KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino iZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Janez Cvirn, dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Aleš Gabrič, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut in dr. Eva Holz (glavna urednica) Prevodi : Katarina Kobilica - angleščina Niko Hudelja, Primož Kuret, Avguštin Malie - nemščina Bibliografska obdelava : Branko Goropevšek Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : MEDIT d.o.o. Tisk : Profima d.o.o. Na naslovni strani : Žepna ura z verižico, o. 1800 Napis na številčnici: Joseph Schüschegg, spodaj Niggl Zilli. Ohišje iz zlata, številčnica kobaltno modra, premer 50 mm. Pokrajinski muzej Celje, Kulturno zgodovinska zbirka, inv. št. 1005. Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92) KAZALO Irena Lazar : Obrti rimske Celejc ..................................................... 1 Miha Kosi : Potujoči srednji vek .................................................... 8 Alenka Vodončnik : Humanizem in celjski grofi....................................... 27 Edo Škulj : Jurij Slatkonja na štirih upodobitvah...................... 33 Metoda Kokole : Isaac Posch "Crembsensis" - nekaj novih podatkov o skladateljevi mladosti ........................... 40 Tatjana Badovinac : Tri različne upodobitve Graške Marije Pomočnice v Celju ....................................................... 45 Rolanda Fugger Germadnik : Poroke urarskega mojstra Niggla iz Celja ............. 49 Nataša Kolar : Vojska na Ptuju od 1850 do 1914 ............................ 52 Ivanka Zaje Cizelj : Izobraževanje odraslih v okviru celjskih društev do leta 1918.................................................... 57 Alenka Čuk : Narodno bralno društvo v Orehku ........................ 71 Bojan Cvelfar : Naj pokaže Celje svojo nemško kov! (Odkritje spomenika cesarju Jožefu II. leta 1882 v Celju) ......................................................... 78 Marija Wakounig : Politika ministrskega predsednika Alfreda Windisch-Grcatza na podlagi stenografskih zapiskov državnega zbora ......................................... 83 Avguštin Malie : Dvojezične šole in pouk slovenščine ob koncu 19. stoletja na primeru Koroške s posebnim ozirom na razprave v koroškem deželnem zboru .................................... 88 Janez Cvirn : Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893 - 1895) ........102 Branko Goropevšek : Celjsko gimnazijsko vprašanje 1895 - 1914 ...........112 Milan Likič : Pijanci, pijanke in druge ljubljanske slike v Hribarjevi dobi .........................................................126 Primož Kuret : Ustanovitev prve slovenske filharmonije leta 1908 .........................................................................139 Iris Zakošek : Glavni trg v Celju kot osrednji tržni prostor .......143 Aleksander Žižek : Kronika konca strašne vojne (Dnevniški zapiski Marte GoUitsch) ........................149 Mednarodno posvetovanje Mednarodne komisije za zgodovino mest srednjeveške metropole, Bologna 9. - 10. maja 1997 Poročila (Darja Mihelič) ................................................................161 Ocene Akademija za gledališče, radio, fim in televizijo / 50 let/ 1946 - 1996, 215 strani (Tatjana Dekleva) ...........................................................164 50 let Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1996, 433 strani Zbornik povzetkov člankov z mednarodne konference posvečene petdesetletnici Ekonomske fakultete, Ljubljana, 1996, 642 strani (Tatjana Dekleva)........................................165 Marko Waltrisch: Protagonisti sovodenjske stvarnosti 1945 - 1995, polstoletna kronika kulturnega društva. Kulturno društvo Sovodnje 1995, 143 strani (Stane Granda) ...............167 Marko Waltrisch: 50 let kulturne prisotnosti v Štandrežu. Kulturno društvo Oton Župančič 1945 - 1995. Štandrež 1995, 169 sh-ani (Stane Granda)................................................................168 Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje XXIX, Ljubljana, št. 5, 1996, 342 strani (Vlasta Tul) ...................................................169 Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki, uredil Vilko Novak, Murska Sobota, Pomurska založba 1996 (Monumenta Pannonica), 335 strani (Matej Klemenčič) ..........................................................172 Stane Stražar: Župnija Dob skozi stoletja; Odbor pri Krajevni skupnosti Dob, 1996, 674 strani (Blaž Vurnik)................................................172 Ptujski zbornik VI/1 in 2, Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996, 114 strani (Martin Steiner).......174 Milena Vrenčur, Ivan Križnar: V navzkrižnem ognju. Grosupeljsko in Stisko okrožje OF 1941 - 1945. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 1997, 394 strani (Vida Deželak-Barič)......................................................175 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Irena Lazar Obrti rimske Celeje Današnje Celje leži na prostoru, ki je bil po- seljen že pred več tisoč leti. Ugodna lega v jugo- vzhodnem delu Savinjske doline, ob sotočju Sa- vinje in Voglajne, je pritegnila najprej prazgo- dovinska ljudstva. Najdbe iz starejše železne dobe so bile odkrite na Miklavževem hribu, kjer je bilo prazgodovinsko gradišče. Tudi takoimenovana "jantama cesta", prazgodovinska trgovska pot, ki je povezovala Baltik s severnim Jadranom, je vodila tod mimo. Keltska naselbina se je razvila nekoliko niže, na terasah hriba in njegovem pobočju. Obseg te poselitve je danes težko natančno določiti, predvsem zaradi Savinje, ki je pogosto poplavljala in celo spremenila strugo. Iz teh osnov se je v prvem stoletju razvilo rimsko mesto, ki mu je cesar Klavdij (41 - 54) podelil mestne pravice. Osnovni pogoj razvoja in razcveta vsakega me- sta je gospodarstvo in v okviru le-tega različne obrti. Tudi v rimski dobi so pomenile pomemben temelj, na katerem je slonela oskrba mesta, tigo- vina, iz tega je raslo blagostanje mesta in njegovih prebivalcev. Nekatere panoge so ostajale v okviru manjših delavnic, spet druge, na primer lončar- stvo, steklarstvo, kamnoseštvo, so v svojem razvo- ju ponekod že dosegale obseg pravih industrij. Iz pisanih virov lahko sklepamo, katere so najpo- mebnejše panoge obrti, ki so delovale v vseh več- jih mestih,! kako je potekala trgovina, od kod so uvažali posamezne vrste izdelkov in pridelkov, do kam vse so segale trgovske poti. Potrditev obstoja različnih obrti v posameznih mestih pa s pomočjo materialnih ostankov lahko prinesejo le arheološka izkopavanja. Obrtna dejavnost v Celeji je bila, sodeč po rezulatih arheoloških izkopavanj, dokaj pisana in dobro razvita. PREDELAVA KOVIN Predelava kovin in izdelovanje drobnih bro- nastih predmetov sta bila razvita v Celeji že od 1. stoletja pr. n. š. dalje. Omenili smo že, da se je rimsko mesto razvilo iz pomembne keltske trgov- ske naslebine. Le-ta je bila vključena v tako ime- novano Noriško kraljestvo (regnum Noricum). To Meijer F., van Nijf O., Trade, Transport and Society in the Ancient World, London 1992. je bila zveza keltskih plemen, ki je obsegala pod- ročje na današnjem avstrijskem Koroškem ter se- verno in osrednjo Slovenijo. Med plemeni so se vse bolj razvijale različne obrti in s tem v zvezi tudi živahna b-govina in tesni stiki z rimsko omiko. Preko Rimljanov so se seznanili z denar- nim gospodarstvom in v kraljestvu so pričeli ko- vati lasten denar sredi prve polovice 1. stoletja pr. n. Š.2 Kovali so velike srebrnike (tetradrahme), srebrnike polovične vrednosti (didrahme) in srebrn drobiž. Redko so kovali tudi zlatnike (stater) in zlat drobiž. Osminka staterja je bila leta 1983 odkrita v Celju in je pomenila prvi dokaz, da so Kelti kovali tijdi zlat drobiž. Novec ima na prednji sfrani upodobljenega konjička.^ Keltski mali srebrniki, 1. stol. pr n. š., Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk Noriško kovanje se deli v grobem na dve sku- pini novcev, ki se med seboj ločita tudi po ob- močju razprosfranjenosti.^ Zahodnonoriški srebrni- ki (na prednji sfrani glava Apolona in na zadnji konjenik z imenom kneza) so bili v obtoku pred- vsem na območju današnje avstrijske Koroške, vzhodnonoriški (na prednji sfrani podoba Apolo- nove glave, na zadnji konj) srebrnild se pojavljajo predvsem na območju današnje Slovenije. Za zadnje je danes ugotovljeno, da so bili kovani v Celju. V Savinji že nekaj desetletij z različnim 2 Kos Peter, Keltski novci Slovenije, Silula 18, 1977, 18. ^ Keltski novci v Sloveniji, katalog razstave, Koper-Trst 1986, 18, si. 26. Kos Peter, Keltski novci Slovenije, Silula 18, 1977, 18. 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Polizdelek fibule vrste Almgren 233a, zač. 1. stol., Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk arheološkim materialom prihajajo na dan številni mali in veliki keltski srebrniki. Do danes se je njihovo število povzpelo že skoraj do tri tisoč. Srebrn drobiž je, za razliko od velikih tetradrahem, okrašen navadno le na eni strani. Upodobljeni so rozeta, konjiček ali moška glava. Poleg novcev je bilo najdenih veliko število malih srebrnih kepic, ki so bile pripravljene za izdelavo srebrnega drobiža. Nastale so tako, da so v okrogle kalupe na gli- nenih ploščicah ulili srebro z določeno težo. Iz teh surovcev so nato skovali drobiž oziroma male keltske srebrnike. Poleg surovcev hrani Pokrajinski muzej Celje tudi več amorfnih kosov različnih ta- lilnih odpadkov, nastalih ob ulivanju surovcev. Prav surovci in talilni odpadki so najbolj nepo- sreden dokaz o obstoju kovnice keltskega denarja v 1. stol. pr. n. š. Ob priključitvi kraljestva rimski državi (leta 15 pr. n. š.) so keltska plemena izgu- bila kovno pravico in v denarnem obtoku je prevladal rimski denar. Z rastjo rimskega mesta so se razvile še druge obrti, povezane s predelavo in obdelavo kovin. Iz struge Savinje izvira več kilogramov talilnih od- padkov brona in veliko število polizdelkov bro- nastih fibul. Fibule ali okrasne zaponke so izde- lovali z ulivanjem, dodelali s tolčenjem in dodali peresovino iz žice. Po tipih sodeč, so fibule izde- lovali že od začetka prvega stoletja dalje. To nam dokazuje delno izdelana fibula vrste Almgren 233a, ki je po analogijah z najdbami s Štalenskega vrha datirana v avgustejsko obdobje.^ Večina ostalih ^ Lazar Irena, Lalenezeitliche und frührömische Funde polizdelkov pripada močno profiliranim fibulam z gumbom na loku, značilnim za 1. in 2. stoletje. Izredno zanimive so najdbe talilnih lončkov ozi- roma topilnikov, ki so bili odkriti na več mestih. Pri izkopavanjih v Gubčevi ulici v hiši IV, na Bregu, Stanetovi ulici, na severu ob obzidju... Večji so služili za pripravo in taljeneje surovin, manjši pa predvsem za ulivanje v pripravljene kalupe. Na njih je vidna rdečkasto steidasta porozna masa bronaste žlindre. Kalupi za izdelavo bronastih predmetov so bili enodelni ali dvodelni, za bolj komplicirane in zahtevne izdelke so uporabljali tudi tehniko "izgubljajočega se voska" (čire per- due), to so bili kalupi za enkratno uporabo. Med celjskimi najdbami velja omeniti fragment kalupa, ki je bil odkrit med izkopavanji v Gubčevi ulici. Ohranjen je spodnji del, na katerem prepoznamo bogato nagubano oblačilo, segajoče do tal, in del stopal, ki gledajo izpod obleke. Verjetno je kalup predstavljal neko žensko božanstvo, to je največ kar lahko sklepamo glede na njegovo fragmen- tarno ohranjenost. Te male bronaste figurice so navadno stale v hišnih svetiščih (laranjih), ki so jih poznala vsa privatna domovanja v bolj ali manj razkošni obHld. Polizdelki bronastih fi'bul 1.-2. stol, Celje - struga Savinje. Foto: V. Berk KAMNOSEŠTVO Posebno mesto je imela v Celeji kamnoseška obrt. Izredno številni in kvalitetni nagrobniki, na- pisi in posvetilni oltarji so skoraj praviloma izde- laru iz marmorja. Analiza je pokazala, da gre za pohorski marmor. Rimska kamnoseška industrija je bila organizirana na poseben način. Do mestnih kamnosekov so bili v glavnem dostavljeni že delno izdelani spomeniki in obdelani bloki marmorja. Groba obdelava je potekala v kamnolomu ali de- lavnicah ob njem, nato pa je sledil transport do aus der Savinja in Celje, Arheološki vestnik 47, 1996, 284, t. 1: 17. 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Topilniki, Celje - Gubčeva ulica. Foto: V. Berk. kamnosekov. Celeji najbližji kamnolom marmorja je poznan v Hudinji pri Vitanju,^ domnevno naj bi lomili marmor tudi v Planici nad Framom'' in Smartnem na Pohorju.^ Na Bregu so leta 1944 odkrili ostanke delno izdelane marmorne are in poleg nje več neob- delanih marmornih blokov.^ Ara je lepo profi- lirana, dva reliefa sta izdelana in dokončana. Slab- še ohranjeni relief na levi predstavlja Atisa, ki stoji pod drevesom. Desni relief upodablja predmete, povezane z daritvami in obredi ob praznovanjih oziroma slavnostih. Prepoznamo lahko orglice, piščal, cimbale, patero in vrč. Na gornjem delu je vidna žila, ki poteka navpično navzdol po stranici. Prednji del are, kjer bi moral biti napis, je prazen. Po pripovedovanju očividcev, naj bi bilo poleg neobdelanih marmornih kosov tudi nekaj kamno- seškega orodja.!'' 2al ni ohranjen noben kos in Klemene Josip, Kronologija dveh rimskih napisov iz Sv. Vida nad Vitanjem, Arheološki vestnik 4, 1953, 227. Pahič Stanko, Seznam rimskih kamnov v Podravju in Pomurju, Arheološki vestnik 28, 1977, 14. Pahič Stanko, Bistriški svet v davnini. Zbornik občine Slovenska Bistrica I, Slovenska Bistrica 1983, 65. ^ Pere Bernarda, Rimske najdbe v Celju od 1941 do 1951, Arheološki vestnik 2, 1951, 231. Kolšek Vera, Municipium Claudium Celeia, Celjski zbornik 1982-83, Celje 1983, 170. Del kalupa za bronast kipec, Celje - Gubčeva ulica. Foto: V. Berk opiramo se lahko le na pripovedi. V lapidariju je shranjen še en zanimiv kos. Marmorna pepelnica, ki je služila kot grobna skrinja, vanjo so shranjevali pepel umrlih in pridatke, ki so jih priložili za življenje v onostranstvu. Odkrita je bila med izko- pavanji ob gradnji poštnega poslopja leta 1897 in je bila v uporabi kot okvir vodnjaJka.^^ Pokrov ni ohranjen in tudi pepelnica ni do konca izdelana, torej očitno ni našla poti do svojega naročnika. Prednji del pepelnice je razdeljen v tri polja. Stran- ski polji, namenjeni reliefom, sta sicer lepo uokvir- jeni, a prazni. Osrednje polje izpolnjuje že izklesan napis. Iz njega izvemo, da je pepelnico naročil Kasij Primijan zase in za svojo ženo Terencijo. Na- tančen pogled odkrije žilo, ki poteka po vsej pred- nji strani pepelnice. Verjetno je bil to vzrok, da je kamnosek delo opustil in poiskal primernejšo surovino. Na desni stranici pepelnice je vklesano kamnoseško znamenje, verjetno prekrižano kam- noseško orodje. Ne moremo pa pojasniti, ali je znak nastal že v kamnolomu, ali pa ga je vklesal celejanski obrtnik. Vsi ti ostanki potrjujejo obstoj kamnoseških delavnic na jugu mesta, na Bregu. Kamniti spomeniki in napisi pa niso le dokaz za kamnoseško dejavnost. Napisi nas seznanijo tudi z različnimi obrtnimi združenji, ki so delovala " CIL III 14368/3; Riedl E., Reste einer altchristlichen Basilika in Boden Celeja's. Mitt. der K.K. Central- Comission 24, 1898, 222. 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Nedokončana marmorna ara, Celje - Breg. Foto: V. Berk. v mestu. C. Maskulinij Lusor je daroval za votivno ploščo v čast Vulkanu, bogu ognja in njegovim častilcem.12 V štirih stolpcih so našteta imena čla- nov, verjetno kovačev, ki so bili združeni v tej bratovščini. Podobna plošča je bila darovana in posvečena Merkurju, zavetniku trgovcev.^^ Zal je danes izgubljena. Zanimiv je tudi nagrobnik dru- žine Nundina Respekta, ki je nastal v drugem stoletju.Portreta nad napisom upodabljata kelt- ski par, odet v značilno domačo nošo. Na spod- njem delu nagrobne plošče je pod napisom upo- dobljeno kotno merilo in grezilo, ki nam pojas- njuje, da se je N. Respekt ukvarjal z zidarskimi oziroma gradbenimi deli ali morda celo z zem- Ijemerstvom. 12 CIL II 11678; Kolšek Vera, Celjski lapidarij, KNSS 7, Ljubljana 1967, 17. 13 CIL III 5196. Sasel Ana el laro, Inscripüones Latinae, Silula 5, 1963, 397. Marmorna pepelnica, nedokončana, Celje - Pošta. Foto: V. Berk. Nagrobnik Nundina Respekta, na spodnjem delu vklesana kotno merilo in grezilo, 2. stol, Celje - Breg. Foto: T. Lauko. 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino LONČARSTVO ! Tiinožniki različnih oblik in velikosti, Celje - naselbinska izkopavanja. Foto: V. Berk. Ob regulaciji Savinje so pri izkopavanjih na Bregu naleteli na nasutje, ki navaja k sklepu, da so tu obstajale tudi lončarske delavnice.!^ Enostavna hišna keramika, namenjena pripravi hrane, je bila gotovo izdelana v domačih delavnicah. Med grob- nimi pridatki rimskih grobov iz Šempetra in Celja izstopajo lonci iz grobe gline z okrasi mreže, žitnih klasov, vbodov, ki jih z drugih področij ne po- znamo. Torej gre za tipičen domač izdelek, ki je nastal verjetno v lončarski delavnici v Celeji ali bližnji okolici. Omeniti velja tudi trinožnike, po- sode na treh nogah, ki so služile za pripravo jedi na odprtem ognju. Celeja jih pozna v različnih velikostih in oblikah. Majhni, večji in zelo veliki, s pokrovi ali brez njih, trinožniki so med hišnim inventarjem zastopani v izredno velikem številu. Na nogah imajo te posode večkrat vpraskane raz- lične oznake v obliki zarez, valovitih linij in pre- križanih črt. Te oznake danes razlagajo kot lon- čarske znake oziroma oznake posameznih delav- nica^ Na Bregu je bü najden tudi glinen kalup za izdelavo bronaste oljenke v obliki doprsne moške figure. STEKLARSTVO Se ena obrt doživi v rimskem obdobju svoj vrh in razcvet, to je steklarstvo. Pihanje stekla, odkrito sredi 1. stol. pr. n. š. verjetno nekje v vzhodnem delu Mediterana, se v sto letih razširi po vsej rimski državi. Iz sprva luksuzne obrti, katere izdelki so bili dostopni le najbogatejšim slojem, nastane razvejana industrija in njeni izdelki po- stanejo nepogrešljiv del vsakdanjega življenja. V prvem stoletju so glavni centri še vedno omejeni na področje Mediterana in današnje severne Italije. Konec prvega stoletja pa se začno pojavljati lokalni centri steklarske proizvodnje, ki morajo zadostiti vse večjemu povpraševanju po cenovno dostopnih steklenih izdelkih za vsakdanjo rabo. Delavnice nastanejo povsod, kjer najdejo primerno surovino in kmalu se razvijejo lokalne obrti skoraj v vsakem večjem mestu. Glinen kalup za izdelavo bronaste oljenke, Celje - Breg. Foto: V. Berk 1^ Kolšek Vera, Nekaj prispevkov k lopografiji rimske Celeje, Celjski zbornik 1959, Celje 1959, 256. 16 Schindler-Kaudelka E., Zabehlicky-Scheffenegger S., Die bodenständige Keramik vom Magdalensberg, v: Kelten, Germanen, Römer im Milteldonaugebiel vom Ausklang der Lalene-Zivilisalion bis zum 2. Jahrhundert, Brno- Nilra 1995, 183. 1-2 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Kosi steJdene taline in fragmenti razbitili posod, Celje - Levstikova ulica. Foto: V. Berk. Na slovenskem prostom so rimske steklarske delavnice delovale v Ljubljani (Emona) in na Ptuju (Petoviona), kjer so bile odkrite celo peči. Izkopavanja v Celju na Levstikovi ulici v letih 1991 - 92 pa so dala podatke o steklarski proizvodnji tudi za Celejo.!'' Na izkopani površini so bili od- kriti ostanki severnega obzidja rimskega mesta. Se- verno od obzidja smo na površini štirih kvadran- tov (velikosti 4 X 4 m) sledili močni koncentraciji fragmentov steklenih posod, kosov opeke s sledovi steklene taline, kosov steklene mase in fragmente slabo izdelanih in uničenih posod. Vse te najdbe so nam potrdile, da smo verjetno naleteli na ostan- ke rimske steklarske delavnice. Pri izkopavanjih steklarskih delavnic v Kölnu, na Madžarskem in v Angliji so odkrili velike zaloge stekla v obliki raz- bitih posod in kosov neobdelane surovine. Pri pri- pravi steklene mase so steklarji vedno dodali osnovnim surovinam tudi kose razbitih posod. Ti dodatki so pripomogli k večji čistoči stekla in boljši kvaliteti. Seveda so pri tem natančno pazili, da so za brezbarvno steklo dodali ostanke prozornega stekla, pri pripravi barvnega stekla pa so dodali koščke razbitih posod iz ustrezno obarvanega stekla. Med ostalimi steklenimi fragmenti z Lev- stikove ulice so zanimivi deformirani kosi posod. To so ostanki sploščeruh ustij, zvitega ročaja, skratka kosov, ki so končali na odpadu zaradi nekvalitetne izdelave. Posebno pozornost zaslužijo koščki prozorne steklene mase, potegnjene v kap- lje. To so tipični ostanki steklarskih delavnic in dokaz, da so stekleno talino pripravljali sami. Te kaplje so namreč ostanek preverjanja steklene ma- se med taljenjem in segrevanjem. Ugotavljali so, ali je masa dovolj prečiščena in segreta do stopnje za nadaljno obdelavo oziroma pihanje. 