Generalmajor Franc Sotler-Pavijan
Moje dolžnosti v vojni so me pripeljale do tega, da sem imel tudi dolžnost v zaščitni enoti vojaško političnega vodstva NOV Slovenije, kjer sem prišel 1942. leta po roški ofenzivi v stik s tovarišem Kardeljem. V Podlipoglavu sem bil vključen v zaščitno enoto in po nekaj dneh bivanja v tem kraju s tovarišem Kardeljem odšel v Ljubljano. Določen sem bil z ostalimi tovariši, med nami je bil tudi narodni heroj Miloš Zabukovec in še nekateri drugi, ki smo poznali pot. Spremljali smo ga do kmeta Peterce, po domače pri Zamudovih, kjer so ga medse sprejeli železničarji in terenci Zg. Kašlja. Preskrbeli so mu železničarsko uniformo. Z zaloške postaje se je Kardelj kot zavirač odpeljal v Ljubljano, da bi se lotil problemov, ki so nastali po množičnih aretacijah. In nekje spomladi oziroma v prvih mesčcih 1942. leta sva prišla zopet vsak po svoji poti na dolomitsko stran, kjer smo ga pričakali in radostno sprejeli.
Prvo srečanje s Kardeljem je bilo sicer v Podlipoglavu, vendar sem ga poznal po njegovih delih, po njegovi vplivni moči, po političnem delu, že prej. Bil je zelo prijeten človek. Znal se je razgovarjati z vsakim borcem, znal je bodriti, znal je razreševati vse naše borčevske probleme.
Bil je zelo discipliniran pohodnik, zelo discipliniran partizan, eden tistih voditeljev, ki se je popolnoma podrejal komandirju patrole, komandirju zaščite med pohodorn iz Kočevskega Roga, bodisi na Hrvaško ali kakšen drug kraj Sloveriije. Nikdar ni postavljal vprašanj, zakaj to tako, zakaj drugače. Vse te stvari nas vežejo, posebno borce spremljevalce, zaščitnike...