—   335    —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
Dragi prijatel!
Drago jutro, 20. dan maliga serpana, sim se po prijaznim dolu, ki je poln globokih jarkov, nazaj v Kastelamare peljal.
Kastelamare (Castrum maris Statuse) ni sicer veliko, pa delavno in bogato mesto, kjer posebno kupčij-ske in vojne ladje tešejo.
Tu, ali malo proč na zorno stran, je stalo nekdanje mesto Sta bi a (Stabia?), kjer je Plini o strašni nesreči, ki je 24. dan veliciga serpana leta 79 Štab i o, Pompeje in Herkulan zadela, revno poginil.
V Kastelamari imajo mnogo čislane zdravilne toplice, in precej visoko prek zeleniga hriba kraljevo poslopje, ki ga 5,Qui si sana" (tu se ozdravi) imenujejo. Mesto šteje le kacih 8000 duš, pa malo po malim zmiram raste.
Od Kastelamare v Napolo je železna cesta napravljena; pa sim raji po navadni cesti šel, de sim po poti še mesticaTorre deli' Annunciata, Torre del Greco, Rezino in Portiči, kjer sim prej le skozi šel, bolj ogledal.
Torre del T Annunciata je nekdanje O pl on ti pri majhni, pa imenitni reki „Sarnoa* Mestice je prav prijazno in šteje kacih 5000 duš.
Nekoliko bliže Napole je Torre del Greco, velik prijazen terg, ki ga je ognjobljuvni Vezavi že mnogokrat in poslednjič v letu 1794 nemilo razdjal; pa vsa-kikrat so ga spet sozidali. Toliko zamore ljubezen do domovine!
Še nekoliko bliže Napole je Rezina (nekdaj Re-tina), ki sim jo že prej v mislih imel; — zalo mestice med Vezuvjem in morjem, ki šteje blizo 6000 duš.
Tikama Rezine leže verh nekdanjiga Herkulana Portiči s krasnim kraljevim poslopjem, čez veliko cesto sozidanim.
Nekdanjiga Herkulana je pa le maloodkopaniga, in tudi se ga ne bo dalo veliko več odkopati, ker je današnji terg Portiči, ki šteje okoli 4000 duš, ravno verh njega sozidan. Gledišče (teater), nad kterim nove poslopja stoje, je treba z lučjo ogledovati; v drugim kraji pa, zunaj današnjiga terga pri morji je nekoliko hiš popolna ma odkopanih.
Od tod je v Napolo še eno uro po lepi, rodovitni ravnini, po kteri potok S e b e t (Sebethus) teče. Že pozno zvečer sim bil spet v Napoli.
23. dan  maliga serpana ob  sedmih  zvečer  sim jo
medzemeljskim morji iz Napole nazaj proti domu odrinil. Kmalo po osmih zjutraj 24. dan imenovaniga mesca, smo prišli 165 mornarskih milj dalječ, v Č i vit o veki o (TJivita-vecchia) nekdanje ;,C en t um cellae Trajani". Mestice je majhno, pa terdno obzidano z lepimi lukami. Ljudi šteje mesto mende blizo 7000, ki večidel od kupčije žive. Zemlja okrog mesta je zlo belkasta in mende nič kaj rodovitna.
Po štirih popoldne smo jo naprej potegnili. Kmalo je bilo viditi na desni kako aro od morja prek hriba majhno, obzidano štirivoglato mestice, ki mu Komet (Corneto) pravijo, in kjer je jetnišnica za malopridne duhovne Papeževih dežel. Vodja parobroda (capitano), že siv, častivreden možak iz Dalmacie, mi ga je kazal, in močno me je veselilo, de sim priložnost imel, na sred zemeljski m morji slovensko govoriti.
Proti večeru smo vidili pred seboj visok hrib, ki dalječ v morje šterli, in ki se mu „Mons argenta-riua" (Srebernek) pravi. — Po enajstih ponoči smo bili vštric Elbe, tistiga slovečiga otoka, ki je bil nekaj časa Napoleonovo cesarstvo. Tu se nisim mogel preču-diti, kako se tudi prebrisane, modre glave včasih motijo. Kako nek so mogli misliti, de bo velikan devetnajstega stoletja , kterimu je bila celo Europa premajhna, s tem otočkam zadovoljili! Žal mi je bilo, de nisim mogel nič prav razločiti, desiravno smo bili blizo otoka, in desiravno je luna lepo sijala. Na desni sim pa, Elbi nasproti, pod ne ravno visocim hribam, na Toškanskim mesto Piombin fPiombino) prav dobro vidil. Nek popotnik pa mi je pravil, de je le revno mestice, ki ne šteje čez 6000 duš. Jez Ti ga le zato v misel vzamem, ker se je Napoleonov svak Bačioki po njem vojvoda ali kneza piombinskiga imenoval.
30. pismo.