17 Lazar Irena, Sledovi steklarske proizvodnje v Celeji, Celjski zbornik 1993, Celje 1993, 7. Steklena časa z dvojno steno, druga polovica 1. stol, Celje - Gubčeva ulica, grob 5. Foto: V. Berk. Med številnimi fragmenti posod je tudi nekaj kosov, ki nam pomagajo k časovni opredelitvi in določitvi obratovanja steklarske delavnice. Redke koščke večbarvnega marmoriranega in millefiori stekla, ki so ga izdelovali še v prvi polovici 1. stoletja, lahko verjetno opredelimo le kot odpadke, namenjene reciklaži in ne kot ostanke proizvodnje v Celeji. Deformirani kosi pihanih posod iz na- ravno zelenkastega ali rahlo modrikastega stekla in deli talilnih lončkov so najbolj veren dokaz za pro- izvodnjo. K temu moremo prišteti še dna steklenih čaš z dvojno prstanasto nogo, ostanke kvadratnih steklenic z dnom odtisnjenim v kalup z rozeto ipd. Vse te oblike se pojavijo v drugi polovici prvega stoletja in so značilnost steklarske industrije še skozi celo 2. stoletje.!^ Iz navedenega lahko za- nesljivo sklepamo, da je delavnica nastala ob koncu prvega ali najkasneje na začetku 2. stoletja. O eksperimentiranju z novo osvojeno tehniko pihanja govori nenavadna čaša iz groba 5 v Gub- čevi ulici. Dvoročajna čaša na nogi ima namreč dvojno steno. Nastala je tako, da je steklar spodnji del kroglaste posode potegnil navznoter, ustje in vrat pa imata funkcijo votle noge. Dodana sta dva trakasta ročaja in nastala je zanimiva pivska po- soda. Čaša nima primerjave med steklenim gra- divom iz rimskega obdobja in upravičeno lahko domevamo, da je verjetno nastala v domači delav- nici. Seveda moramo poudariti, da so v mestu delo- vale še številne druge obrti, potrebne za normalno oskrbo in življenje rimskega mesta. Omenimo naj opekarstvo. Rast mesta je zahtevala velike količine 18 Cool E. M., Price J., Roman vessel glass from exca- vations in Colchester, 1971-85, Colchester Archaeological Report 8, 1995, 215. I 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino strešne opeke, tlakovcev, opek za centralno kur- javo in gotovo je v mestu ali njegovi bližini cvetela tudi ta obrt. O čevljarstvu, barvarstvu, usnjarstvu in podobnem imamo malo podatkov, o poljedelski dejavnosti govori različno orodje, npr. motike, rovnice. Kalup za kruhek s podobo Bakha^^ je bil namenjen peki slavnostnih kruhkov ob čaščenjih povezanih z bogom vina. V članku sem navedla le nekatere obrti, katerih obstoj lahko potrdimo in dokažemo z materialnimi ostanld pridobljenimi med arheološkimi izkopa- vanji. Vsakoletne raziskave prinašajo vedno nove podatke o življenju v rimski Celeji in tudi slika o obrtnih dejavnostih se ob tem širi in dopolnjuje. ZUSAMMENFASSUNG Gewerbezweige im römisciien Ceieia Zur Entwicklung und zum Wohlstand einer Stadt leisten Handel und Gewerbe einen be- deutenden Beitrag. Aufgrund der archäologischen Überreste kann man in den ehemaligen römischen Städten in Slowenien auf zahlreiche und mannigfaltige Gewerbezweige schließen. Im vor- liegenden Beitrag werden die Gewerbetätigkeiten im römischen Ceieia (Celje) dargestellt, so wie sie mit Hufe von materiellen Uberresten, die bei zahlreichen archäologischen Ausgrabungen frei- gelegt wurden, belegt werden können. Im Rahmen der Metallbearbeitung ist zwei- felsohne die keltische Münzstätte aus dem 1. Jahr- hundert V. Chr. am bedeutendsten. Reste von Rohstücken, Schmelzabfällen und mehrere tausend kleine und große Silbermünzen stellen einen un- mittelbaren Beweis für die Existenz einer Münz- prägestätte in Ceieia. Fibeln und Schmuckspangen wurden seit dem 1. Jahrhundert hergestellt, wie aus den im Huß Savinja gefundenen halbfertigen Fibeln zu schließen ist. Besonders bedeutend und fortgeschritten war in der Stadt das Steinmetz-Gewerbe. Nicht nur die Überreste bemerkenswerter Reliefs und Auf- schriften, die im Pokrajinski muzej Celje (Regional- museum Celje) aufbewahrt werden, sondern auch teilweise ausgeführten Marmordenkmäler legen ein besonderes Zeugnis von den Steinmetzwerkstätten in der Stadt ab. Die Töpfer sorgten dafür, daß der Bedarf der reichen und ärmeren Schichten an Küchengeschirr gedeckt wurde. Reste von Töpferbrennöfen wur- den bisweilen nicht entdeckt. Dennoch verleitet uns die eigenartige Verzierung am Töpferton, mannigfaltige Formen von Dreifüßen und andere Küchenkerarmk aus Ceieia und Šempeter zu dem Schluß, daß sie in Töpferei-Werkstätten am Ort entstanden sind. Bezeugt ist dagegen eine Glas- hütte am nördlichen Stadtrand. Das Glasgewerbe erlebt im römischen Zeitalter eine Blütezeit. Aus einer Luxuswarenproduktion geht allmählich eine breit gefächerte Industrie hervor mit Werkstätten in vielen größeren Städten. Die Reste der Glashütte in Ceieia sind sonst bescheiden, gefunden wurden lediglich Fragmente schlecht hergestellter Gefäße, Schmelztiegel, Tropfen von Glasmasse und eine große Menge von Glas mit Ziegel vermischt. Über andere Gewerbezweige kann man vorerst nur Vermutungen anstellen, viele Angaben werden erst durch die Bearbeitung des Fundguts überprüft, das in Museumsdepots aufbewahrt wird. 1^ Za podatek se zahvaljujem kolegici Alenki Vogrin (ZVNKD Celje), ki vodi izkopavanja na dvorišču Knežjega dvorca v Celju. KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Miha Kosi Potujoči srednji vek Promet je bil v visokem in poznem srednjem veku dosti bolj živahen kot si ponavadi pred- stavljamo. Potovali so pripadniki vseh slojev sred- njeveške družbe, pogosto tudi na zelo velike raz- dalje. Poleg trgovcev, ki so predstavljali pomem- ben delež v prometu, so potovali kralji po svojih kraljestvih, plemstvo zaradi raznovrstnih motivov, papeži in drugi cerkveni dostojanstveniki na si- node, po svojih cerkvenih provincah ali posestih, opatje in priorji na redovne kapitlje, redovniki, pridigarji in romarji po dolžnostih ali zaobljubah, vojaki in križarji na "svete" ali običajne vojne, to- vorniki in sli po nalogu različnih gospodov, kmet- je-kolonisti v novo domovino, potujoči rokodelci, kramarji, umetniki ali rudarji v iskanju dela, študentje, glumači, roparji, beraä, vojni ujetniki in sužnji, krivoverci raznih sort in še bi se našlo. Iz različnih vzrokov je odhajalo na pot tudi veliko ljudi nižjega stanu "v lastni režiji", poklicno, v iska- nju pustolovščin ali iz verskih nagibov. Iz sloven- skih dežel jih je v srednjem veku precej popeljalo v svet tovomištvo, krošnjarjenje, romanje ali voj- skovanje. Tovorjenje kot tlaka, kmečka trgovina ali poklicno najemništvo jih je vodilo v primorska mesta, Italijo in do Salzburga, Dunaja ali celo Frei- singa. Romali pa so še dlje - v Rim, Santiago de Compostela, Jeruzalem, Köln, Aachen... O trgovini v naših deželah je bilo napisanega že precej, po- skusil pa bom podrobneje osvetliti in s primeri popestriti nekatere vzroke, potrebe in motive, ki so poleg trgovine v srednjeveški družbi zahtevali prometne povezave in silili k potovanju nemajhen delež prebivalstva. FEVDALNA VELEPOSEST Eden glavnih vzrokov je bil že v gospodarskem temelju srednjega veka - kmetijskem gospodar- jenju na osnovi veleposesti. Oblikovanje velikih zemljiških gospostev na Slovenskem v 11. stoletju je zato, ker so bili lastniki pogosto precej daleč v drugih deželah, cerkveni posestniki na primer v Ogleju, Krki na Koroškem, Brixnu, Salzburgu, Frei- singu, Bambergu, nujno zahtevalo redne prometne povezave, če je hotel zemljiški gospod imeti prak- tične koristi od oddaljenega gospostva. Administra- cija veleposesti in vprašanja gospodarjenja so ter- jali konzultiranje z zemljiškim gospodom, posredo- Prihod cesarja Friedrika III. v Zürich 19. 9. 1442 (Österreicl-iische Geschichte 1400 - 1522. Wien 1996, str 12). vanje navodil, inšpekcije, podajanje obračunov gospostva in podobno. Krški škof je vsako leto jeseni izvedel inšpekcijski obhod svojih spodnje- štajerskih dominikalnih posesti. Ta obhod je vključeval obisk Mokronoga na Dolenjskem, Bizelj- skega, Pilštanja, Podčetrtka in se med novembrom ter sredo decembra zaključil v Vitanju.^ Freisinški škof je v ta namen pošiljal vsako leto v Skofjo Loko komisarje ali pa so mu prišU v Freising poročat loški uradniki.^ Neredko je Loko obiskal tudi sam škof in dva je tu celo doletela smrt (v letih 1381, 1412). Iz vesti o potovanju škofa Joha- nesa konec 17. stoletja izvemo, da je pot iz Frei- singa z velikim spremstvom trajala 20 dni (okrog 500 km), medtem ko so odposlanci po najkrajši poti premagali razdaljo v 11 dneh.^ Po tej poti so potovali tudi loški podložniki, ki so za škofa Dušan Kos, Med gradom in mestom, Ljubljana 1994, str. 103. Pavle Blaznik, Stare prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom, Loški razgledi 15, 1968, str. 49. Prav lam, str. 53 - 54. ; , 5 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino tovorili predvsem vino iz Trsta in Vipave, južno sadje, platno, krzna in kože, ponavadi do Ober- wölza ali Mautemdorfa na Zgornjem Štajerskem na eni tretjini poti, kjer so tovor prevzeli drugi tovorniki, redkeje pa celo do Freisinga. Vino so morali freisinškemu škofu že konec 14. stoletja tovoriti tudi v Judenburg in na Dunaj."! Podobno organizacijo so imeli tudi drugi cer- kveni ali posvetni gospodje, ki so imeli posesti pri nas in svoj sedež v drugih deželah. Nekateri mo- gočni dinasti so si nakopičili ogromne posesti, raz- pršene čez celo vrsto dežel - Andeški v 12. stoletju od Bavarske preko Tirolske in Koroške na Kranj- sko, Babenberžani v prvi polovici 13. stoletja od Avstrije čez Štajersko in Kranjsko do Furlanije, Goriško-tirolski konec 13. stoletja od Tirolske čez Koroško na Kranjsko, nato Habsburžani čez vse alpske dežele do Jadrana, Celjani od Koroške in Kranjske čez Štajersko na Hrvaško in Ogrsko... Ad- ministracija posesti je ob takšnih razdaljah zahte- vala ustrezen "uradniški aparat" in predvsem izde- lano komunikacijsko omrežje za redno informi- ranje, ukrepanje in transport dobrin ali dohodkov. Upravitelj osrednjih kranjskih posesti vojvode Majnharda Goriško-tirolskega je na primer moral ob koncu 13. stoletja vsako leto po 6. januarju iz Ljubljane na Tirolsko poročati o financah in stanju v kašči, že med letom pa večkrat pošiljati gotovino.^ Komunikacijsko omrežje se je oblikovalo na osnovi manjših posesti na poteh do najbolj oddaljenih gospostev, ki so služile kot prometne postojanke in omogočale hitrejše komuniciranje. Koroški vojvoda Bernard Spanheim, ki je imel posesti tudi na Bavarskem in Švabskem, je tam v Binswangnu ob Donavi vzdrževal dvor, ki je bil namenjen prenočevanju njegovih slov s Koroške - "in pernoctationibus nostri nuncii de Karintliia", kot se omenja v viru iz leta 1235.^ Pridobivanje prometnih točk je bilo gotovo načrtno. Briksenška škofija je že zgodaj povezala svoje posesti od Tirolske po dolini Drave preko Koroške in čez Ljubelj do Bleda ter imela tako zagotovljeno vez, ki je omogočala pogoste obiske škofa na Gorenjskem, na primer Altwina v drugi polovici 11. stoletja. Poseben pomen v srednjeveškem gospodarstvu z nemajhno vlogo v prometu so imeli samostani. Ti so bili gospodarski kompleksi prvega ranga, na eni strani produkcijska in na drugi potrošna središča. S svojo veliko zemljiško posestjo, pre- mišljenim gospodarjenjem z obsežno agrarno kolo- ^ Prav lam, sir. 51 si.; P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, Ljubljana 1963, sir. 272, 273, 274, 281, 284. Josip Žonlar, Kranjski deželni vicedom, SAZU, Razprave v 1. razreda, Hauplmannov zbornik, Ljubljana 1966, sir. 285. ° Avgust von Jaksch, Monumenla hislorica ducalus Carinlhiae (=MHDC) IV/1, Klagenfurl 1906, šl. 2112. nizacijo in razvitimi obrtnimi dejavnostmi so pro- izvajali velike presežke v kmetijstvu in obrti ter se z njimi že zgodaj vključili v trgovino^. Proizvode so prodajali na bližnjem tržišču, kot kartuzija Ziče konec 12. stoletja v Slover^ Gradcu,^ ali pa so imeli lasten trg, kot koroški Šentpavel v Velikovcu. Z vidika prometa pa so pomembnejše potrebe, ki jih samostani in druge cerkvene ustanove (škofije, kapitlji) niso mogli pokrivati z lastno produkcijo v neposredni bližini, ampak so proizvode dobivali s svojih oddaljenih posesti (npr. vino iz vinorodnih goric) ali z nakupi v sosednjih regijah (sol, vino, olje, ribe, sadje, poper in druge začimbe, železo). Tako so se samostani iz slovenske notranjosti vključili v prometne tokove proti Primorju (Stična, Ziče, Jurklošter, Kostanjevica, Bistra, Gornji Grad), koroške ustanove pa so bue po Kanalski dolini povezane s severnoitalijanskimi pristanišči (v zgod- nejši dobi Oglejem) in na drugi strani po ob- dravski poti z vinorodnimi Slovenskimi goricami. To nam dokazujejo že od srede 12. stoletja opro- stitve plačevanja mitnin za posamezne samostane na poteh, kjer so morale pogosto potovati njihove tovorniške karavane.^ Poglejmo nekaj značilnih zgodnejših primerov. Samostan Stična je že leta 1217 prejel od go- riškega grofa Engelberta oprostitev plačevanja mit- rane "v mojem trgu pri reki Uncu" (na Planini) za vse potrebščine, ki jih tovorijo za svojo kaščo ("de bonis suis, quae ad ceUaria...portantur"); leta 1243 mu je vojvoda Bernard Spanheim podelil opro- stitev mitnine v Ljubljani, kar je 1256 potrdil nje- gov sin Ulrik III. za vsa mesta in trge na svojih gospostvih; leta 1300 je Hugo Devinski dovolil konventu iz Reke letno brez plačila mitnine uvo- ziti 50 tovorov soli in šest sodov olja, patriarh Otobonus pa je leta 1313 samostan oprostil mit- nine na svojih mitnicah v Ložu in Landolu.l" S tem so si redovniki zagotovili prosto pot v pri- morska mesta Koper, Piran, Trst in na drugi strani lože Mlinaric, Duhovna podoba in pomen srednje- veških samoslanov na Slovenskem, Zgodovinski časopis (= ZČ) 47, 1993, šl. 4, sir. 494 - 495. ° Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (= Gradivo) IV, Ljubljana 1915, šl. 755. ^ Gradivo IV, št. 108, 290, 450, 501, 639, 648, 695, 736, 861; Gradivo V, šl. 57, 104, 114, 158, 178, 280, 435, 706; Franz Schumi, Urkunden- und Regesienbuch des Herzogtums Krain (=UBK) II, Laibach 1884, 1887, št. 162, 219, 372; Gradivo za zgodovino Maribora (=GZM) II, št. 99, 111; GZM III, št. 1; GZM IV, šl. 1, 111; GZM V, šl. 2,3; GZM VI, šl. 73; prim. Ferdo Geslrin, Prometno trgovski po- ložaj pohorskega območja v srednjem veku, ZČ 36, 1982, šl. 1 - 2, str. 14. 10 Gradivo V, šl. 277, 826; F. Schumi, UBK II, šl. 125, 220; Gradivo za zgodovino Ljubljane (=GZL) VII, šl. 1; Jože M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135, Stična 1973, šl. 15, 41, 103, 123, 266; Milko Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske, ZČ XIX-XX, 1965-1966, sir. 145 - 146. 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 5 1997 proti Reki. Podobno so si prizadevali tudi drugi samostani. Koroški vojvoda Bernard Spanheim je leta 1243 dovolil kartuziji Jurklošter, da za potreb- ščine samostana ne plačuje mitnine "v mojem me- stu Ljubljani", dovoljenje pa je v novem privilegiju leta 1246 preciziral in navajajo se vino, olje, sol in druga živila^! - torej je šlo za tovorjenje iz Pri- morja. Vojvoda Ulrik 111. je svojo ustanovo, kar- tuzijo Bistra, leta 1260 osvobodil mitnine "in omni districhi nos to', leta 1288 pa si je ta od vojvode Majnharda Goriško-tirolskega izprosila oprostitev plačevanja za vino, olje, živino in druge potreb- ščine na njegovih mitnicah v Lokvah in Rupi na cestah proti Trstu in Reki.^^ Zanimivi so tudi primeri povezav proti severu ali jugu. Vojvoda Leopold VI. Babenberški je kar- tuziji Jurklošter, ki jo je sam obnovil, leta 1227 po- delil letno deset kosov železa v svojem uradu Leo- ben na Zgornjem Štajerskem (rudniki pri Eisen- erzu), nekaj dni zatem pa še kartuziji Žice oprostitev mitnine za sol in železo po vsej njegovi zemlji, kar so obema samostanoma kasne[e pob-- jevali tudi drugi deželni knezi.^^ Tudi pri Žicah je šlo za železo iz Eisenerza, kot jim je še leta 1478 na osnovi starih privilegijev za 20 kosov potrdil cesar Friderik lil, sol pa iz Ausseeja - leta 1478 po 81 vozov letno.!^ Manj znano je, da sta obe kartuziji po nujne dobrine hodili tudi v hrvaško primorje, kar jim je bilo očitno bližje kot v mesta na slovenski obali. Za to so jim poklanjali privilegije v 14. stoletju krški knezi Frankopani. Jurklošter je bil leta 1308 na frankopanskih posestih oproščen mitnine za vse blajgo, ki ga je kupil ali prodajal v Senju,!^ kartuziji Ziče pa je bil leta 1309 dodeljen letno tovor olja v Modrušu in oprostitev plačevanja mitnine za konje, živino, krzno, olje, fige, sol, ribe in drugo, kar bi bratje prevažali čez frankopanska gospostva.!^ Te ugodnosti sta oba samostana očitno tudi dejansko uživala, saj so jim krški knezi kasneje privilegije ponovno potrjevali.^'' Gotovo so prvenstveno v interesu trgovanja posedovale mnoge cerkvene ustanove hiše v me- stih, tako v Ljubljani samostani Jurklošter, Gornji GZL I, št. 1; Gradivo V, št. 810; J. Mlinaric, Kosta- ^ njeviška opatija 1234 - 1286, Kostanjevica 1986, str. 146. ; 12 F. Schumi, UBK 11, št. 272; Franc Komatar, Ein Copialbuch des Klosters Freudenthal, Miltheilungen des Musealvereines für Krain (=MMK) XIII, 1900, št. 7. !2 Gradivo V, št. 462, 463; GZM I, št. 61; GZM II, šl. 10, 21, '\ Joseph Chmel, Monumenta Habsburgica, Zweiter Band, : Wien 1855, št. 781, 782, Str. 752 - 753. Annelies Redik, Regesien des Herzogtums Steiermark, i Erster Band 1308 - 1319, 2. Teil, Regislerband zur 1. i Lieferung, Graz 1985, št. 6a. i !" A. Redik, Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster ' Band 1308 - 1319, 1. Lieferung, Graz 1976, št. 55. i J. Mlinaric, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991, str. i 79, 95, 132. i grad. Bistra, Stična in Kostanjevica, y Mariboru Sentpavel, Vetrinj, Rein, Admont, Žiče, Radlje, ivanovci, križniki, salzburška nadškofija in krška škofija, na Ptujia Žiče in Studenice, v Slovenski Bistrici in Celju Žiče, v Laškem in Celju Jurklošter, v Sevnici Pleterje, v Novem Mestu Stična.!^ Po- membni samostani so imeli hiše tudi v več meščanskih naselbinah obenem, kot žička kartuzija v Mariboru, Ptuju, Slovenski Bistrici, Konjicah in Celju.!^ Tu so redovniki lahko shranjevali pridelke s svojih posesti in z njimi trgovali (pogosto je šlo za točilnice), kar so jim včasih izrecno dovoljevali privilegiji deželnih knezov. Ob cestah, ki so bile pomembne za njihovo oskrbo in trgovanje, pa so skušali pridobivati tudi posesti, ki so služile kot prometne postaje. Stiski samostan je že zgodaj dobil posest na takoimenovani "patriarhovi poti" proti morju - v Velikih Laščah in okolici, na Blo- kah (Runarsko, Studenec), pri Cerknici, na poti čez Pivko (Strmica, Studeno, Strane), v Senožečah in Vipavski dolini.20 To je bila glavna oskrbna žila samostana, po kateri je bilo 75 podložnikov dolžno pritovoriti letno vsak en tovor soli iz Trsta (ali Reke) v Stično, drugi pa na primer vino v stisko hišo v Ljubljani.^! Na podoben način kot oskrba samostanov s potrebščinami je morala potekati tudi oskrba po- membnejših gradov oziroma sedežev raznih gos- podov, le da imamo o tem manj vesti. Ob velikem številu gradov si lahko predstavljamo tudi pogosto pojavljanje tovornikov različnih gospodov, ki so tovorili dobrine z razpršenih in oddaljenih posesti na sedež gospostva ali potovali po nakupih v sosednje dežele, po razvoju mest pa v večja tržna središča. Tako so freisinški loški podložniki po urbarjih iz let 1291, 1318, 1360 in kasneje morali tovorih vino s freisinških posesti na Dolenjskem, s Primorske ali iz Furlanije v Škofjo Loko, kasneje pa tudi v Kranju nakupljeno blago za gospostvo.^ Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi pot dobrin v obratni smeri - viškov proizvodnje zemljiških gos- postev v mesta za potrebe samih mest ali nepo- sredno v Primorje in Italijo, posebej v poznem !^ M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana 1955, str. 11, 17, 27, 33.; F. Geslrin, Prometno-trgovski položaj..., str. 14; J. Mlinaric, Maribor do začetka 17. stoletja. Kronika 31, 1983, šl. 2 - 3, str. 133; J. Curk, Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora, prav tam, str. 152; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 131, 226; J. Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784, Novo mesto 1995, str. 213; F. Komatar, Ein Copialbuch..., št. 85, 90. !^ J. Mlinaric, Karuziji..., str. 70, 74, 98, 99. ^0 J. Mlinaric, Stiska opatija..., karta na str. 292-293. 2! J. M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične..., str. 112. 22 p. Blaznik, Urbarji freisinške škofije str. 133 - 134, 142, 153, 161, 183, 191, 202, 207, 219, 272 - 274, 337, 352, 354, 355. 10 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino srednjem veku, ko so se fevdalci in sami kmetje začeli vključevati v trgovanje. POLITIKA Različni razlogi so vodili k pogostemu poto- vanju tako posvetne velikaše kot cerkvene dosto- janstvenike. Ob pomanjkanju drugih učinkovitih možnosti, predvsem možnosti hitrega komuni- ciranja na daljavo, je bila osebna prisotnost naj- boljše sredstvo za uspešno vodenje politike, cer- kvenih zadev, nadzora gospodarjenja na posestih idr. Cesarji, kralji in drugi mogočniki so bili s svojimi dvori takorekoč neprestano na poti, kajti edino to je omogočalo učinkovito vladanje. Pre- gled itinerarjev npr. nemških cesarjev, baben- berških in habsburških vojvod ali drugih vplivnih osebnosti tiste dobe je osupljiv - neprekinjenost, velike razdalje in hitrost potovanj so včasih ne- verjetni. Potovali so v vseh letnih časih, celo po- zimi čez alpske gorske prelaze. Tudi plemstvo različnih rangov je bilo nepre- stano v gibanju. Obiskovali so svoja zemljiška gospostva, spremljali pomembne osebnosti ali svo- je fevdne gospode na obhodih po deželi in na tuje, hodili na družabna ter poslovna srečanja v mesta, na vojaške pohode in diplomatske misije v Dva romarja na poti v Compostelo (nemški lesorez iz 16. stoletja. tujino in od začetka 15. stoletja na zasedanja de- želnih stanov. To živahno dogajanje nam nazorno dokumentirajo seznami prič v neštetih ohranjenih srednjeveških Hstinah, iz katerih lahko razberemo kraj in čas prisotnosti določenih oseb. VOJSKOVANJE Ker je imelo vojskovanje pomembno vlogo v življenju plemstva, so vojni pohodi pomenili po- gosto komponento v srednjeveškem prometu. Voj- skovanje od lokalnih fevdalnih spopadov do večjih meddržavnih vojn je bilo na dnevnem redu in večje ali manjše vojaške skupine so bile gotovo neredek pojav na cestah. Visoko plemstvo je vezala na cesarja fevdalna vojaška obveznost, ki jih je z njim podrejenimi va- zali in ministerijali vodila na vladarjeve vojaške pohode v Italijo in druge dele cesarstva. V 12.-13. stoletju na teh pohodih, ki so segali tudi do Apu- lije,23 pogosto zasledimo v vladarjevi bližini voj- vode Spanheime, Babenberžane, grofe Andeške, Goriške, Vovbrške, oglejskega patriarha in z njimi včasih pomembnejše ministerijale in vazale (Ptuj- ske, Cmureške, Trušenjske, Svibenske, Galle, Ri- hemberške...), v kasnejši dobi pa poleg Habs- buržanov Ortenburške in Celjane. Grofa Majnhard in Albert Ortenburška sta bila v času 1327-1329 več kot leto in pol v ožjem spremstvu cesarja Ludvika Bavarskega na pohodu v Rim.^ Herman Celjski pa je leta 1368 v imenu Habsburžanov z 90 oklep- niki več kot pol leta spremljal cesarja Karla IV. po Italiji, za kar si je prislužil celo bogastvo.^^ Poleg takšnih velikih vojaških pohodov na državni ravni, ki so bui več ali manj izjemni, pa ni manjkalo manjših zadev, ki so omogočale pogosto vojaško aktivnost plemstva vseh slojev in s tem potovanje. Ko je do začetka 14. stoletja je pre- vladoval princip vazalne - viteške vojske je dežel- no plemstvo hodilo na pohode na osnovi vazalne vezi do seniorja oziroma pripadnosti deželnemu gospodu. Lep primer je iz leta 1287, ko so se Hen- riku, sinu koroškega vojvode Majnharda Goriško- tirolskega, ki je v očetovem imenu odšel z avstrij- skim vojvodo Albrehtom na "fajdo" proti Güssin- govcem na zahodnem Ogrskem, pridružili grofje Majnhard Ortenburški, Ulrik Vovbrški, krški škof MHDC lV/1, št. 1983, 1985, 1986, 1987, 1991 si. ^ Christian Lackner, Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain, Carinthia I 181, 1991, Str. 182. 2^ Božo Otorepec, Centralna kartoteka srednjeveških hstin (=CKSL) v rokopisu na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, listine 1368, april 20., junij 23. (A,B), Dunaj (originali v Arhivu Slovenije); prim lanko Oro- žen, Zgodovina Celja in okolice 1, Celje 1971, str. 209, kjer napačno omenja, da je cesar Kari IV. potoval skozi Celje (dejansko je potoval čez Koroško in po Kanalski dolini) in da ga je Herman spremljal s 490 (?) konjeniki. 11 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevna zgodovino 45 1997 in z njimi številno koroško ter tirolsko plemstvo.^^ Ob njegovem odhodu na vojno za kraljevsko krono na Češko leta 1307 pa ga je kot koroškega vojvodo in gospoda Kranjske spremljala vojska sestavljena iz koroških in kranjskih vazalov.^^ V teku prve polovice 14. stoletja je popolnoma prevladal princip najemniškega vojskovanja. Fev- dalna vojaška obveza se je omejila na obrambo lastne dežele, udeležba na pohodih vladarja ali ofenzivnih vojnah deželnega kneza pa je postala prostovoljna in s težiščem na plačanem najem- ništvu.28 To je omogočilo precejšnjemu delu plem- stva takorekoč profesionalno vojaško aktivnost in stalno gibanje. Zelo pričevalni so ohranjeni podatki iz leta 1324, ko je bilo v kontingentu vojvode Hen- rika Goriško-tirolskega, ki je s 1330 oklepniki in 296 strelci odšel na pomoč mestu Padovi, 182 ko- njenjkov-oklepnikov in 59 strelcev s Kranjske in slovenske Štajerske. Največ mož so pripeljali Her- degen Phijski (50+16), Greif s Čreteža (32+14), Hugo Svibenski (24+11), Zovneški (24+8), Turjaški (10+2) in drugi, za kar so ohranjeni podatki o denarnih vsotah, ki so jim bile izplačane.^^ V fojdi med oglejskim patriarhom in goriškimi grofi leta 1345 so Ogleju kot najemniki služili grof Oton Or- tenburški, Henrik Planinski, Herman s Klevevža, Janez Šteberški in Albert Trušenjski.^^ V vojskah salzburških nadškofov so se v drugi polovici sto- letja borili kranjski plemiči Čušperški, Svibenski, GaUi ter štajerski Ptujski in Slovenjegraški s svo- jimi moštvi. Pod poveljstvom grofa Friderika Or- tenburškega so nekateri gorenjski plemiči (Walden- berški. Otoški) leta 1337 služili kot najemniki celo Dušanu Silnemu v Srbiji. Haug Planinski se je leta 1355 boril za Habsburžane proti Švicarjem.^! Tudi eden iz rodu ljubljanskih Kolencev "Colencius de Laynibacho"']e bil podjeten profesionalec - v vojni ogrskega kralja Ludvika proti Benetkam v letih 1356 - 58 se je najprej boril na kraljevi strani, nato na beneški in spet na ogrski ter je Benečanom v Istri povzročil toliko škode, da so zanj, živega ali mrtvega, razpisali veliko nagrado.^^ Ptujski so bili J ft Herman Wiesflecker, Die Regesten der grafen von Tirol und Görz, Herzoge von Kärnten, II. Band/1. Lieferung 1271-1295, Innsbruck 1952, šl. 553, 603. 27 MHDC VII, št. 416. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 209 - 210; D. Kos, Pamet pod šlemom, zvestoba denarju. Časopis za zgodovino in narodopisje (=ČZN) N.V. 31, 1995, str. 222 si; Peter Šlih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, sir. 212 si. ^ D. Kos, Pamet pod šlemom..., str. 223. Josef von Zahn, Austro - Friulana, Fontes rerum Auslri- acarum 40, Wien 1877, št. 43 ^1 D. Kos, Pamet pod šlemom.,., sir. 224, 226. Simon Rular, Kämpfe krain. Adeliger gegen die Vene- tianer in Istrien, MMVK III, 1890, str. 184 - 186; M. Kos, O izvoru pebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZČ X- XI, 1956 - 57, str. 18 očitno zelo znani in redno zaposleni z močnimi oddelki. V 1360-ih letih so služili Rudolfu Habs- burškemu proti Bavarski s 60 jezdeci in 60 loko- strelci.^^ Znameniti kondotieri so bili Šteberški z Notranjske, ki so vzdrževali stalno vojsko, leta 1333 s 43 konjeniki ter 34 lokostrelci, in so se vdiniali oglejskim patriarhom ter goriškim gro- fom.34 Predvsem pa so si slavo, ugled in denar kot poklicni vojaki znali pridobiti Celjani. Znano je, da so kot kondotieri s svojimi četami služili raznim vladarjem na pohodih od Dalmacije, Italije in Tirolske do Češke, Poljske in Prusije. Zelo nazoren in vzorčen primer njihove dejavnosti predstavlja veliki vojni pohod cesarja Karla IV. v Italijo leta 1368. Habsburžani so bili k pohodu dolžni pri- spevati močne sile in so v ta namen spomladi po vseh svojih deželah na veliko in za debele denarje nabirali najemnike, med drugimi tudi celjske grofe z njihovim moštvom. Od 14(X) oklepnikov, ki so jih poslali v Italijo'^S (sami se zaradi upora AHen- stainov niso udeležili pohoda), je Herman Celjski vodil močan oddelek 90 svojih konjenikov-najem- nikov.36 To je bil eden večjih oddelkov. Za pri- merjavo - salzburškega nadškofa je cesar zaprosil za 1(X) konjenikov,^^ deželni glavar Tirolske je pri- peljal 20 oklepnikov^^ in Hertlin Ptujski prav tako 20.•^^ Herman je za vsakega oklepnika dobil po deset zlatnikov mesečno, sam pa še posebej 1.500 zlatnikov za šest mesecev, za kar sta mu vojvoda /Mbreht in Leopold zastavila mesta Radgono, Kam- nik, Slovensko Bistrico ter dohodke gradu in urbarja Laško.^O Vsekakor bogat zaslužek. Leta 1364 so se Celjani na Tirolskem borili za vojvodo Rudolfa IV. proti Bavarcem celo s 100 oklepniki in 100 lokostrelci,"!! kar je skupaj s spremljevalnim osebjem pomenilo že pravo majhno vojsko. Na ugled in zaupanje, ki so ga Celjani uživali v visokih krogih ter na radij njihove aktivnosti kaže tudi diplomatska misija, ki jo je Friderik Celjski leta 1357 v imenu in s polnomočjem branden- burškega mejnega grofa Ludvika ter avstrijskega vojvode Albrehta vodil k papežu v Avignon, da bi za Ludvika izposloval dispenz za poroko z Mar- gareto, tirolsko grofico.42 jvja višku moči Celjanov ?3 CKSL, 1365, december 13, Dunaj. J. Šumrada, Šteberški in njihova posest v srednjem veku. Notranjski lisli 111, Cerknica 1986, sir. 48. Johann F. Böhmer, Regesla Imperii VIII., Die Regesten des Kaiserreichs unter Kaiser Karl IV. 1346 - 1378, Inns- bruck 1877, sir. 579, šl. 464. CKSL 1368, junij 23. (A,B), Dunaj. 3' J. F. Böhmer, Regesta Imperii VIII., Erstes Ergänzungs- hefl, Innsbruck 1889, str. 755, št. 7271. 38 Glej op. 32. 3^ CKSL 1368, april 18., Dunaj. 40 CKSL 1368, april 20, junij 23 (A,B ), Dunaj. ^! CKSL 1364, april 11., Dunaj. 42 J. F. Böhmer, Regesla Imperii VIII., št. 284, 286. 12 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino v 15. stoletju govorijo viri o udarni moči do 2.000 oboroženih konjenikov (nerealno celo do 25.000)^^ V oddelkih Celjanov in drugih najemniških vojskah je s svojimi poveljniki gotovo potoval po svetu marsikateri nižji plemič ali kmečki fant s slovenskega ozemlja.^4 Posebej priljubljeno "delo- višče" najemnikov je bila ob svoji burni politični zgodovini Italija, Meka nemških plačancev. V 14. in 15. stoletju se v neštetih italijanskih virih ome- njajo kot "teutonici", kar je nasplošno pomenilo plačanca iz alpskih ali prekoalpskih dežel cesar- stva.^^ Že zaradi bližine lahko predvidevamo po- gosto udejstvovanje ljudi iz naših dežel. V drugem desetletju 14. stoletja padovanski kronist v vojski goriškega grofa Henrika 11. izrecno omenja poleg Teutonici še " Ungan et Sclavoneš"^^ V tem času so bili v severni Italiji dejavni tudi napol avtonomni oddelki nekaj sto najemnikov s Koroške, ki se pogosto omenjajo kot "mllltes de Kanntlä''^'^ V 15. stoletju je med leti 1434 - 1455 samo v italijanskem Fanu služilo okrog 350 vojakov slovanskega izvora iz najrazličnejših krajev, tudi iz Ljubljane, Celja in Ptuja. Takih mest pa je bilo v Italiji in drugod nedvomno še veliko.^^ CERKVENE ZADEVE Tudi cerkveni prelatje so bili prisiljeni k po- gostemu potovanju. Papeži so potovali na sinode in koncile. Škofje so vizitirali svoje cerkvene pro- vince, spremljali vladarje ali svoje predstojnike na potovanjih, posvečevali cerkve in duhovnike, skli- cevali in obiskovali sinode, raziskovali in razsojali cerkvene spore in podobno. Oglejski patriarhi so precej pogosto obiskovali slovenske dežele v okviru svoje cerkvene province, še pogosteje pa so za nujne dolžnosti pooblaščali sufragane, na primer škofe škofije Pičen v Istri. Le nekaj pri- merov. Pičenski škof Popon Albeck je po Kranj- skem potoval v letih 1181 -1182,1191 in 1200, ko je v stiškem samostanu posvečeval oltarje, podobno v letih 1254 in 1256 pičenski škof Oton, leta 1349 poreški škof Janez in leta 1351 novigrajski škof."*^ Podobno funkcijo so na Štajerskem in Koroškem Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1982, ZČ 37, 1983, šl. 1 - 2, sir. 110. ^ S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 210. Gian M. Varanini, Mercenari tedeschi in Italia nel Trecento: problemi e linee de ricerca, v: Kommunikalion und Mobilität im Mittelalter. Begegnungen zwischen dem Süden und der Milte Europas (11. - 14. lahr- hunderl), ur. S. Rachewillz in ]. Riedmann, Sigmaringen 1995, Str. 159 sl. f Prav lam, str, 167. Jo Prav lam, str. 168, op. 45. ^ F. Gestrin, Migracije Slovanov v Italijo, ZČ 32, 1978, šl. 1-2, str. 16 - 17 J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 67, 106, 109, 145; GZL IX, št. 28. severno od Drave opravljali sufragani salzburškega nadškofa, lavantinski in sekavski škofje. Lavan- tinski škof Henrik je na primer leta 1293 posvetil prezbiterij in oltarja v cerkvi samostana v Rad- ljah.^0 Takšni službeni obiski so bili gotovo že v zgodnejši dobi neredki, vendar imamo največ po- datkov o tem iz poznega srednjega veka, ko so oglejski patriarhi za duhovne, upravne in sodne zadeve v slovenskih deželah postavljali posebne generalne vikarje. Ta dolžnost je bila včasih zaupana pičenskim škofom, večkrat pa so bili za vizitacijske poti, ki so trajale tudi do dva meseca, določeni videmski generalni vikarji, kot nam za leta 1485 - 1487 v svojih slikovitih potopisih poroča Paolo Santonino, ki je spremljal škofa Petra iz Caorla na treh vizitacijah.^^ Isti škof je obiskal slovenske dežele še v letih 1489, 1491 in 1494, leta 1492 v isti funkciji koprski škof, v letih 1498, 1499, 1501, 1502, 1507 koronski škof, v času 1517 - 1520 pa vsako leto škof Caorla Daniel de Rubeis.^^ Dolžnosti so silile k potovanju tudi nižjo du- hovščino - proste, arhidiakone, župnike. Občasno so nekateri dogodki zbrali skupaj večje množice cerkvenih dostojanstvenikov različnih rarigov. Oglejski patriarh Ulrik je leta 1163 k cerkvi v Šent- rupertu na Dolenjskem sklical sinodo, ki so se je udeležili mnogi cerkveni in posvetni gospodje - škofje iz Concordije, Trsta in Trevisa, stiski opat, številni prosti, dekani in župniki, na primer Peter iz Ljubljane.53 Provincialnih sinod, kakršna je bila decembra leta 1309 v Vidmu po nalogu oglejskega patriarha Otobona, so se morali udeležiti župniki patriarhije, arhidiakoni (omenjata se savinjski in koroški) in predstojniki samostanov, kjer se izrecno omenjajo benediktinski opati Rožaca, Možaca, Gor- njega Grada in Podkloštra. Marca 1335 pa je novi patriarh Bertrand povabil vse opate, priorje, pro- ste, dekane, arhidiakone in župnike svoje dieceze na svojo novo mašo (bil je posvečen šele po izvolitvi) v oglejsko stolnico in za konec maja nato sklical še generalno sinodo.^"* To je le nekaj vzorč- nih primerov živega dogajanja in stalnega gibanja na področju vsakodnevnega življenja Cerkve, ki vključuje še druge komponente - redovništvo in njihovo specifično organizacijo, informiranje v okviru Cerkve, zbiranje in transport dohodkov in drugo. Cerkveni meniški in viteški redovi (cistercijani, kartuzijani, frančiškani, dominikanci, križniki, iva- novci, templarji) so imeli močno centralistično 50 GZM II, št. 75. 51 Paolo Santonino, Popolni dnevniki 1485 - 1487, Celovec 1992. 5^ lanez Höfler, Potovanja oglejskih vizilatorjev na Slo- vensko v poznem srednjem veku, Kronika 30, 1982, šl. 3, str. 198 sl. 53 Gradivo IV, št. 462. 54 J. Mlinaric, Stiska opatija..., sir. 120, 128. 13 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 organizacijo in njihovi predstavniki so morali po- gosto potovati v redovne centrale ali na generalne zbore. Leta 1279 je bil generalni redovni kapitelj križnikov nemškega viteškega reda pod vodstvom velikega mojstra Hartmana de Helderinge celo v Mariboru,^^ kar pomeni, da so tja prišli pred- stavniki vseh redovnih provinc in verjetno tudi iz oporišč v Sveti deželi. Opatje in priorji cister- cijanskih in kartuzijanskih ustanov iz vse Evrope so se morali udeleževati vsakoletnega generalnega kapitlja v Citeauxu oziroma Veliki Kartuziji (Grand Chartreuse) v Franciji - tudi iz Stične, Kostanjevice ter kartuzij Žiče, Jurklošter, Bistra, Pleterje. Zaradi oddaljenosti od matice so bili naši samostani ude- ležbe občasno oproščeni.^^ Poleg tega so morali predstojniki redovnih hiš pogosto na pot iz drugih razlogov - zaradi rednih dolžnosti, ki so bile ve- zane na določeno redovno postojanko ali zaradi posebnih nalog, ki so jim jih zaupali generalni kapitlji, papeži ali krajevni ordinariji. O tem je ohranjenih obilo dokumentov, kot lahko razbe- remo iz bogatih podatkov v monografijah J. Mli- narica o slovenskih samostanih. Pri organizaciji cistercijanov je bila zelo po- membna povezava med samostanom-filialo in ma- tičnim samostanom, ki jo je ustanovil. Predstojnik matice je bil dolžan opravljati redne vizitacije vsa- ko leto oziroma po potrebi, skrbeti za gospodarsko in duhovno življenje filiale, vodifi volitve pred- stojnikov in podobno. Matica stiske cisterce je bil štajerski samostan Rein, s katerim je vzdrževala tesne vezi in od koder so redno pošiljali vizitatorje, Kostanjevica pa je vzdrževala stike z Vetrinjem na Koroškem, od koder je bila poseljena. Vesti o inšpekcijskih obiskih naših redovniških postojank je obilo. Velikokrat so glavnega vizitatorja sprem- ljali še opati drugih samostanov. Ob vLzitaciji ko- stanjeviške opatije leta 1275 sta na primer vetrinj- skega opata Alberta spremljala opat samostana Villars iz Lotaringije in stiski opat Konrad. Konec 14. in v začetku naslednjega stoletja sta bila pri vizitacijah stiškega konventa, ki je bil v hudi no- tranji krizi, ob reinskem opatu kot priči in po- močnika večkrat vetrinjski in kostanjeviški pred- stojnik, leta 1406 pa je samostan obiskal še redovni generalni vikar za Nemčijo.^'' Ogrske cisterce so bile v 12.-13. stoletju ustanovljene neposredno iz francoskih samostanov, zato so morali vizitacije opravljati iz Francije, kasneje pa so to nalogo po- gosto zaupali predstojnikom bližnjih redovnih po- stojank v slovenskih in avstrijskih deželah. Opatijo Topusko v dolini Gline na Hrvaškem so leta 1211 poselili menihi iz Clairvauxa. Francoski vizitatorji so tja gotovo večkrat potovali čez slovensko ozemlje, sredi 15. stoletja pa so zaradi oddaljenosti paterniteto nad Topuskim prenesli na Stično, ki je odslej prevzela vse dolžnosti matice.^^ Slovenske kartuzije so imele kot najstarejše postojanke reda v Srednji Evropi poseben pomen in temu primerni so bili tudi ugled in dolžnosti njihovih priorjev. Ko so od začetka 14. stoletja za- čele nastajati redovne province, je generalni ka- pitelj vsako leto za posamezno provinco določil po dva vizitatorja, katerih dolžnost je bUa obisk vseh postojank v provinci, urejanje gospodarskega živ- ljenja na njih, postavljanje in zamenjava vodilnih oseb, urejanje sporov, kaznovanje in podobno, o čemer je bilo potrebno obveščati generalni kapitelj. To je pomenilo za vizitatorja pogosta in dolga potovanja. Znameniti žički prior Gotfiid je po odhodu v kartuzijo Mauerbach pri Dunaju, Id jo je leta 1314 ustanovil s kolonijo iz Žič, postal prvi vizitator v letu 1335 nastale nemške redovne pro- vince, ki je zajemala vse redovne postojanke od slovenskih dežel prek cele Nemčije, Češke, Ogrske in Poljske do Gdanska. Še dalje pa je ohranil tesne stike z našimi kartijzijami, ki jih je redno vizitiral.