Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejeraan velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemali veljii: Za celo leto 12 gld., za pol leta G gld., za četrt leta 3 gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Seineniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr. če se tiska dvakrat ; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TrednlStvo je v Semeniškili ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,6. uri popoludne.
Štev. 170.
V Ljubljani, v petek 5. avgusta 1887.
Letnilt XV.
Odgovor ministrov.
Ni še davno, kar so se glasili krasni, stvarni in resnični govori naših poslancev v dvorani državnega zbora o slovenskih ljudskih in srednjih šolah; vsakdo, ki je te govore čital in znil nepristransko soditi, je uvide!, da skrbi država za naše slovenske šole — ne ravno preveč! Dolgo časa so se zato razlegali ti govori po slovenskem časopisji, in še odmevajo sedaj med narodom: Slovenci ua Koroškem pismeno po časopisih objavljajo svojo zahvalo našim poslancem, da so se tako krepko potegnili za ujih šolstvo; po drugih krajih Slovenci izrekajo ustno zahvalo poslancem, ki jim po volilnih shodih poročajo o svojem državnozborskem delovanji. Preden so zapustili naši poslanci državno prvostolnico, zbrali so se v posvet in v ime vseh poslancev sta šla k ministerskemu predsedniku poslanca grof Hohenvvart in dr. Poklukar in sta mu še posebej v ime slovenskega naroda prav posebno priporočala šolske razmere na Slovenskem. Komaj je preteklo par tednov, odkar smo brali po novinah, da se vrše v ministerstvu za uk in bogočastje dogovori ob ustav-novljenji slovenskih paralelk na nemških gimnazijah po slovenskih mestih ... in mi pošteni Slovenci smo res upali, da če vsega, vsaj nekaj dobimo že za prihodnje šolsko leto. In sedaj pa pride vest z Dunaja: Med drugimi srednjimi šolami, ktere misli ministerstvo opustiti, je tudi gimnazija v Kranji!
—	Odkritosrčno govoriti: tega nismo pričakovali od sedanje vlade, tega od nje skoro nismo mogli pričakovati, kajti česar ni storila nemško-liberalna vlada Slovencem, tega, bili smo te vere, tudi ne steri Slovanom bolj prijazna konservativna vlada sedanja.
—	A britko smo se varali, ter prepričali, daje res, kar je dr. Ploklukar rekel svojim volilcem v Postojni, da Gautsch Slovencem ni prijazen; to je nov dokaz, da imajo nemški listi prav, ako tožijo svetu, kako se v Avstriji Nemcem hudo godi, kako da jih Slovani pritiskajo na steno! Omeniti nam je namreč, da je zraven Kranjske gimnazije na smrt
obsojenih primeroma največ čeških srednjih šol. — Niso nam toliko znane krajevne razmere, da bi razsodili, zakaj da misli Gautsch opustiti toliko srednjih čeških šol, a razmere v Kranji iu na Gorenjskem so nam toliko znane, da lahko rečemo: hujšega udarca Gautsch slovenskim Gorenjcem ni mogel zadati.
Toda zakaj pa hočejo razpustiti Kranjsko gimnazijo? Minister pravi, da zato, ker ima premalo dijakov, da bi se splačevali stroški, in ker je sploh njegov namen znižati število dijakov, ker se boji duševnega proletarijata, ki s časoma znti državi nevaren biti. — Res je, da ima gimnazija v Kranji v primeri z Ljubljansko malo dijakov, toda v primeri z drugimi, ki niso na smrt obsojene, je njenih učencev število zadostno; omenim le druge spodnje gimnazije v Kočevji. Kot poštenjak prav tako Kočevarjem privoščim nemške šole kakor Slovencem slovenske, a vendar moram reči, da so iste razmere v Kočevji, kakor v Kranji, da, ko bi bil minister dosledno ravnal, bi tudi spodnja gimnazija v Kočevji ne bila našla milosti pri ministerstvu za uk in bogočastje.
Poročilo ministerstva pravi, da so gimnazije preveč blizo skupaj; no, pri nas pač tega ne moremo trditi, ker Kranjska iu Ljubljanska gimnazija ste si pač toliko narazen, da se dijakom v šolo idočim ni treba srečevati. Toda, ko bi bile tudi bližej, kaj potem? Kam hočejo v Ljubljansko gimnazijo vtakniti gorenjske dijake, ker je že sedaj vse prenapolnjeno? — Ze poslopje gimnazije v Ljubljani ne zadostuje sedanjim potrebam, kaj še le bo, ko stotina gorenjskih dijakov pritisne v Ljubljano. — Odpravili jih bodo, strože postopali pri izpitih ; morda še tudi šolnino povišali, pa bo mir besedi!
Poročilo se sklicuje na slabe finančne razmere državne, da mora toraj vladi biti poglavitna skrb štediti. V načelu smo Slovenci popolnoma iste misli, toda omeniti nam je, da je vlada do sedaj nasproti Slovencem bila v vsakem oziru silno šted-ljiva, dasi drugod ne vselej tako. Kako drage železnice so se zidale drugod in primeroma kratka dolenjska proga, ki je, smemo reči, pogoj življenja za
Dolenjce, se pričeti ne more zarad neugodnih linauč-nih razmer!
Toda, ko bi se slavni vladi davkoplačevalci tako smilili, kakor kaže ob tej priliki, bi morala drugače ravuati z ne ravno prebogato mestno občino Ljubljansko. Znano je namreč, da more mesto vzdrževati nemško mestno šolo v Ljubljani, o kteri pa ža vrabci po strehah čivkajo, da jo je (zlasti deške) toliko potreba, kakor lanskega snega.
Nikdo nam ne more očitati narodne občutljivosti, še manj narodnega fanatizma, ako izjavimo, da si razlagamo zadnjo določbo ministerstva za pro-sveto in bogočastje glede gimnazije v Kranji nasprotno dejanjskim razmeram Sloveucev, ki žele kakor drugi narodi omikati svoje sinove in jim pridobiti boljši obstanek.
Hudo je nas Slovence zadela ta novica, a po-trla nas ni; tolažimo se pa s tem, da sila sicer ni mila, a da tudi dolgo ne gospoduje.
Svoje poslance pa prosimo, da se hitro posvetujejo, da zadeve pojasue ministerstvu iu s svojim vplivom če mogoče preprečijo nam ueljubi ukrep. Cuječim pravice!	O—v.
Revščina v krščanstvu.
Blagor ubogim v duhu! Prizor veličasten, nebešk se odpira mojim očem! Temno noč razsvetljuje čarobua svetloba!
Izveličar stopi prvič očitno med svoje ljudstvo, njegov učenik. — Trideset let je živel na tihem delujoč in pripravljajoč se za svoje očitno delovanje. Delovanje pravim; zakaj on je začel z d e 1 i ia potem še le z nauki. Ljubezen, ktero je kril v svojem božjem srci, jela je kipeti, iskala si je duška. Kjerkoli se prikaže, povsod pušča kipeča njegova ljubezen za seboj sledi, dela božjega usmiljenja. Njegova pot ga vodi k bolnikom, ki hitijo ozdravljeni za njim, k zapuščenim in žalostnim, ki se oveseljeui pridružujejo njegovemu spremstvu, pri
LISTEK.
0 razvoji in sedanjem stanji vojne mornarice.
