Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. Sedaj pa se nekaj iz ptičjega pogovora nekih dveh učenih niož. ,,Kukavica me zeld zanimiva po vsem, kar sem slisal. Ta prečudna tica je prava zagonetka, je očives(na skrivnost, pa se torej tudi da uganiti. Jeli ni taka pri dosti rečeh ! Okoli nas je vse sam čudež in vsaka navadna reč skrivnost. Poglejmo bčele! Letajo po med uro daleč in vsakokrat drugaui. Sedaj lete proti zahodu na cvptečo rppiše, potem proti severu na pisano livado, sedaj drugani na cvetečo ajdo ali deleljo, ter pa v daljno hosto na lipe in smereke. Kdo pa jim pravi, da tii in taui sedaj kaj najdejo? Kdo jim zopet kaže nazaj v njih uljnak in ul! kakor po nevidljivi cesti lete sim ter tje — vendar pa ne vetno, kaj jih napotuje. Jednaka je pri škerjancu. Pevaje se vzdiguje v podnebne višave nad nezmerno setpv, ktera v vetru nemirno plava, val valu čisto podoben, in vpndar se vselej na ravnost k mladičcm spusti, in nikdar ne zgreši' gnjezdica. Vse to nam jp na videz očitno, pa znotranje vodilo nam je zakrito. Taka je pri kukavici. Vemo, da sama ne vali', tpmuč leže svoja jajca drugim ticem v gnjezda, namreč penici, pastaričici, kalinu, tasčici in kraljiču. Vemo ludi, da so to sami zaževkavci in ne zernjejedci, in nioraju to biti, ker kukavica le zaževke je in bi zernjejedec ne mogel mlade kukavice rediti. Kako pa spozna kukavica, da so to sami zaževkavci, ker so si močno različni kakor po podobi, tako tudi po barvi, glasu in klicu? Poteni, od kod pa to, da kukavica ve in sme svoja jajca in mladiče polagati v gnjezda, ktera so si po obliki, sostavi, toploti, suhoti in vlažnosti popolnoma različna? (Čisto na vskriž.) Penica si dela gnjezdo iz suliih travic in nekih žiraic brez strehe in zavetja, tako rahlo, da jo vsak mraz in veter prešinja, in vendar se mladi kukavici dobro prilega. Kraljic nasproti si stavi iz maha, bilja in listja prav terdno gnjezdice, znotraj z raznim perjem in volno lepo mehko postiano, gori pridno pokrito, s tako malo luknjico, da tanki tiček ravno vun in noter more. Zdi se, da v tej zavečeni blazinici poletne sopa- rice ni zdobreti; pa mladi kukavici to prav dobro dene. Kako različno je gnjezdo žolte pastarice! Ona živi kraj vode po vlažnih tratali, si med bičjem v vlažni zenilji spraska jamico, ktpro s travico oekaj potrosi, in v lem hladnem mokrotnem gnjezdii se vali in godnja kukavičica; pa tudi ta kraj ji izverstno streže. Kakošna tica pa je (o, daji v prerahi niladosti ne škoduje ne suša in vlaga, ne uiraz in soparica, kar bi slednjega drugega tiča umorilo? In kako ve kukavica, da njenim mladičem vse to ne škoduje, ker sama poznpje ne sterpi zime in mokrote? Ravno to je skrivnost za nas. Povpjte pa, če ste zapaziii, kako pa spravlja kukavica svoja jajcav kraljičevo gnjezdo, ktero ima tako tesno luknjo, da sama ne more notri? Zleže je, sem rekel, na suh kraj, in jih spravi s kljunom notri. Menim, da tudi pri drugih gnjezdih tako ravna, ker so, če so ravno od zgoraj odperta, vendar z vejicami tako preprežena, da se velika dolgorepna kukavica ne more na gnjezdo usesti. To si iahko mislimo. Ali kako je to, da kukavica leže strašno majhino jajčice, tako drobno kakor drobne tičice, to je nova zagonetka, ktero občudujemo, pa je ne uganemo. Njeno jajce je le trohico večje od peničinpga, in ne sme večje biti, da ga morejo drobne zaževkojedke valiti. To vse je po redu in pametno; ali nerazumljivo in prečudno je, zakaj tii na enkrat stvarnik ukrenja svojo občno postavo, po kteri se od majcenega kolibriča do vplikana šlruca jajce vsikdar ravna po velikosti ptičevi. Mi se čudinio in sterminio, ker prenizko stojimo. \'A višega stala bi vidili, da se tudi ta dozdevna iznpma vjema s postavo".