^^ Njegov naslednik, žički prior Konrad, je leta 1385 postal vizitator zgomjenemške redovne province, ki je tedaj zajemala slovenske, avstrijske, ogrske, češke in poljske kartuzije (brez nemških), in je dosegel zelo velik ugled znotiraj reda.^O go se vizitacije po teh deželah tudi dejansko izvajale, dokazuje zapis z generalnega kapiüja leta 1391, kjer je razvidno, da je vizitator prior Konrad iz Žič v ogrskem samostanu Tärkany vzel računsko knjigo, nekaj denarja in tri konje, kar je bilo treba raziskati in razrešiti.^! Izjemen pomen pa je bil slovenskim kartuzijam namenjen v času shizme, ki je leta 1378 po dvojni volitvi papeža razdelila zahodno krščanstvo in tudi cerkvene redove na dva dela - eden priznavajoč rimskega in drugi avignonskega papeža. Leta 1391 so na generalnem kapitlju kartuzijanov rimske obedience sprejeli sklep, da bo sedež reda za vse dežele, ki priznavajo rimskega papeža, v Žicah, ker je bila ta po besedah kapiSja "po pomembnosti takoj za Grand Chartieuse".^^ Jq dejstvo je malo znano, imelo pa je izreden pomen za žičko kartuzijo, ki je postala središče reda kartiazijanov Italije, Nemčije z Nizozemsko in Belgijo, Ogrske, Češke, Poljske, nordijskih dežel in AngUje. Po- menilo je tudi posebno "prometno gravitacijo" sa- motne doline pod Konjiško goro in z njo ostalega 55 GZMII, št. 44. ^ J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 75, 84, 85, 93, 166, 167, 202; isti, Kartuziji..., sir. 9, 137. 57 Prav tam, str. 92, 110, 156, 168, 178, 187, 198, 199, 212. 58 Prav tam, str. 30, 170, 212, 237; isti, Kostanjeviška opa- tija..., sir. 162. 59 J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 13, 21 si., 74. si. ^ Prav tam, str. 91, 139 °l Prav lam, str. 141. °2 Prav lam, sir. 141 si. 14 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino slovenskega ozemlja. V Žice so se k vsakoletnemu generalnemu kapitlju spomladi zgrinjali priorji iz pol Evrope (le angleški so bili oproščeni, morali pa so pošiljati zastopnike), tja so prihajali in odhajali poslanci papeške kurije in sU iz raznih dežel s poročili vizitatorjev, raznovrstnimi pismi ter denar- nimi prispevki (na kapitlju so leta 1397 za Žiče, ki \ so bile sedež generalnega priorja, zaprosili vse re- ; dovne postojanke za denarno pomoč pri obnovi, { ki je očitno pritekala in dobila rezultat v čudoviti { gotski prezidavi, ki jo lahko občudujemo še da- j nes).^3 2a slovenske kartuzije so redno določali j posebne vizitatorje. Tako so verjetno takoj po vsa- j koletnem generalnem kapitlju, ko so bUi tu zbrani, j potovali v Jurklošter, Bistro in Pleterje na vizitacije priorji iz raznih evropskih kartuzij, na primer iz Bologne, Pise, Firenc, Lucce, Rima, Nürnberga, Erfurta, Mairiza, Kölna, Trierja, Liibecka, Genta ali celo Holandije. Ugled in pomen Žič v tem času potrjuje dejstvo, da je bil leta 1398 za novega generalnega priorja rimske obedience ter žičkega predstojnika izvoljen Štefan Macone iz Milana, i eden najodličnejših kartuzijanskih priorjev, v mia- j dosti osebni prijatelj svete Katarine Sienske in njen spremljevalec na potovanjih, ki je s svojo diplo- i matsko dejavnostjo veliko prispeval k ponovni • združitvi reda in Cerkve.^4 Živahna dinamika, ki ! je slovenske dežele v določenem pogledu postavila , v središče evropskega dogajanja, je trajala skoraj ; dve desetletji, do leta 1410, ko se je zahodna Cer- kev združila in so prenesli sedež vseh kartuzijanov nazaj v Grand Chartreuse. Lahko si predstavljamo, kakšno zanimivost so na naših cestah tedaj predstavljali redno prihajajoči ugledni cerkveni j možje s spremstvom iz tako oddaljenih dežel ali sli z livrejami papeške kurije ter pomembnih po- svetnih gospodov. Gotovo so bili med potjo ne- redko gostje naših velikašev, na primer v Celju grofa Hermana II., ki so se ga vsako leto na generalnem kapitlju spominjali kot dobrotruka re- da in je zbrane cerkvene dostojanstvenike oskrbo- val z dobrimi ribami. ^5 Predstojnikom samostanov so papeži, generalni ; kapitlji ali krajevni ordinariji (oglejski patriarhi) ; pogosto zaupali posebne naloge, kar je spet terjalo < od njih potovanje, včasih tudi v druge dežele. ; Zadeve s katerimi so se ukvarjali so prav pisane, o tem ne manjka podatkov, navedimo le par sliko- vitih primerov. Leta 1232 je do papeža Gregorja IX. prišla pritožba koroškega vojvode Bernarda o razsipnem gospodarjenju v benediktinskem samo- stanu Šentpavel, nakar je papež pooblastil stiškega ^3 Prav lam, sir. 150. °J Prav lam, sir. 153 sl. ^5 Prav lam, sir. 164, 175. Papež Janez XXIII se ponesreči na poti v Konstanco na koncil. (Österrelchlche Geschichte 1440 -1522. Wien 1996, str. 319). opata ter priorja kartuzij Žiče in Jurklošter, da se odpravijo na Koroško in na licu mesta raziščejo zadevo ter krivce kaznujejo s cerkvenimi kaz- nimi.6^ Znameniti žički prior Gotfrid je dobil leta 1312 od oglejskega patriarha Otobona nalogo v zvezi z razširjanjem manihejske herezije v oglejski patriarhiji. Določen je bil za glavnega inkvizitorja in je moral na terenu preveriti govorice, zaslišali sumljive osebe, pridigati proti hereziji ter patriarhu poročati o uspehih.^^ Stiski opat je moral leta 1313 po naročilu oglejskega patriarha skupaj s kosta- njeviškim opatom razsoditi v sporu med tremi slovenskimi kartuzijami ter pobiralci dajatve za križarsko vojno in za papeške legate, plačila česar so bili kartuzijani po svojih privilegijih oproščeni.^^ Papež Klement VI. je leta 1348 v pismu iz Avig- nona pooblastil opata benediktinskega samostana Možac v Furlaniji, da razišče sporno zadevo med mestno občino Ljubljane ter župnikom Matejem glede šentpeterske župnije.^^ Opata kostanjeviške in zagrebške cisterce pa sta leta 1369 po naročilu generalnega kapitlja morala preveriti gospodarsko stanje vebrinjskega vinograda pri Mariboru in sta v pismu iz Vetrinja v Citeaux sporočila, da je ta res slabo donosen in ga je smiselno prodati.'" V za- četku 15. stoletja se je samopašni stiski opat Albert zapletel v spor glede samostanu pridruženih žup- nij. Ker se ni uklonil razsodbi papeža Bonifacija IX., je ta 1403 izrekel nad opatom in konventom izobčenje in Interdikt, kar je pomenilo prepoved opravljanja bogoslužja v samostanu, pridruženih župnijah in podružnicah, prepoved druženja ali pogovora z opatom in sobrati, opravljanja ka- 66 Gradivo V, šl. 568. 67 J. Mlinaric, Kartuziji..., sir. 21 sl. 68 J. Mlinaric, Sliška opalija..., sir. 118 - 119. 69 GZL IX, šl. 24. 70 GZM IV, šl. 119. 15 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 kršnihkoli del zanje in podobno. Izvedba tega hudega ukrepa je bila poverjena opatu koroškega samostana Osoje, ki si je za pomoč izbral ko- stanjeviškega opata Andreja. Na vrata samostanske in drugih njegovih cerkva ter javne kraje je bilo potrebno nabiti papežev razglas ter poučiti oko- liško duhovščino o potrebnem ravnanju do samo- stanskih. Papež je na srečo svojo kazen še v istem letu preklical, čeprav so mnogi očitki na opata leteli še kasneje. Njegovi lastni redovniki so se pritožili, da je mnogo zdoma, da se na stroške samostana s svojimi ljudmi potika po svetu in da je bil nekoč odsoten več kot devet mesecev.^l Kot sem skušal prikazati, so številne vsako- dnevne zadeve terjale precej pogosto pojavljanje cerkvenih prelatov na srednjeveških cestah. Poto- vala pa je tudi nižja redovna duhovščina. Pot je re- dovrdke vodila med postojankamu znotraj reda. Potovali so v samostane, kjer je bilo pomanjkanje redovnikov, v nove filialne ustanove ali pa so bili prestavljeni drugam iz posebnih vzrokov, kot gostje ali kazensko. Leta 1393 so na primer meniha Fri- derika iz Bistre poslali kot gosta v Schnals na Tirol- skem, v Bistro pa je prišel menih iz kartuzije v Le- welu na Ogrskem, Štefan iz Žič je moral leta 1398 v Olomouc na Moravskem, 1402 pa menih Nikolaj iz Bistre v Gent v Flandriji, od koder je kot gost prišel drug menih.72 Tako je bila sestava srednjeveških samostanov izrazito pisana, internacionalna, v naših kartuzijah in cistercah zasledimo menihe iz Češke, Ogrske, Italije, Nemčije, Francije, celo Holandije. Lz Žič in Jurkloštra so morali leta 1328 vse francoske menihe poslati nazaj v Francijo ker so se bali trenj v času dveh papežev - nemškega in francoskega.73 S potujočimi menihi so krožile tudi knjige. Zapisi generalnega kapitlja se večkrat nanašajo na terjatve vrednih rokopisov med samostani. Leta 1386 so ukazali predstojniku kartuzije v Brnu, da mora nek kodeks, last Žič, poslati v Mauerbach pri Dunaju, iz ogrskega samostana Tärkany pa so morali v Žiče vrniti tri knjige ali plačati njih vrednost.74 Novi redovniki iz posameznih samostanov so morali po- tovati tudi na posvetitev h krajevnemu ordinariju, v naših deželah k oglejskemu patriarhu. Na prošnjo iz Žič in Jurkloštra, da je pot do patriarha "težavna in dolga", sta patriarh in papež Urban VI. v drugi polovici 14. stoletja dovolila posvetitev menihov s strani kateregakoli nadškofa ali škofa, nakar so iz štajerskih kartuzij hodili na posvetitve k bližjima lavantinskemu in sekovskemu škofu, kasneje pa k ljubljanskemu, ki je precej časa bival v Gornjem Gradu75 7! J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 182, 187. 72 J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 146, 153, 159 73 Prav tam, str. 23. 74 Prav tam, str. 139. 75 Prav tam, str. 92, 93, 174. POTOVANJA ZNAMENITIH OSEBNOSTI PO SLOVENSKEM Tudi na naših srednjeveških cestah so se po- javljali sprevodi znamenitih osebnosti na poto- vanjih. O njih izvemo predvsem na osnovi podat- kov o krajih izstavitve listin, ki seveda dokumen- tirajo le drobec tedanjega dogajanja. A tudi tako imamo ohranjenih nemajhno število dokazov o obiskanosti naših dežel, tudi s strani evropsko pomembnih političnih osebnosti tistega časa. Delno je pri tem imela pomen prometno-tranzitna vloga slovenskega ozerrJja, predvsem v smeri proti Italiji, v največ primerih pa je šlo za obhode lastnih posesti oziroma dežel, na katerih so mogočni gos- podje podeljevali fevde, potrjevali in izdajali pri- vilegije mestom in samostanom, razsojali sodne zadeve in podobno. Prometnica iz Furlanije skozi Kanalsko dolino proti nemškim deželam je bila ena od pomembnih alternativnih povezav Italije s Srednjo Evropo, zato so se je večkrat, predvsem v 12. - 13. stoletju, po- služevali tudi nemški cesarji. Omenimo naj, da je v neposredni bližini slovenskih dežel, v Ogleju in z nadaljevanjem v Čedadu, aprila-maja leta 1232 zasedal veliki državni zbor pod vodstvom cesarja Friderika II., na katerem se je ta pobotal s sinom kraljem Henrikom VII. in potrdil veliki knežji pri- vilegij "Statutum in favorem principum", ki ga je leto prej izdal njegov sin. Tega bleščečega do- godka se je udeležila množica knezov cesarstva, vključno s koroškim vojvodom Bernardom Span- heimom in goriškim grofom Majnhardom III, goto- vo pa ga niso izpustili tudi drugi gospodje s so- sednjega slovenskega ozemlja, ki so kaj dali na svoj ugled (na primer stiski opat, ki je ob tej pri- ložnosti dobil od cesarja potrditev privilegija za svojo hišo).76 Cesar Friderik II. je potoval maja leta 1235 z bleščečim spremstvom, v katerem po bese- dah očividca ni manjkalo bogato obloženih vozov, celo kamel, dromedarjev in leopardov ter njegove saracenske garde, skozi Kanalsko dolino. Beljak in Breze v Nemčijo, drugič pa konec decembra 1236 po isti poti z vojsko proti Dunaju.77 Oglejski pabiarh Bertold Andeški (1218 - 1251), ena najvplivnejših osebnosti cesarstva v tistem ča- su, je najmanj 13-krat potoval po naših deželah, včasih po več mesecev, in se pogosto mudil na svojih posestih v Kamniku in Slovenj Gradcu. Jeseni in pozimi leta 1228/29 je obiskal naše kraje v spremstvu svojega brata Otona VIL, meranskega 76 MHDC IV/1, št. 2043, 2044, 2045, 2046, 2047, 2048, 2049, 2050; F. Schumi, UBK II, št. 74; prim. F. Štih, Goriški grofje..., str. 29; A. Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, Band I, Klagenfurt 1928, str. 370 si. 77 MHDC IV/1, St. 2104, 2105, 2106, 2131; A. Jaksch, Ge- schichte Kärntens..., sir. 387 si. 16 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino vojvode in palatinskega grofa Burgundije, leta 1238 pa v spremstvu škofa iz cesarskega mesta Speyer ter svojega nečaka vojvode Otona VIll/^. Avstrijski vojvode Babenberžani, ki so leta 1192 po izumrtju Traungaucev podedovali štajersko Voj- vodino, so svojim obsežnim in strateško pomemb- liim posestim na Slovenskem posvečali precej pozornosti. Leopold VI. jih je obiskal v letih 1195, 1209,1213,1224 in 1227, ko se je mudil v Mariboru ter ob zadnjem obisku v uglednem spremstvu pri- sostvoval posvetitvi novozgrajene cerkve v kar- tuziji Jurklošter, ki jo je sam ponovno ustanovil.''^ Velik dogodek so bili gotovo tudi obiski njegovega znamenitega sina Friderika II. "Bojevitega"(1230 - 1246), ki se je leta 1235 zadrževal na Fhiju, 1240 v Mariboru in 1241 v Kamniku.^O Koroški vojvode Spanheimi so imeli obsežne posesti na Kranjskem in ambicije, da tu uveljavijo deželno gospostvo, ki jim ga ob hudih konku- rentih ni uspelo polno uveljaviti na Koroškem. Predvsem vojvoda Ulrik III. (1256 - 1269) je temu cilju posvetil večino svoje energije in ga po letu 1250 takorekoč vsakoletno zasledimo na Kranj- skem, včasih po večkrat na leto ali po več mesecev skupaj (več kot 26 obiskov). Najpogosteje se je mudil v Ljubljani, Kostanjevici, Skofji Loki, Kra- nju.81 Ko je leta 1270 njegova vojska zasedla Koroško in Kranjsko je jeseni istega leta osvojene dežele obiskal "silni in odlični" češki kralj Otokar II. Pfemysl. Preko Slovenj Gradca, kjer je izdal dve listini za kartuzijo Žiče, in verjetno skozi Celje, je prišel na Kranjsko. S številnim spremstvom doma- čega plemstva se je 22. novembra mudil v Ko- stanjevici, kjer je bUa pokopana njegova teta Juta, žena vojvode Bernarda Spanheima, in 24. no- vembra v Stični.^^ Na nadaljnji poti proti Koroški (6. decembra je že v Beljaku) se je gotovo ustavil v drugih pomembnih središčih svojega gospostva: Ljubljani, Kamniku, Kranju. Goriško-tirolski grofje, ki so se v drugi polovici 13. stoletja skokovito prebili med vodilne kneze cesarstva, so si vztrajno prizadevali za utrditev oblasti tudi v slovenskih deželah, predvsem na Kranjskem. Majnhard 11. (1258 - 1295), tirolski grof, gospod Kranjske in od leta 1286 koroški vojvoda. 78 Gradivo V, šl. 488, 497, 699; M. Kos, Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja s posebnim ozirom na vlado patriarha Berlolda iz rodovine Andechs, ČZN 13, 1917, str. 8 sl. 79 GZM 1, št. 37, 47 51 56, 57, 61, 62; I. Mlinaric, Kartuziji..., str. 118 sl. °^ Gradivo V., št. 629, 737, 765; GZM I, št. 67. Glej seznam listin vojvode Ulrika III. pri Walter Höf- lechner. Zum Urkundenwesen der Herzöge von Kärnten bis 1269, Carinthia I 159, 1969, str. 112 sl. F. Schumi, Archiv für Heimatkunde (=AH) 1, Laibach 1882/3, Str. 135, št. 64; GZM II, št. 21; J. Mlinaric, Sliška opalija... , str. 113 - 114. je pripeljal svojo hišo na višek ugleda, ki se odraža tudi v njegovi poroki z vdovo nemškega kralja Konrada IV. in materjo zadnjega Staufovca Kon- radina. Ljubljano, središče svojega kranjskega gos- postva, je obiskal v letih 1277, 1283 (2x), 1288 (2x - ob prvem obisku pozimi v spremstvu svojih štirih sinov) in zadnjič decembra 1294, medtem ko je januarja 1291 potoval s Koroške skozi Radlje v Ma- ribor na srečanje s svojim zetom, avstrijskim vojvodo Albertom in svojimi vnuki.83 Majnhardov brat, goriški grof Albert in njegovi nasledniki so gradili lastno deželo na svojih dolenjskih in belo- kranjskih posestih. Na postojankah v Metliki, Črnomlju, Mehovem in v Žužemberku so se po- gosto zadrževali predvsem konec 13. in v začetku 14. stoletja (v letih 1286, 1290, 1293, 1295, 1297, 1300,1303,1306,1307,1313).84 Precejšnjo težo je našim deželam dajal tudi Henrik Goriško-tirolski (1295 - 1335), tirolski grof, koroški vojvoda in v času 1307 - 1310 češki kralj, ki je nekajkrat obiskal svoje kranjske posesti in po- toval čez slovensko ozemlje. Leta 1313 se je na Kranjskem mudil več mesecev, 3. septembra pa je v Ljubljani umrla njegova žena Ana iz češke kra- ljevske hiše Premyslidov, hči kralja Wenzla 11. Svoje glavno mesto na Slovenskem je obiskal vsaj še dvakrat - jeseni 1317 ter leta 1324.«^ Po prevzemu neposredne oblasti nad Koroško in Kranjsko leta 1335 so morali Habsburžani kot že prej Štajersko (Maribor v letih 1285, 1302, 1316, 1326, 1327)86 ^^jji ostale naše dežele večkrat po- častiti z vladarskimi obiski. Zaradi razsežnosti šte- vilnih habsburških dežel se je intenzivost njihove prisotnosti tu v primeri z deželnimi gospodi prej- šnje dobe močno zmanjšala. Ob koncu 14. in v za- četku naslednjega stoletja pa je bila njihova aktiv- nost tesneje vezana na naše kraje, kajti v Pristavi pri Stični in Ljubljani je zadnja desetletja svojega življenja preživela Virida Visconti iz znamenite vladarske dinastije MUana, žena Leopolda III. in mati štirih habsburških vojvod (umrla pred letom 1414, pokopana v Stični).87 Rezultat teh stikov je bUa npr. tudi obnova mestne šole pri Šmiklavžu v Ljubljani, ki jo je leta 1418 ponovno ustanovil 83 H. Wiesflecker, Die Regesien..., šl. 194, 388, 389, 390, 391, 394, 395, 567, 568, 569, 603, 703, 704, 901, 902, 903; GZL I, šl. 104, 105; GZL IX, šl. 7. 84 F. Komalar, Das Schloßarchiv in Auersperg, MMK 18, 1905, št. 16, 17, 18, 19, 22; F. Schumi, Urkunden und Regesien zur Geschichte des 14. lahrhunderts, AH II, Laibach 1884, 1887, str. 244, št. 7; P. Štih, Goriški grofje..., str. 127 sl., 111, 132 sl. 85 MHDC VIII, šl. 151, 153, 157, 172, 128, 180, 182, 374, 375, 376; GZL X, šl. 17; F. Komalar, Ein Copialbuch..., št. 18; isti. Das Schloßarchiv in Auersperg..., št. 24; I. Mlinaric, Kartuziji..., sir. 131-132, op. 120 in 128. 86 GZM II, št. 57, 100; GZM III, št. 39, 80, 83, 84, 87 J. Mlinaric, Sliška opatija..., str. 183 si., 204 sl. 17 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Viridin sin vojvoda Ernest Železni.^^ ITabsburžani so se v naših deželah mudili od konca 13. do kon- ca 15. stoletja dokazano vsaj 28-krat, potrebno pa je še enkrat pristaviti, da so ti obiski dokumen- tirani predvsem na osnovi ohranjenih listin in so bili gotovo bolj pogosti, kar nam dajo slutiti tudi izjave v dokumentih, na primer, da bo vojvoda določeno zadevo uredil, "ko bom naslednjič v Ljubljani", ali "kot sem ukazal, ko sem bil zadnjič tam". Različni člani dinastije so po prevzemu Kranjske leta 1335 potovali po naših krajih in se zadrževali v Ljubljani ali drugih mestih glede na vire v letih 1335, 1338, 1350, 1360, 1363 (Maribor), 1370, 1374 (2x), 1377, 1396, 1399, 1403, 1405, 1414, 1421, 1423, 1436 (Trst), 1441 (Slovenj Gradec), 1444, 1447 (Maribor), 1449, 1457, 1462.89 Posebej bleščeč je bil v letu 1360 obisk enega najsposobnejših, ambicioznih in ekstravagantnih članov družine, Rudolfa JV., ustanovitelja Novega mesta. Njegovo izjemno ugledno spremstvo so sestavljali oglejski patriarh Ludvik della Torre, salzburški nadškof Ortolf, lavantinski, sekovski, krški, pasavski, frei- sinški in chiemseejski škofje, Majnhard 111. tirolski grof in mejni grof Brandenburške, goriški grofje Albert IV., Majnhard VII. in Henrik III., grof Oton Ortenburški, grof Ivan Pfanberški, člani družin Walsee, Auffenstain, Liechtenstein, Stubenberg in številni drugi. Celotna povorka je preko Gradca in Maribora prispela v Celje, kjer so se 24. marca zbrali pri Ulriku in Hermanu Celjskih, nato pa vključno z njima krenila proti Ljubljani. Tu so gospodje bivali od 27. marca do 4. aprila in vojvoda Rudolf je sprejel poklonitev cerkvene in posvetne gosposke, med njimi predstojnikov samostanov Bistre in Stič- ne, ljubljanske križniške komende, bratov Turjaških in mnogih drugih, katerim je potrdil privilegije.90 16. aprila je bil vojvoda že na Dunaju. Leta 1363 pa je ponovno potoval čez naše dežele - na poti iz Brixna (20. februarja) prek Beljaka (24. februarja) na Dunaj se je 11. marca mudil v Mariboru in več dni SLGmdcu..