Nedavno smo v Puljskem pristanišči morju izročili novo oklepnico „Kronprinz Rudolf", sestavljeno po nazorih sedanjih veščakov, oboroženo z ogromnimi topovi. Marsikomu je prihajala misel, kaj pač je vzrok, da so jeli napravljati železne 1 a d i j e ? Kako je to mogoče, da tolika teža železa plava po vodi?
Da so bile vse ladije prejšnjih časov lesene, in da je večina ladij lesena tudi še dandanes, je znano. Tudi vojne ladije prejšnjih časov so bile lesene. Velikanske ladije, s kojimi so se bojevali še za časa prvega Napoleona v silnih pomorskih bitkah pri Abukir-u in ob nosu Trafalgarskem, so bile primeroma le z majhn,"i topovi oborožene. Vojne ladije prvega reda so imele po 80—120 topov, ki so streljali celotne 18—32 funtov težke kroglje. Mnogo tacih krogelj je prodrlo obe ladijini steni, les se jo kroglji nekako razmaknil in zopet stisnil, storjeno
rano je bilo lahko zamašiti, in ladija je mogla veliko enacih strelov prenesti, ne da bi bila s tem zdatno poškodovana. Zato se je že Napoleon I. izrazil, da se mora les napadati z ognjem. Muogo nevarniše so bile razbeljene kroglje, kterih so se seintertje posluževali. Imeli so sicer tudi že bombe (razpokljive kroglje), koje so lučali iz možnarjev v visokih krogih, a se jih niso mnogo posluževali, ker je bila nada, sovražno ladijo zadeti, silo majhna. Poleg topov so posebno rabili še vojne sekirice ali kljuke, nasajene na dolgih toporiščih. Ako ste se dve sovražni ladiji približali, so skušali vojaki nasprotno ladijo s kljukami prikleniti k svoji, se vspeti na sovražno ladijo in boj določiti z mečem v roki.
Ta stvar pa se je predrugačila, ko je znašel fraucoski general Paixhans nove topove. On je ukazal napraviti 1. 1824. velike topove, ki so imeli 8—10 palcev v premeru in so tehtali po 75 in 100 stotov. Ž njimi je streljal 20—50 klg. težke s smodnikom napolnjene bombe horizontalno na so-vražuo ladijo. Učinek je bil pri poskušnjah strahovit. Debela kroglja ni napravila samo ozke luknje v ladijo, ampak je odtrgala cele deske, mnogokrat kos stene, odprtija se ui dala kar s kakim poveslom
zamašiti, s svojim razpokom je uničila daleč na okrog vse, iu mnogokrat še celo ladijo zažgala. Proti tem topovom so bili stari topovi le igrača. S prejšnjim orožjem je bitva trajala navadno po več ur, pol dneva in še dalje predno je bila ena stranka užugana. Z novimi Paixhans-ovimi topovi oborožene ladije so se borilo le malo časa; med dvema sovražnima ladijama bi bil boj v četrt ure odločen in brž ko ne oba nasprotnika popolnoma uničena. K sreči je preteklo blizo 30 let, predno so imeli Paixhans-ovci priložnost dejansko se skazati. Pri početku Krimske vojske je zadelo rusko z novimi topovi oboroženo brodovje pri Sinopi z oddelkom turškega brodovja skupaj, ktero je imelo še stare topove. Boj je bil hitro določen, v malo trenutkih so bile turške ladije uničene. Svojo nezmožnost, upirati se novim krogljam, morali so priznati vsi poveljniki združenega francosko-angleškega brodovja. Z velike daljave ni kazalo streljati na ruske trdnjave, ako se je pa kaka ladija preveč približala ruskim topovom, morala se je takoj umakniti. In ko so nekega dne tri ruske bombe na eni angleški ladiji ubile 18 mož, a vso drugo posadko pripravile v tolik strah, da jo poskakala v morje ia plavala k drugim ladijam, tedaj je bil vojni sovet
kterem niso pogrešali malih, otročičev, ker vabilo njegovo do otrok je bilo preprisr&no.
Kdo je? Kaj uči? povpraše*ala se je številna množica, spremljajoč Izveličarja; dela njegova vidimo, a kteri so nauki njegovi? —Število !ljudstva vedno raste, Jezus stopi na bližnji grič in jame razodel-Tati poslušalceunsvoje nauke. Prva njegova dela so Teljala trpinom in ubogim, in prva njegova beseda velja tudi irevežemt Blagor ubogim! Blagor za-1 lostnim!
Ta glas je prvi donel iz njegovih božjih ust, zares božji glas! S tem naukom je bilo v temelji razrušeno pagaustvo, a tudi sinagoga židovska je bila s častjo pokopana. Novi nazori, nepoznana dela, novo življenje, ki se je jelo razvijati pred čudečim se svetom, vse to priča nam glasno, da ne pretiravam. Ta dan je bil postavljen mejnik, ki loči za vse čase dva nasprotna si svetova: paganskega in krščanskega. Odtod nazaj, odtod naprej računa in sodi človeštvo svojo zgodovino.
To so bili do cela novi nauki, kterih do tedaj ni še slišalo človeško uho; Bog je bil, ki jih je, človek med človeštvom, razkladal sužnemu človeštvu. Enotna vez, do tedaj raztrgana, veže zopet vse ljudi, to je vez ljubezni. Vsi zopet vedo, od kod da so, kam da je njih namen. Človek spozna zopet svojo ceno. Iskal je človek vedno svojo vrednost, a v zmoti je mislil, da jo je našel v zunanjosti, menil je, da se mora človek ceniti po bogastvu, veljavi, moči in oblasti. A vse to je pri človeku le slučajno, nepomenljivo iu postransko. Kar človeka odlikuje in mu daje pravo ceno, to je njegova neumrjoča duša, ki je božanstva podoba in odsev. In to podobo božjo hrani v svojem srci vsak človek: suženj, siromak, proletarec; zaničevana žena, zapuščen otrok in bogatin, ki se giblje v zlatu in lesketa v škrlatu, Tse so enake cene — oživelo je zopet človeštvo!
Ker je ravuo pagaustvo večini človeštva odrekalo pravice človeške, zato je Izveličar za predgovor svojim naukom vrinil vsem ljudem človeške pravice, trdeč, da smo vsi otroci nebeškega Očeta, toraj vsi bratje med seboj!
In ker svet ravno siromakov ni hotel priznati za svoje brate, zato je vstopil Izveličar v vrsto ljudi siromak, kterega so prezirali, zauičevali, umorili; skazal se je s tem brata zaničevanim in zatiranim. Zanj ni bilo prostora, kamor bi bil položil svojo glavo: v plenice povit mora počivati v tujih jaslicah, s smrtjo se boreč mora viseti med nebom in zemljo, iu v zemljo položen mora počivati v tujem grobu. V vsem tem se je pač pokazal ubogim pravega brata in v posebno znamenje bratovskega sočutja ravno njim veljajo njegove prve besede: Blagor ubogim v duhu! Kake besede! Zares vredne, da jih molimo, ne pa razlagamo!
