Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 109UDK 323.1(497.4)"196" Božo Repe* Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča Slovenski partijski »liberalizem« se najbolj povezuje s Stanetom Kav čičem predsednikom slovenskega izvršnega sveta (vlade) v letih 1967–1972.1 Kavčič je okrog sebe zbral mo čno skupino iz raznih družbenih sfer, ki sicer ni bila prav trdno povezana, delovala je nekako po na čelu »iste valovne dolžine.« Kav čič je še pripadal vodilni partizanski generaciji, vendar mlajši, tisti iz »druge vrste«, kijo je med vojno in v letih po njej na vodilne politi čne položaje pripustila ozka skupina predvojnih komunistov. Bil je eden redkih jugoslovanskih politikov, ki je upal zavrniti Titovo kadrovsko ponudbo, in to tako za članstvo v predsedstvu CK ZKJ kot mandatarstvo za zvezni izvršni svet. Slednjega je zavrnil zato, kerdruge republike niso hotele poslati najmo čnejših ljudi v zvezno vlado, ki naj bi jo vodil, on pa je hotel mo čno in učinkovito ekipo, ki bi lahko izpeljala gos- podarske in politi čne reforme federacije. Na drugi strani pa so Kav čiču zamerili tudi slovenski intelektualci, ker je kot predsednik ideološke komisije CK ZKSleta 1964 obra čunal z opozicijsko revijo Perspektive in ker ni kazal pretiranega polsuha za kulturo oz. ni hotel svojih politi čnih (predvsem gospodarskih) ciljev žrtvovati zaradi zahtev po ve čji intelektualni svobodi. 2 Na splošno pa je bil Kavčič v Sloveniji v času predsednikovanja slovenski vladi dale č najbolj pri- ljubljen slovenski politik. To so pokazale tudi ankete, ki jih je leta 1968 za čel opravljati Center za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji Fakulteti za socio-logijo, politi čne vede in novinarstvo (sedanja FDV). Center je prav zaradi Kav- čičeve prevelike priljubljenosti moral prenehati izvajati take meritve oz iroma vprašanja prirediti, saj so bili Edvard Kardelj in drugi vodilni politiki dale č za Kavčičem, kar je izzvalo užaljenost, ogor čenje in kritike, da je to zaradi nje- govega nacionalnega populizma, medtem ko morajo drugi plavati proti toku in ljudem povedati tudi neprijetne stvari. V resnici je bil Kav čič tisti, ki je v jav- nosti govoril najbolj neposredno in ni olepševal stvari, tudi kar zadeva zapiranjetovarn in druge neprijetne ukrepe. *Dr., redni prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino , Aškerčeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: bozo.repe@uni-lj.si 1 Biografija Staneta Kav čiča v Božo Repe, Jože Prin čič: Pred časom. Portret Staneta Kav čiča. Ljubljana 2009 (dalje Repe, Prin čič, Pred časom), str. 7–55. 2 Več o tem Božo Repe: Obra čun s Perspektivami. Ljubljana 1990. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 110Partijski »liberalizem«, ki ga je poosebljal Kav čič, se je v Sloveniji na g os- podarskem podro čju sicer za čel že prej, z Borisom Kraigherjem (po vojni notra - njim ministrom in nosilcem obra čuna z opozicijo, ki pa se je potem obrnil v reformno smer). Vendar je Boris Kraigher (umrl je v avtomobilski nesre či v za - četku leta 1967), ki je sicer imel mnogo ve čji politični vpliv, deloval še v raz - merah izrazito partijske države, ko sta Jugoslavijo popolnoma obvladovala Jo - sip Broz - Tito in politbiro CK KPS (kasneje Izvršni komite CK ZKJ) z dese- timi ali enajstimi člani, v času politi čne krize na za četku šestdesetih let pa celo samo njegov sekretariat, ki so ga sestavljali Tito, njegov neformalni naslednikAleksandar