^}___________________________ °° GZL III, šl. 34. 89 F. Komatar, Eii\ Copialbuch..., št. 47, 61, 62, 65, 68, 69, 71, 72; GZL III, št. 9, 40-43, 56, 57; GZL IX, št. 27, 44, 45, 48, 62, 74; GZL X, šl. 44, 45, 49; GZM XIII, šl. 3; Josef von Zahn, Austro-Friulana, Fontes rerum Austriacarum 40, Wien 1877, št. 31, 51; J. Mlinaric, Kartuziji..., sir. 131, 133; isti. Stiska opatija..., str. 184, 196-197 op. 105; Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec, CZN N.V. 14, 1978, sir. 23. 9" F. Komatar, Ein Copialbuch..., št. 46, 47; isti. Das Schloßarchiv in Auersperg, MMK 19, 1906, št. 127; GZM XIII, št. 2; Alfons Huber, Geschichte des Herzogs Rudolf IV. von Österreich, Innsbruck 1865, str. 189; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 133; isti. Stiska opatija..., str. 146 - 147. 91 A. Huber, Geschichte..., str. 204; GZM IV, št. 99. Rudolf IV. Habsburški. Posebej je bil "angažiran" v naših deželah zadnji srednjeveški Habsburžan Friderik V. (III.), od leta 1440 nemški kralj in 1452 cesar, predvsem zaradi znamenitih sporov s Celjani in boja za nji- hovo dediščino. Še kot mlad vojvoda je leta 1436 v spremstvu 50 plemičev (med njimi Zigmunda Windischgrätza) prek slovenskega ozemlja potoval na romanje v Palestino, kamor je 9. avgusta odplul iz Trsta in na Božjem grobu 9. septembra prejel vi- teško čast92. Kasneje so ga politične zadeve še več- krat pripeljale v naše kraje - leta 1444 se je mudil v Ljubljani, Trstu, Kamniku, leta 1447 v Mariboru, 1449 spet v Ljubljani.93 Najdaljše je bilo njegovo skoraj polletno bivanje na Slovenskem po smrti Ulrika Celjskega v letu 1457, ko je s svojo osebno prisotnostjo in "velikodušnim" pristopom skušal pridobiti na svojo stian bivše celjsko plemstvo in uradnike ter si tako zagotoviti celjsko dediščino. Teden dni v februarju je preživel v Slovenski Bistrici, nato mesec in pol v Celju, kjer ga je 30. aprila napadel Jan Vitovec in se je rešil le z begom na zgornji celjski grad. Del maja je bival v Ljubljani, v prvi polovici junija v Kranju in nato prek Radovljice in verjetno Korenskega sedla prešel na Koroško, kjer je preživel nadaljnjega pol leta.94 Leta Fritz Posch, Kreuz-, Pilger-, Minne- und Sludienfarlen von Steirern im Millelaller, v: Sleirer in aller Welt, Zeilschrift des historischen Vereines für Steiermark, Sonderband 17, Graz 1971, str. 11. 93 F. Comatar, Ein Copialbuch..., št. 72; GZL III, št. 56, 57; GZL IX, št. 74; J. Chmel, Regesta chronologico-diplo- malica Friderici Romanorum Imperaloris (Regis IV.), Wien 1859, str. 160-161, 231 - 232, 265. 94 Ernst Birk, Urkunden-Auszuge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452 - 1467 aus bisher unbenutzten Quellen, Archiv für Kunde österreichicher Geschichlsquellen X, Wien 1853, str. 201 si. 18 1997 KRONIKA časopis za slovensko kraievno zgodovino 1462 je bil spet na Slovenskem - ob grozeči vojni z Ogrsko je za 28. junij sklical v Mariboru deželni zbor štajerskih, korošldh in kranjskih stanov in po več kot tednu bivanja tam obiskal še Celje.95 Nedvomno so se lahko tudi pohodi Celjanov po blišču primerjali s katerimikoli drugimi vodilnimi evropskimi odličniki. Navsezadnje so bili v naj- ožjem sorodstvu s kraljem in kasneje cesarjem Si- gismundom, Herman II. je bil njegov najpomemb- nejši diplomat, ki ga je pošiljal po Evropi, in s sinom Friderikom sta kralja pogosto spreniljala na potovanjih.96 Od leta 1436 so bili Celjani državni knezi cesarstva in hkrati v vrhu plemstva na Ogrskem z visokimi državnimi službami (Herman II. je bil v letih 1406 - 8 in 1423 - 35 slavonski ban).97 Ulrik II. je bil v letih 1438 - 39 celo državni upravitelj kralja Albrehta Habsburškega na Češkem z izjemnimi pooblastili, od leta 1445 slavonski ban in kmalu kot skrbnik mladoletnega kralja Ladislava Posthumusa prvi med prvaki ria Ogrskem in v Avstriji.98 Ugled Celjanov v evropskem merilu dokazuje leta 1430 ULrikovo romanje v Santiago de Compostela, ko sta ga z velikimi častmi sprejela aragonski in nato kastüjski kralj, njegovo spremstvo "60 konjenikov, bogato opremljenih plemičev" (gotovo še enkrat toliko spremljevalnega osebja), pa je celo zbudilo pozornost kastiljskih kronistov.99 Kot smo že omenili, je tranzitni pomen slo- venskih dežel vplival na raznovrstne oblike pro- metnih tokov, ki so prečili naše ozemlje v smeri proti zahodu. Predvsem burno politično dogajanje v sosednji Italiji je v poznem srednjem veku pri- peljalo skozi naše dežele na vojnih pohodih tudi pomembne kronane glave. V 14. stoletju se je večkrat vpletal v politične zadeve v Italiji ogrski kralj Ludvik I. VeUki, ki je pri tem nekajkrat prečkal slovensko ozemlje. Na dveh znamenitih pohodih proti Neaplju, ki sta osupnila Italijo, je potoval tu čez novembra 1347, ko ga je v Furlaniji z velikimi častmi in gostoljubnostjo sprejel patriarh Bertrand, ter junija 1350, obakrat tudi ob po- vratku.lOO Posebej velikopotezen pa je bil pohod v vojni proti beneški republiki v letih 1356-58, ki je Ludviku prinesla Dalmacijo in pripeljala do ob- 95 Prav lam, sir. 385-386; GZM VII, šl. 107, 108, 109. 96 Glej Nada Klaič, Zadnji knezi Celjski v deželah sv . Krone, Celje 1991, sir. 35, 41; P. Šlih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasli in dežele Celj- ske, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, sir. 236. 97 Prav lam, sir. 35. 98 P. Šlih, Celjski grofje..., sir. 248; N. Klaič, Zadnji knezi Celjski..., sir. 80 sl.; I. Orožen, Zgodovina Celja in okolice 1, sir. 227 sl. Ignacij Voje, Romanje Ulrika II. Celjskega v Komposlelo k sv. lakobu, ZČ 38, 1984, šl. 3, sir. 225 sl. Moriz Werlner, Ilinerar des Königs Ludwig 1., Vjeslnik kr. hrvalsko-slavonsko-dalmalinskog zemaljskog arkiva, Zagreb 1903, sir. 121, 123; j. Zahn, Auslro-Friulana, šl. 130, sir. 147 sežnih vojaških akcij v Furlaniji in Benečiji ter velikega obleganja Trevisa. Ludvik je predhodno sklenil zvezo z goriškima grofoma Albertom in Majnhardom, oglejskim patriarhom ter avstrijskim vojvodo Albertom, katerih ozemlja je moral preč- kati. V Zagrebu se je v začetku junija 1356 zbrala ogromna vojska, ki je po različnih virih štela 40 - 60.000 mož, kar ob vsem srednjeveškem preti- ravanju pomeni zelo veliko, gotovo čez 10.000 vo- jakov. Samo predhodruca, sestavljena večinoma iz nemških najemnikov, naj bi štela nekaj tisoč mož. Med njimi je bilo mnogo pustolovcev iz naših dežel - Ivan Kamniški, Janez Šteberški, Kolenc iz Ljubljane.lOl Sam Ivan Kamniški se je pridružil pohodu s 100 oboroženimi jezdeci.^O^ Glavnina vojske s kraljem je prečkala naše kraje med 4. junijem ter 4. julijem, ko so že biH pred Cone- glianom v Benečiji.^O^ q samem poteku prehoda ni podatkov, verjetno pa jih je pot vodila iz Za- greba čez Dolenjsko ter mimo Ljubljane ali čez Bloke na Postojno, Gorico in v Furlanijo. V vojnih operacijah, ki so se vlekle več kot leto in pol do februarja 1358 ter jih je kralj v nadaljevanju vodil iz Ogrske, je slovensko ozemlje predstavljalo glav- no zaledje in tu čez so potovale okrepitve in vračajoči vojaški oddelki, sli z ukazi in diplomatske misije. Zelo podobni dogodki so se ponovili čez pol stoletja. Ogrski kralj in pravkar izvoljeni nemški kralj Sigismund se je leta 1411 zaradi Dal- macije zapletel v vojno z Benetkami. V zavez- ništvu z ortenburškim grofom Friderikom in go- riškim grofom Henrikom, ki sta imela tudi po- membni vlogi v dogajanju, je 11. novembra tega leta iz Ogrske krenila velika vojska, ki je po besedah samega kralja štela 10.000 konjenikov (gotovo še ogromno število pešakov in sprem- ljevalnega osebja) in 28. novembra preko naših krajev vdrla v Furlanijo.104 Slovensko ozemlje je bilo ponovno aktivno vključeno v operacije, zaradi udeležbe Ortenburžanov, Goriških in Celjanov verjetno tudi pri nudenju najemniških vojaških oddelkov. Vojskovanje in živahna diplomacija sta leto in pol terjala potovanja slov in poslancev na bojišče ter med Budimom in Benetkami. Kraljev tast Herman II. Celjski se je angažiral v diplomaciji in 1. novembra 1412 vodil pogajanja z Benečani v s. Rular, Kämpfe krain. Adeliger..., kol op. 32, sir. 185. 102 Josip Žonlar, Zgodovina mesla Kranja, Ljubljana 1939, sir. 41. 103 Dane Gruber, Borba Ludvika I. s Mlečanima za Dal- maciju (1348 - 1358), Rad JAZU 152, 1903, str. 87 sl.; M. Werlner, Ilinerar..., str. 127. 104 Maria Wakounig, Die Auseinandersetzungen zwischen der Serenissima und der ungarischen und römischen König Sigismund von Luxemburg, Bericht über den achtzehnten österreichischen Historikertag, Veröffent- lichungen des Verbandes Österreichischer Geschichts- vereine 27, 1991, Str. 197, op. 24. 19 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Postojni.!05 Istega meseca je z vojsko potoval v Furlanijo tudi sam kralj Sigismund. Iz Zagreba je prek Dolenjske prišel pred Ljubljano, kjer mu zaradi napetih odnosov s Habsburžani 30. no- vembra niso pustili v mesto. Ker mu nasilni vdor v Ljubljano ni uspel, je pohod nadaljeval in bil 10. decembra že pred Gorico. V času intenzivnih mirovnih pogajanj v začetku naslednjega leta, ki so privedla do petletnega premirja, se je januarja mudil pred Koprom in marca v Trstu.^''^ Takšnih pohodov, čeprav manj velikopoteznih, je bilo na glavnih tranzitnih prometnicah čez slovensko ozemlje gotovo precej. Med njimi so bili tudi križarski, kot bomo videli v nadaljevanju. Pri pregledu itinerarjev velikašev, ki so potovali po Slovenskem, ugotovimo zanimivo dejstvo, da so naše dežele pogosto obiskovali jeseni (novemb- ra, decembra) in celo pozimi (januarja, februarja), ko bi pričakovali najbolj neugodne razmere z deževji, snegom in blatom. Ker je bilo za ugledne osebnosti v tistem času skoraj pravilo, da so imeli v spremstvu vozove z vsem potrebnim za zago- tovitev ustreznega ugodja^'''' (sami so sicer jezdili), bi lahko sklepali, da so bili tedanji vozovi zelo trpežni in usposobljeni za slabe vozne razmere aU pa ceste niso bile tako slabe, kot si navadno predstavljamo. Morda so jih ob njihovih obiskih posebej sproti usposabljali za prehod. ROMANJA Izmed vseh oblik potovanj oziroma gibanj pre- bivalstva so romanja zajela najširši spekter sred- njeveške družbe, od najvišjih vladajočih krogov prek plemstva, bogatega meščanstva in obrtnikov do kmetov, služabnikov in hlapcev, kar je na osnovi ohranjenih testamentov iz Pirana živo prikazal F. Gestrin.!''^ Osnovni motiv za romanja je bil sicer verski, vendar so se mu pridruževali najrazličnejši nagibi - od želje po potovanju, pustolovščinah, spo- znavanju tujih krajev, do bega pred raznimi tego- bami doma. Srednjeveško božjepotništvo se močno ujema z definicijo sodobnega turizma, zato ga naj- lažje primerjamo z današnjimi turističnimi poto- vanji in bi ga lahko smatrali za njegove začetke. Najbolj znana romarska središča, o katerih ima- mo tudi za naše dežele najzgodnejše vesti, so bila Rim, Santiago de Compostela in Jeruzalem. Moč- 105 Pj3^ (gjj,^ J99 10° Wilhelm Allmann, Regesla Imperii XI, Die Urkunden Kaiser Sigismunds (1410 - 1437), Innsbruck 1896, sir. 24. 10/ S, Piggott, Wagon, Chariot and Carriage, Simbol and Status in the History of Transport, Thames and Hudson 1992, str. 142 si. 0° F. Geslrin, Piranska popotovanja v 15. stoletju. Kronika 23, 1975, str. 74 si. 109 Grof Sigfrid, prvi Spanheim na Koroškem, je leta 1065 umrl na povratku z množičnega romanja v Jeruzalem, no spodbudo potovanjem v Jeruzalem so dali kri- žarski pohodi od konca 11. do konca 13. stoletja, v katerih so se združevali religiozni motivi z željo po avanturah in bojevanju. Slovenske dežele so imele v zgodnji križarski dobi precejšen pomen kot tran- zitno območje za pohode prek Balkana proti Bizan- cu in dalje. Naše ozemlje so prečile tudi nekatere večje vojske. Le nekaj primerov. Grof Raimond Toulouški je leta 10% vodil južnofrancoske križarje čez severno Italijo in po nekdanji rimski cesti Oglej - Tarsatika prek slovenskega Krasa proti Reki in dalje v Dalmacijo. Pet let kasneje je sledila velika vojska iz Lombardije pod vodstvom milanskega nadškofa, ki je prečila Kranjsko in potovala ob Savi do Beograda in dalje.no Gotovo so v nadaljnjih dvesto letih po teh poteh potovale še številne manjše skupine križarjev, ki jih zgodovina ni zabe- ležila. Križarske pustolovščine pa so se udeležili tudi mnogi plemiči različnega ranga s slovenskega ozemlja - grof Podravske marke Bernard Spanheim leta 1147, Majnhard in Albert Šumberška leta 1147 oz. 1162, grof Albert Višnjegorski leta 1189, grof Oton II. Ortenburški leta 1197, Rajnbert Cmureški leta 1218, Engelbert Turjaški okrog leta 1220 idr.l" Ni dvoma, da so imeli uglednejši med njimi veliko spremstvo, v katerem so bili ljudje iz naših dežel. Romarji v Sveto deželo (Österreichische Geschichte 1440-1522. Wien 1996, str. 40). Vsaj od konca visokega srednjega veka (13. sto- letja) so romanja v večji meri zajela tudi širše sloje. Na to kaže ustanavljanje hospicev, ki so v tem času nastajali ob nekaterih tranzitnih cestah fx) Slovenskem - na Ljubelju, v Podljubelju, v Spi- taliču v Tuhinjski dolini, pri Zidanem mostu.H^ V več virih iz srede 13. stoletja se omenja, da so bila njegova žena Rikarda Lavantinska pa je konec stoletja romala v Santiago - Gradivo III, št. 415. 110 Steven Runciman, A History of the Crusades 2, Penguin Books 1990, str. 19. 111 Gradivo IV, šl. 235, 237, 241, 244, 245, 756, 897; Gradivo v, šl. 289, 290; F. Schumi, UBK I, sir. 118, št. 124. 112 MHDC lV/1, šl. 1460, 2184, 2461, 2743; J. Mlinaric, Karluziji Žiče in Jurklošter, str. 228. 20 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino ta zavetišča namenjenia "revnim potujočim" ("transeuntibus pauperibus"), pri čemer so verjetno mišljeni v prvi vrsti romarji. Pri ljubeljskem hos- picu se leta 1239 izrecno navaja, da morajo vetrinjski menihi nuditi ogenj, slamo in toplo sobo potujočim revežem in romarjem ("transeuntibus pauperibus et peregrirus"). V Trstu, od koder so odpluli, se romarji iz slovenskih (in drugih slo- vanskih) dežel menda prvič omenjajo že leta 1233.113 Sicer je konkretnih ohranjenih vesti o posameznikih, ki so romali iz naših krajev malo, so pa vzorčni primeri gotovo živahnega dogajanja. Plemič Rajnbert Mariborski je leta 1314 romal v Rim in pred odhodom za svojo srečno vrnitev izdal darovnico v korist samostana Žiče.n^ Zelo slikovit je primer mariborskega meščana Janeza Cirola. Leta 1341 je romal v Jeruzalem in na po- vratku umrl v mestu Rethymnon na Kreti, v hiši tamkajšnjega meščana, po rodu Nemca. O tem je v Maribor pisno sporočil beneški dož Bartolome} Graderügo, nakar je vdova umrlega v soglasju z mariborskim mesbnim svetom pooblastila meščana Ulrika, da je odšel v Benetke in prevzel zapuščino umrlega. 11^ Leta 1434 je na Božji grob romala skupina plemičev iz avstrijskih dežel, med njimi Ulrik z Viltuša in Henrik s Kunšperka, ki je med potjo v Egiptu prišla v mameluško ujetništvo. Iz Kaira so avstrijskemu vojvodi Albrehtu poslali prošnjo za pomoč, ki je potovala prek Benetk in jo je vojvoda prejel s posredovanjem doža Francisca Foscarija.116 Paolo Santonino v svojih znamenitih dnevnikih iz let 1485 - 87 omenja župnika Jakoba na Ponikvi pri Celju, o katerem pravi "čeprav je še mlad, je bil že v Jeruzalemu in zelo dobro pozna tiste svete kraje..."117 Na obseg in ekonomski pomen dejavnosti, ki so bile v zvezi z romanji, kaže dogovor med Trstom in Koprom iz leta 1423, da ne bosta dmg drugemu ovirala "posla" z romarji in jim bosta dovolila prosto izbiro kraja (pristanišča) za začetek potovanj.118 S konca tega stoletja imamo tudi ne- kaj številčnih podatkov o romarjih, ki so odpluli iz Trsta in lastnikom ladij ter mestu prinašali velike dobičke. Maja leta 1492 se jih je vkrcalo 52, janu- arja 1493 241, januarja 1495 140, maja istega leta 80, maja 1497 76, maja 1498 308 itd. Leta 1525 je skupno število znašalo 2478 romarjev.H^ Glede na Simon Rutar, Krains millelallerliche Handelsbe- ziehungen zu den Städten an der adriatischen Küste, MMK III, 1890, Str. 80. 114 GZM III, št. 31. 115 GZM IV, št. 20, 21. 11° MHDC XI, št. 140. 11' Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485 - 1487, Celovec 1991, str. 87-88. ° F. Geslrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, SAZU, Dela 15, Ljubljana 1965, sir. 80. 119 S. Rular, o.e., sir. 80 - 81. ta Števila je očitno šlo za ljudi iz širokega zaledja jadranskih pristanišč in ne le iz naših dežel - ver- jetno še iz Hrvaške, Ogrske, avstrijskih dežel. Češke in morda Poljske. Pri tem se spet pokaže izrazit tranzitni značaj našega ozemlja, čez kate- rega so vsi ti romarji morali potovati, čeprav o tem v virih praktično nimamo nobenih vesti, ker so bili najbrž na cestah preveč vsakdanji pojav. Glavna tri romarska središča so tudi v poznem srednjem veku ostala popularna. Obiski Rima so bili tako množični, da so slovenski in hrvaški ro- marji imeli tam že pred letom 1441 svojo bra- tovščino, ki je skrbela za romarje, od leta 1453 pa svoj hospic in cerkev sv. Hijeronima.l^O V Rim je leta 1430 romal tudi Friderik Celjski, njegov sin Ulrik II. pa istega leta v Santiago.l^l Najkasneje od 14. stoletja so se romarji usmerjali še v Porenje (Aachen, Köln, Trier)l22 in v 15. stoletju v italijan- ska božjepotna središča - Assisi, Loretto, Padovo, Bari.123 V Porenju so Slovenci ustanovili v aachen- ski stolnici že konec 14. ali v začetku 15. stoletja svoj oltar, mesti Ljubljana in Kranj pa sta leta 1495 zagotovili tudi lastnega duhovnika z rednim do- hodkom.l^ V Kölnu so imeli Slovenci takorekoč svoje narodno zavetišče v hospicu Ippervvald (iz 14. stoletja), kjer se je včasih zadrževalo 600 in več romarjev iz različnih dežel.l^^ Po dosedanjih ugotovitvah so morali romarji prispevati znaten delež k pisanosti in vrvežu na glavnih srednjeveških prometnicah. Najpogosteje so potovali v skupinah, peš, in pot do Kölna in nazaj je na primer trajala okrog dva meseca. Poleg romanj na dolge razdalje pa je potrebno omeniti še na desetine domačih romarskih središč,l26 ](jei- je pot trajala nekaj dni, včasih tednov, in bi jih lahko smatrali za obliko srednjeveškega "izletni- škega turizma", ki je pa prav tako pomenil kom- ponento v prometnih tokovih. Nezanemarljiv je tudi pomen romanj pri posredovanju informacij, poživljanju trgovine, omogočanju kulturnih stikov, razširjanju inovacij in s tem širjenju obzorja sred- njeveškega človeka. Obseg tega dogajanja je moral biti znaten, ga je pa težko ugotoviti. l^Jože Stabej, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, SAZU, Razprave VI, Ljubljana 1965, str 143 sl.; glej še Darko Knez, Romanja Slovencev v času gotike. Gotika v Sloveniji, Katalog razstave. Narodni muzej, Ljubljana 1995, str. 157 sl. 121 1. Voje, Romanje Ulrika II. Celjskega..., sir. 225 sl. 122 J. Stabej, o.e., str. 156, 123 F. Gestrin, Piranska popotovanja..., str. 75. 124 J. Stabej, o.e., sir. 154 sl. 125 Prav tam, str. 185 sl. 12° D. Knez, Romanja Slovencev..., str. 169 sl. 21 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Potujoči (lesorez iz 15. stoletja. Österreichische Geschichte 1440 -1522. Wien 1996, str. 121). POSREDOVANJE INFORMACIJ Posebno vprašanje predstavlja informiranje v srednjem veku. Velik del pretoka informacij je vsekakor potekal nenačrtno, ustno, s pomočjo raz- ličnih naključnih popotnikov - trgovcev, rokodel- cev, krošnjarjev, romarjev itd. Ker javne poštne organizacije ni bilo, so ti lahko prišli v poštev tudi za prenos privatnih pisem in obvestil. Vse večje srednjeveške institucije, od zemljiških gospostev, mest. Cerkve in samostanov, trgovskih in bančnih družb, do deželnoknežjih uradov in državne (ce- sarske) sfere, pa so slejkoprej imele lastno infor- macijsko organizacijo. Prenos takšnih uradnih vesti se je vršil s pooblaščenimi sli, na krajše razdalje tekači, na daljše pa jezdeci. Hitrost slov - tekačev je bila 50 - 60 km na dan, jezdeci pa so ob menjavi konj premagali razdalje 80 - 100 km dnevno.