In vendar so nizkotni, omejeni ljudje tudi te božje besede zaničevali in se zarad njih rogali krščanstvu. Ne omenim zastarelih opazk in psovk iz prejšnjih časov, tudi ne, kar sem o tem že sam slišal od današnjih omikancev, ker bi bilo to brez pomena in nepotrebno, ker vsakdo ve, da kaj takega ljudje govorč ker so nevedni ali pa hudobni. Omenim pa v potrdilo svoji trditvi le besede, ktere je govoril pred nekaj leti v državnem zboru avstrijskem
prof. Lustkandl, ko so obravnavali poslanci šolsko novelo. Lustkandl je seveda' kot profesor moral govoriti tudi o šolski noveli. Pri paragrafu, ' govorečem o dekliških telovadbah, oglasi -se Lustkandl, m«4 logike; ter govori med drugim tudi o papeževi nezmotljivosti. In kdo bi mu to zameril: vsaj dekliška telovadba in papoževa nezmotljivost sta si tako sorodna pojma, da je težko o prvem govoriti in ua druzega ne misliti. V tej svoji koliidrovski modrosti je govoril tudi besede, ktere sem si zaradi njih posebnosti zazuamoval: Glauben Sie nicht, dass der Staat die Bildung und die Volksschule noch vveit nothiger hat als die Kirche? Auch die Armeu am Geiste konneu selig vverden, aber den Staat erhalten k o n n e n sie nicht... Der Kirche kann es geniigen, wenn jemand nur fromm ist; dem Staate geniigt es nicht, wenn jemand nur betet, er muss auch arbeiten . . . In Lustkandl se je čudil svoji modrosti, poslanci-prijatelji so mu častitali od vseh strani, liberalni listi so bili polni govornikove slave, iu vendar — svet se ni še podrl!
Toda ravno nasprotno, kar je govoril Lustkandl, je resuica; ravno ubogi v duhu bi rešili države propada, ako bi jih kaj bilo; a ubogih v duhu primanjkuje in državam se rušijo temeljni stebri. Zares: modrost sveta je neumnost pred Bogom.
A kdo so ti ubogi v dubu (ircwy_ot tm xvs6p.xtt), ktere Izveličar imenuje srečne? Ali so to vsi reveži iu edino le reveži? Ali so od te sreče izključeni bogatini? — Tii se ne vpraša za premoženje ali je imaš ali ne. Ubog v duhu je tak revež, ki je zadovoljen s svojim stanom, ki stavi svoje upanje v Boga in nereduo ne hrepeni po imetji. In tudi bogatin je ubog v duhu, ako po potrebi vživa svoje premoženje, če ne stavi vanj svojega malika iu s svojo obilnostjo preskrbuje tudi reveža, kakor pravi Alkuin v razlagi psalmov: pauperes Christi sunt, qui non amant hoc saeculum seu divitias habeant seu non habeant; aliquibus enim datae sunt divi-tiae ad dispensandum egenis, non autem ad possi-dendum; nec spem in illis debent ponere, neque satietatem in illis habere. Morda bi celo Lustkandl mogel razumeti, da ko bi bili vsi državljani taki, toraj ubogi v duhu, bi se morda veudar-le ue razsula država.
S temi besedami je toraj zatrt razloček med bogatimi in revnimi. Premoženje, denar naj ne postavlja človeku cene, marveč po kreposti naj se sodi človek! — Skupna zapoved je bogatim in revnim: oboji morajo delati, oboji se morajo vaditi v zmernosti, bogatin ne sme preobilo vživati svojega imetja, revež ne preveč hrepeneti po njem. Po krščanskih načelih je toraj bogatin, ki zapravlja svoje premoženje, ravno tak tat. kakor revež, ki delati noče in raje zajeda v resnici revne. Revež in bogatin, ki se medsebojno podpirata, se morata vaditi prvi v hvaležnosti, drugi v usmiljenji; zato tudi v spodbudo bogatinom govori Gospod: Srečui usmiljeni!
Na ta načela se je postavila prva krščanska cerkev in nasledek je bil, da v njej ni bilo ne bogatinov, ne revežev, marveč vse je bilo vseh — socijaluo vprašanje je bilo za nekaj trenutkov med to družbo rešeno. To je storila moč prve ljubezni!
A ljubezen, ta lepa hčerka nebtšUrs, se je morala umakniti grdi sebičnosti in le tu in tam v kakem kotičku še gospoduje iu blagoslov VoM na okolico, sploh pa-je ona sedaj na svetu tujka: „Po glatfah svetlo je iin jasno, — A v srcih zimsktje mraz in mrak", pravi pesnik.
Dokler se toraj duh lčasa, sechj veljavna načela ne spremene, je zastonj misliti na zboljšttije socijalnih razmer, ke* „že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi z geometričnb' progresijo, a da se živež in hrana, oziroma reči, ki nam služijo v to, množe le v aritmetični progresiji". To pa se pravi: m a ter i j al no blago s-e p o m u o-žuje k večemu v aritmetični progresiji, pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji.
Toraj pohlepu, sebičnosti, ki je vir vsega hudega, vojska ! Kedar bo poražeu ta sovražnik, slavilo bo pravo bratoljubje svojo zmago !
Politični pregled.
V Ljubljani, 5. avgusta. Notranje dežele.
Iz Gasteina se naznanja, da pride tje naš presvitli cesar v soboto dopoludne in obišče nemškega cesarja, ki sedaj tam biva.
Slavni češki učenjak, profesor dr. Krejči, je v ponedeljek umrl. Bil je med prvimi geologi v Avstriji. Rodil se je 28. februvarija 1825 v Klatovih; kot profesor je služboval na češki realki v Pragi, na politehniki, na realki v Piseku, na tehniki v Pragi in od 1. 1880. na češkem vseučilišči. Isto leto je bil izvoljen v državni zbor; v dveh letih je odložil mandat. Tudi kot pisatelj si je pridobil slavno ime.
Iz Trsta se poroča, da so ustavili delo kurjači na Lloydovih parnikih. Doslej še ni bilo nemirov. Kurjači zahtevajo šestmesečno pogodbo, dosedanjo plačo in hrano, deseturuo delo iu počitek ob ue-deljah. Lloyd noče potrditi teh pogojev in nastavlja na parnikih druge delavce.
Židje se vedno bolj širijo v Bosni in Hercegovini, ki bodo s časom prave pijavke v deželi. Nove železnice v deželi so potrebne, vendar so vse dosedanje železnične črte le na škodo prebivalstvu. Zemljišče se vedno bolj razkosuje, iu Žid je kupuje. Židje so pokupili že velik del razkosanega zemljišča. Židje izsekujejo gozde, ktere jim prodajejo lehko-mišelni veliki posestniki. Žid jemlje povsod y zakup regalije in nastavlja v službe svoje ljudi. Židovski zakupniki točijo armadi v vojaških krčmah slabo pijačo, ker si hote napolniti žepe, pravda proti Baruhu iu tovarišem priča o tem. Po sto židovskih družin živi v vsakem večjem mestu, kj §o kot berači priklatile se iz Ogerske in si v kratkih letih pridobili veliko premoženje. Dopisniki domačih in tujih listov so židje, ki so tudi tukaj pričeli naroduostni prepir. Napadi ua Djakovarskega škofa Strossmayerja so večinoma iz židovskih krogov. Židje se silijo tudi v razne urade. V nekterih letih se bo židovski živelj tudi v Bosni iu Hercegovini tako pomnožil, kakor na Ogerskein in v Galiciji.
