Vinko žitnik I Naš čas
Krogi
Na ribnik pada dež — nešteti krogi se širijo in trd vrh vodne ploskve: glej, z novo kapljo nov se krog razgrinja, a prejšnji strt, zdrobljen pod njim izginja. Kaj niso ljudstva, narodi v neslogi kot krogi, troči se, z orožjem zbrani krog Rima, Tokia, Pariza, Moskve? A gesla, vzroki v men j i neprestani deže na svet — zdaj  tise, zdaj močneje; vsak širi po človeštvu svoje meje in se pod silo novega razblinja . . .
Brezposelni
Za delom, kruhom, lačni, razcapani, brez strehe, iz družin in src izgnani gredo, zastonj odpirajo vsa vrata in strti mro na dnu krivic in blata. A nas — pijane od idej in kruha — ne ganejo njih stiske, bolečine; strmeč na razne France in Staline smo polni njih prevratnosti, napuha in slepi ne vemo, da vse je zmota, da vse pod soncem v breznu časa zgine in da gre v večnost z nami le dobrota.
Kopači
Med trs jem v soncu rijejo kopači; v široki vrsti sklonjeni nad lapor, na pol nagi, ožgani v rebra, v lice,
vihte kot sužnji težke krčanice, otirajo si pot s prsteno roko in svoj napor utapljajo v pijači — nad njimi pa nebo kot sinji prapor čez našo zemljo plapola visoko. A spred na griču mrk, siv dvor stoji kot ječa naših lepših dni, pravice in tujca z žulji naših rok redi. . .
Zangice
Pred zrelim žitom v polju so obstale, s telesi, srpi h klasju se sklonile in kakor stroji v delo se pognale. Glej, naše setve pa plevel prerašča, osat se vztrajno naših njiv polašča in ljuljka našo dobro rast duši! O, ko bi težke žetve se lotile ter s srpi ljuljko in osat pobrale med našim klasjem — naj plevel strohni pšenico pa še sončnim dnem pustile, da v zdravo, kleno zrnje dozori!
Kovač
V mogočnih lokih kladivo vihti,
po težki gmoti smiselno udarja,
razžarjeno krivi jo in vari
in krog, celoto, glej, iz nje ustvarja! -
A kdaj mi sebi damo kladiv ar j a,
ki svojo moč nad narodom sprosti,
nam vrne brate iz posesti tuje,
nas v ognju svoje duše prekali
in vse nas v eno združi in prekuje?
O vstani že, naš kladivar, iz nas —
kot v ješo padli smo v ta žgoči čas!
333