^^'' O potrebah posameznih zemljiških gospostev po rednih zvezah z lastnikom smo že govorili. Kako je bila organizirana takšna poštna služba imamo lep primer pri posestih oglejskega patriarha na Notranjskem in v Furlaniji v 13. stoletju. Sli, ki so v ta namen posedovali kmetije kot službeni fevd (pri Ložu, Rakeku, Knežaku, Ogleju, Vidmu, Čedadu idr.), so bili dolžni s konji na svoje stroške nositi patriarhova pisma - "ad portandum litte- ras"}^ Podobno je bilo na freisinškem klevevškem gospostvu na Dolenjskem, kjer je v začetku 14. stoletja sel (nuncius) za svojo službo užival pol kmetije.^2^ Zanimiv vpogled v komuniciranje zem- ljiškega gospostva s svetom dobimo v računski knjigi škofjeloškega gospostva iz let 1437 - 1438. Tam so prikazani izdatki za sle in službene poti uradnikov, ki so v zadevah freisinškega škofa in tudi celjskih grofov potovali v Gorico, Klevevž, Celje, Planino pri Sevnici, Krapino, Beljak, EXinaj in celo Budim, pisma pa so prihajala iz Oberwölza na Zgornjem Štajerskem in Budima.^'^ V obra- čunu dohodkov in izdatkov habsburškega vice- domskega urada v Ljubljani za leta 1421 - 1422 je izkazana plača za sla s konjem, ki je med drugim tovoril vojvodi iz Trsta v Dunajsko Novo mesto rebulo ter v Baden gotovino. O pretoku informacij na ravni mesta konec srednjega veka smo poučeni ob primeru Celja. Mestno vodstvo je za prenos novic in pisem po mestu in bližnji okolici razpošiljalo mestne sluge, za daljše poti pa je Celje že v drugi polovici 15. stoletja redno zaposlovalo enega sla s konjem. Ta je bil oborožen, z mestnim grbom na oblačilih, potoval pa je na Kranjsko, v Gradec ali na cesarski ^yQj. 132 Meščanstvo se je za privatno korespon- denco posluževalo najrazličnejših načinov - najema plačanih poklicnih slov, pošiljanja preko znancev, drugih meščanov, mimoidočih trgovcev, romarjev, menihov ali kramarjev, ki so potovali v določeno smer, denarno močni cehi pa so običajno imeli svoje kurirje.^'^^ Cerkvena organizacija, najbolj izpopolnjena in sistematizirana institucija srednjeveškega sveta, je zahtevala izjemno informacijsko mrežo. Obvešče- nost papeškega dvora o celo popolnoma lokalnih cerkveiiih zadevah je včasih prav neverjetna, kar kažejo tozadevne papeške bule tudi za naše kra- je 134 Y gQ gg zgrinjala poročila, obvestila, prošnje, pritožbe, od tod pa so na vse konce Evrope razpošiljali dekrete, okrožnice, pisma, raz- sodbe, privilegije, ki so jih prenašali papeški odpo- slanci in razni sli. O tem priča tudi kopica virov o Samo Pahor, Riltershuebe, ZČ X1X-XX, 1965-66, str. 149 p. Blaznik, Urbarji freisinške škofije, o.e., str. 170, 215. 130 Prav lam, str. 282 - 284. GZL IX, št. 61, str, 6. Andrej Hozjan, Pretok informacij v Celju 16. stoletja. Celjski zbornik 1991, str. 13. 134 Glej katalog Slovenija v papeških listinah. Razstava Arhiva republike Slovenije, Ljubljana 1996. 127 Norbert Ohler, The Medieval Traveller, The Boydell Press 1995, str. 101; Norman J.G. Pounds, An Economic History of Medieval Europe, Longman 1974, str. 388. 22 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino korespondenci cerkvenih instanc in posvetnih velikašev iz naših dežel z Rimom. Podoben sistem je obstojal tudi na nižjih ravneh - na nivoju nad- škofij, škofij, arhidiakonatov. Razni cerkveni redovi so imeli svoje informacijske mreže, ki so vzdrže- vale stike med matico reda in redovnimi hišami po celi Evropi ter med matičnimi samostani in fili- alami, kot smo že videli. Hkrati je potrebno upo- števati še transport raznovrstnih cerkvenih dohod- kov, ki so se zlivali k župnijam, škofijam ali v Rim (Avignon). O tem priča slikovit primer iz leta 1313, ko je patriarh Otobonus za svojo pot na cerkverü koncil ter k cesarju Henriku VIL določil davek vsem ognjiščem ("gospodinjstvom") svoje dieceze. Ker so odlašali s plačilom je v pismu meščanom Slovenj Gradca zagrozil z ekskomunikacijo ter uka- zal, naj do 4. marca zberejo denar ter ga izročijo patriarhovemu slu.^^S Podobno so se zbirale in prenašale še druge redne ter izredne cerkvene da- jatve kot desetine, davki za križarske vojne in papeško kurijo, cistercijanski, kartuzijanski in drugi redovni davki itd. Vse to predpostavlja živo komu- niciranje na raznih nivojih in redno razpošiljanje slov, poslancev, pobiralcev dajatev. Tudi velik del srednjeveške trgovine je bil moč- no vezan na redno informiranje in preko slov so se prenašale vesti o razmerah na tržišču ter ko- respondenca med tirgovskimi partnerji ali med sedežem in podružnicami večjih trgovskih in bančnih družb (italijanskih, židovskih idr.). Ko se je proti koncu srednjega veka močno povečala moč deželnega kneza (Habsburžanov) in njegovih upravnih institucij in so se po 1400 začela redna vsakoletna zasedanja deželnih stanov, je hkrati nastala potreba po pogostem in rednem ob- veščanju. Kako intenzivno je bil z vsakodnevnimi zadevami zaposlen cesarski dvor in kako živahno je to vplivalo na komunikacije s svetom doka- zujejo mariborski dokumenti iz leta 1478. Cesar Friderik III. je tedaj bival v Gradcu in v polletnem obdobju od januarja do junija na uradnike in druge naslovnike v Mariboru naslovil 28 listin o tekočih zadevah.!36 če upoštevamo, da je šlo za odgovore na obvestila oziroma prošnje, je to po- menilo, da so na cesti med Gradcem in Mariborom tja in nazaj povprečno vsak teden potovaU cesarski ali mestni sü. Koliko pa je bilo še zadev, ki so se tikale drugih deželnoknežjih mest, gospostev, de- želnih stanov, da ne omenjamo tekočih zadev ce- sarstva v Nemčiji idr. Druga instanca deželno- knežje oblasti, ki je postala središče informiranja, so bili vicedomski uradi, na primer v Ljubljani in Celju. Tu so se začele koncentrirati upravne fiank- cije in tja so prihajale množice vsakovrstnih do- !35a. Redik, Regeslen des Herzogtums Steiermark, Erster Band 1308 - 1319, 1. Lieferung, Graz 1976, šl. 482. GZM IX. pisov ter od tod odhajale na sedeže zemljiških gospostev, v mesta, trge in vasi.l37 Zasedanja deželnih stanov so terjala redno ob- veščanje med vladarjem in predstavniki stanov ter med stanovi samimi (med plemstvom ali mesti) glede priprav zasedanj, predlogov in usklajevanja mnenj in podobno. Kadar je prišlo do sklica sta- nov, je moral cesar predhodno obvestiti vse pred- stavnike Cerkve, plemstva in mest, ki so bili za- vezani k udeležbi. To se je v praksi izvedlo z osebninii vabili nekaterim posameznikom, pred- vsem cerkvenim prelatom, kot npr. leta 1462, ko je cesar Friderik III. ob grozeči vojni z Ogrsko sklical posvet deželnih stanov Štajerske, Koroške in Kranjske v Maribor in je sekovskemu proštu pisno ukazal udeležbo^^S. Podobno se je ponovilo ob grožnji Turkov iz Bosne v letih 1474 in 1475, ko so bui notranjeavstrijski stanovi spet sklicani v Ma- ribor in je cesar iz Augsburga o tem pisno obvestil npr. šentpavelskega opata in sekovskega prošta.139 Večino drugih, predvsem plemstvo in mesta, pa so očitno obveščali z okrožnico, kot je razvidno ob sklicu leta 1475 v cesarjevem pismu iz Ander- nacha, kjer se omenja "allen und ieglichen unsem prelaten, pharrern, den vom adell und Stetten unsers furstentumbs Steir, den der brieff geczaigt oder verkunft wirdet"}^^ Prvo državno poštno institucijo v habsburških deželah pa je konec 80-ih let 15. stoletja ustanovil cesar Maksimiljan s sedežem v Innsbrucku, pred- vsem za potrebe uprave.^^l Njeni najeti sli se pojavijo v naših deželah v zadnjih letih stoletja, v začetku naslednjega pa je že ustanovljena izpo- stava v Gradcu kot prva stalna poštna postojanka na Štajerskem. Kmalu je imela pomembno vlogo v posredovanju pošte na Dunaj in po južno- štajerskih trgih in mestih. Sli so poleg pošte za cesarja, državne organe in vojsko prenašali tudi denar, vino, sadje in zelenjavo iz Italije, meso, delikatese in razne predmete. Vendar pa tu še ne moremo govoriti o pošti v današnjem pomenu besede, saj je služila izključno cesarju in upravi, ni pa bila dostopna javnosti.!*^ Javna poštna orga- nizacija je bila vzpostavljena šele v drugi polovici 16. stoletja, s čimer pa se je že iztekel srednji vek in smo prestopili v novo dobo. A Hozjan, Pretok informacij v Celju..., str. 16 si. GZM VII, šl. 107, 108, 109, 110. GZM VIII, št. 64. 140 GZM VIII, št. 67. 141 A. Hozjan, Zapisi o poštnem prometu in prvih poštah na slovenskem Štajerskem, Kronika 36, 1988, št. 3, str. 142 Prav lam, str. 169 - 170. 23 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 ZUSAMMENFASSUNG Der Verkehr im Mittelalter Im Hoch- und Spätmittelalter herrschte ein viel regerer Verkehr, als man sich gewöhnlich vorstellt. Auf den Straßen traf man Vertreter aller Schichten der mittelalterlichen Gesellschaft an, die oft große Entfernungen zurücklegten. Das slowenische Ge- biet hatte bereits in dieser Zeit große Bedeutung für den Transitverkehr, der vor allem auf den alten römischen Straßen zwischen Ungarn und Italien sowie zwischen den Adriahäfen und den öster- reichischen Ländern (Wien) abgewickelt wurde. Kaufleute, Soldaten, Kreuzritter, Pilger, Prälaten, Diplomaten, Boten, Säumer u.a. durchreisten die slowenischen Länder. Verschiedene Gründe, Be- dürfnisse und Motive veranlaßten auch viele Ein- heimische, auf Reisen zu gehen. Auf ihren Handelswegen, Saumfahrten, Pilgerfahrten und Feldzügen kamen sie ins Küstenland, nach Istrien, in die benachbarten italienischen und öster- reichischen Länder, aber auch noch viel weiter - bis nach Salzburg, Wien, Rom, Santiago, Köln, Aachen, Jerusalem... In der vorliegenden Abhandlung ver- suche ich, anhand zahlreicher Beispiele, die Vielfalt und Intensität des damaligen Verkehrs in Slo- wenien darzustellen, vor allem aber die Formen darzulegen, die außer den bekannten Handels- verbindungen vorkamen. Bereits seit dem 11. Jahrhundert hatten geist- liche und weltliche Herren in Slowenien ihre Be- sitzungen, deren Zentren sich weit entfernt in anderen Ländern befanden. Die geistlichen Fürsten von Aquileia, Gurk, Brixen, Salzburg, Freising, Bam- berg sowie die österreichischen Babenberger, die bayerischen Andechs, die von Görz-Tirol und die Habsburger sowie viele andere konnten aus ihren entfernten Besitzungen nur dann Nutzen ziehen, wenn regelmäßige Verkehrsverbindungen auf- rechterhalten wurden. Diese stützten sich auf kleinere Güter, die als Verkehrsstationen an den Wegen zu entfernteren Herrschaften dienten. Auf diese Art und Weise konnten die Bewirtschaftung überwacht, Güter und Einnahmen befördert und die Besitzungen besucht werden. Zahlreiche slo- wenische Burgen und Herrschaften waren an dem Verkehrsstrom von und nach dem Küstenland beteiligt, um von dort Mangelware wie Salz, Öl, Wein, Gewürze u.a.m. zu beziehen. Die ältesten Angaben über die Verbindungen Krains und der Steiermark mit den istrischen Küstenstädten üegen für die Zisterzienser- und Kartäuserklöster vor, die große Wirtschaftszentren darstellten. Kirchliche Einrichtungen in Kärnten erhielten auf der einen Seite regemäßige Verkehrsverbindungen mit Friaul und den dortigen Häfen (Aquileia) aufrecht, auf der anderen Seite drau abwärts mit dem Wein- baugebiet der Slovenske gorice (Büheln) mit Zentrum in Maribor (Marburg), wo sie ihre Wein- berge besaßen. Säumer verschiedener Herren waren daher damals auf den Straßen in großer Zahl anzutreffen, und so kamen die Slowenen auf ihren Saumfahrten schon früh ins Küstenland, nach Italien sowie nach Wien, Salzburg und sogar nach Freising. Die Politik, vor allem aber kriegerische Ausein- andersetzungen spielten im Leben des Adels eine große Rolle, deswegen waren größere oder kleinere militärische Truppenteile ein fester Bestandteil des rtüttelalterlichen Verkehrs. Besonders nach der Durchsetzung des Söldnerwesens im 14. Jahr- hundert nahmen zahlreiche Adelige aus den slo- wenischen Ländern an Feldzügen in Italien, Tirol, Salzburg, Dalmatien und sogar in der Schweiz sowie in Serbien teil. Besonders Italien war mit seiner bewegten politischen Geschichte im 14. und 15. Jahrhundert ein beliebtes Betätigungsfeld der Söldner aus dem Kaiserreich. Wegen der unmittel- baren Nähe kamen diese auch in großem Maße aus dem slowenischen Gebiet. Zu den unternehmungs- lustigsten gehörten die von Pettau, Schärfenberg, Stegberg, vor allen aber die von Cilli. In ihren militärischen Abteilungen befand sich manch einer aus den Reihen des niederen Adels und des Bauernstandes aus den slowenischen Ländern. Auch kirchliche Prälaten waren gezwungen, wiederholt auf Reisen zu gehen. Die Patriarchen von Aquileia besuchten ihre kirchliche Provinz im slowenischen Gebiet (bis Drau), meistens wurde diese Pflicht jedoch durch ihre Suffragane erfüllt, die Bischöfe der istrischen Diözesen Pičen, Poreč, Novigrad. Nördlich der Drau versahen eine ähn- liche Aufgabe die Suffragane von Salzburg, die Bischöfe von Lavanttal und Seckau. Sie weihten Kirchen und Geistliche, ermittelten und ent- schieden in kirchlichen Streitigkeiten u.a. Die ein- drucksvollste Quelle für derartige Visitationsreisen hat sich aus dem Spätmittelalter erhalten. Es handelt sich um die berühmten Reiseberichte Paolo Santoninos, der in den Jahren 1485-1487 den Agleier Vikar, den Bischof von Caorlo, auf seinen drei Visitationen der slowenischen Länder be- gleitete. Kirchliche Mönchs- und Ritterorden hatten eine äußerst zentralisierte Strukhar, die von den Vorstehern einzelner Ordenshäuser Kontakte mit Ordenszentralen sowie regemäßige Teilnahme an Generalkapiteln erforderten, wie etwa in Citeaux und Grande Chartreuse. Für zwei Zisterzienser- 24 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino klöster und vier Kartausen auf dem Gebiet des heutigen Slowenien liegen diesbezüglich zahlreiche Angaben vor. Bei den Zisterziensern war auch die Verbindung zwischen der Niederlassung und dem Mutterkloster, von dem sie gegründet wurde, von Bedeutung. So pflegte das Zisterzienserkloster Stična (Sittich) enge Kontakte mit Viktring, seinem Mutterkloster in Kärnten, Kostanjevica (Landstrass) aber mit Rein in der Steiermark. Die Vorsteher des Mutterklosters hatten für das wirtschaftliche und geistige Leben der Niederlassung zu sorgen, die Wahl des neuen Vorstehers zu leiten, über Streit- fälle zu entscheiden u.a.m. Durch die slowenischen Länder nach Ungarn reisten auch Visitatoren aus Frankreich, wo sich die Mutterklöster der ungari- schen Zisterzienserklöster befanden. Die sloweni- schen Kartausen waren die ältesten Nieder- lassungen dieses Ordens in Mitteleuropa und dementsprechend groß waren auch das Ansehen sowie die Pflichten ihrer Prioren. Als im 14. Jahr- hundert Ordensprovinzen entstanden, ernannte das Generalkapitel einige Male den Prior von Žiče (Selz) zum Generalvisitator der deutschen Provinz, dem die Kartausen der österreichischen Länder, Deutschlands, Böhmens, Ungarns und Polens an- vertraut waren. Eine außerordentliche Bedeutiang erlangten die slowenischen Kartausen in der Zeit des westlichen Schismas zwischen 1378 und 1410. Im Jahre 1391 wurde der Sitz der Kartäuser der römischen Obedienz nach Žiče verlegt, wo er fast zwanzig Jahre verblieb. Das slowenische Terri- torium wurde zu einem Gravitationspunkt, was ein verstärktes Verkehrsaufkommen zur Folge hatte. Hier befand sich das Zentrum des Ordens, zu dessen Generalkapitel alljährlich Prioren aus Italien, Deutschland, den Niederlanden, Ungarn, Böhmen, Polen, den nordischen Ländern und England an- reisten. Lange Jahre hatte hier der berühmte Prior Stefano Macone aus Mailand seinen Sitz, der ehe- malige Sekretär der Hl. Katharina von Siena. Die Klostervorsteher verschiedener Orden waren oft auch in Sondermissionen unterwegs, mit denen sie vom Papst, vom Ordenskapitel oder vom örtlichen Ordinariat betraut wurden. Die Aufgaben, die ihnen oblagen, waren verschiedener Art: Ermitt- lung von Häresie, Verkündung des päpstlichen Befehls über die Exkommunion und das Interdikt, Schlichtung des Streits zwischen den Einnehmern von Abgaben für den Kreuzzug und den Klöstern, strittige Angelegenheiten hinsichtlich des Patronats über die Pfarreien u.a.m. Nicht selten reisten auch die Ordensleute selbst. Der Weg führte sie etwa in ein neugegründetes Kloster, in ein Konvent, wo es an Ordensleuten mangelte, zu einem Erzbischof oder einem Patriarchen, um dort die Weihe zu empfangen, oder sie wurden in ein anderes Ordenshaus versetzt oder als Gäste geschickt. Zwischen Klöstern desselben Ordens bestanden zahlreiche Kontakte, die slowenischen Ordens- häuser tauschten Ordensleute mit Ungarn, Böh- men, Tirol und sogar mit Handem aus. Und mit den Ordensleuten reisten auch Bücher durch die mittelalterliche Welt. Pilgerfahrten erfaßten als Form des mitteal- terlichen Reisens ein breites Spekbrum der da- maligen Gesellschaft. Auch dabei spielte das slo- wenische Territorium eine Transitrolle. Durch slo- wenische Länder reiste man aus den benachbarten österreichischen Ländern, aus Kroatien, Ungarn und wahrscheinlich auch aus Polen nach Rom, nach Santiago und später auch zu anderen Wall- fahrtsorten. Adriahäfen, vor allem Koper (Capo- distria) und Triest verzeichneten als Ausgangs- punkt von Pilgerfahrten ein hohes Verkehrsauf- kommen. Für Triest hegen vom Ende des 15. Jahrhunderts zahlreiche Angaben über die Pilger vor, die auf einen regen Verkehr hinweisen. Auch Kreuzritter wählten in der Frühzeit ihren Weg über die slowenischen Länder, so etwa das Heer von Raymond von Toulouse im Jahre 1096 und eine große Gruppe aus der Lombardei im Jahre 1101. Zahlreiche Fragmente in den Quellen weisen auf die Teilnahme von zahlreichen Adeligen aus dem slowenischen Gebiet an Kreuzfahrten hin. Dasselbe gilt auch für Angehörige niederer Schichten bei Pilgerfahrten nach Rom, Jerusalem und später nach Aachen, Köln, Assisi und zu anderen Orten. Im Dom zu Aachen hatten die Slowenen bereits seit Anfang des 15. Jahrhunderts ihren Altar und seit 1495 ihren Geistlichen, in Rom zusammen mit kroatischen Pilgern seit 1453 ein Hospiz. Eine interessante Frage stellt im Mittelalter der Informationsfluß dar. Ein Großteil von Nachrichten wurde ungeplant, und zwar mündlich, durch zu- fällige Reisende - Kaufleute, Handwerker, Pilger u.a. vermittelt. Alle bedeutenderen mittelalterlichen Institutionen, von Grundherren und Städten, der Kirche, den Klöstern, Handels- und Bankgesell- schaften bis zu den landesfürstlichen Ämtern und Hofstellen verfügten über ein eigenes Informations- netz. Grundherrschaften hatten oft Boten, die als Gegenleistung für den Dienst, den sie zu Pferde versahen, einen Bauemhof als DiensÜehen er- hielten (z.B. auf den Agleier und Freisinger Herr- schaften). Die Kirche, die am stärksten per- fektionierte und durchorganisierte Institution im Mittelalter, verfügte über ein außerordentlich gut organisiertes Informationssystem. Davon zeugen zahlreiche päpstliche Bullen über die Angelegen- heiten in den slowenischen Ländern, die manchmal sogar einen lokalen Charakter annehmen konnten. Es kann ein reger Verkehr von Boten vorausgesetzt werden, die Berichte und Bittschriften nach Rom brachten, und von Boten, Delegierten und 25 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 päpstlichen Legaten, die mit Antworten aus Rom in Gegenrichtung unterwegs waren. Zugleich erfor- derte das Erheben und Befördern von kirchlichen Einnahmen eine lebendige Kommunikation auf verschiedenen Ebenen. Seit dem 15. Jahrhundert, als sich die verstärkte Macht des Landesfürsten und seine Verwaltungsinstitutionen gefestigt hat- ten, wurde auch das Bedürfnis nach einem regel- mäßigen Informationsaustausch größer. Infor- mationszentren wurden die Vizedomämter in Ljubljana (Laibach) und Celje (Cilli), wo eine große Anzahl von Schriften einging und an Sitze der Grundherrschaften, in Städte, Märkte und Dörfer verschickt wurde. Regelmäßige Sitzungen der Landstände, die im 15. Jahrhundert begannen, erforderten oft eine Kommunikation zwischen den Vertretern des Adels, der Städte und dem Kaiser. Die erste regelmäßige Posteinrichtung in den slowenischen Ländern, die sonst in erster Linie der Staatsverwaltung diente, wurde am Ende des 15. Jahrhunderts von Kaiser Maxiniilian geschaffen. Zum Schluß sei noch eine Übersicht über die Besuche von namhaften Persönlichkeiten beigefügt. In der ersten Hälfte des 13. Jahrhunderts besuchte Patriarch Berthold von Andechs mindestens drei- zehnmal die slowenischen Länder, wo er ziemlich umfangreiche Familienbesitzungen hatte. Die öster- reichischen und steirischen Herzöge von Baben- berg weilten oft auf ihren Besitzungen in der Untersteiermark (in Maribor/Marburg) und in Krain - Leopold VI. in den Jahren 1195, 1209, 1213, 1224, 1227 und Friedrich der Streitbare in den Jahren 1235, 1240 und 1241. Der Kärntner Herzog Bern- hard, vor allem aber sein Sohn Ulrich III. versuchten im 13. Jahrhundert, die Landesherr- schaft in Krain zu erlangen, wo die Spanheimer über einen großen Besitz verfügten. Vor allem Ulrich wendete viel Energie daran und verbrachte alljährlich bis zu seinem Tode im Jahre 1269 meh- rere Monate in Krain (mindestens sechsund- zwanzigmal). Nach der Besetzung von Kärnten und Krain besuchte im Herbst 1270 der böhmische König Ottokar II. Przemysl die beiden Länder. Die Grafen von Görz-Tirol festigten ihre Position im für den Verkehr bedeutenden Krain am Ende des 13. Jahrhunderts: Mainhard II. besuchte Ljubljana (Laibach) in den Jahren 1277, 1283, 1288, 1294, Herzog Heinrich von Görz-Tirol in den Jahren 1313,1317,1324. Die Habsburger, die im Jahre 1335 Kärnten und Krain in ihre unmittelbare Ver- waltung übernahmen, weilten da im 14. und 15. Jahrhundert mindestens achtundzwanzigmal (1285, 1302, 1316, 1326, 1327, 1335, 1338, 1350, 1360, 1363, 1370, 1374 (zweimal), 1377, 13%, 1399, 1403, 1405, 1414, 1421, 1423, 1436, 1441, 1444, 1447, 1449, 1457, 1462). Am Anfang des 15. Jahrhunderts verbrachte Viridis Visconti, die Mutter der vier Herzöge von Habsburg, die letzten Jahrzehnte ihres Labens in Ljubljana und Umgebung, was engere Be- ziehungen der letzteren mit dem slowenischen Ge- biet bedingte. Besonders stark engagierte sich hier Friedrich III. wegen der Kriege gegen die Grafen von Cilli. Als er im Jahre 1457 das CiUier Erbe zu erlangen versuchte, verbrachte er ein halbes Jahr in der slowenischen Steiermark und in Krain und die andere Jahreshälfte in Kärnten. Aul^r den Dynasten, die in slowenischen Ländern ihre Be- sitzungen hatten, durchreisten nach ihren krieg- erischen Unternehmungen dieses Gebiet auch be- deutende Herrscher: der böhmische König Ludwig I. während seiner Feldzüge gegen Neapel in den Jahren 1347 und 1350 sowie anläßlich des Kriegs gegen Venedig im Jahre 1356; der ungarische und deutsche König Sigismund von Luxemburg während des Kriegs gegen Venedig im Jahre 1413. 