vsako soboto	^^^^^^^ ^^^^^^^
vse leto.........
leta......................Jfi ^	^oJSV ^fc
leta....................^M^HlA
stane
— Pri večkratni inserciji po dogovoru. —	^^^^
Uredništvo sprejema le frankirane rokopise ter jih ne vrača.
Uredništvo je v Ljubljani, Knaflove ulice 5, I. nadstr., upravništvo pa ravnotam spodaj.
Posamezna številka 20 vin.
Politično-satirični tednik.
Devičar: Ti, Janez, poglej no Marijini devici! To bi bil pa res v zadregi, katere bi rajši ne vzel!
Glosa.
IV.
To so žalostni pojavi"! Mi svariti jih ne smemo, bratom da oči odpremo: Žlindra je politik pravi!
Stritar vendar ni zaslužil, da smo ga tako častili: saj so nekdaj nas učili, da nam slovstvo je okužil! In »Slovenec" se pridružil ob njegovi je oslavi! Zdaj nam pa »Slovenec" pravi, Pustoslemšek da Lampeta je zadržal od banketa . . . To so žalostni pojavi!
Mirnčani še zaslovijo z društvom izobraževalnim, kjer možicem liberalnim noge lomiti učijo. Če na Štajerskem želijo takih si razmer, ne vemo; zdi se pa, ker s tako vnemo , za Korošca kandidata tam deluje črna jata. Mi svariti jih ne smemo.
Skrb navdaja Nemca s togo, da se od togote peni, češ, Koroška posloveni
z novo se železno progo. Oj nemškutarstvo ubogo! Tvojo žalost pač umemo, to pa lahko ti povemo, da zastonj so vsi protesti. Prišli bomo po tej cesti, bratom da oči odpremo.
»Hohenlohe, princ rdeči", pravi žlindrasti voditelj »on Slovencem bo rešitelj, on bo mož, ki nas osreči". Da, kdor hoče kaj doseči, ta za vlado se postavi; videl Žlindra je v Vipavi, da zna vlada z bajoneti mu za varnost poskrbeti:
Žlindra je politik pravi.
0
Proti plesu.
K.
Zavrnitev.
Brumni španski kralj Alfonz je nekoč uglednega poslanika v šali primerjal z mulcem.
»Ne vem, komu sem pravzaprav podoben," je odgovoril poslanik s poklo-nom, »vendar sem imel že večkrat čast, da sem smel nadomeščati svojega kralja!"	Dr. D.
Iz kluba modrijanov.
Krmavželj: Zdaj čenčajo po časopisih, kakšen namen ima obisk nemškega cesarja na Dunaju : ali maroška konferenca ali politični preobrat na Ogrskem ali status quo na Balkanu ali trozveza itd.
Podrepnik: Vsi visoki politiki in pratikarji se naj gredo solit s svojimi prerokovanji! »Domoljubov" dopisnik v Londonu je zvedel iz zanesljivega vira, da se pride cesar Viljem poklonit dr. Adlerju, čestitat socialnodemokratični stranki na njenih slavnih zmagah pri dunajskih občinskih volitvah in pohvaliti poslanca Steina za njegov patriotični govor v parlamentu.
Petoliznik: Naj zinem še jaz katero. Hudobni liberalci so razstrosili vest, da se dr. Šusteršič prilizuje novemu ministrskemu predsedniku iz sebičnih namenov. To je podlo obrekovanje! Dr. Šusteršič je temveč hotel le pokazati princu, da imata skupne težnje in težave: nihče teh dveh še nima na prsih najmanjšega reda!
Krmavželj: Že verjetno! — Ali ste. opazili, da v svetovni politiki vse le pada in pada poslednje tedne? Angleški kralj je padel na stopnjicah ladje, ki ga je vozila po Sredozemskem morju; na Ogrskem je padla liberalna stranka; na Hrvaškem je padel Tomašič z madžaronsko stranko; v Rusiji je padlo upanje na ustavno veljavo dume; v Italiji je padlo ministrstvo Sonnino; v Carigradu pa je padel Redvan-paša tako nesrečno, da mu je odletela kar glava!	B.