Hrvatski sabor se snide, kakor smo že sporočili, 1. septembra; zborovanje bo kratko. Sestavili se bodo razni odseki in predsedstvo, izvršila adresna debata in volitve v ogerski državni zbor. Ker je
primoran na kak način skrbeti za obrambo svojih ladij, ako je hotel sploh ž njimi pri obleganji pomorskih trdnjav sodelovati. Zopet so bili Francozje pomočniki v tej zadregi. Predlagali so, da naj se napravijo ladije, ki bodo nosile jak železen oklep, kterega topova kroglja ne bo mogla prodreti. Angleži svojih ladij niso dovršili, a Francozje so v malo mesecih imeli napravljene nektere ladije z 11 cm. debelim oklepom zavarovane. Vspeh je bil velikansk, nov in za Ruse popolnoma nepričakovan. Primeroma majhne in tudi še zelo okorne oklepnice so se podale prav blizo ruskih topov. Nobena sovražna kroglja ni prodrla oklepa, najmanj vspeha so imeli že malo poprej tako grozni Paixhans-ovci. Njihove bombe so se razsipnile ob trdem oklepu in sicer tako urno, da se smodnik v njih niti vžgati ni mogel.
Ta ugoden vspeh je dal cesarju Napoleonu III. povod, da je ukazal staviti prvo večjo ladijo z oklepom. L. 1858. je bila ladija „Gloire" dodelana; dolgost je znašala 80 m., širokost 17 m., vsebina 5800 tonad (a 1000 klg.), oklop je bil 13 cm. debel. Mnogo jih je dvomilo, se bo li taka ladija na viharnem morji vzdržala ali ne. Posebno Angleži nikakor niso hotli priznati, da hi se dala enaka
težka ladija ua viharnem morji voditi. Ker poglavitna teža ladije pride nad vodo, so mislili Angleži, mora ona ravnotežje zgubiti in je v nevarnosti, da se prevrne. A francoska ladija Angležem na ljubo ni hotela tega veselja napraviti, ona se je na mirnem in viharnem morji dala prav tako voditi, kakor vsaktera druga pravilno sestavljena ladija. Zadovoljen s tako ugodnim vspehom, je ukazal Napoleon III. po raznih arsenalih naenkrat jednajst enacih oklepnic graditi, kterim je dal po 15 cm. debel oklep in stroje po 3000—3600 konjskih sil.
Grozovit udarec je bil to za Angleže. Nobena zgubljena morska bitka bi ne bila mogla njihovega ponosa tako razžaliti, kot ta francoski vspeh. Doslej nezmagani na vodi, je njihovo brodovje zapovedovalo po vseh morjih. Muožini njihovih ladij in topov se nobena velesila med narodi ni mogla upirati. In sedaj je naenkrat vse to za-nje zgubljeno. Z malim številom oklepnic se jim morejo Francozje po robu postaviti, vspešuo se jim braniti, da, celo njihovo brodovje užugati. Ako hočejo prejšnjo veljavo za-dobiti, jim ne kaže drugače, kakor zopet stotine milijonov žrtvovati za napravo novih ladij in topov. Njihova prva oklepnica „Warrioru je bila dovršena 1. 1800.; dolžina je znašala 117 in., vsebiua 9200
tonad, a oklep le 114 mm. Tej ladiji je sledila cela vrsta enacih velikanskih morskih kirasirjev, ki so bili sicer mnogo večji od francoskih, a glede gibčnosti v kretanji jih pa niso dosegli.
Sedaj pa je nastalo drugo vprašanje. Mornarji so dosegli, česar so želeli, uamreč varnost pred krogljami za železnim oklepom. To pa topničarjem ni bilo po godu. Na vsak način so hotli napraviti topove, da bodo silnejši, kot Paixhans-ovci in prodrli tudi železen oklep. Gladki topovi z okroglimi projektih niso zadostovali, treba je bilo risanih topov. Prvi angležki topovi po sistemu Lancaster so bili nesposobni, boljši so bili francoski topovi. Projektil ni okrogel, ampak ima valjarjevo podobo, ktera proti koncu preide v ost. Top ima znotraj vrezane črte, ki so vijaku podobne, v te črte se ubira projektil za zobce iu se vrti, dokler se poriva po cevi. Izstreljen projektil se neprestano suče okrog svoje osi do svojega cilja, in se ne odmakne niti na desno niti na levo. Angleški tovarnar Armstrong in za njim Krupp sta jela uapravljati topove, ki se zadej nabijajo, število črt sta pomnožila, projektil obdala s svinčenim, pozneje z bakrenim pasom, v kojega so se zareze vjedle, iu na tak način kroglo prav ua tesno potisnilo skozi ccv. Prvi težji top je dovršil Arm-
sedanja opozicija mnogo slabejša glede števila poslancev, imela bo vlada lahko delo.
Tiianje države.
Nekteri Dunajski časniki pišejo, da je princ Koburški že odpotoval v Bolgarijo. »Fremden-blatt" pa trdi, da so dotična poročila neresnična. Tudi minister Načevič je še na Dunaji. Odpotoval je le poslanec Stranski. — Nasprotno pa naznanja brzojav iz Sofije, da je Koburžan že na potu. Dalje trdi ravno isto poročilo, da je Načevič prinesel princu načrt proklamacije na bolgarski narod, ktero bo princ podpisal, ko pride na bolgarska tla. — Turčija je opomnila princa, naj ne gre prej v Bolgarijo, dokler se ne odločijo države. Isto želi tudi angleška vlada, ker se opira ua Berolinsko pogodbo. — Uradna poročila iz Bolgarije trdijo, da je v deželi vse mirno, in narod težko pričakuje novega kneza. Srbski list »Zastava", ki navadno prinaša objektivna poročila o Bolgariji, pa piše: Mnogi listi so trdili, da je bolgarski narod hladnokrvno vsprejel poročilo o izvolitvi princa Koburškega. S tem je premalo rečeno. Prebivalstvo je res bilo hladnokrvno nasproti volitvi novega kneza; v mnogih krajih pa so se vršile glasne demonstracije proti volitvi. V Euščuku so prebivalci glasno ugovarjali volitvi. Velike množice so hodile po ulicah in klicale: Doli s Koburžanom in z regenti! Ti nemiri so trajali dva dni, iu nobeden se ni upal z orožjem zatreti nemire. Znani Mantov, ki ima do 500 žandarjev, ni se pokazal na ulice. Tudi ni res, da je opozicija glasovala za Koburžana. Celo nekteri poslanci vladne stranke niso hoteli priti v sobranje. Regenti so jih prisilili, da so se vdeležili volitve. Razmere v deželi so žalostne. Vlada je zaprla mnogo opozicijskih mož. Več družin je zapustilo Bolgarijo. Znani Suk-narov je bežal v Belgrad, drugi v Pirot, Bukarešt in Mehadijo. Tatovi in roparji imajo sedaj zlate čase, ker jih policija ue more ugnati. Prefekt v Ruščuku, znani Mantov, ima 500 žandarjev; ali ta straži le meščane. Ko je sebranje zborovalo v Trnovem, klatili so se roparji po okolici. Letina je vsled suše slaba. Ker vladi primanjkuje denarja, pobira davke že za prihodnje leto, kjer jih more dobiti. Uradniki in častniki že tri mesece niso dobili plače. Tudi armada ni edina o knezu; nekteri so za novega kneza, drugi so nasprotni. Enako je v Rumeliji.