26 12 KRONIKA 1997 časopis za slovenslco krajevno zgodovino Alenka Vodončnik Humanizem in celjski grofi čas, ki zajema zgodovino Celjskih grofov so- vpada z obdobjem ustalitve Turkov na Balkan- skem polotoku, zavzetjem Carigrada (leta 1453), z osvoboditvijo Rusije izpod Tatarov, utrditvijo de- želnih kneževin v Nemčiji, z uzakonitvijo plemiške oligarhije na Poljskem s krakovsko konstitucijo (leta 1436)... Hkrati pa je to tudi doba iznajdbe tiskarstva (ok. leta 1440), gradnje katedrale sv. Vida v Pragi, prav tako v SevUli, rotovža v Brüg- geju, postavitve oltarja v Gentu in čas, ko se po Evropi začno ustanavljati univerze (Dunaj, Praga). Obdobje Celjanov je tudi doba, ko na širše ev- ropsko humanistično področje stopijo G. Boccaccio, F. Petrarka, J. Hus, Jeanne d' Are, Cosimo de Medici. Politični razvoj in vzpon Celjskih grofov delimo v tri dobe. V prvi dobi se Zovneški gospodje uveljavijo kot zvesti privrženci Habsburžanov in za to sodelovanje so leta 1322 poplačani s pode- litvijo vovbrških posesti ter skoraj dve desetletji kasneje povišani v grofe. V drugi dobi se politično razvijajo neodvisno od Habsburžanov ter se povezujejo z Luksemburžani, ko le ti pod Karlom VI. združijo nemško cesarsko krono s kraljevsko češko krono in za časa Sigismunda I. še Ogrsko. Ob sodelovanju z njimi se Celjski politično in po- sestno utrdijo na Ogrskem, predvsem pa Hrvaš- kem. V posesti imajo Zagorje, Medjimurje. Z va- ruštvom nad Zagrebško nadškofijo pa dobijo še pomemben političen vpliv na Hrvaškem ter težijo po razširitvi na jug. Njihova moč se znatno poveča ob dedovanju ortenburških posesti na Koroškem, Gorenjskem in Dolenjskem, s tem postanejo prva politična sila v Sloveniji, kar jim leta 1436 Luk- semburžani pravno potrdijo. V tretji dobi, po letu 1436 se borijo še za vrhovno oblast na Ogrskem. Medtem, ko si v prvi dobi Celjani ustvarijo trd- nejšo politično oblast in z grofovskim dostojan- stvom pridobijo pravno veljavo, v drugi nada- ljujejo in zaključijo prvo s pridobitvijo deželnega kneštva, pa predstavlja tretja doba zakasneli poli- tični podvig. Od posameznih Celjskih grofov, ki so najbolj vplivali na politiko in kulturo tega časa, je treba omeniti zadnje. Neoporečno je zgodovinska oseb- nost Herman II. (1385 - 1435), ki je priznan kot utemeljitelj celjske državnosti, katero je hotel po njegovih zamislih izvajati tudi njegov vnuk Ulrik II. Herman je označen kot "najbolj harmonična politična postava med Celjskimi",^ saj je po sodob- nih opisih označen kot odločne volje, ponosen, v nastopanju dostojanstveno gospodovalen, v zago- varjanju interesov celjskega dvora in politike pa preudaren in po potrebi tudi brezobziren. Manj- kajo nam vsi podatki o njegovi izobrazbi in omiki, vendar po vseh političnih in diplomatskih nalogah, ki jih je uspešno razrešil, domnevamo, da je bil dokaj izobražen in omikan. O tem nam pričajo politična posredovanja na Ogrskem, Češkem, Polj- skem in njegova vloga bana Hrvaške ter vloga političnega svetovalca Sigismunda na cerkvenem zboru v Konstanci leta 1414. A vendar je Herman II. Celjski v zunanji in notranji politiki poznal sa- mo interese Celjskih in na ves razvoj gledal samo s tega stališča. V Konstanci je zagovarjal Sigis- mundovo mnenje o enotnosti cerkve in papeštva in zato ni doumel zgodovinskega pomena Jana Husa ter gibanja v njegovem krogu. To sicer dokazuje, da se za takratne humanistične težnje ni zavzemal, a kljub temu je živel v stiku s takratno umetnostjo, kar pričajo: samostana Pleterje na Do- lenjskem in Lepoglava v Zagorju ali pa nagrobnik nezakonskemu sinu- tridentinskemu škofu Herma- nu. Pri izvajanju svoje dinastične poUtike je šel tudi preko cerkvenih nazorov, če pri tem izpo- stavimo poroko Ulrika II. s Katarino Brankovič, ki je po poroki na celjskem dvom ostala pravoslavne vere. V XIV. in XV. stoletju, ko se na evropskih uni- verzah pojavijo stolice za astrologijo, je tudi Her- man uravnaval vsa dejanja po zvezdah. In pojavi se vprašanje, ki bo po nmenju F. Basa ostalo nepojasnjeno "ali je Herman, ko je obtoževal Vero- niko Deseniško čarovnije, uporabil čarovništvo kot ljudsko verovanje v dinastične namene, ali pa je sam vanj verjel."^ Vendar glede na to, da so bili v tem času le redki, ki so čarovništvo dosledno odklanjali (Piccolomini), bo držalo verjetno oboje, poleg tega pa je šlo za ljubezensko čarovnijo. 'Tako kot je Herman opisan kot močna politična osebnost, pa je o Frideriku težko govoriti kot o politiku, ampak kvečjemu kot osebi, ki je živela kot pravni senior celjske dinastije zgolj življeneje 1 Franjo Baš, Celjski grofi in njihova doba. Celjski zbornik 1951, str. 15. (v nadaljevanju F. Baš, Celjski grofi...) 2 Franjo Baš, Celjski str. 16. 27 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 lastnega udobja."^ Nič kaj humanističen značaj Fri- derika II. nam odkriva dogodek zabeležen v Kro- niki grofov Celjskih: "V istem času je grof Friderik Celjski zbral v Celju vojsko in prodiral proti gradu, imenovanemu Ravnibreg, ki leži eno miljo od Celja, ter ga zavzel in zraven tudi grad, imenovan Lemberg, ki ga je tudi zavzel ter dal oba porušiti do tal zavoljo tega, ker sta mu stala preblizu Celja. In oba omenjena gradova sta bila last blagorod- nega gospoda grofa Ulrika Schaunberškega, ki je bil v omenjenem času služabnik omenjenega ce- sarja Friderika."^ V delu Lexikon von Steiermark, Josef Andr. Janisch dodaja "...je grof Friderik Celjski, Ulrikov oče, napadel gradova Lemberg in Ranšperk, ki sta bila v posesti grofa Schaunber- škega, ju z nenadnim naskokom zavzel in ju dal do tal porušiti, s pripombo, da gradova ležita pre- blizu Celja in da ne more trpeti, kako mu sosedje kadar na svojem gradu južina, skozi okna gledajo noter."5 Kljub temu, da je Herman II. zapusti Frideriku ogromno dediščino in je že bil vpeljan v politično dogajanje na Celjskem dvoru, ni Friderik nikoli resnično prevzel celjske dediščine. Ob tem pa moramo upoštevati, da je imel ob sebi sina Ulrika II., močnejšo osebnost in odličnega politika. E. S. Piccolomini je v svoji zgodovini cesarja Friderika III. označil naše kraje kot barbarske, Celjane kot barbare in Friderika II. (1435-1454) v podobnem pomenu, kot so označevali sodobni humanisti v Italiji tamkajšnje konzervativno plemstvo. Če nam Kronika grofov Celjskih tako malo ali skoraj nič ne pove o njegovi osebnosti, nam pa drama Elizabeta - Veronika kaže po- manjkanje dinastično - političnega čuta, a vendar sposobnost reševanja osebnega življenja in libe- ralnega odnosa do husitov ter meščanstva. In tudi J. Orožen pripisuje Frideriku izreden čut za gos- podarski značaj celjskega dvora. Medtem, ko je E. S. Piccolomini zadnjega Celj- skega grofa Ulrika II. (1454 - 1456) v pismu škofu Lenartu passauskemu leta 1446 prikazal kot ra- zumnega in pametnega moža, a kasneje, ko je 3 Franjo Baš, prav tam, str. 16. Kronika grofov Celjskih, prevod Ludovik Modest Golia, po izdaji Pranza Kronesa, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, 27. poglavje, str. 41. Grad Ravni breg - Rabensberg so imeli že v začetku 11. stol. grofje Breško-Selški. Prvi znani posestniki pa so bili vitezi Rabensbergi, omenjeni leta 1139. Leta 1453 pa ga je imel v lasti Ulrik Schaunberški, ki je bil v celjski službi. Danes o gradu ni več sledu. Grad Lemberg je bil zgrajen v 12. stol. kot eno izmed upravnih središč posestev Vilijema Breško- Selškega. Leta 1279 se je Hart- nid iz Guštanja odpovedal Lembergu v korist Friderika Ptujskega, po izumrtju Ptujskih, so kol krški fevdniki dobili leta 1438 Lemberg Schaunberški. Pristaši kneza in zato sovražniki Celjanov. Ivan Stopar, Gradovi in graščine v vzhodni Sloveniji, III. del, str. 69, povzeto iz dela: Josef Andr. lanisch, Lexikon von Steiermark, str. 56-57. postal Ulrik tekmec Friderika III., je sodbo spre- menil. "Celjska kronika nam kaže Ulrika kot viteza, ki je v duhu viteških vrlin deloval iz zvestobe do svojega kralja Ladislava Postumnega, prav kakor za blagor podložnikov in cerkve."^ Ulrik torej ni več politični grof Celjski, ampak brezdomni bojevnik, ki se izživlja v bojih, vendar ne zaradi povečanja najemniške vojske, marveč za osebno oblast na Češkem, v Avstriji in zlasti Ogrski. Če so po Friderikovi smrti prodrli na plan vsi znaki propadajočega viteštva, pa odseva Ulrik višek nesmotrne viteške borbenosti. E. S. Piccolomiru pravi o Ulriku:" Nihče ni bolj častihlepen, skop in razuzdan od njega, sam hoče imeti vse časti, vso moč in oblast, enakega ne trpi poleg sebe..." Popolnoma drugačna osebnost je Barbara Celj- ska, hči Hermana II. Celjskega in žena Sigismunda I. Luksemburžana, za katero bi lahko tudi rekli, da je izmed vseh Celjanov še najbolj humanistično usmerjena. A vendar se ob tej trditvi pojavi vpra- šanje, v kolikšni meri je sploh lahko vplivala s svo- jim humanizmom na dogodke Celjskega dvora? Kljub temu, da je bila politika Celjskih grofov preveč ambiciozna, in da so bile vse težnje usmer- jene v prilaščanje novih posesti in širjenje politične oblasti, pa kulturni in izobrazbeni interesi niso ostali povsem v ozadju. Nezakonski sin Herman II. je bil namenjen za šolanje in cerkveno službo. Postal je freinsinški in tridentinski škof Herman. Bil je edini član celjske dinastije, katerega prisot- nost lahko dokažemo na univerzi v Bolognji. V prvi polovici XVI. stol. pa se število Bolognjskih sholarjev znatno poveča, kajti to so bili večinoma plemiči, ki se zavedajo pomembnosti izobrazbe. Da je Herman poslal študirat sina v severno Italijo in ne na katero nemško univerzo, gre pripisati dej- stvu, da so bili v tem času živahni stiki z Oglejem in Benetkami. To dejstvo pa nam dokazuje tudi nagrobnik Hermana (umrl 1421) v opatijski cerkvi v Celju, ki je delo severnoitalijanskega mojstra. Tudi za Hermanovo hčer Barbaro, ki je bila v stikih s humanisti in se je zanimala za astrologijo in alkimijo, je težko reči, v kolikšni meri se je to njeno delovanje dotaknilo Celjskega dvora. Mogo- če se lahko v zvezi s tem oprimemo dejstva, da je E. S. Piccolomini, ki je bil Celjanom docela nenaklonjen, označil Ulrika II. kot "ingenuo tan- tum et elequentia major." Pripisuje mu dve vred- nosti, ki v sistemu humanista stojita v samem vrhu piramidne lestvice - prirojena duševna zmožnost in retorična sposobnost. A hkrati pripisuje Ulriku tudi vse Friderikove negativne lastnosti.'' O samem ustroju celjske pisarne nam je prav tako znano zelo malo. Do leta 1436 je bila dvoma 6 Franjo Baš, Celjski grofi..., str. 18. ' F. Baš, Celjski grofi..., sir. 16 ss. 28 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino pisarna zelo slabo organizirana, česar bi spričo veljave Celjanov ne pričakovali. Doslej nam je znanih le nekaj imen kanclerjev, pisarjev, sodnikov in dvomih mojstrov. Ti ljudje so bili večinoma župniki iz Celja in Laškega, vsekakor pa ljudje, ki so jih nameščali grofje in so jim prav posebno zaupali.8 Kakšen je bil duhovni profil celjskih kan- clerjev, pisarjev in sodnikov, ali so bili formirani po vzoru tradicionalnega srednjeveškega uradni- škega sistema, ali pa so že bili šolani v tujini in so navezovali stike z evropskimi humanisti? Zaenkrat imamo o sestavi in organizaciji celjske pisame pre- malo dejstev, da bi lahko povedali kaj več. Huma- nizem se je razvijal preveč odmaknjen pisarni Celjskih grofov in to med ljudmi, ki so bili Celja- nom nenaklonjeni, če ne celo sovražni. Začetki humanizma segajo v avstrijski in južnonemški pro- stor, kjer se po zaslugi E. S. Piccolominia začne formirati krožek literatov, ki so se uveljavljali tudi v literaturi. Po odhodu Piccolominia v Italijo pa so ravno ti humanistično usmerjeni literati zasedli pomembna škofovska in tudi upravna mesta v širšem prostom sevemo od Alp. Tudi o šolstvu tega časa imamo malo podatkov. Imeli so minoritsko notranjo šolo za vzgojo svojih otrok in hkrati zunanjo za ostale otroke. Grofovske otroke je poučeval grajski kaplan ali pa kakšen uslužbenec v pisarni. Verjetno je, da je samo Celje že dobilo svojo mestno šolo, čeprav je prvo po- ročilo o tem nekaj mlajše.^ O skrbi Celjanov za vzgojo nadarjenih otrok pa nam pričajo oglejski zapisi, ki nam opisujejo, da so nekatere celjske otroke priporočili grofje ali pa njihove žene. Leta 1391 je gospa Adelajda, vdova po Ulriku I. pripo- ročila Ivana (Matheus filius Johannes sevefridi de Cillia), ki je bil kasneje kot dunajski stolni prost učitelj kasnejšega cesarja Maksimiljana. Leta 1496 je Johannes de Cillia umrl kot škof v Konstanci ob Bodenskem ježem. Ko govorimo o šolstvu, moramo omeniti še zgodnji literarni spis humanističnega pisca Jo- hanna Trösterja De remedio amoris, ki je nastal med leti 1454 in 1456. To je dialog, ki ga je avtor posvetil Woifgangu Forchtenauerju, glavni osebi dialoga, ki je kot učitelj deloval na celjskem. Nanj se obrača z besedami: "Ali je to Diani posvečena nimfa zunaj obzidja mesteca, nedaleč od celjskega gradu, kier si nekoč kot učiteljček imel v oblasti dečke?"!o Iz omenjenega spisa razberemo, da je Wolfgang Forchtenauer deloval na celjskem. Dom- nevamo lahko, da gre za "knežji dvor, ki je stal Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice - I. del, sir. 259. (v nadaljevanju; J. Orožen, Zgod. Celja...). 9 Poročilo navaja, da je bil lela 1460 šolski vodja Pavel Pildhawer. 10 Primož Simonili, Humanizem na Slovenskem in Slo- venski humanisti do srede XVI: stol., str. 19-20. pred mestom Celjem in se je imenoval Stolp", kjer so imeli grofje prebivališče. Iz virov je nemogoče razbrati kdaj je Forchtenauer učiteljeval na Celj- skem, vemo pa, da je bilo njegovo učiteljevanje prekratko, da bi lahko pustilo kakršne koli sledi, a kljub vsemu se v tem vidi želja Celjskih grofov po izobraževanju.ll Pomembno mesto zavzema tudi Johannes Rot (Roth, Rott, Rode), ki je avtor humanističnega go- vora nad grobom zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Ohranil se je v kodeksu št. 10, fol. 288 r - 289 1, v samostanski biblioteki v Kremsmünstm in sicer v enem samem, precej slabem prepisu iz dmge po- lovice 15. stoletja. Govoril je kot protonator ogrskega kralja La- dislava Postumnega, katerega je Friderik III. leta 1452 zapustil v varstvo Ulriku II. Celjskemu. Johan- nes Rot je svoj govor razdelil na dva dela. Prvi je osredotočen na izliv bolečine in žalosti, medtem, ko hoče dmgi del tolažiti žalujoče. V obeh delih pa je porazdeljena hvalnica nad umrlim, ki ima težišče v prvem ti-enetičnem delu. V prvem delu najprej napove svoj namen, opiše velikost kata- strofe in preide na razčlenitev glede same izgube umrlega, na sorodnike - Ladislava Postumnega, služabnike, duhovščino, plemstvo, podložnike, na tiste, ki predstavljajo deželo. Nato se ustavi ob Ulrikovi ženi, Katarini Brankovič in njeni bolečini ter preide na Cerkev in križarsko vojsko, katera je izgubila plemenitega vojskovodjo. S tem je dana iztočnica za hvalo Ulrika. Nazadnje pa z apostro- fami pozove k žalovanju kralje in vladarje. Za tem opisuje negotovo usodo nadaljne oblasti v deželi, ki jo ilustrira s svetopisemskim citatom. Takoj nato pa navede štiri klasične dobe človeštva, s tem, da izpusti srebmo in doda prsteno. Z motivi iz an- tične mitologije sklene prvi del. Prehod v dmgi del na široko opiše s "toposom nedopovedljivosti", da če bi hotel dovolj bridko objokovati Ulrikovo smrt, ne bi bile dovolj solze dveh svetopisemskih oseb, kralja Davida in Rahele ter mitične Niobe za Amfinom in otroki. Dmgi tolažilni del začenja s temo, ki je for- mulacija Cicerona o bridkosti in udarcih usode. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da tem udarcem ni moč uiti, in da se ob tem mišljenju ni zgodilo nič nenavadnega. S tem Rot razvije misel "en zakon", nesmrtni so samo bogovi in narava. Kar nadgradi z mislijo, da kolikor bolj goreče se je Ulrik boril zoper Saracene in Turke, toliko bolj ravnodušno moramo prenašati to nesrečo, sploh pa ob misli na še hujše nesreče, kakor je npr. propad kraljestva. Nato navede kot primer Kreza, Asirce, Grke, Medijce, Kira Velikega in kot poslednje tudi Rimljane. Vzporedno s temi mislimi 11 Prav lam. 29 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 razvije še eno misel o sreči, ko ji ni moč čutiti zeineljske teže "kjer je duh, tam je svoboda". Že na začetku se pojavlja vprašanje, kje in pred kom je imel Johannes Rot ta nagrobni govor? Kot poslušalci pridejo v poštev po nazivih le celjska duhovščina in plemstvo, saj jih nazove "patres reverendi et nobiles lacrimosi", "patres reverendi ac clarissimi viri" ali samo "klarissimi". Vsekakor pri govoru ni bil navzoč kralj Ladislav Postumus, kajti o njem govori kot o tretji osebi, ob njegovi pri- sotnosti bi ga govorec kot najvišjega dostojan- stvenika nagovoril neposredno. Ker so Rotovi vzkliki obtoževalno usmerjeni zoper Panonijo-Ogr- sko in zoper Madžare je popolnoma izključeno, da bi bil govor govorjen pred ogrsko duhovščino in plemstvom. Vendar pa nikakor ne smemo izključiti možnosti, da je bil ta govor, ki ni dragocen samo kot latinsko govorno delo, ampak tudi zato, ker humanist, pisec govora gleda na Celjske kneze iz čisto pozitivne plati, zgolj literarna tvorba in ni nikoli uzrl občinstva, kateremu je bil namenjen. Ob tem pravi Primož Simoniti, da obstaja sicer možnost, da je imel Rot govor v drugi polovici novembra ali v decembru 1456. Celjska kronika, ki jo je pisal človek, ki je do- godke sam doživljal, ne pravi ničesar o govoru pred grobnico. Navaja le, da je 9. novembra bilo truplo prepeljano v Celje, v minoritsko cerkev; o pokopu pa govori, da je bü "knežji". Trideseti dan po pokopu, na dan pogrebne svečanosti pisec Celjske kronike omenja le "ganljive tožbe" za Ulrikom.l2 Glede na jezik in stil ima Rotov nagrobni govo- ra "Oratio illustris comitis Ulrici de Cilia", v svojem besedišču le malo sledi srednjega veka. In prav tako kot kaže uporaba jezikovnih besed na lite- rarno delo izrazitega humanista, je "... s svojo vse- skozi pozitivno oznako pokojnika pomembna tudi kot doslej prezrta protiutež negativni podobi, ki so jo ne le o Ulriku Celjskem, temveč o vsem rodu Celjanov zarisali humanisti, Aeneas Silvius in le malo mlajša madžarsko usmerjena humanistična historiografija (Bonfini)."