Iz pridige profesorja dr. Klobasarja.
„Ne samo katoličani, temveč tudi drugi (Hkrivoverni kristjani obsojajo ples ... Pri tej priložnosti izgubljajo hčere in žene svoje dobro ime in poštenje ... Kdor ples odobruje, je zlobnež in nepridiprav.
Plesi imajo vedno mnogo žalostnih posledic. Mnogo, mnogo smrtnih grehov se godi pred (plesom) in med plesom in pa po plesu. Nezmernost, nespodobnost, neumne in neumestne šale, razposajeno veselje, razuzdanost, nespodobno petje, grde pogovore, nečiste misli, želje, razne nedovoljene prostosti — — - - vse, vse dobiš na plesu. Kraj, čas in osebno razpoloženje (za uživanje) od obeh spo-; lov, vse sili na 'greh. Eden je drugemu v skušnjavo, v nevarnost — — v propad ...
Okolščine pa so (razen mnogo drugih) te le: Shod obeh spolov, najbližje druženje obeh spolov, petje (!), glasba (!), godba (!), pijača, lišpanje, vrtenje, večkrat prevelik blesk (dvorane), večkrat pa mrak in tema, spremljanje plesalk v
krčme, na dom —■----Vse te
okoliščine so zelo nevarne.
Ples je delo peklenskega napuha, delo hudobnega duha, zanjka nečistega duha, past peklenska za zapeljevanje ljudi; ogenj, ki ožiga v mladeničih strastno pohotnost in poželjivost, — največja nevarnost, da dušo pogubimo. Mnogo mladenk je izgubilo na plesu svoj najdražji zaklad. Nečista ljubezen vlada tu. Mnogo predrznih mladeničev gre na ples le iz tega namena, da druge osebe po-gubljajo s petjem nesramnih pesmi, z nespodobnimi pogovori, s poželjivimi in pohotnimi pogledi, z Judeževimi poljubi (ki izdajo nedolžnost) — da še celo z nespodobnimi prostostmi in s p r e-drzno zaupnostjo v dejanju.
Ko bi kdo ne imel oči, ko bi ne imel ušes, ko bi ne imel krvi, ko bi ne bil (? menda imel... Op. stavca) srca, ko bi mogel vse gledati, vse poslušati, vse občutiti, kar se godi na plesu, ne da bi bil na ta ali oni način omadeževan, smel bi plesnim neumnostim prisostvovati, ko bi imel tako odločnost volje, tako trdnost v značaju, tako bistrost v razumu, tako po-božnost v srcu, da bi neprestano mislil
le na božjo pričujočnost — tak bi---
—- ■— (Črte so najimenitnejši del te fa-mozne propovedi. Mojda se je gospod profesor dr. Klobasar ravno usekoval?
Op. st.) morda — —--(ko bi se
sploh tak človek dobil, da bi še rad šel
na ples) —--(Dr. Klobasar je imel
bržkone hud nahod! Op. st.) smel za se brez škode biti na plesu, a bil bi za druge naravnost trn, spotika in — pohujšanje. Ne voda, ne ogenj nista življenju našega telesa tako škodljiva kot je škodljiv ples življenju naše duše.
Zato se mora vsak, ki le količkaj želi, da se kdaj zveliča, izogibati plesa, ker drugače je v nevarnosti, da bo moral isti (!) ob smrti s hudobnim duhom v pogubljenje, ker je njemu posvetil čas takega razveseljevanja (?) Posluša naj glas svojega voditelja, ne pa glas zapeljive kače!
Ples diši po mehkužnosti in lahko-mišljenosti (!) Pozorno oko opazi pri mladi plesalki cel drama (igro, predstavo) z namenom, z načrtom in s sredstvi.