V Italiji je na dnevnem redu vprašanje o spravi s papežem. Nedavno je nek poslanec v zbornici vprašal vlado, kaj misli o rimskem vprašanji. Crispi, minister notranjih zadev, je odgovoril, da Italija ne potrebuje sprave. V enakem smislu odgovarja tudi „Opinione" , glasilo vnanjega ministerstva. Italija ostane zjediujena. tako piše omenjeni list, in Rim je njeno glavno mesto. Kar se sedaj godi, nas ne vznemirja. Delati moramo tudi v prihodnje, kakor smo od 1. 1870. Mi se ne bojujemo s cerkvijo in je ne preganjamo, temveč ji dovoljujemo prostost, kakor v nobeni drugi državi. Imamo dovolj moči, da vse enake okrožnice in pisma (list misli papeževo pismo kardinalu Rampolli) prezremo. Taka pisma ne bodo italijanske vlade odvrnile od sedanje poti. — „Opinione" govori prevzetno in samozavestno. Italijanski narod pa vedno bolj spoznava potrebo sprave s papežem. To prepričanje se širi po Italiji, in vlada se bo morala ozirati na javno mnenje. Sploh pa je to vprašanje mednarodno, in odločevati morejo o ujem tudi druge države. — Podarhivar s. stola, titularni opat Tošti, je izdal nedavno neko knjižico, v kteri govori o spravi med papežem iu italijansko vlado. Ta kujižica je pri italijanskih liberalcih vzbudila veliko veselje. Tosti je spoznal svojo zmoto in prosil sv. očeta odpuščanja. Dotično pismo, ktero je Tosti
pisal sv. očetu se končil: Hudobna razlaga moje knjižice opisuje mene, kakor da bi bil nasprotnik svetni oblasti sv. stola. Priznati moram, da se nikoli nisem strinjal ne z mislimi, besedami in tudi ne f dejanji z nasprotniki papeževimi. O tem pričajo moja dela, ktera sem spisal s tem namenom, da povzdignem čast apostolskega sedeža. Nočem, da bi bilo moje življenje osramoteno pod slavno vlado Leona XIII. Zato vse prekličem in zavržem, kar ni všeč Vaši svetosti v moji knjižici. Prosim odpuščenja in upam, da mi je ne bo odrekla Vaša svetost.
Bavarski deželni zbor se snide 14. septembra, da določi proračun za prihodnje leto. Deželni zbor bo moral tudi izraziti svoje mnenje o davku na žganje, kterega želi vpeljati pruska vlada.
Angleška dolenja zbornica je s 153 glasovi proti 107 zavrgla predlog, da se pod morjem izkoplje podzemeljski predor za železnico. Vlada se je izrekla proti predoru. Dalje je zbornica potrdila še ostale Člene irske zemljiške postave.
Nek angleški časnikar se je razgovarjal z Drum-mond-Wolffom o pogodbi glede Egipta. Drummond-"\Volff je opomnil, da imajo Angleži in Turki po 5. členu pogodbe pravico, poslati skupno armado v Egipt, ako nastanejo nemiri. Ravno zaradi te določbe sultan ni potrdil pogodbe, ker ste Francija in Rusija po svojih zastopnikih opomniti sultana, da ne sme Angležem dovoliti toliko pravic v Egiptu. Ako nastanejo nemiri, naj turška armada sama zasede Egipt. Pogodba ni še zavržena, in mogoče je, da jo sultan potrdi. Časnikar je tudi vprašal D. \Volfta, ga je li podpirala ktera država? WoIff odgovori : Zastopniki Avstrije, Nemčije in Italije so silili sultana, naj potrdi pogodbo. Te tri države so zadovoljne, da se s to pogodbo reši egiptsko vprašanje. Žele namreč, da se Egipt zavaruje proti notranjim neredom in vnanjim napadom. Tudi Španija podpira pogodbo. Razun Francije podpirajo pogodbo vse države ob Sredozemskem morji.
Iz Kalkute se poroča, da je afganski emir v Kandaharu z oklicem naznanil narodu, da ima angleška vlada na meji pripravljenih šest divizij pešcev s konjiki in topničarstvom. To armado hočejo Augleži poslati emiru na pomoč proti vstašem. Emir v oklicu zatrjuje, da sedaj ne potrebuje angleške pomoči; le ko bi Rusi prestopili mejo, pride angleška armada na pomoč. Emir nagovarja vstaše, naj se vrnejo k svojim družinam; kaznovani bodo le vodje vstaje. Emir tudi svari Angleže, naj ne pustiš Eyuba kana blizo afganske meje. — Afgani razlagajo različno ta oklic. Nekteri mislijo, da je s tem hotel preklicati prejšnji oklic, v kterem je napovedal vstašem sv. vojsko. Drugi trdijo, da hoče z angleško pomočjo vstrašiti vstaše iu si pomagati iz zadrege. — Ceste onkraj indijske meje so zelo nevarue. V He-ratu je mir.
Izvirni dopisi.
Iz Kranja, 2. avgusta. (Naša gimnazija.) Kakor poročajo časniki, bo uaučni minister našo malo gimnazijo odpravil zarad prepičlega števila učencev. Kakor pravijo, misli vlada to izvršiti polagoma, razred za razredom, počenši od novega šolskega leta 1887/88. (Je nam toraj že kar res ni mogoče pustiti male gimnazije, naj bi visoka vlada mesto nje nam ustanovila kako strokovno šolo, kakoršno-koli: ali kmetijsko, ali gozdarsko, ali pa
strong že 1. 1862. Kaliber mu je znašal 23 cm., tehtal je 12 ton, a krogla 117 klgr. S tem topom je on prodrl steno, ki je bila napravljena iz 15 cm. debele železne plošče in naslonjena na meter debelo leseno podlago. Seveda so sedaj skušali ladijestavci napraviti ladijam zopet močnejši oklep, a topničarji Se težje topove. Ker pa ladije kmalo niso mogle več vzdrževati vedno večje peze železja, jeli so ladje-stavci misliti na to, kako bilo mogoče množino železja in oklepa zmanjšati, ne da bi pri tem jakost ladije bila oškodovana. Povod k temu je dala se-vero-ameriška domača vojna. Oba nasprotnika sta napela vse moči, da bi se dobro orožila, sosebno je bilo v naglici napravljenih mnogo vojnih ladij in oklepnic. Švedski inženir Ericson se je ponudil severnim državam, da hočo po svojih načelih izvršiti oklepnico, ki bo vse dosedanje presegla. Vojni sovet mu ui hotel v to privoliti potrebnega denarja, vendar mu je pritrdil, da hoče njemu denar za ladijo povrniti, ako se bo v resnici obnesla. Ericson je pogodbo sprejel, v kratkem je bila njegova oklepnica dovršena, popolnoma različna od vsed ladij, karkoli jih je svet kedaj vide!. Nova ladija „Monitor" je bila dolga (51 m., široka 14 m., nad vodo jo jo bilo le malo uad pol metra. Krov ladije je bil raven iu tudi z oklepom pokrit. Na sredini je bil postavljen 3 in. visok in 6.5 m. širok železni stolp, ki so je
lahko sukal okrog svoje osi, v stolpu sta bila dva velikanska topova. Vse je bilo radovedno, kako se bo ta neznana morska prikazen v boju obnesla. Priložnost se je ponudila kmalo.