!^ Ob širjenju humanizma se nam pojavi vpra- šanje, ali je v Kroniki Celjskih grofov opazen kak- šen koli odmev humanizma? Krones domneva, da jo je pisal kakšen celjski minorit, ali kot meni GoUa, da jo je pisal eden izmed pisarjev Hermana II. Pisati je začeta leta 1435, po naročilu Hermana II. in z njegovo smrtjo naj bi se tudi končala. Vendar pa je pisec dodal tudi dogodke po Her- manov! smrti do razdelitve celjske dediščine. Do- godki, ki so navedeni v Kroniki, segajo v čas globoko po letu 1460, ko je Katarina zapustila svoj vdovski delež in se vrnila v Dubrovnik Iz tega sledi, da je moral biti drugi del Kronike pisan med leti 1435 in nekaj pred 1469. Glede na to, da na Koroškem v nemški kroniki Jacoba Unresta ni humanističnih odmevov, da se na Kranjskem v tem času ukvarjajo zgolj s prepisovanjem starih srednjeveških tekstov, bi tudi v Celjski kroniki težko iskali humanistične težnje. Plemstvo je bilo v večini nemško, že iz praktičnih razlogov je znalo slovensko, ni pa znalo latinsko. Izobrazba pa sča- soma pridobiva čisto nov pomen v tradicionalnih plemiško-viteških vrednotah in v višje šole ne pošiljajo več le tistih, ki so namenjeni duhov- niškemu stanu. Franz Krones, najzaslužnejši raz- iskovalec zgodovine grofov Celjskih, trdi, da je pisec Kronike nek monorit. Tej trditvi ni mogoče pritrditi. Popolnoma upravičeno pa Krones zavrača kot avtorja nekega konjiškega učitelja Krištofa Solida in Jurija Vinkla. Kar se tiče samega jezika, Krones ugotavlja, da gre za nemščino poznega srednjega veka. Naslednja Kronesova trditev, da je bil kronist Kronike zelo vdan Celjanom, popol- noma drži, vendar obstaja mnenje, da se Krones ni dovolj poglobil v slog pisanja, kajti tako bi lahko ugotovil tudi poklic kronista. Kronist je izražal svojo vdanost poleg uvodne kritike v izrazitem pisarniškem slogu. Nikjer ni opustil nobenega na- ziva, niti pri članih celjske rodbine niti pri ostalih plemičih. Zato obstaja mnenje, da je bil pisec Kronike eden izmed pisarjev grofa Hermana II. Trditev, da je bil avtor duhovnik - minorit, lahko ovržemo, če samo pregledamo kronistovo citiranje. V celotni Kroniki samo enkrat citira sveto pismo in še to tako, da tega teksta ni mogoče dobiti v obeh knjigah Makabejcev, kakor on navaja. "Pisec si je enostavno ta tekst izmislil, in da bi bolj tehtno zvenel, ga označil kot citat svetega pisma."!* j^^. nesu se je zdel prepričljiv dokaz, da je kronist minorit, ker slavi reformatorje minoritskega reda Bernarda Sienskega in Janeza Kapistana, na podla- gi Kapistanovega pisma najdenega v predalu ne- kega samostana. Če na kratko povzamemo, je bil kronist eden izmed pisarjev Celjske grofovske pisarne, ki je bil vdan rodbini in za časa Hermana začel pisati Kroniko grofov Celjskih. Gradivo je dobil v sami celjski pisarni, vendar ga je bolj prepisoval, kot pa kritično obdeloval. To se izraža iz citiranja listine Karla IV., kjer je navedel napačne letnice. Iz tega lahko tudi razberemo, da je dogodke pisal kar po spominu. Kar pa se tiče samega odnosa Celjskih grofov do cerkve, njenih ustanov, patriarhov in papežev, pa lahko še iz časa, ko so bili Žovneški gospodje trdimo, da so bili z duhovščino ves čas v zelo 12 J. Orožen, Zgodovina Celja..., I. del, str. 243 ss. 13 p. Simoiüti, Humanizem na Sloveiwkem..., str. 37, 14 Kronika grofov Celjskih, str. 108 - 110, cit. 30 45 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino dobrih odnosih, predvsem pa z gomjegrajskim sa- mostanom. Do odločbe Friderika II., o prepovedi vmešavanja, so se vmešavali v samostanske sodne pravice in izkoriščali svoj odvetniški položaj. Pose- ben odnos so j;ojili Celjski grofje do kartuzijanskih samostanov: Zič, Jurkloštra in Bistre pri Vrhniki. Potrebno pa je omeniti tudi njihov odnos do sa- mostana Pleterje, katerega je leta 1440 ustanovil in dal zgraditi Herman II. Leta 1401 se je posvetoval z očetom Mihaelom, vizitator jem avstrijskih kartu- zij in leta 1403 je general kartuzijanskega reda spo- ročil generalnemu kapitiju v Žicah, da bo ustanovil Herman II. kartuzijo - Prestol svete Trojice. Iz Žič je poslal očeta Hartmana, da bi pričel z zidavo nove kartuzije. Zidali so od leta 1403 do leta 1406, tega leta pa so že prišli menihi iz Žič. Od prvotne stavbe sta danes ohranjena le še refektorij in gotska cerkev, kateri je bilo kasneje dozidano okroglo okno. Leta 1447 sta Ulrik II. in Friderik II. potrdila vso posest, gospoščine in imetja, ki jim jih je podaril njun oče. Kasneje pa sta še avstrijska vojvoda Leopold in Ernest kot deželna kneza po- trdila Pleterjem vse tiste privilegije, katere imajo tudi druge kartuzije. Leta 1413 je Bertolo Ceci, škof v Piacenzi in patriarhov delegat posvetil ol- tarje, sama cerkev pa je bila posvečena leta 1420 in sicer jo je posvetil brižinski škof Herman, legiti- mirani sin Hermana II. Leta 1596 pa je samostan prišel v jezuitske roke. Pomembne samostanske irištitucije so še frančiškanski samostan v Enzer- dorfu na Nižjem Avstrijskem in dominikanski sa- mostan v Novem kloštru pri Polzeli, ki ju je usta- novil Friderik II. Celjski. Posebno pozornost so grofje Celjski posvečali samostanu malih bratov v Celju - minoritom. Leta 1348 je Friderik II. zgradil poleg kapelo Vseh svetnikov. Pod velikim oltarjem minoritske cerkve so imeli grofje Celjski tudi svojo grobnico. Ena izmed prvih ustanov grofov Celjeskih je bil špital sv. Duha, ki je stal poleg samostana in je dobil ime po cerkvi sv. Duha. Okoli leta 135Ö sta ga ustanovila grof Friderik I. in žena Dimuta, po letu 1364 sta ga njuna sinova Ulrik I. in Herman I. osvobodila vseh dajatev in se je smatral kot svobodna plemiška posest. Celjani so ustanovili še mnogo cerkva, vendar imamo glede njihovih usta- nov malo podatkov in zapisov. Glede na gotski slog teh cerkva, lahko z gotovostjo trdimo, da so nastale v tem času. Te cerkve so: cerkev sv. Duha, cerkev sv. Maksimiljana, cerkev sv. Andreja, cer- kev sv. Nikolaja, kapela sv. Treh kraljev (kasneje kapela Matere božje sedem žalosti). Te cerkve so bogato opremili z oltarji in jih poslikali s freskami velike umetniške vrednosti. Prav tako kot s samostani in cerkvenimi usta- novami so imeli grofje Celjski tudi zelo dobre odnose s škofi, tako z brižinskimi, krškimi, bam- berškimi, kasneje so nastajali spori, ki pa so bili predvsem posestnega značaja. Nekaj časa so bili grofje v sporu tudi z Zagrebškim stolnim kapit- Ijem, kateremu ni bilo všeč, da so postali lastniki Medvedgrada in se tu udomačili. Vendar se je tudi ta spor rešil, ko so Celjski odstopili Zagrebškemu stolnemu kapitlju Steničnjak. Med priljubljena bivališča, kjer so grofje Celjski najpogosteje in najraje prebivali, je bil nedvomno grad Gornje Celje, po pridobitvi Celja leta 1333. Janko Orožen pravi, da so Celjski grofje grad raz- širili, medtem pa Jože Curk zagovarja mnenje, da je razvaline gradu mogoče datirati že v 12. stol., v romansko dobo. Ker se vse datacije opirajo na arhivsko gradivo in ne na historično pričevanje razvalin oziroma material sam, so zmotne. "Grad je nastal nekako med leti 1335 in okoli 1400 ter pred- stavlja izrazito visokogotsko grajsko koncepcijo. Ohranil nam je čisto srednjeveško arhitektonsko organizacijo kot malokateri grad pri nas."!^ Okoli leta 1400 pa so si poleg naselja, ki je bilo tedaj še trg, zgradili spodnji grad. Poleg Spodnjega gradu je stalo še poslopje, ki je služilo za upravo, slu- žinčad in morda tudi za oborožence. Med glavrum trgom, župno cerkvijo, spodnjim gradom in mino- ritsko cerkvijo so nastale hiše tižanov. Na severni strani, ob cerkvici sv. Andreja pa je stala "palača" (palatium), s krasnimi nasadi. Prvotno je bil trg obdan z jarkom in leseno ograjo, medtem, ko je bil sam Spodnji grad obdan z obzidjem. Leta 1448 je požar uničil trg in konec leta 1450 je Friderik ukazal zgraditi kamnito ob- zidje okoli trga. S tem je že verjetno mislil, da naselje postane mesto. Zato je 11. aprila 1451 trgu podelil mestne pravice z listino. Celjske mestne pravice so bile prikrojene po vzoru njihovih pra- vic, vir pa so bile ptujske mestne pravice z dopol- nitvijo četrte točke, ki pravi, kako je ti-eba voliti župana, sodnika in mestni svet. Izmed teh mest- nih veljakov pa so resnično volili samo sodnika, saj je bila vsa mestna uprava v rokah grofov Celj- skih. Ta podelitvena listina se je med II. svetovno vojno izgubila.!^ "Zavedati se moramo, da je vsako tako kul- turno obdobje nekaj tekočega, ki se v svojem bist- vu spreminja, ko raste in propada, in da se v pojmu nekega zgodovinskega obdobja združujejo vsi njegovi simptomi, ki pa so v celoti neko zgo- dovinsko obdobje le redko predstavljali."^'' Vendar pa moramo tiadi vedeti, da tako kot se zgodo- vinsko obdobje različno izraža s časom in stopnjo !5 Jože Curk, Grad gornjr Celje, Celjski zbornik 1957, str. 103 ss. ^° J. Orožen, Zgodovina Celja..., str. 265-268. !7 Franjo Baš, Celjski grofi.... Celjski zbornik 1951, str. 18 - 19. 31 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 svojega razvoja, tako se tudi različno izraža po pokrajinah. V slovenski umetnosti nimamo tipične rene- sančne umetnosti, ampak prevladuje gotika. In če pogledamo grofe Celjske s tega vidika, vidimo, v Frideriku II. in Ulriku II. prvič in hkrati zadnjič kako klasično odseva viteštvo, kakor tudi nasta- jajoče plemstvo. Z izumrtjem Celjskih je renesansa izgubila svoj socialrü temelj na slovenskih tieh in se tako razvijala osredotočena le na dediče grofov Celjskih - Habsburžane. Ti so nadaljevali Celjsko kulturo in miselno dediščino z renesanso XVI. sto- letja v Gradcu. Friderik in Ulrik sta doživela val humanizma in renesanse iz Italije le kot osebi in ne kot osebnosti. Barbaro je ta val zajel izven Celjske domovine. ZUSAMMENFASSUNG Der Humanismus und die Grafen von Cilli Die Grafen von Cilli, die letzte bedeutende mittelalterliche Dynastie im slowenischen Raum, die durch eine geschickte Politik in die Kreise des europäischen Fiochadels emporstieg, verfolgte als Vertreterin der damaligen Gebildetenschicht die kulturelle Entwicklung in Europa und verbreitete den Humanismus, die neue kulturelle und künst- lerische Bewegung der Renaissance. Die Erin- nerung an die Grafen von Cilli blieb sowohl in Wort als auch in Bild erhalten: die Schriften von E. Silvio Piccolomini, Die Chronik der Grafen von Cilli, in der Ausgabe von Franz Krones, ferner die literarische Schrift "De remedio amoriä', ein Werk des humanistischen Autors Johann Tröster, das zwischen 1454 und 1456 verfaßt wurde, die Grabrede für Ulrich IL, den letzten Grafen von Cilli, des humanistischen Autors Johannes Rot (Roth, Rott, Rode), die im Codex Nr. 10, fol. 288 r - 289 1 in der Klosterbibliothek in Kremsmünster, in einer ziemlich schlechten Abschrift aus der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts erhalten ist. Die Erinnerung an die Grafen von Cilli hat sich auch in Kloster- und Kircheneinrichtungen erhalten, wie etwa im Heilig-Geist-Spital in Celje, dessen Stifter Graf Friedrich I. und seine Frau Dimuta waren, und in folgenden Kirchen: in der Heilig-Geist- Kirche, in der Maximiliankirche, in der Andreas- kirche, in der Nikolaikirche, in der Kapelle der Hl. Drei Könige (heute die Kirche der Sieben Schmerzen Maria), die mit Fresken von hohem künsüerischem Wert versehen wurden. Von Be- deutung ist auch das Verhältnis der Grafen von Cilli zu den Kartäuserklöstem Žiče (Seiz), Jurklošter (Gairach), Bistra (Freudental) bei Vrhnika (Ober- laibach), Pleterje (Pletriach), zum Franziskaner- kloster in Enzerdorf in Niederösterreich und zum Domikanerkloster in Novi klošter (Neukloster) bei Polzela (Heilenstein), die beiden letzteren wurden von Friedrich II. von Cilli gestiftet. Die Erinnerung an die Grafen von Cilli hat sich auch in Volks- geschichte und Legenden erhalten: in der Legende von den Edlingern in Teharje (Tüchern), in der Tragödie der Veronika von Desenitz, in der Legende vom Begräbnis des letzten Cilliers, er- kennbar sind aber auch Spuren der Cilli in der Poesie über den legendären Prinzen Matjaž. Auf- grund der erhaltenen Quellen lassen sich die I^chtünien ihrer Politik erkennen, dennoch fehlen uns die wichtigsten Angaben. Wegen dieses Man- gels werden sich wahrscheinlich nie alle Geheim- nisse klären lassen. 32 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Edo Škulj Jurij Slatkonja na štirih upodobitvah o Juriju Slatkonji (1456 - 1522), prvem vodji ce- sarske dvome kapele in prvem pravem dunajskem škofu, predvsem pa prijatelju cesarja Maksimilijana L, imamo štiri upodobitve: 1. na Maksimilijanovem zmagoslavnem sprevodu Hansa Burgkmaierja; 2. na oltarni sliki Marijine smrti Bemharda Strigla; 3. na Slatkonjevem nagrobniku v dunajski stolnici Loya Heringa in 4. na Slatkonjevem portretu v novomeškem kapitlju. Pa pojdimo po vrsti. 1. Maksimilianov zmagoslavni sprevod Proti koncu leta 1512 je Hans Burgkmair začel načrtovati Zmagoslavni sprevod cesarja Maksimi- lijana L, 53 m dolg niz lesorezov, ki ga je na začetku leta 1516 tudi končal.^ Zmagoslavni spre- vod je naročil sam cesar Maksimilijan, ki je Burgk- maierju med drugim naročil, da mora biti na enem izmed vozov cesarska kapela. "Item Herr Jorg Slakany solle Capellmaister sein vnnd sein Reim auf die maynung gemacht werden: Wie er hab aus vnderweysung des kaisers das gesang der Carmterey auf das lieplichst in Ordnung auf- gericht."2 Zato na enem izmed petih voz z glas- beniki vidimo Maksimilijanovo glasbeno kapelo. Za dvojnim visokim pultom opazimo instrumen- tiste in pevce, ki stoje izvajajo neko skladbo, za njimi pa na visokem sedežu sedita dva moža, od katerih je z naše strani na levi strani Jurij Slat- konja, ko je bil že škof. To nam potrjuje grbi ob sedežu, ki so štirje grbi Slatkonjevih služb: ljub- ljanski in novomeški prost ter pičenski in dunajski škof. Predvsem je opazen grb novomeškega ka- pitlja: obris konja na belem polju, o čemer poz- neje. Na lesorezu je tudi kitica, katere vsebino je sam Maksimilijan odobril in pravi: "Nach rechter Art vnd Concordante auch Simphoney vnd Ordinantz, Junctur vnd mancher Melodey hab Ich gemehrt die Cantorey; doch nicht allain aus meim bedacht: der Kaiser mich dartzue hat bracht."^ ! Prim. Hans Burgkmair, Stuttgart 1973. J. Mantuani, Die Musik in Wien. Von der Römerzeit bis zur Zeit des Kaiser Max I., Wien 1907, 385 (reprint: Hildesheim 1979); o zgodovinski zanesljivosti tega po- glavja prim. T. Antoniček, Josip Manluani und die öslerreictiisclie Musikgeschiclitsscltreibung, v: Manlu- anijev zbornik, Ljubljana 1994, 15 - 21. Iz triumfalnega sprevoda cesarja Maksimilijana L škof Slatkonja (zadaj) in njegov zbor. V nevezani besedi je Josip Mantuani gornje stihe takole prevedel: "Na pravi način sem razvU pevski zbor s tem, da sem gojil soglasje, mnogoglasje, okraske ter zvezane glaske in da sem pridodal zanj marsikater napev; a ne samo po svojem stremljenju; cesar me je pripravil do tega."^ 3 J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385. 4 J. Manluani, Jurij pi. Slatkonja, v: Dom in svet 30 (1907), 304. Zanimiva je Mantuanijeva opomba oziroma opravičilo, zakaj je tako prevedel: "Izrazi v nemškem izvirniku so tehnični: Concordanz - consonantio (so- glasje); Simphoney - concentus (mnogoglasje, ubranost več glasov); Ordinanz - ordinalio (okraski in olep- ševalne pritikline, obstoječe iz postranskih not); Junctur - iunctio, coniunctio ali tudi ligalura (zveza dveh ali več glask [not, op. pis.] nad enin samim glasom); Melodey - melodia (v tem času: napev); ta je bil navadno pisan za višji moški glas, in se je imenoval 'tenor', t. j. pravo jedro ali vsebina skladbe. Od lodi navada, da ime- nujemo ta glas še dandanes tenor. V teh stihih je dokaz. 33 12 KRONIKA 45 časopis 28 slovensko krajevno zgodovino 1997 O Slatkonjevi podobi sami pa Josip Mantuani pravi: "Das Porb-ät Slatkonia's ist schwach."^ 2. Votivna slika Marijine smrti Leta 1518 je cesar Maksimilijan I. naročil sli- karju Bemhardu ali Bemardinu Striglu votivno sliko Marijine smrti ali Dormitio za Marijino kapelo v Hietzingu pri DunajuPotem ko je bila v za- sebni zbirki, je leta 1890 prišla iz nekega dunaj- skega antikvariata v Musée des Beaux-Arts de la ville de Strasbourg, kjer je v požaru leta 1947 zgorela7 V muzejskem katalogu iz leta 1938 je slika takole opisana: "Le lit de la Vierge est place de biais dans la composition, la Mere du Christ, vétue de Unge blanc, y est étendue face au spec- tateur. Couverture vert foncé doublée de rose, oreiller a damiers. Les douze apotres l'entourent, les uns agenouillés, les autres debout, l'un portant une croix, l'autre un goupillon, un troisieme un encensoir. Saint Jean, debout a la téle du lit, place une cierge natte dans la main de la mourante. En haut le Christ regoit sa mere dans les cieux, entouré d'angelots relevant le pan de son manteau rouge et agitant des phuacteres. Au premier pian a gauche, le donateur, l'évéque Zlatkonia, est age- nouillé; derriare lui, debout et de profil, l'em- pereur Maximilien tient la place qui revient habituellement au saint patron. Audessous, au premier pian, pres d'un candelabre, un angelot tient les armes d'Antriebe et de Zlatkonia coiffées de un mitre."8 Strokovni opis dopolnijo Mantu- anijevi zgodovinski podatki: "Na postelji umira sv. Devica; njene poteze kažejo portret Marije Bur- gundske, soproge Maksimilijanove (4-1482). Mlade- nič, predstavljajoč sv. Janeza, ki podaja umirajoči gorečo svečo, je Maksov sin Filip; plešec ob postelji je Janez Cuspinian. V ospredju kleči škof v roketu in moli s povzdignjenima rokama; za njim pa stoji njegov patron, sv. Jurij, a ima poteze cesarja Maksa. Zraven škofa je Janez Stabius. Dm- gih oseb do sedaj ni bilo mogoče določiti, a vse so brezdvomno portireti iz kroga škofovega. Poleg so trije grbi. Prvi, razdeljen na štiri polja, znači združeni vladikovini, dunajsko in pičensko. Drugi da je Slalkonja res vglasboval cerkvena besedila." Da je bil Slalkonja res ludi skladatelj, kar je bilo v tedanjem času za kapelnika nekaj samo po sebi umevnega, nam dokazuje skladba v zbirki Chöraus Conslanlinus Heinricha Isaaca; prim. J. Höfler, O nekaterih slovenskih skladateljih 16. stoletja, v: Kronika 23 (1975), 90. 5 J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385. ° Prim. T. Vignjevič, Uničena votivna slika Jurija Slal- konja, delo Bernharda Strigla, v; ZUZ 29 (1993), 151 - 155; reprodukcija je na str. Llll. ^ Prim. G. Olio, Bernhard Strigel München-Berlin 1964,97. ° Catalogue des Peintures andennes, Strasbourg 1938, 45. Hvaležen sem prof. dr. Janezu Höflerju, ki mi je poslal fotokopije ustreznih strani kataloga. je za proštijo ljubljansko; a tretji je zasebni, go- voreči grb: zlat konj v belem polju, katerega se je Slalkonja posluževal tudi kot prost novomeški."^ Pod njim je kartuša, na kateri je besedilo v treh elegičnih distihih: "Aspice terrenis haerentem fedbus, altos Zlatkonium, scandis dum pia Virgo, polos. Nostra tuos audi modulantia guttura honores. Semper et in laudes ora soluta tuas. Orantemque olim, tecum miserata cHentem Auxiliatrici me rape ad astra manu."!^ Tako brano besedilo je Mantuani mojstrsko prevedel v ritmu elegičnih distihov (heksameter in pentameter): "Sem na Zlati 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensl