List 98. Kdor se ne uči, ne zna. Nobeden se oe rodi izačeo. Z učenjem ae mora mladi človek, kadar k moči in k pameti pride, pripravljati za prihodnji stan. Nekterim stanovom je treba višje učenosti in vednosti, dragim pa nižje. Bog daruje človeku um in pamet; te darove pa obračati k dobremu je dolžnost njegova. Na visoko stopnjo v človeškem družtvu se more povzdigniti, kdor od Boga prejeti dar koj iz mladih nog po svoji moči obdeluje. Kdor je manj darov prejel, ali če prejetega ne obdeluje, ostane na nižji stopnji. Kdor prejeti dar celo zaverže in se nič ne uči, ta nič ne zna; vseskozi mora zadnjo vleči. Velike in mlade šole ponujajo priložnosti dovelj, da se človek potrebnega nauči; šole kmetijske so kmečkim fantom odperte; šole realne vabijo mlade rokodelce k sebi, da bi se bolj zbrihtali v ročnosti, da bi se v vednosti in v znan-stvu svojega rokodelstva po ti meri naprej pomikovali, da bi jih umetni rokodelci druzih dežela od zasluška odrivati ne mogli. Šole so tedaj perva potreba za vse stanove; za kolikor višji et&n se mlademc pripravlja, toliko dalje mora v velike šole hoditi, in si mnogoterih učenost zadobiti. Rokodelcem in kmetovavcom je zadosti, da se v malih šolah, potem pa v/ealnih in v šolah za kmetijstvo potrebnega naučijo. Nihče pa ne more odreči, da bi tudi mladeneč iz velikih šol ne mogel priden rokodelec ali veri kmet biti. To se ve, da bi se ljudem po sedanji vidnosti čudno zdelo, ako bi se mladenči samo zavoljo tega do osme šole marljivo trudili, da bi se rokodelstva in kmetije ložej in z večim pridom poprijel! 9 dasiravno to bi ne bil noben pre-grešek, ker vednost in učenost, kakor jo osmošolci zado-bijo, bi ne bila ne rokodelcom ne kmetom odveč, ampak bi bila vsem prav koristna. Pravi kmet, kakor gre, bi se vl osmošolca naredil, ako bi se z veseljem h kmetii podal, zato, ker se osmošolec vsega uči, kar je omikanemu kmetu vediti potreba. Sploh se pa pri nas zdaj še ne more tako goditi, ker je pri mnogoterih stanovih še dovelj služb, kterih se osmošolci, pa tudi učenci iz nižjih šol poprije-majo. Prišli bojo pa časi, morebiti že niso daleč, ko se bojo vse višje stanovske stopnje z izučenimi mladenči napolnile, potem se osmošolec večne bo sramoval za cep, za koso ali za pljužno drevo poprijeti in njivo obdelovati. Ne poprašujte tedaj: kdo bo pa konja sedla I, kdo bo kmetoval, če bo vse v šolo hodilo, če bo vsak hotel biti gospod? To je po napačni razumnosti prazna skerb, to je govorjenje nevošljivih nevedežev, ki vogle podpirajo, in takih, ki se nikoli ničesa niso učili, ki ei zastran svoje nevednosti in nemarnosti vsakdanjega kruha ne zaslužijo, nič se niso učili, nič ne znajo; takim se odgovori in kaže, da bolje in lepše bo se d-lal konja, ki je saj nekoliko v šolo hodil; tudi varniši bo vozil kot zarobljen tepec, ki se nikoli nič učil ni. Se sliši dostikrat tako le tožiti, da se na kmetih slabo živi, da zemljo obdelovati ne da drujega, kot veliko terpljenje pa malo dobička; da kme- tova je zadnja; da se od vsakega drugega dela ložej živi kot od kmetovanja in takih tožb več. Ne rečemo, da bi nekoliko teh pritožb resničnih ne bilo; da ee pa res tako godi, ste večidel nevednost in nemarnost krive; nekoliko imenovanih resnic pa izvira tudi od tod le: Stariši in predniki takih pritožbnikov so se pri kmetijah sploh lože obnašali, ko so si le iz domačega pridelka oskerbovali svoje potrebe, zatorej so si pa tudi več prihranili , zadovoljniši so bili, od kupila za obleko so malokaj vedili, še poznali niso takih potroškov, kakoršne si sedanji kmetje delajo. Ker tedaj kmetje sedanji čas zares več izdajajo za davku in za svoje domače potrebe, kot so nekdaj, se morajo marljivo tega le lotiti, če se hočejo v dobrem stanu ohraniti. Pervič morajo vse nepotrebne potroške opustiti; drugič pa zemljo umniše obdelovati, in iz nje, če ni mogoče več, saj toliko pridelovati, da zamorejo z zemeljskimi pridelki druge svoje potrebe opravljati. Tega pa ne bojo mogli storiti, ako se ne bojo iz mladih nog kaj učili. Nikar ne mislite, da bi kmetu ne bilo nobenega uka potreba, ali da mu je zadosti, kar se od svojih '»rednikov navadi. Prav je, da oče svojega sina uči, pa oče sinu ne more dati, česar sam nima; sedanji čas je treba kmeti-škemu sinu kaj več, da je v stanu se pri kmetii verlo obnašati. V kmetovanji tiči veliko skrivnost; najbolj izučeni možje še niso vsega odkrili. Kdor se na kmetovanje poda, se ga pa ne uči, če ne hodi s časom naprej, ali če ne obrača plajša po vetru; sicer ne bo pravi kmetovavec, ampak šužmar ali mojster skaza, bo sam sebi škodoval in občinstvu, veliko terpel, pa nič dobička imel. Vzrok pritožb zoper kmetijstvo je tudi neznanje in nevednost v pravem kmetijskem obnašanji. Že poprej je bilo rečeno, da se nasledniki mnogoterih stanov koj iz mladega skerbno z velikim trudom veliko let pripravljajo k prihodnemu stanu; preden pa izvoljen stan nastopijo, morajo skazati, da so si za stan potrebne znanosti in učenosti zadobili; verh tega pa se morajo še nekoliko let podati na poskušnjo, ali so za stan godni ali ne. Tako morajo za stan cesarske službe izučeni mladenči 0 šolskimi spričbami skazati, kaj in koliko so se za to ali uno versto službe naučili; kupec mora s kupčevskim pismom skazovati, da se je kupčije po redu naučil, napreden mu bo kupce vati pri voljeno; mlad rokodelec skazuje z moj-strovdkim pismom in s popotniškimi bukvicami, da se je rokodelstva po mnogih deželah naučil, kadar si pervoljenja k delu na svojo roko iše. S čem pa ti, mladi kmetijski sin, skazujež svojo vednost in ročnost? Kako si se ti pripravljal za svoj stan? Še brati se nisi naučil, toliko manj pa drugih znanost, ki so pri kmetovanji tako silno potrebne. Bog pomagaj! kot teliček si kmetijo oprijel, kmalo boš tožil, da ti kmetija nič ne verze. Nič senisi učilv nič ne znaš; če se ne boš koj, koj ves prerodil, ne boš obstal na kmetii! Kako nerodno obuvalo bi nam čevljarji, kako priprosta obleko bi nam krajači delali, ako bi se tega rokodelstva 390 po reda oe Dancih*; koliko več je potrebno, da se kmet pravega kmetovanja oči, ker od kmetijskega pridelovanja pride živež za vse ljudi! L — c.