1994- ^Mi KRONIKA ^ 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Boris Mlakar NASPROTNIKI OSVOBODILNE FRONTE IN DOMOBRANSTVO NA BAŠKEM I Življenje primorskih Slovencev se je ob za- četku 2. svetovne vojne v mnogočem razlikovalo od življenja rojakov v jugoslovanskem delu Slo- venije. Razlike so seveda obstajale že prej, toda 20 let italijanske okupacije in pritiska faSistične totalitarne države je storilo svoje. Poleg splošnih ciljev fašizacije družbenega in državnega sistema si je režhn na Primorskem posebej prizadeval doseči popolno italijanizacijo javnega in v skrajni posledici tudi privatnega živ- ljenja, kar naj bi privedlo do izginotja Slovencev ter do željene izenačitve političnih in narodnost- nih vzhodnih meja Kraljevine Italije. Vsaj navz- ven je režimu kmalu uspelo pokrajini nadeti sko- raj povsem italijanski videz, le slovenska duhov- ščina je vztrajala in tako preprečevala, da bi slo^ venščina postala zgolj jezik družinskega komu- niciranja. Ostala inteligenca je povečini morala emigrirati, poleg nje pa tudi številni pripadniki drugih slojev. Slovensko politično udejstvovanje je izginilo, politične stranke, če so po svojih oz- kih vrhovih še obstajale, so se umaknile v ilega- lo. Narodna zavest se je ohranjala v družmskem in cerkvenem krogu, obstajalo pa je ves čas do neke mere naivno upanje v matično državo Jugo- slavijo. Potrebe vsakdanjega življenja so seveda zah- tevale določeno prilagoditev in sožitje tudi s ta- kim totalitarnim režimom, vendar je bilo za- vestne kolaboracije ali narodnega odpadništva med slovenskim prebivalstvom kljub vsemu ma- lo, vsaj na podeželju, ki je ostajalo kompaktno slovensko. Za nemoteno opravljanje svojega poklica se je marsikdo odločil za vpis v fašis- tično stranko - PNF, toda večina le iz trenutnih potreb. Pasivne oblike odpora so bile zelo raz- širjene, po drugi strani pa je prav na Primorskem prišlo tudi do prvega organiziranega in celo oboroženega odpora proti fašizmu v Evropi - mislimo predvsem na znameniti TIGR ter so- rodne organizacije. Eno od jeder TIGR-a je bilo prav v zgornjem delu Baske doline. Kljub vsem raznarodovalnim naporom so mo- \ rale fašistične oblasti konec 30. in v začetku 40. 1 let ugotavljati, da je "drugorodno" prebivalstvo \ sovražno ali vsaj hladno do "miroljubne itali- i janske penetracije" ter da prezira redke asimilante i in kolaboracioniste. Za duhovščino iste oblasti i poudarjajo, da vztraja pri obrambi slovenskega i jezika v cerkvi in pri verouku. S tem v zvezi se je goriška slovenska duhovščina uprla, ko je nad- 1 škof Carlo Margotti na sinodi marca 1941 iz po- slušnosti do fašističnega režima skušal še nadalje italijanizirati goriško Cerkev. ' Omenjene značil- nosti položaja na Primorskem so seveda vplivale \ tudi na razvoj dogodkov med vojno, čeprav je pri \ tem težko zmeraj razpoznati jasne vzročno-po- sledične povezave. To je veljalo tako za razvoj Osvobodilne fronte in partizanstva kot tudi proti- 5 revolucionarnih pojavov in domobranstva, čemur v tem prispevku posvečamo pač posebno pozor- nost. Podobno lahko rečemo seveda tudi za ožji zemljepisni okvir našega razpravljanja - to je Tolminska in še posebej Baska dolina, za katero ; seje sicer med 2. svetovno vojno deloma uvelja^ ; vil naziv BaSka grapa. Le-ta je tudi znotraj pri- morskega in tolminskega okvira zmeraj imela : svojo razpoznavno identiteto, ki je nastala kot i posledica izrazite geografske zaokroženosti in i izoliranosti ter iz tega izhajajočih značilnosti gospodarskega in kulturnega življenja. Kar se tiče upravno-političnih