Brodovje severnih držav je oblegalo nektere morske trdnjavice, ko jih napade sovražno brodovje z oklepnico „Merimac" po imenu. Oklepnica je v kratkem času uničila dve leseni ladiji, a tretjo zavzela. Še je bila zmaga nedoločena, ko boju noč konec stori. V temni noči se severnemu brodovju pridruži »Monitor", pa upanja do zmage proti velikanski sovražni oklepnici ni bilo muogo. Drugo jutro »Merimac" zopet napade sovražno brodovje. Mali „Monitor" mu pride blizo in ga pozdravi s 100 kg. težko krogljo. »Merimac" do sedaj svojega nasprotnika še zapazil ni, sedaj pa se obrne proti njemu, da najprvo tega sitnega pritlikovca s poti spravi. Pa Ericsonova znajdba se je izvrstno obnesla. »Monitorja" zaradi majhne višave ui bilo lahko zadeti, od zelo poševnih ploskev so vse krogle brez škode odletovale. Brez vspeha ga je napadal »Me-rimac" od vseh strani, medtem, ko mu je »Monitor" s svojima velikanskima topovoma zadaval rauo za rano. Boj je trajal pet ur, slednjič je »Merimac" hudo razstreljen moral bežati, a na begu zajel toliko vode, da se je pogreznil.
(Konec prih.)
obrtnijsko. Za gozdarsko šolo bi bil v Kranji tudi kolikor-toliko ugoden prostor, ker so tako blizo veliki in vsakovrstni gozdi v celi okolici. Sploh bi se pa v Kranji jako podala kmetijska šola, ktera bi se v manjši meri, kolikor je namreč to kmetu potrebuo, tudi z gozdarstvom pečala. Gozdov je po Gorenjskem čedalje manj, hude ure se pa prav v tisti meri množe, kakor gore gole rebra kažejo. Naši mestni očetje, ganite se še o pravem času !
Rovte, 1. avgusta. Nenadoma došlo nam je sporočilo, da pride tudi k nam potovalni učitelj kmetijstva predavat o kmetijstvu. Zbralo se je toraj včeraj popoludne po cerkvenem opravilu v prostorni šolski sobi prav veliko tukajšnjih gospodarjev iu druzih ukaželjnih poslušalcev, da slišijo o napredku kmetijstva in novejših raznih skušnjah. Prav prepričevalno in jasno govoril je g. tajnik c. kr. kmetijske družbe, Gustav Pire, in razkrival slabo in priporočal dobro stran domačega gospodarstva, poljedelstva, živinoreje itd. Po dobro uro dolgem predavanji razšli so se hvaležni slušatelji s prepričanjem, da je bila do sedaj marsiktera napaka pri njih gospodarstvu, iu z resničnim namenom v prihodnje poprijeti se dobro izkušenih nasvetov. Taka predavanja imajo pač po-vsodi obilno koristnega sadu.
Od Triglavskega podnožja, 2. avgusta. (Raznoterosti.) [Konec.] Druga okoliščina, ki mora vsakega zavedenega Slovenca žaliti, je pa nemščina, ki se vsled tega po naših krajih šopiri in prodira celo do zadnjega kota naše dežele in na najviši vrh naših gora. Ne zidosti, da nam uemščino po svojem „Schulvereinu" silijo v šole, jo ozuanujejo tudi po samotnih naših planinah, jo pišejo po najviših stenah naših goril! Zakaj bi enakopravnost tudi tii ne veljala? Ker veliko žrtvujete za pota in koče v naših gorah, hvala vam! Sloboduo rabite iu pišite nemški jezik tudi v naših gorah; ali spomnite se, da svet, po kterem hodite, je slovensk, in da vodnik, kteri vas vodi, je slovenskega rodii. Privoščite tudi slovenskemu jeziku prostorček na lastnih tleh. Kakšna škoda bi pač bila, ko bi zraven nemškega napisa stal tudi slovenski? Pa Slovenec je res dobra, krotka duša, kakor so ga vaši govorniki hvalili — še pre-krotak je in pusti, da se na njegovi lastnini domač jezik prezira. Pojdite s svojo kulturo na Ogersko ali na Hrvaško in poskušajte kaj enakega — pokazali vam bodo pot nazaj! In vi »Sokoli" slovenskih mest, kje ste vi? Ali vas res morajo nemški turnarji povsod prehiteti? Alibi ne mogli vi nobene koče postaviti v domače naše gore? Ali bi ne mogli posebno našim ljudem pokazati, da slovenski jezik tudi še nekaj veljii, in da človek lahko po hribih lazi, zraven pa vendar svojih krščanskih dolžnosti ne prezira in ne zanemarja?
Pa naj bo dosti o tem. Samo to še omenim, da je pot na Triglav od leta do leta bolj zložna. Letos so Bohinjski delavci pot od malega na veliki Triglav tako vravnali, da se celo pot lahko po konci hodi, in da tak, kdor nima omotice v glavi, brez posebne težave na vrh pride. Tako namreč so pripovedovali gg. Jeglič, učitelj Dolški, Val. Jakelj, abiturijent, Jakob Mihelič, osmošolec, in Alojzij Ancelj, petošolec, ki so bili zadnji četrtek (28. jul.) na vrhu Triglava. Le-to so se pritoževali, da niso nikamor videli, ker je gosta megla vse vrhove pokrivala. Lani izsekana pot z malega Triglava precej strmo v pol ure pelje na spodaj ležeče sneženo polje, po kterem se mora dobre '/« ure do nove koče hoditi. Ta hoja sicer ni nevarna, pa je zelo neprijetna, ker sneg obutal premoči in je lahko za noge škodljivo. Nova koča je po vseh novejših zahtevah narejena in z vsem potrebnim preskrbljena. V nji je šest žimnikov in 16 kocev; potem pa še pod streho veliko slame, kjer je v sili prostora za kakih dvajset ljudi. Tudi ima klet iu pripravno železno ognjišče s kuhinjsko posodo. Stoji na zmernem griču med Kredarico in Urbanovim vrhom, solncu in vetrom izpostavljena. Zato sneg okoli nje kmalo izkopni in je vsled tega tudi bolj suha. V bližini je dober studenec, pa tudi snežnica. Za prenočevanje je treba plačati 1 gold. za osebo; po dnevu 50 kr. Da bi se velikemu snegu ognili, zdaj sekajo novo stezo čez Kredarico na mali Triglav. — Od nove koče v dolino Kot se potrebuje dve do tri ure po velikih strminah, in večkrat po snegu memo velikanskega s snegom pokritega kotla, »pekel" imenovanega, in po tako imenovanih gubah pod stenami Erjovine. Pot iz Kota čez gube memo pekla iu nove koče na Triglav je pač eno uro krajša kakor skozi krmo; vendar je zadnja bolj svetovati, če je tudi daljša, pa je veliko zložniša. Sploh pa se more reči, da
pot na Triglav zdaj ni nič več kaj posebnega, ker jih je bilo zadnjo nedeljo toliko skupaj gori in ker že ženske brez skrbi po njem hodijo!
Pretočeno sredo (27. julija) smo bili pri nas na Dovjem tako srečni, da smo memo potujočega nadvojvoda Albrehta videli in pozdravili. Ko smo namreč zvedeli, da hoče visoki gospod pri nas voz in konje menjati, smo to priliko porabili in smo ga šli čakat na cesto k čenkovi hiši, ki je bila v naglici z zastavami okinčaua. Gosp. učitelj je šolske otroke z zastavo na cesti razpostavil, g. župnik pa je visokega gospoda pozdravil. Otroci in drugi pričujoči so pri prihodu in odhodu trikrat „živio!" zaklicali in ves čas, kar se je nadvojvoda mudil, so možnarji pokali. Tak nenaden sprejem je vidno ginil visokega gospoda, ki je prav prijazno popraševal po poseb- ; nostih tega kraja: Kakšen jezik da tu ljudje govorč? j Če kaj zelo šnops pijo? Kako so otroci kaj pridni? itd. Po kratkem odpočitku se je častitljiv starček j vsedel v drug voz, se prijazno poslovil in nam hitro zginil spred oči!