Ni jasnejšega govora, ni jezika, ki bi jasnejše (!) povedal to, kar pove: to umetno urejeno gibanje njenih nog, to valovito (!) zvijanje njenega telesa, te raznovrstne kretnje njenih rok in ramen, to okusno (aha!) in nežno nagibanje njene glave, ta njen pogled, ki se obrača sedaj na desno, sedaj na levo, kmalu navzgor in zopet umetno ponižno navzdol, to oko, ki zre sedaj resno, sedaj smehljajoče, sedaj ognjevito in zopet otožno milo, kmalu predrzno in nagajivo in nu znova smelo in poželjivo — in vendar nagloma zopet tako ponižno, skromno, nedolžno, zaupljivo — in skrivnostno — vse pa se godi v najlepšem soglasju v namen, — da doseže zmago, da napravi vtisk, da vzbudi dopadljivost, da zadosti neki skrivnostni strasti, katera vstaja v njej in v onem, ki jo opazuje.
Pleše se navadno ponoči, pri bleščeči svetlobi umetnih luči, v prijetnem vonju.
Na plesu se teka, dirja, vrti — in v tem brezmejnem in nerednem gibanju, v tem divjem diru, v tem nespametnem vrtenju— stiska plesalec plesalko strastno na svoje prsi, v svoje naročje.
Poprej je revica, ki je pred par leti bila pri prvem Sv. Obhajilu v angelski nedolžnosti, zardela pri navzočnosti tudi poštenega mladeniča — sedaj pa se jo vrže v naročje vsakem razuzdancu, ki slučajno želi z njo plesati. Da, kaj pravim enemu? Morda dvanajst pokvarjenih mladeničev jo le na en večer muči na plesu — njo nežno, nedolžno deklico. In večkrat se dogaja, da je med plesalci in plesalkami toliko pokvarjenosti, kolikor se komaj da misliti. Ni čudno. „En sam pogled srce vžge." En sam večer (da, niti celega ni treba) — pokvari nedolžnost, ki je občutljiva kakor steklena posoda, katero se sicer lahko leta in leta obrani celo, katera pa na mah gre na kose, če z njo zadenemo ob trdo. Večina ljudi išče na plesu le meseno zadoščenje. V divjih strasteh se objemljejo, stiskajo, vlačijo, derejo (!) in metajo okolo, kakor da bi bili zaslepljeni, očarani, sploh izven sebe. S pogledi si vlivajo v srce ogenj nečistosti, kateri vničuje nedolžno in deviško ljubezen ali vsaj jo omadežuje in o t e m n u j e.
Na kmetih so javni plesi pravo po-hujševanje nedolžne mladine. Le malo
deklet je, ki se obvarujejo pred pogubo-nosnim plesom. Ko so pa mladenke tako nesrečne, da so prvikrat šle na ples, se kar črez noč nagloma popolnoma iz-premene. Ne ljubi se jim več ne pridiga, ne krščanski nauk, ne sv. maša, ne sv. spoved, ne shodi bratovščin, ne Marijine družbe, ne dobro berilo — in tako postaja propad vedno večji — in padec vedno gotovejši.
Kako bridko je dušnemu pastirju, ko vidi, kako mu volk plesa trga ovčice, ne da bi jih mogel braniti, ker nočejo, da bi jih kdo branil. Če tudi pridiga, opominja in svari pred plesom — njegove besede so večkrat (vsaj za nekatere) bob ob steno, ker marsikdo posluša rajši glas zapeljivega sveta in svoje slabo nagnjenje kot glas dušnega voditelja. Ko se trudijo, da ples odpravijo, se zamer-jajo vsej mladini, ki hoče plesati, vsem krčmarjem, ki hočejo bogateti, vsem p ro d a j a 1 ce m, ki hočejo ob priložnosti plesa narod izkoristiti, vsem mnogoštevilnim godcem ki ne marajo za drugo delo, vsem mestnim izletnikom, ki gredo ob gospodovih dneh na vasi za plesno in drugo uživanje (mesto (!) k službi božji, pridigi, zakramentom i. t. d.)
Tako uničuje (deloma) s plesom hudobni duh popoldne, zvečer in ponoči, kar je dušni pastir vsejal v jutru z besedo božjo.
Lepi predmeti, bleščeče svetilke, gosli (godala), dirjanje brez konca in kraja .... itd. itd., vse to bi razburilo tudi svetega puščavnika.