okvirov Baškega oziroma Baske grape, gre tu predvsem za območje nek- danje občine Grahovo ob Baci. Z vidika med- \ vojne partizanske upravne in politične razdelitve i je le-to skoraj identično z območjem okraja Baca, ki je bil do avgusta 1944 del širšega baškega okrožja. Le vas Porezen je tedaj spadala v okraj Bukovo. Prav zaradi izredne bližine ter živ- i Ijenjske povezanosti pa bomo v našem pregledu ; več ali manj upoštevali tudi t.i. podkojške vasi, j 1 Alojzij NOVAK, Čmiška kronika. Gorica 1992, 5, 299; Zgodovinski arhiv Ministrstva za notranje zadeve (dal- je: ZA MNZ), Goriška kvestura, poročilo kvestorja 2. 4. 1942; Arhiv Goriške nadškofije, Gorica, Sinoda 1941. 64 1994- vÌ»i KRONIKA èM^ ■ 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino predvsem vasi Bukovo in Zakojca, ki sta sicer v celotnem razdobju pripadali občini Cerkno. II Vstop Italije v vojno, napad na Jugoslavijo ter propad matične države za primorske Slovence razumljivo sprva ni imel tako dramatičnih pos- ledic kot za rojake onkraj rapallske meje. Tudi organiziranje Osvobodilne fronte, nastop parti- zanstva, temu nasprotnih protirevolucionamih organizacij ter reakcijo okupatorskih oblasti - vse to je Primorska začela spoznavati in doživljati z več kot polletnim zaostankom, pri čemer pa sta tako širina kot intenzivnost teh procesov še dve leti zaostajali za onima v osrednji Sloveniji. Značilno je bilo tudi, da so prvi organizatorji OF in Komunistične partije Slovenije sicer prihajali iz Ljubljane in z Gorenjske, vendar so bili po- večini po rodu s Primorske; na Baškem imamo tako dva izrazita primera, to sta bila Andrej Brovč-Janko ter Albin Kovač-Jaka, omeniti pa gre še cerkljanska rojaka Jako Štuciaa in Toma Brejca. Pravzaprav je bilo nekaj podobnega tudi z organizatorji protirevolucioname akcije oziro- ma kasneje domobranstva, čeprav je v obdobju pred kapitulacijo Italije pri teh še zmeraj važ- nejšo vlogo igrala Gorica v primerjavi z Ljub- ljano. Na samem Baškem v tem pogledu kake izrazite osebnosti ni bilo, če izvzamemo primer časnikarja Leopolda Kemperleta, po rodu iz Hudajužne, ki pa je ves čas živel in deloval v Gorici. Podobnost med obema akcijama je tudi v časovnem zaostanku za dogajanjem v Ljubljanski pokrajini, pri čemer je bilo to pri protirevoluciji na Primorskem še bolj izrazito. Uvodoma je potrebno dodati, da za delovanje nasprotnikov OF in KPS zavestno uporabljamo izraz protirevolucija, ker menimo, daje bil odlo- čilni vzrok in povod za njeno organiziranje prav strah in nekakšna samoobramba pred perspektivo zmage revolucije ter prihodom KP na oblast, kar je slejkoprej napovedovala vse bolj brezprizivna vodilna vloga KP v OF in partizanstvu. Deloma je k temu pripomogla tudi že medvojna praksa KPS in partizanstva, pri čemer mislimo n.pr. na sektaštvo in pa na nepremišljene likvidacije, ven- dar je treba reči, daje bilo tega pred kapitulacijo Italije na Primorskem in še posebej na Baškem zelo malo. Do nasprotovanja OF in predvsem ICP torej ni prišlo zaradi simpatij do okupatorja - to je potrebno na Primorskem še posebej naglasiti - niti ne iz želje, da bi fašistične sile v vojni zma- gale ali celo uresničile svoje cilje v zvezi z bodočo usodo slovenskega naroda. Glavni cilj je bil torej preprečiti prihod KPS na oblast, pri če- mer pa na tem mestu ne nameravamo govoriti o moralnih in drugih vidikih iz tega izhajajoče poz- nejše kolaboracije z okupatorjem, pa čeprav na Primorskem v bistvu le z nemškim. V obdobju pred propadom Italije je torej proti OF, proti vodilni vlogi KPS, predvsem pa tudi proti "prezgodnjim izzivanjem premočnega oku- patorja" nastopila predvsem vodilna skupina nek- danjih strankarskih voditeljev in nekaterih du- hovnikov, katerih idejno in akcijsko jedro so v Gorici predstavljali predvsem dr. Janko Kralj, dr. Anton Kacin, dr. Mirko Brumat ter že omenjeni Polde Kemperle. Na podeželju je šlo v glavnem za nekatere duhovnike, od laikov pa gre omeniti predvsem Iva Brica iz Domberka, ki so ga kasneje partizani ustrelili. Omenjeno jedro je raz- pečavalo protipartizanske letake in nekatere ile- galne liste, ki so deloma izvirali iz Ljubljane. Duhovniki so se seveda posluževali ustnega de- lovanja, predvsem cerkvenih pridig, pri čemer pa je bila njihova propaganda proti komunizmu ne- kako samoimievna že iz predvojnega časa, saj so bili le-to dolžni izvajati v skladu s papeškimi okrožnicami proti komimizmu. V novem položa- ju je tako v letih 1942 in 1943 po različnih krajih Primorske, a tudi Tolminske in v dveh primerih tudi Baškega moč opaziti primere duhovnikov, ki v pridigah, in tudi sicer, zaskrbljeno opozarjajo ljudi na nevarnost delovanja novega pojava čet- nikov oziroma partizanov. Omenjeni voditelji v Gorici so jih k temu tudi spodbujali, na kar bi kazalo pričevanje Andreja Brovča, ki je župniku na Bukovem, Florijanu Hvali kazal literaturo OF, slednji pa mu je svetoval, naj jo sežge, ker je nevarna, kakor so mu bili povedali že Kralj, Kemperle in drugi v Gorici.^ Toda še v 1. polo- vici leta 1942, ko partizanstva na Tolminskem in Baškem pravzaprav sploh še ni bilo, predvsem pa še ni bilo nobenih okupatorjevih represalij zaradi partizanskih akcij, so bili duhovniki načelno in v celoti za OF, čeprav so, kot rečeno, ves ta čas opozarjali na nevarnost komunizma, na njegovo nenaravno bistvo ter predvsem na preganjanje vere in Cerkve v Sovjetski zvezi. Pri tem je zanimivo, da je n.pr. goriški kvestor v svojem poročilu prefektu aprila 1942 poudaril, da je 2 Franc HVALA, Življenje pod Bevkovo Kojco. Koper 1990 (dalje: HVALA), 132-133. 65 1994 K$fi KRONIKA ^ 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino nasprotovanje slovenske duhovščine komunizmu ^ le navidezno, da pa dejansko podpirajo sovjetski i politični sistem kot sredstvo za bodočo dosego I svojih ciljev, ki so v "popolnem nasprotju z inte- ; resi in cilji fašističnega režima".^ Ta kvestorjeva ocena, ki je sicer zadevala splošni položaj v ' goriški pokrajini, je bila seveda površna, saj je na podlagi podpore in simpatij za OF s strani du- hovščine, prehitro sklepal, da le-ta v enaki meri i podpira tudi komunizem in Sovjetsko zvezo, i Toda z razvojem partizanstva ter razplamteva- ; njem napadov na okupatorja na eni strani ter represalij tudi nad nedolžnim prebivalstvom na \ drugi strani se je odnos duhovščine do OF > ohlajal, posebej še zaradi vse močnejšega pečata KPS. Kljub temu je večina duhovnikov še naprej OF priznavala njeno osnovno narodnoosvobo- \ dilno in protifašistično usmerjenost, kljub pomis- i lekom v zvezi s komimisti. Ti duhovniki in nekaj | laičnih izobražencev so tvorili t. i. goriško sredi- \ no, ki jo je vodil dr. Ivo Juvančič, profesor goriš- kega bogoslovja, sicer doma iz Bovca. Le manj- šina med duhovščino je tudi aktivno sodelovala pri protirevolucionami akciji oziroma, kot so to poimenovali komunisti, pri beli gardi, kasneje pa je tudi zavestno podprla domobranstvo. Še manj je bilo seveda duhovnikov, ki so se zavestno udejstvovali v organizacijah OF ali kasneje v i organih partizanske oblasti, pa še ti so leta 1944 od tega odstopili, ko jim je nadškof Margotti prepovedal nadaljnje ukvarjanje s politiko. Prvi partizani so se na območju Baško-Cer- kljanskega pojavili šele julija 1942; šlo je za 1 Tohninsko četo pod vodstvom Petra Čelika, ven- i dar se je enota kmalu umaknila na levi breg Idrijce. Druga je bila kmalu zatem t.i. Fazanova četa, ki je prišla z Gorenjske, vodil pa jo je znani domačin Franc Biček. To je imelo za posledico pospešitev organizacije OF, vendar obenem tudi i vzpostavitev italijanske postojanke na Bukovem! \ Kakšno je bilo politično stanje na tem območju, | priča poročilo tedanjega zaupnika PK KPS Al- i bina Kovača sekretarju PK Tomu Brejcu "o delu ! v BaSki dolini". Naglasil je velik pomen delo- i vaiija Fazanove čete in spoštovaiije, ki so ga par- \ tizani vzbujali pri celotnem prebivalstvu, med- : tem ko kake bele garde v poročilu ni omenil niti z besedico.'* Nedolgo zatem je Brejc poslal po- ročilo o stanju na Primorskem na CK KPS, vi katerem je precej pozornosti posvetil tudi nas- protnemu delovanju. Iz njega je bilo razvidno, da se je problem bele garde na idejnih osnovah pojavljal predvsem v Gorici in okolici, medtem ko Tolminska in še manj Baska nista bili posebej izpostavljeni.^ Voditelji OF in tudi KP na Pri- morskem so bili sicer tedaj še zelo skeptični do možnosti, da bi tudi v tej pokrajini lahko prišlo do organiziranja bele garde v "kranjski", to je oboroženi obliki, saj za to ni bilo nobenih pogo- jev. Partizanstvo še ni vzbujalo velikega naspro- tovanja, protirevolucioname sile so bile kad- rovsko zelo šibke, v perspektivi pa med Primorci ne bi mogle dobiti zaslombe, saj bi kakršnekoli vaške straže nujno morale sodelovati z Italijani, kar je bilo v tistem razdobju še nekaj nepoj- mljivega. Poleg tega pa niti same italijanske ob- lasti na kaj takega niso bile pripravljene, saj so na Primorskem še posebej varovale svoj prestiž. Kljub temu je osrednje vodstvo, predvsem sam Edvard Kardelj, Primorsko vse bolj opozarjalo, da bo ta pokrajina v perspektivi postajala vse trdnejša baza bele garde ter sploh mostišče za prodor reakcije! Podobne fraze so se ponavljale vse do konca vojne.^ Primorsko partijsko vod- stvo si je te nasvete in svarila zapomnilo in ker je nekaj nasprotovanja OF in KP le obstajalo, je svoje stališče v začetku decembra 1942 na 1. pokrajinski konferenci formuliralo z besedami: "Kljub slabostim bele garde na Primorskem ne smemo pozabljati na stalno nevarnost, ki jo pred- stavlja. Zato moramo belogardistično-mihailovi- čevsko druščino pred množicami neutrudljivo razkrinkovati in se boriti proti njej tudi z orožjem. Zavedati pa se moramo, da bomo pre- prečili državljansko vojno med Slovenci edino s pravilnim delom za Osvobodilno fronto".^ Vse to je bilo seveda izrečeno pod vtisom stanja v Ljubljanski pokrajini, kjer je tedaj divjala že skoraj prava državljanska vojna. Pri tem ni jasno, kaj je bilo mišljeno z oboroženim bojem proti beli gardi, če pa ta, kolikor jo je bilo, sploh ni bila oborožena. Ali je bilo s tem mišljeno, da je treba z orožjem pokončati že idejne nasprotnike in recimo razpečevalce nasprotne propagande? Dokončnega odgovora na to ni mogoče podati, čeprav je res, da so pred kapitulacijo Italije na 3 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 2. 4. 1942. 4 Dokumenti ljudske revolucije (dalje: DLR) 2, Ljub- ljana 1964, 414-415. 5 DLR 3, Ljubljana 1966, 99, 106. 6 Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, 402, 404, 409; Boris MLA- KAR, Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana 1982, 18, 32. 7 DLR 4, Ljubljana 1968, 141. 66 1994 ^Mi KRONIKA ■ 1/42 časopis za slovensl