Omeniti morem še lepe slovesnosti, ki se je 24. julija 8. nedeljo po binkoštih na Dovjem vršila. Gospodje Albin A h č i n, Henrik G a 1 e in Josip G e r b e r so omislili in darovali za Dolško pokopališče lep bronast križ s pozlačeno britko matro in z okusno kamenito podstavo. Vse skupaj je visoko 37s metra, tehta čez 30 starih stotov ter velja blizo 200 goldinarjev. Domači gosp. župnik je po poludanski službi božji vpričo sosednega g. župnika iz Jesenic, gg. darovalcev in Dovških faranov nov križ blagoslovil in potem v daljšem govoru razložil, kaj križ na pokopališči pomeni. Tudi se je blagim gg. darovalcem očitno zahvalil za lepi dar v svojem imenu in v imenu cele fare.
Prihodnji ponedeljek se bodo Cehi tu memo peljali. Kolikor bo mogoče, jih bomo tudi pri nas spodobno pozdravili. O tem vam bom pa pozneje sporočil.
Iz Maribora, 3. avgusta. (Prenovljena stolnica.) Danes smo dobili v roke izkaz prijemkov in stroškov za prenovljenje stolne cerkve sv. Janeza Krstnika v Mariboru. Vsi stroški znašajo 57.091 gl. 69 kr. Za neobhodno potrebna popravila se je potrosilo 30.000 gld.; dve tretjini teh stroškov so vsled stavbinske postave morah plačati katoličani mestne župnije, a eno tretjino premilostni knez in škof Lavantinski kot patrou stolne in mestne župnije. Za olepšanje stolne cerkve so izdali 27.091 gold. 69 kr., ki se poravnajo po prostovoljnih milih darovih, in se je dozdaj že poravnalo, kakor račun kaže 20.502 gold. 67 kr.; toraj ostane pri-manjkljeja 9589 gold. 2 kr. Olepšanje pa je zlasti zbog tega toliko stalo, ker je stavbarski mojster Wolf iz Gradca poiskal v stavbi prvotni gotiški slog in je na tak način to, kar so mojstriskaze v več stoletjih pokvarili in skazili, zdaj pravi mojster zopet popravil. Lavantinska škofija in Mariborsko mesto pa se zdaj res sme s svojo stolno cerkvijo ponašati. Sicer bo še v cerkvi marsikaj treba prenarediti, da se bode notrajna oprava cerkve strinjala z njenim gotskim slogom; zlasti veliki altar išče dobrotnika, da bi globoko v žep segel, da bi se altar vzdignil. Toda vse se naenkrat ne dii dognati, so pač slabi časi; pa s časom upamo zmagati pomanjkljej in še dobiti povrh kteri groš za nadaljno olepšanje veličastne hiše božje. Pemozi Bog!
Iz Gradca, 2. avgusta. Tukaj je umrl te dni kanonik, stolni kustos Sekavskega kapiteljna, dr. Worm, duhovnik, ki je bil na daleč okoli posebno priljubljen in to v vseh krogih, kar se je posebno ob njegovem pogrebu videlo. Da priprostega vernega naroda ne omenjam — kajti tega je bilo vse gosto — zbralo seje najvišje gospode in dostojanstvenikov toliko, kakor če bi bil umrl cesarjev namestnik sam. Skazali so mu osebno poslednjo čast razun vseh duhovskih krogov: cesarski namestnik baron Kiibeck, dvorni, namestniški, finančni, računski, poštni sovetniki, zapovedujoči general feldcajgmajster baron Kubn z več generali, vsi polkovniki tukaj bivajočih polkov, več drugih častnikov, mnogo profesorjev in uradnikov. Nadvojvoda Leopold Salvator, ki je bil tukaj več časa pri 3. polku kornega topništva za stotnika in je sedaj v Opavi pri prvem pešpolku za majorja, izrazil je svoje sožalje telegrafično stolnemu kapiteljnu Sekovškemu. Enaka sožalja izrazila so tudi vse tukajšnje aristokratske rodbine, ktere so ob enem ranjcemu poslednjo čast skazale. Dobro de človeku, če v tako liberalno-razupitem mestu, kakor je Gradec, še vendar toliko in takošnega spo-
štovanja do duhovščine nahaja, in pa v tako visoko odličnih krogih, kakor je cesarska rodovina, cesarski namestnik baron Kiibeck in zapovedujoči geueral baron Kubn.
Domače novice.
(Presvitli cesar) je daroval prostovoljni požarni brambi v Cirknici 80 gold., požarni brambi na Verdu pri Vrhniki 60 gold. in občini Šentjurski pri Kranji za napravo gasilnega orodja 50 gold.
(Duhovske spremembe v Ljubljanski škofiji.) Faro pri M. D. v Polji dobil je č. gosp. Andrej Pavlič, župnik Radeški. Č. g. Ivan Verhovnik, kapelan v Dobu, imenovan je župnikom v Št. Go-tardu. C. g. Jakob S u š n i k postavljen je administratorjem fari na Gori pri Idriji.
(Zlato sv. mašo) je pel 3. t. m. viskočast. g. J. Sredenšek, knezoškofijski duhovni svetovalec in župnik na Ponikvah na Štajarskem; slavnostni govor je govoril prečast. gosp. korar F. Košar.
(Wolfova) slavnost, vršila se bo, kakor smo že omenjali, v soboto in nedeljo, 13. in 14. avgusta v Idriji. Slavni vladika-mecen zasluži, da se ga ne le hvaležni rojaki Idrijski, ne le vsa Ljubljanska škofija, ampak da se ga spominja ves narod slovenski. Navdušujmo se ob slavnosti za njegovo delavnost in rodoljubno njegovo požrtovalnost!
(Razpisane) so učiteljske službe: Na jednoraz-rednici v Besnici, 400 gold. plače, 30 gold. doklade in stanovanje; drugi učiteljski službi na Trati iu v Poljanah, po 400 gold. plače in stanovanje; četrta učiteljska služba na štirirazrednici v Škofji Loki, plače 400 gold. Prošnje do 20. avgusta c. kr. šol. svetu v Kranji.
(Vabilo k velikemu koncertu), kterega priredi slovensko delavsko pevsko društvo »Slavec" v nedeljo 7. avgusta t. 1. na vrtu Kozlerjeve piva r n e. čisti dohodek namenjen je po toči poškodovanim Dolenjcem. Začetek veselici ob 4. uri popoludne. Vstopnina 20 kr. za osebo. Preplačila se hvaležno sprejemajo. Pri Koncertu svira iz posebne prijaznosti vojaška godba baron Kuhn št. 17. Glede na dobrovoljen namen nadejaje se mnogobrojne vdeležbe	odbor.
(Duhovske spremembe v Lavantinski škofiji.) Kot provizorja sta bila nameščena čast. gosp. Anton F i s c h e r pri sv. Jederti nad Laškim in čast. gosp. Adam Grušovnik v Vitanji. — Prestavljen pa je č. g. Miloš Š m i d za prvega kaplana v Stari trg pri Slov. Gradcu.
(Poboj.) Iz Celja se nam naznanja: V nedeljo 31. julija zvečer se vname pretep med vojaki in civilisti v krčmi »Pri zelenem travniku" poleg Celja. Nek civilist potegne vojaku-lovcu Matiji Keržiš-niku z Dobrove pri Ljubljani bajonet iz nožnice ter mu ga zabode v trebuh. V ponedeljek zjutraj je siromak umrl.
(Uradniške spremembe na Primorskem.) Prestavljena sta okrajna sodnika gg. Ant. Gironcoli pl. Steinbrunu iz Cirknega v Kanal, in Ant. Dejak iz Podgrada (Castelnuovo) v Sežano. Za sodnike so imenovani sledeči gg. pristavi: Boštijan Ghira v Trstu za Albono, dr. Ludovik Springsholz za Pulj, Hilarij Bara za Vodnjan, Alfred Czermak za Buzet, Edvard Kuhačevič za Podgrad in Josip M i 1 o v č i č za Cirkno.
(Imenovanje.) Voditelj državne gimnazije v Zadru, g. Josip P e r i č i č, je imenovan deželnim šolskim nadzornikom v Dalmaciji.
(Napaden je bil) zavratno gozdni kontrolor avsrijske montanske družbe, g. J. Ferjančič v Celovci te dni v Kostanjevem drevoredu ponoči ob 10. uri. Ropar ga je hudo poškodoval, in mu je vzel uro in denar. Sum se je obruil na nekega čer niča, ker so pri njem Ferjančičevo uro dobili, in so ga zarad tega prijeli. Ker je tajil hudodelstvo, peljali so ga v Ferjančičevo stanovanje. Ko malopridnež razbitega Ferjančiča v postelji vsega z ohladki obloženega ogleda, predenj poklekne in ga s povzdignjenimi rokami prosi, da naj mu odpusti, kar mu je storil. Izročili so hudodelca deželni sodniji.
Telegrami.
Pariz, 5. avgusta. Ferry je naznanil pismeno svojima pričama, da so strinja s pogoji, ktere ste odklonile, ali pa naj razsodi sodišče.
Bruselj, 4. avgusta. Velik parnik „Star of Scotia,, se je potopil v Canal la Mancho. Kapitan in sedem oseb je vtonilo.
London, 5. avgusta. Pri morskih vajah zadnjo noč se je v angleškem prelivu na treh topničarskih ladijah razletelo več topov. Štirje mornarji so bili strašno raztrgani, drugi več ali manj ranjeni. — Stanleyje prišel 18. junija do slapov reke Arumimi in se je pripravljal na odhod za reko.
Neapolj, 4. avgusta. V Neapolji, Kosini in Gaeti je umrlo nekaj ljudi za boleznijo, podobno koleri.
Umrli so:
2.	avgusta. Alojzija Walland, kuharica, 52 let, Florjanske ulice št. 28, srčna hiba. — Evgen Betteto, sin izdelovalca metla, 11 mes., Stari trg št. 34, vsled katara v črevesu.
3.	avgusta. Ana Kersnik, agentova hči, 3 mes., Ključarske ulice št. 2, vsled katara v črevih. — Dominik Polak, posestnikov sin, 1 uro, Dunajska cesta št. 29, oslabljonje.
V bolnišnici:
2.	avgusta. Franc Jerše, mlinar, 37 let, jetika. — Tomaž Goropečnik, gostač, 82 let, oslabljenje moči.
3.	avgusta. Karol Kosec, delavčev sin, 3 leta, jetika. — Doroteja Bratkovič, delavka, 18 let, jetika.
Tuj c i.
3. avgusta.
l'n Maiiču: Speiser, Spira, trgovca, z Dunaja. — W. Kother, potovalec, iz Solnograda. — C. Albert, potovalec, iz Vorsove. — M. Kerschitz, trgovec, iz Podkloštra. — J. Obernel, posestnik, iz Dobrne. — J. Liščar, učitelj, iz Slivne. — J. Teran, posestnik, iz Koroškega. — A. Ketzel, učitelj, iz Peče.
—	J. Ferjančič, župnik, iz Zavrača. — J. Murgel, soproga uradnika, iz Kranja. - E. Eihart, ravnatelj, iz Trsta. — E. Saffaro, soproga časnikarja, iz Trsta.
Pri S/onu: F. Hutter, trgovec, z Dunaja. — M. Kušar, župnik, iz Štajarskega. — M. Kohn, trgovec, iz Češkega. — A. Barbičan, tovarnar, iz Koroškega. — Matkovič, zasebnik, z družino, iz Zagreba. — R. Juchiostri, zasebnik, iz Šibenika,
—	Dr. Lorenzutti, Zamparo, Petronio, Segre, Sajič, zasebniki, iz Trsta. — A. Mattersdorfer, trgovec, iz Roke. — M. Košak, zasebnica, iz Reke. — J. Wester, vikar, iz Otaleca.
Pri Bavarskem dvoru: J. Krenn, z materjo in sestro, z Dunaja. — F. Šme, posestnik, z soprogo, iz Kamnika.
Pri Južnem kolodvoru: V. Faček, dijak, z Štajarskega. — J. Schiinpke, inženir, iz Štajarskega. — F. Berta, trgovec, iz Gradca. — Vidic, svetovalec nadsodnije, z družino, iz Loke. — M. Jessurno, posestnik, iz Trsta. — V. Gutman, kapitan, z soprogo, iz Trsta. — Dr. Luxenberger, zasebnik, iz Gorice.
Pri Avstrijskem caru: F Sandri uradnik, iz Kočevja.
Vremensko sporočilo.
CA	"
p Cas Stanje	S >-
B	3 s-
---—-- Veter Vreme -f S
ona/nvania "»^oraera toplomera	o
opazovanja T mm p0 Uolziju	g g
7. u. zjut. 740 00 +I.y7	si. svzh. oEIaono
4.2. u. pop. 73865 +231	„ „ 0 00 9. u. zve«. 739-96 +18-6
Deloma oblačno. Srednja temperatura 201° C., za 0 3° nad normalom.
Dunajska borza.
iTeietrratično poročilo.) 5. avgusta.
Papirna renta 5% po )00 gl. (s 16% davka)	81	gl. 45	kr,
Sreberna „ 5% » 100.. (s 16% davka)	82	.	80	„.
4% avstr. ziata renta, davna prosta .	112	»	70
Papirna renta, davka prosta	96	.	50	„
Akcije avstr.-oirerske banke	885	.	—	„
Kreditne akcije	282	„	20	„.
London.......125	„	45	„
Srebro.......-	„	_	„
Francoski napoleond......9	„	95	„.
Ces. cekini.......5	„	92	„
Nemške marke . .	61	„	55	„
Malenčev sirup,
koji se z parom zgoščujo in kuha, ■ » jo popolnoma čist, ter se izdeluje iz najlepših, dulilečlh kranjskih gorskih malone. Ta sok se no pokvari voliko let in ohrani vedno svojo krepko vonjavo in naravno barvo, ako se ga hrani v steklenicah, ležečih na hladnem. Prodaja se v stekl. po 1 kllogr. 80 kr. — 10 stekl. 7vr»0 gl. Manjša steklenica veljil 40 kr. Naročujo so v lekarni Piccoll-Jevi un Dunajski ccstl v Ljubljani, in so z obratno pošto točno in vestno razpošilja proti povzetji ali predplačilu zneska.	(5)