—    290   —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
19. pismo.
Dragi prijatel!
Is okolice Rimske.
Drugikrat sim sel po Flaminjevi cestf, po kteri sim bil v Rim prišel ? nazaj do Tjbere most ogledat, ki mu zdaj „Ponte molle" pravijo. To je tisti „Pons Mii-viusa — ali marveč „Pons Emilius", ki ga je M. Emili Skaur v letu 645 rimskiga mesta sozidal, pri kterim je Maksenci v Tiberi poginil, ko je pred Konstantin a m bežal, ki ga je bil tu Mizo pri rudečim kamnji (ad saxa rubra) otepel in premagal.
Med tem ko sim Rim ogledoval, sim sel dvakrat tudi dalje iz mesta. Nedeljo, 27. dan rožnika, sim jo zgodaj po Tiburski cesti v Tivol, nekdanji Tibur, potegnil. Cetert ure od mestnih vrat, ki jim „Porta Sam Lorenzo" pravijo, in ki so bile nekdaj rPorta Tiburtina", je silno stara cerkev sv. Lorenca, ki me pa ni mudila, ker sim jo bil — kakor tudi v mestu konec Eskvilin-skiga griča proti Flavjevim amfiteatru žalostne razvaline Titovih, in med Celjskim in Aventinskim gričem razvaline Karakalovih toplic — že prej dobro ogledal.
Od cerkve naprej se pride po prijazni ravnini čez majhen potok „Aqaa3 albulae",   ki zlo po žveplu smerdi.
Še naprej se pride na Lukanov most, ki čez Anien ali Teveron, zalo bistro reko, pelje. Poleg mosta stoji na levi strani reke krasen spominek ali grob Plaucjeve rodovine. Prav vesel sim bil, de sim ta spominek vidil, ker se je nekdo Plaucjeviga rodu tudi v naši Ilirii dobro ponesel, kakor napis pravi: jjMarcus. Plautius. Marci. Filius. Auli. Nepos. Silvanus. Consul. VII. Vir. Epulonum. Huic. Senatus. Triumphalia. Orna-menta. Decrevit. Ob. Res. In. Illvrico. Bene. Gestas* Lartia. Gnei. Filia. Uxor. Aulus. Plautius. Marci Filius. Urgulanius. Vixit. Annos. . . . IX.
PI a u c i S i l v a n je bil konsui v letu v Rimu 751 ; most pa je sozidal kakih sto let poprej Marko Plauci L ukan, po kteriga imenu ga še zmiram kličejo.
Nekoliko naprej, ne dalječ od ceste, so na desni v lepi rodovitni ravnini strašne podertine sloveče Ha-drianove pristave (Tilla Hadriani). Hadrian je bil vse dežele svojiga. cesarstva obhodil, in kar je tu in tam lepiga vidil, je hotel v ti lepi  prijazni  dolini vkup
—   291    —
imeti: veličansko poslopje za-se, poslopja za dvornike in pretorjone, gledišča a-li teatre, licej, knjižnico, toplice , tempeljne, prostorne hladne gaje in še clo Tempe, sloveč Tesaljski dol — in Bog ve še kaj. In vse to, ki je nekdaj 7 milj obseglo, ni zdaj druziga ko strašne žalostne razvaline, na kterih med lepim oljkovim drevjem praprot raste! Celo uro, premišljevaje minljivost tudi mogočnikov in njih del, sim po teh podertiuah lazil in potem še le v T i b u r šel.
Cesta gre od tod naprej dobre pol ure po silno kamnitim hribu sred oljkoviga gaja do mesta , ki šteje do 7000 duš. Mesto leži na robu hriba nad prav lepo rodovitno dolino, in je silno staro y mende starši ko Rim. Po svoji legi je bilo silo terdno, in je imelo z Rimam dolgo terd boj. V letu 544 po Kristusovim rojstvu je bil Totila skoraj vse Tiburčane pomoril in mesto raz-djal; pa že čez tri leta ga je spet sozidal. — Tudi cesar Oton ItL, kterimu se je mesto dolgo branilo, je žugal prebivavce pomoriti in vse pokončati; pa sv. Ro-muald ga je preprosil, de jih ni.
Dan današnji je mestice , ki so ga v starodavnih časih toliko čislali, le revno, in ulice so ozke in večidel nesnažne. Pri vsim tem ga popotniki sploht obiskujejo, pa mende več zavolj Anienoviga slapa, ko zavolj nekdanje imenitnosti. Na izhodni strani priteče namreč reka A ni en, ki se je prej prav stric mesta v veličan-skim slapu čez silne skale v strašno brezno izlivala, iz kteriga je naprej v dolino derla. V letu 1826 so pa grozne povodnji nekoliko mesta poderle; in zato so, mesto za naprej take nevarnosti in škode obvarovati, pod rajncim papežem Gregorjem XVI. bližnji hrib(Monte Catillo") prevertali, in reko dalje od mesta odpeljali. Dva po 294 metrov dolga, po 10 široka, in po 13 visoka, obokana odduška ali odtoka (Caniculi) so skozi hrib napravili, po kterih zdaj reka teče, in iz kterih v lepim slapu 110 metrov globoko pada. Vse to bolj ogledati, sim šel iz mesta, ali marveč iz roba, kjer na skali prav nad brezdnam zal tempeljeek Še rabil je, ali kakor nekteri terdijo, Veste stoji, globoko duli do brezdna,ki mu Neptunova jama pravijo, in kamor še zmiram nekoliko vode teče; — in potem po nasprotni strani gor v novo-napravljeni odtok reke na Katilskim hribu.
V mestu ni nič posebniga. Kjer je nekdaj Her-kuljev tempelj stal, je zdaj stolna cerkev sv. Lorenca. Nekaj vode je za občno rabo iz reke v mesto napeljane, ki na stermi severni strani mesta, kjer je nekdaj Meče no v a pristava bila, in kjer so dan današnji fužine, po silno napetim robu hriba v lepih slapieih (cascatelle) v zeleno dolino teče. — Hitel sim še ogledat lepo, pa zanemarjeno poslopje z velicim vertam, ki mu „Villa d' Este" pravijo , zato ker ga je kardinal Hipolit Esteški — mende tisti, ki je potem, ko je bil divjiga Rolanta prebral, Ariosta prašal: „Messer Lodovico, dove dia-volo avete preso tante coglionerie?" — v letu 1549 sozidal in napravil — in potem sim vlažen T i vol, ali kakor Horaci pravi, ??Udum Tibur", zapustil in se nazaj v Rim vernil.