svetovni proletarijat izbojevati ratifikacijo ^ašhingtonske pogodbe glede 8 urnega delavnika- od vseh vlad po vzgledu Bolgarije, Ru-muliije in Grčije, katere so edine doslej to za delavstvo nad vse važno pogodbo ratificirale. Jugoslovanski proletarijat, ki ga uničuje reakcija in čigar moč je vsled razcepa in bratomornega boja med posameznimi strankami in strujami strahovito opešala, se mora tudi prebuditi iz letargije pred tem končnim naskokom kapitala, ki bo skušal odpraviti 8 urni delavnik v vseh obratih. Upiral pa se bo uspešno tem napadom le, če bo obrnil hrbet razdiralni in brezmiselni politiki raznih Hlebcev in Lemežev v vseh delavskih strujah in izvedel združitev strokovnih organizacij vseh strank in struj v eni sami mogočni Federaciji Dela, kakor to priporočajo edino »Del. Novice«. Resnica glede naših rudarjev v Franciji in Belgiji. V »Strokovni borbi« se nekateri rudarji, ki so šli na delo v Francijo, pritožujejo čez razmere, v katerih se nahajajo, in napadajo pravnega zastopnika Zveze Rudarskih Delavcev dr. Dimnika, da zavaja ljudi v sužnosi. Da se pojasni ia zadeva, smo se obrnili na merodajno mesto in smo dobili sledeče pojasnilo: Inicijaiiva za odhod naših brezposelnih rudarjev v Francijo in Belgijo ne izhaja od pravnega zastopnika Zveze, ampak iz Hrastnika od s. Bedenika, ki je bil funkcijonar Zveze. Bedenik je prejel od svojega prijatelja v Belgiji pismo, v katerem ta zelo pohvali svoj tamošnji položaj, kjer je bil zaposlen kot rudar. Pisal je, da zasluži okrog 35 frankqv dnevno, za hrano pa da 9 frankov. Delo da je sicer težko, toda dobro plačano. Ko je Bedenik to pismo prejel, se je obrnil na dr. Dimnika, da posreduje, da bi odpuščeni rudarji dobili delo v Belgiji in Franciji. Ker se za odpuščene rudarje voditelu na Turjaškem trgu ni so prav nič brigali, je dr. Dimnik vzel stvar v roke in je dobil okrog 100 sprejemnic za delo v Belgiji in Franciji. On je te sprejemnice izročil Zvezi Rudarskih Delavcev. Sprejemnice se niso glasile na imena onih, ki se zdaj pritožujejo v »Strokovni borbi«, ampak so si imenovani sami vzeli sprejemnice, ki so se glasile za druge rudarje, in sicer vsak po dve (eno za Francijo in eno za Belgijo). Tako so odšli v Francijo na svojo odgovornost. Prihodnjič prinesemo originalna pisma rudarjev; ki se glase zelo ugodno in se bo izkazalo, da »Strokovna borba« iz političnih vzrokov namenoma zavija. Iz teh pisem sledi, da je delo v Franciji res težko, toda primeroma mnogo bolje plačano kot v Trbovljah. Rudarji se ne pritožujejo, medtem ko se pritožujejo le tisti, ki so bili doma vajeni le lahkega dela. Za danes toliko v interesu resnice. Trbovlje. Pred tremi meseci je orožništvo v Trbovljah aretiralo Franca Planinca in Konrada Medveščka radi sumnje vdeležbe poskusa atentata na ravnatelja TPD. v Trbovljah in Hrastniku. Sodišče dolži Medveščka, da je bila pisava na zaboju, v katerem se je nahaja) peklenski stroj, njegova; Planinca pa dolži, da je sestavil peklenski stroj. Sam preiskovalni sodnik dr. Košar v Celju je rekel Planincu: »Vi ste ključavničar in inteligentni; vi ste ga napravili.« V Trbovljah je vodil pri Medveščku preiskavo sam bivši policijski komisar g. Habe, ne da bi našel za osumljenca kaj obtežilnega. Pri Planincu se je pretekli eden ponovno vršila hišna preiskava, brez uspeha. Planinec je znan športaš del. nog. društva »Zore« v Trbovljah. Radi te afere je bil celi odbor »Zore« zaslišan, zato ker je neka podla duša denuncirala člane Zore--, kot anarhiste, ki se pečajo samo z bombami. Tudi pri funkcionarjih drušva »Zore« je bila hišna preiskava, baje zato, ker se »Zora« imenuje — društvo št. 3. Obžalujemo gospoda sodnika, da pada v mreže de-nuncijantom in drži po nedolžnem že 3 mesece Franca Planinca v zaporu v Celju. Do danes ni moglo sodišče niti ene stvari dokazati, ki bi upravičevala zapor. Pač pa smo mi v posesti zanimivih podatkov, da je vsa preiskava bila organizirana od strani Trboveljske družbe. Javnost v Trbovljah zahteva, da se ta zadeva v najkrajšem času razčisti in izpusti po nedolžnem zaprte. Zanimivo je tudi, da je policijski komisar g. Habe dobil službo pri Trb. prem. družb. Kaj to pomeni, gospodje!?! Javnosti lahko postrežemo z vsemi onimi imeni orožnikov, ki so dobili od Trb. prem. družbe plačilo za svoje obnašanje v času stavk in preganjanja »komunistov«, s tem da danes sede v pisarnah in so pazniki (brez kvalifikacije). Duhovi so pri nas zelo razburjeni nad temi metodami in zato v prvi vrsti zahtevamo: na dan z resnico o peklenskih strojih v Trbovljah. As. Iz radarskih revirjev. Kolikor bolj se konsolidira modema buržuazija, toliko težje postaja breme delavskega razreda. Če pomislimo na čas pred tisto žalostno stavko, kateri so skopali jamo nekateri elementi na TurjaškeJM trgu, nam nehote pride na misel očitek: po čemu trpite, saj ste sami krivi?! In deloma moramo dati temu očitku prav. Ako je delavsvo kompaktno, ako je to delavstvo močno v svoji organizaciji, v kateri je disciplina, tedaj prav gotovo ni daleč dan, da se tudi gmotnim potrebam delavstva zadosti, Nič ne pomaga navdušenje za Leme-ževe in Hlebčeve papirnate revolucije, ampak delavstvu more pomagati le njegova organizacija in njegova zavest. Ne zadostuje samo, da ima delavstvo močno organizacijo, ampak delavstvo mora imeti v prvih vrstah svojih borcev tudi izkušene in poštene ljudi. To že uvidevajo široke plasti, ne samo rudarskega delavstva, temveč množic delavstva sploh, pa naj si bo fizičnega ali duševnega, v celi državi. S frazami in z medsebojnim cepljenjem, katerega so povzročiil razni fra-karji v delavskih vrstah, je proletarijat pomagal proti lastni volii buržuaziji na noge. Ker se pa tega že davno zavedamo, je naša sveta dolžnost, da tudi naše pol speče SGtrpine zbudimo in jih privedemo k delu za lastni dobrobit in za dobrobit vsega delavstva. V revirjih vlada po zlomljeni stavki prava brezpravnost. Delavstvo je ši-kanirano zopet in zopet od hlapca' Trboveljske družbe. Plače rapidno padajo. Kazen na vseh koncih in krajih. Otroci, žene in možje — lačni, raztrgani in bosi in vse to v hudi zimi. Delavstva se polašča obup. Ali je to prav? Ne in zopet ne! Mesto obupa, naj se delavstvo oprime pogumaI‘ »Pogum velja«, pravi pregovor. Pogumno je treba stopiti skupaj, s pogumom je treba prijeti za delo, ki naj prinese delavstvu tudi sadov. S pogumom in trdno voljo se je treba vreči na delo za združitev delavstva v močnih stanovskih organizacijah, ki morajo voditi razredni boj, ne oziraje se p Vi tem ne na levo, ne na desno. Tega se zaveda malodane vse delavstvo v revirjih in že je jelo stopati skupaj v krog »Delavskih Novic«, ki so nam stale na čelu v prejšnjih gigantskih bojih rudarskega delavstva, ki so delavstvu prinesli precejšen materijel-ni in velik moralen uspeh. Ko pa je delavstvo zgubilo one pridobitve, ki si jih je v težkih bojih in v najtežjih dneh pridobilo, je tudi spregledalo in spoznalo izkoriščevalce delavstva v svojih lastnih vrstah. Zavedajoč se, da je potreba to čiinpreje odpraviti, se je delavstvo oprijelo svojih »Delavskih Novic«, ki pokažejo vsako kreaturo tako, kot je v resnici. Delavci zaupajo svojim »Novicam«, zato se je pričelo v njih krogu živahno vrvenje. Rudarsko delavstvo bo pometalo najpreje izkoriščevalce iz svojih lastnih vrst. da i v bodoče ne bo mogla ta golazen škodovati gibanju, ne samo rudarskega delavstva, temveč delavstva sploh. Na obzorju se pozavlja nova zarja, ki je svetla dovolj, da razžene temin® tudi iz zadnjega kota delavskega razreda. Mi ne smemo upati, da imajo na Turjaškem trgu odrešenika za radarsko delavstvo; oni imajo odreSenika le za lastne želodce in ne za nas. Zavest nam pravi, da je pravi odrešenik v nas samih. Lastno delo in lastna požrtvovalnost sta nam luč do pravega odrešenja. To delo pa mora biti zopet v skupnosti in mora stremeti za tem. da se celokupnemu delavstvu življenjski položaj izboljša. Ako pa vse to uvidimo, je potrebno, da tudi lastno delo podpiramo in da okrepimo naš glas. Ker pa nas noče slišati nikak meščanski in malomeščanski list, je naša sveta dolžnost, da okrepimo »Delavske Novice«, da se v njih krogu zbiramo in vežbamo za boj. Ako smo dobro oboroženi in dobro izvežbani ter disciplinirani, tedaj nam je mogoče stopiti na branik za naše najosnovnejše življenjske pravice v nadi, da bo naš boj tudi uspešen. Beda, ki tare najhuje rudarsko delavstvo, nas kliče, da stopimo trdno kot en mož z ramo ob rami v boj za pravice človeštva in za končno osvoboditev delavskega razreda izpod jarma kapitalizma. Lastnik in izdajatelj: Konzorcij Odgovorni urednik: Lojze Dolenc. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.