Naj se nihče ne pohujša nad takim pisanjem, ki je še prelepo. Če se pa plesalec ali plesalka nad tem pohujšuje, je to pohujšanje hinavsko (farizejsko)!
„Oh! Le senca resnice je to, kar sem slišal v pridigi o plesu in kar sem bral o njem", pripoveduje neki strastni plesalec, ki se je še o pravem času spreobrnil na pravo pot. „Oh, vse je le senca one resnice, katero sem sam doživel, slišal, videl, okusil, izkusil--
--. (Nahod je zopet tu. Op. st.) Mnogo
sem sam plesal----plesal leta
in leta .... Oh bil sem zraven povsod (5 pomišljajev) pri tem (3 pomišljaji) pri onem (3 pom.) Videl sem mnogo (4 pom.) Bil sem večkrat priča, očividec (3 pom.) večkrat krivec (2 pom.) sokrivec (3 pom.) Oh, da bi se potopile one noči, ko sem plesal, v globočino morja! — Oh ko bi bile pozabljene za vselej (4 pom.) Kako bo na sodni dan, ko se objavijo vsi
grehi teh noči.---Strah in groza
bode obšla marsikakega plesalca, ko bo videl na sodni dan velikansko število grdih misli (3 pom.) nespodobnih besed (3 pom.) nečistih želj — nesramnih pogledov (3 pom.) Judeževih poljubov in objemov in prostosti (5 pom.), vse, kar se je zgodilo na plesu le v enem večeru, veni noči (4 pom.) Oh--Oh--
In to se je vršilo — od plesa do plesa — celih dvanajst let. — O moj Bog, kdo bo prešteval vse moje grehe — in vsi so me imeli za poštenega mladeniča!"
Starši pozor! Duhovniki pozor! Pridigarji in spovedniki pozor! Mladeniči in dekleta pozor! Fantje in žene pozor! Vsi delujmo na to, da ples izgine s svojimi pogubami."	(Konec prihodnjič.)
,,Divji zapad."
Zaradi pomanjkanja prostora Slovenec" še vedno ni objavil zanimivih razgovorov med dr. Šusteršičem in uglednimi člani družbe Buffalo-Billa. Slovenska Ljudska Stranka se je ob tej priliki pri eksotičnih gostih naučila marsikaj koristnega za svojo taktiko. Med drugim je zvedel dr. Šusteršič, da je že dosedaj vladalo v marsičem popolno soglasje načel med katoliško organizacijo na Kranjskem in „Wild-Westom". V duhu so se že davno poznali, zato je bil sprejem dr. Šusteršiča v tivolskem drevoredu, v taboru Indijancev, Arabcev, Tatarov, Japoncev in Kitajcev naravnost prisrčen.
Dr. Šusteršič: Velerodni gospodje divjaki ! Saj niste tako divji, kakor ste videti!"
Divjaki: „A, vi ste iz družbe, ki piše „Slovenca" in „Domoljuba" in ki prireja shode v Vipavi? Nikakor niste tako divji, kakor na videz. Vuuj! Ču-hi!"
Dr. Šusteršič: „Čemu pa ste, gospodje divjaki, pravzaprav prišli sem, ker nas je tako že domačih dovolj ? Kako sodite o naši politiki?"
Indijanec: „0 tem so nas poučili že vaši misijonarji, ki so zanesli med nas tako katoliško ljubezen, da si menjavamo skalpirane glave".
Dr. Šusteršič: „Kaj pa vam je znano o naših voditeljih, prvoboriteljih ?"
Indijanec: „Tudi o teh smo že marsikaj čitali v „Arizona Kiker", ki nam jih stavi za zgled. Dežela, kjer divjajo dr. Šusteršič, Bonaventura itd. je bolj vredna lepega imena „Divji zapad", kakor naša domovina! — „Dovoli, brate, kako pa delate pri vas katoliško politiko, da poročate o tako sijajnih uspehih?"
Dr. Šusteršič: „To je prav tako kakor pri vas. Udarjamo na veliki boben ter kričimo: Či — haa! In vse nas hiti gledat!"
