277
Onstran meje
Slovenska manjšina na Koroškem
II.
Ker nikakor ni mogoče doseči zboljšanja v šolstvu, so se koroški Slovenci zatekli k samopomoči. V okviru izobraževalnih društev so začeli ustanavljati privatne slovenske jezikovne tečaje, ki so po zakonu dovoljeni. Pri tem je zanimivo tole: Dokler so Slovenci upali na pravičnejšo ureditev koroškega šolstva in niso še posegli po samopomoči, so jim Nemci stalno očitali, češ saj si lahko pomagate sami, zakaj pa ne začnete s privatnim poukom, ki je dovoljen; v tem
da je znamenje, da potrebe po slovenskem pouku sploh ni. Čim pa so se pojavili prvi privatni slovenski tečaji, se je čutila koroška deželna vlada v svoji pravičnosti prisiljena, da izda poseben zakon, ki daje šolskim vodjem pravico, da po svojem osebnem preudarku dovoljujejo, če se otroci njihovih šol smejo udeleževati teh slovenskih jezikovnih tečajev ali ne (23. marca 1936!). Na ta način se je na Koroškem uveljavila naravnost paradoksna praksa, da podeželski učitelji, ki so po večini slovenskemu življu sovražni, odločajo po svojem osebnem preudarku, če je izvajanje državnih zakonov v danem primeru umestno ali ne, če se naj slovenskim otrokom dovoli postavno dovoljen pouk materine besede ali ne. Kljub vsem težkočam pa je danes že 14 slovenskih jezikovnih tečajev, ki jih poseča povprečno po 40 do 50 otrok. V dveh primerih so se učitelji poslužili svoje avtoritete in prepovedali otrokom pohajati v slovenski tečaj.
Pri tem se ima koroška »Slovenska prosvetna zveza" boriti tudi z drugimi, včasih naravnost nepremagljivimi ovirami pri otvoritvi tečajev. K vsemu temu pa se pridružujejo materialne težave, pomanjkanje primernih knjig za pouk, pomanjkanje učil sploh. To je zopet žalosten primer, kako malo razumevanja je med nami za potrebe narodnih manjšin. Človeku se zdi, kot da sploh ne čutimo, da smo z onimi onstran meje kulturna enota, živ organizem, ki mora skrbeti za življenjske sile vseh organov, ne samo za srce in glavo. Nemci žrtvujejo ogromne vsote za svoje manjšine, čeprav so nemške manjšine skoraj brez izjeme gospodarsko močne; Čehi vzdržujejo na Dunaju celo kopico svojih privatnih šol, mi pa smo kakor posušeno drevo: še knjig in zvezkov nimamo za slovenske otroke, ki si želijo priučiti se materine besede s svojo pridnostjo, ker jim tuja šola tega ne nudi.
Seveda ta živahnost v slovenskem prosvetnem življenju ni ostala brez odziva pri Nemcih. Svoje čase je skušal „Heimatbund" paralizirati slovenske prireditve z importiranim blagom: Na avtobusu so pripeljali ob nedeljah iz Celovca igralce in pevce, s primerno propagando zbrali za take prilike precej ljudstva in nato izvajali razne manjvredne burke, ki pa pri ljudeh niso našle odziva. Tako je propadel prvi poizkus nemške konkurence. Lani pa so začeli borbo na novi podlagi: „Heimatbund" je ustanovil po vseh občinah svoje podružnice, takoimenovane „Heimatkreis-e", ki imajo svojo posebno „kulturno misijo": Ponemčevanje slovenskega življa s pomočjo nemških kulturnih prireditev in nemške pesmi. Vse vprizoritve naj izvajajo Nemcem naklonjeni domačini. Iniciativo in vodstvo imajo skoraj brez izjeme učitelji.
Dasi je novi način borbe mnogo nevarnejši, za sedaj še ne ogroža slovenskega prosvetnega razmaha iz preprostega razloga, ker večina prebivalstva še ne zna toliko nemščine, da bi bila dovzetna za nemško kulturno blago. Vendar pa se je treba zavedati, da so se Nemci s tem poslužili istega orožja, s katerim Slovenci branijo svojo kulturno samobit.
Slednjič naj se mimogrede dotaknemo še splošnega položaja v Avstriji, v kolikor je pri tem prizadeta slovenska manjšina. Že svoje čase smo poudarjali, da je italijansko varuštvo Avstriji postalo večkrat neprijetno, a dokler se je pod to streho počutila varno pred Nemčijo, se je že še dalo potrpeti. Po zbližanju med Italijo in Nemčijo, pri katerem je mala Avstrija igrala žrtveno jagnje na oltarju sprave, so postali nositelji stanovske državne zamisli hudo nemirni, tembolj, ker v prvem trenutku ni bilo mogoče pregledati manevriranja narodno-socialističnih sil, ki so grozile z novo aktivnostjo na postavni podlagi. Komaj se je posrečilo  likvidirati „Heimwehr",  se je  že pojavila  nova  nevarnost:  narodni
278
socializem po 11. juliju. Vendar vse kaže, da vodijo avstrijsko državno politiko silno spretne roke. Posrečilo se je, odstraniti zadnje ostanke „Heimwehra" od oblasti. Ostal je edini resni nasprotnik — narodni socializem, ki se je dokopal do sicer skromnih, a vendar ogrožajočih pozicij na račun sprave med obema nemškima sosedoma. Pri tem pa prijateljstvo med Nemčijo in Italijo noče prenehati; v viharju interesov obeh velesil bi bila najvarnejši pristan seveda restavracija Habsburžanov — na Češkem in v Franciji je za to še največ razumevanja — toda trenotno je poigravanje s temi načrti še preveč nevarno. Kaj sicer? Naslonitev na zapadne demokracije? Naslonitev na Malo zvezo? Povsod so napoti cele barikade nasprotujočih si interesov! — Najnovejša aktivnost Italije v Podonavju obeta usmeriti tudi avstrijsko zunanjo politiko. Ni izključeno zbližanje med Jugoslavijo in Avstrijo. Dvostranske pogodbe postajajo moderne v svetovni politiki. Kako naj tolmačimo nedavno ponovitev slovesne obljube iz ust kanclerja Schusch-nigga na Gradiščanskem, ki znova — po enoletnem molku — obeta vzorno rešitev problema avstrijskih manjšin? Ali je povod za to izjavo preusmeritev avstrijske zunanje politike? In če — ali se bo zadostno upošteval položaj slovenske manjšine na Koroškem? Le preradi se vdajamo sanjam, kadar bi bilo treba odločno ravnati; upajmo da ne bomo tudi topot prespali, ko bo treba delati.                            J—a.
279