Ker je ob tem dr. Šušteršič opazil, da pripravlja Mehikanec laso, se je zbal za svoj skalp in se poslovil z naglo vljudnostjo.	B.
' M Klerikalen shod.
„Naš shod ni bil javen? Kdo trdi to ? Saj so se ga udeležili skoro izključno sami zastopniki — javnega varstva."
F. Pl.
5. L. 5.
3.
Ni mogoče o golazni, o ostudni tej prikazni peti rapsodij, le strupenega naj žela polna bode moja strela, vrage naj skeli!
Naj v te ljudske parasite, naših žuljev, krvi site vdari jeze grom, da svoboda nam zašije, da bo rešen zvite zmije naš slovenski dom!
4.
O lepa Vipava, prelestni naš dol, kjer modro nebo se prekrasno razpenja, ti ljubica solnca in južnih vetrov, do tebe ljubezen naša ne jenja!
Kako smo v bojazni drhteli za te, ko slišali smo pretresljivo novico, da ljudski sleparji ti pridejo v vas, oh, da preslepijo te, našo kraljico.
In črna nedelja zares je prišla, dan sodbe napočil je, ali ne zate, nad Stranko je Ljudskih Sleparjev zahrul vihar in pognal iz Vipave jih zlate.
Zgledno.
Kuharica: Ali si se spodobno vedel v cerkvi ?
Župnikov nečak: Sem; tudi vsi drugi so bili spodobni, le naš stric so kričali in zbijali po prižnici.
Ožlindrani backi valili so se na farovško tisto dvorišče med hleve in za bajonete poskrili so se in tam so mijavkali, cvilili reve.
Potem potepeni bežali so v noč, zeleni od jeze prav kakor papige — Vipava, pokazala svojo si moč, da tam za črnuhe zoresamo fige.
Rapsod.
M
Tehten vzrok.
A: Zakaj tercijali in drugi licemerci ter hinavci tako sovražijo Prešerna ?
B: Zato, ker jim po ušesih vedno
šumi »Nezakonska mati".	Dr. D.
0
Zagovarjalec urokov.
Matija Poniglav, gospodar na Slemenu, je imel vsega dovolj in zraven tega lepo, prijazno ženico.
Vesel bi bil zares pobožni Poniglav in zadovoljen, da ne bi bilo nekaj kalilo njegove zakonske sreče. O svetem Jurju je minilo že dve leti, odkar je pripeljal na svoj dom brhko Urško, in vendar še ni bilo nobenega znamenja, da bi bil Bog uslišal goreče prošnje njegove in mu podaril sina ali pa hčerko. In tako je začel ugibati Matija, če se morda vendar ni kaj prehudo pregrešil ali kaj. Naposled je našel pravi vzrok: nekdo je zagovoril njega ali ženo, ali pa obadva skupaj. Mahnil jo je h kaplanu in razložil gospodu, kaj ga tare, in ga naprosil, naj mu pomaga ... Ko se je vrnil domov, je dejal svoji Urški: „Kar napravi se in pojdi h gospodu kaplanu. Uročna si; gospod ti bodo odpravili uroke!"
Urška se je urno napravila in je šla h gospodu. Ves popoldan je zdravil brhko Urško postavni gospod Janez, ki je imel tako lepe črne kodre,' da so vaška dekleta vsa zaljubljena gledala za njim . . .
In glej! Izpolnila se je želja Matiji Poniglavu, ki je čez devet mesecev zibal kodrolasega Poniglavčka. Vesel je bil kakor še nikoli! Vendar se mu je zdelo malo čudno, da je imel njegov sinček tako črne kodrčke; saj sta bila on in Urška oba rumenolasa in brez kodrov.
„Ti, Matija, morebiti je pa to zaradi zagovarjanja", je menila Urška.
„Saj res, saj res", je pripomnil Matija in se čudil, da se ni domislil tega sam. „Nič drugače ne bo!"
In ko je povprašal še gospoda, je kaplan nekoliko zardel in mu rekel, da to ni nič čudnega in se je pripetilo že v več farah, kjer je služboval on.
Satyr.
M