Rankovi ć in general Ivan Gošnjak. Kav čič je vodilno funkcijo na- stopil prav v času postopne emancipacije republik, ko se je prisilna enotnost, temelječa na komunisti čni ideologiji in ideji socialisti čnega jugosl ovanstva, že začela krhati. Zlasti najrazvitejše republike so se za čele postavljati v bran svojih interesov, skušale so delovati kot države znotraj federacije, kar jim je po ustavitudi pripadalo. Nova usmeritev se je najprej izrazila na 8. kongresu ZKJ 1964, na katerem so priznali, da nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji socializem na- čelno ni rešil enkrat za vselej, potem v za četkih gospodarske reforme (1965) in v političnem obra čunu z Aleksandrom Rankovi ćem (brionski plenum leta 1966). Normativno so bile te spremembe uveljavljene z ustavnimi amandmaji v letih 1968–1971, dokon čno pa z ustavo leta iz 1974, s katero je Jug oslavija tudi dočakala svoj konec. Spremembe so spremljali mo čni nacionalni pritiski, pa tudi izbruhi nacio- nalizma kot npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971, potem inte- lektualno vrenje (izraženo skozi proteste intelektualcev v šestdesetih letih in skozi študentske demonstracije leta 1968), deloma pa so na spremembe vplivalitudi zunanjepoliti čni razlogi (»praška pomlad«, zaradi katere so se jugoslovan- ski politiki bali, da bodo izgubili sloves najbolj reformne socialisti čne države). Ti procesi so mo čno okrepili liberalisti čne struje v nekaterih republikah (pred- vsem v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem, deloma pa tudi v Makedoniji).3 Slovenski partijski »liberalizem« v poznih šestdesetih letih je pomenil ve č političnega pluralizma med obstoje čimi politi čnimi organizacijami (sociali stič- na zveza delovnega ljudstva, mladinska organizacija in sindikati) in v njih. V končni različici, do katere pa nikoli ni prišlo, naj bi se SZDL vrnila h koalicijski zasnovi Osvobodilne fronte. Zavzemal se je za nadaljevanje gospodarskih re-form, ki so proti koncu šestdesetih let za čele zastajati zaradi odporov nerazvitih, ki so menili, da tržno gospodarstvo zaradi prevelikih razlik v razvitosti za Ju-goslavijo ni primerno. Vztrajal je pri ve čji samostojnosti Slovenije v federaciji, vključno s pravico do navezovanja neposrednih mednarodnih stikov, še zlasti na gospodarskem podro čju, neposredno možnostjo najemanja mednarodnih posojil in z načelom kotizacije pri vzdrževanju federacije. 3 Več o tem v Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljubljana 1992. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 111Zahteval je ve čjo samostojnost pri obrambni politiki, še zlasti potem, ko je bila leta 1968 ustanovljena republiška teritorialna obramba. Ker je republiški štab teritorialne obrambe s pomo čjo skritih fondov nabavljal orožje v tujini, je v času, ko so odstavljali Staneta Kav čiča prišlo do obsežne preiskave, zaradi ka- tere se je del udeležencev znašel v preiskovalnem zaporu, proti nekaterim je bilsprožen kazenski postopek, vodilni v štabu teritorialne obrambe pa so morali odstopiti. Kav čiču sicer neposredne povezave z nabavami niso uspeli dokazati, nakupe pa je srbska služba državne varnosti izkoristila v t. i. akciji Vrh, s kateroso vodilnim slovenskim funkcionarjem skušali naprtiti separatizem in dokazati,da se Slovenija želi odcepiti. V zvezi z Jugoslovansko ljudsko armado so se v času »liberalizma« p ojav- ljale zahteve po uporabi nacionalnega jezika v vojski, po služenju vojaškegaroka v lastni republiki ali, kjer to ni mogo če, ustanovitvi nacionalno homogenih enot, kar je že takrat sprožalo spore z armadnim vrhom. Ekonomski koncept slovenskega »liberalizma« je bil od prvotnega osnutka, narejenega leta 1969, do sprejema 1972 močno spremenjen in na koncu ni več iz- ražal »liberalne« usmeritve. V praktični izvedbi je bilo – iz želje po posnemanju tedaj modernih zahodnih trendov – tudi nekaj pretiravanja (npr. težnja po pozida- vi celotne slovenske Obale z modernimi betonskimi kompleksi, ki bi naenkrat sprejeli 70.000 in več gostov). V temelju pa je bil program moderen, tak, kot ga Slovenija, sicer precej stihijsko in s hudimi socialnimi trenji zaradi propadanja prejšnjih industrij, razvija danes. Namesto usmeritve v težko industrijo je pred- videval razvoj trgovine, bančništva, prometa, turizma, storitvenih dejavnosti, sve- tovanja, inženiringa, informatike in računalništva. Leta 1968 je, npr. z odprtjem republiškega računalniškega (računskega) centra, tedanja oblast vsaj simbolično pokazala, da želi Slovenija slediti najrazvitejšim državam v postindustrijsko druž- bo. Začele so se graditi velike veleblagovnice, kot je Maximarket, pospešeno je naraščal tovorni promet, razvijala sta se Luka Koper in slovenska trgovska mor- narica, današnja Adria si je kot nacionalni prevoznik v boju s premočnim in priviligiranim Jatom postopoma širila prostor za redne in čarterske linije. Največji (pogosto tudi kritiziran) ekonomski projekt Kav čičeve ekipe je bila izgradnja slovenskega avtocestnega križa, ki pa se je za čela uresni čevati šele proti koncu Kav čičevega mandata. Prav zaradi mednarodnih posojil za ceste je v Sloveniji in Jugoslaviji poleti 1969 prišlo do hude politi čne krize, t. i. »cestne afere«. Zvezna vlada (ki jo je sicer tedaj vodil Slovenec Mitja Ribi čič) je na m- reč iz predloga za delitev posojil izpustila dva slovenska odseka, slovenska vlada pa se je na to ostro odzvala. V razrešitev »cestne afere« se je vmešal sam Tito in Kav čičev politični vpliv so njegovi nasprotniki precej omejili. Slovenija naj bi po »liberalisti čnem« konceptu postala most med vzhodnimi in zahodnimi državami, ekonomsko pa naj bi se zgledovala predvsem po Z a- hodu. Gospodarstvo naj bi delovalo po tržnih zakonitostih, socializem pa naj bi zagotavljala družbena lastnina. Kav čič si je kritike prislužil s prizadevanjem po delničarstvu (menil je, naj Slovenci raje, kot da potujejo na Fidži ali kam dr u- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 112gam, vlagajo v delnice), absurdni so se mu zdeli ideološki kriteriji v gospodar- stvu, npr. dejstvo, da zasebna podjetja s petimi zaposlenimi (kot je bil tedaj normativ) »še niso kapitalizem«, tista s šestimi pa naj bi že bila.4 Energetsko naj bi Slovenija gradila na razvoju » čistih« energij (nafta, plin, jedrska energija). Kav čič je bil tudi tisti predsednik slovenske vlade, ki je s hrvaškim predsednikom Dragutinom Haramijo podpisal sporazum o graditvi krške jedrske elektrarne. Upravno naj bi bila Slovenija policentri čna, vendar z enotnimi in iz centra uravnavanimi šolstvom, zdravstvom, kulturno, raziskovalno in znanstveno de-javnostjo ter dav čno politiko. Kavčičeva politika je naletela na pozitiven odmev celo med slovensko pol i- tično emigracijo. Podpiral ga je zlasti Ciril Žebot, predavatelj na Univerzi Ge- orgtown v Washingtonu in svetovalec nekaterih ameriških kongresnikov slo-venskega rodu, ki je v Kav čičevi politiki videl možnost za čim večjo suver enost Slovenije, narodno spravo in postopno vpeljavo dvostrankarstva (Socialis tična zveza kot opozicija Zvezi komunistov) ter nato ve čstrankarstva z oživi tvijo Slovenske ljudske stranke. Žebot in Kav čič sicer nista bila v neposrednih stikih, je pa Kav čič leta 1968 posredno ali neposredno dovolil njegov obisk v Sloveniji (po odzivih nekaterih borcev se je Žebot nato naglo umaknil čez mejo), zaradi česar si je Kav čič ob cestni aferi nakopal tudi Titovo kritiko in dolgotrajno razčiščevanje, ali je obisk dovolil ali ne. Politične in gospodarske spremembe v Kav čičevem času so se odrazile v po- večanih socialnih razlikah, ki bi bile – gledano z današnjimi o čmi – komajda vredne omembe, takrat pa so proti njim protestirali študenti, potem v nastajanju novega srednjega sloja, ki je postopoma za čel prevladovati nad kme čkim in delavskim, pa tudi v inidvidualizmu, ki se je med drugim kazal v prehodu odmnožičnih oblik preživljanja prostega časa in zabave v raznih kulturnih in šport- nih društvih k oblikam, ki niso nujno terjale kolektivne identifikacije (poto- vanja, športi kot je smu čanje ipd.). Modne revije, glasbeni festivali po z ahod- nem vzoru (Slovenska popevka), mednarodni sejmi, razcvet turizma, odprte me-je z zatrpanimi mejnimi prehodi in prodor zahodnih artiklov so postajali del slo-venskega vsakdanjika. Televizija je imela v času najve č je Kavčičeve pri ljub- ljenosti konec šestdesetih let že ve č kot 255.000 naro čnikov (deset let prej, ob začetku le 778). Slovencem je oprla okno v svet, jih seznanjala z modnimi trendi, zahodno glasbeno produkcijo in jim nudila številne serije nadaljevank.Oblikovala je okus gledalcev, obenem pa je postala politi čno izjemno vplivna. V glavnem je podpirala Staneta Kav čiča, zato je bil boj za prevlado na njej morda najtrši kadrovski boj med »liberalno« in »konservativno« strujo (Kav čič je zahteval, da direktorja imenuje vlada, ne pa da se potrjuje prek SZDL posamoupravni poti, za katero se je skrival partijski monopol. 4 Ljerka Bizilj: Mo č in nemoč slovenskega liberalizma, dokumen tarni film, 1989 (posodobljena različica 2009). Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 113Konservativnejši del vodstva, ki je bil privržen Edvardu Kardelju, operativno pa sta se v njem najbolj izpostavila France Popit, predsednik CK ZKS, in Sergej Kraigher, predsednik skupš čine, je s Stanetom Kav čičem in »liberalci« skušal obračunati že v času t. i. cestne afere. »Cestni aferi« so sledile še nekatere dru- ge, najbolj odmevna je bila »afera 25. poslancev«, do katere je prišlo, ko jeskupina republiških poslancev poleti 1971 mimo SZDL in ZK, vendar v skladu s poslovnikom skupš čine poleg uradnih kandidatov za člana predsedstva SFRJ predlagala še svojega, tedaj najmlajšega ministra v Kav čičevi vladi, Ernesta Petriča. Ker so poslanci s tem posegli v kadrovski monopol ZK, je prišlo do ostrega odziva; nekaterim je bil odvzet poslanski mandat, posledice pa so občutili še dolga leta. Ko je konservativna skupina za čela dobivati prevlado, je sledila vrsta obra čunov z uredniki časopisov, intelektualci, liberalno usmerje- nimi poli tiki na nižjih ravneh, pedagogi, ki so se zavzemali za idejno nevtralno šolo, nekaterimi univerzitetnimi profesorji in drugimi. Ta obračun je bil del jugoslovanskega obra čuna z »liberalizmom«, ki ga je spodbudil in vodil Tito. Ta je na članstvo zveze komunistov 18. septembra 1972 naslovil pismo, v katerem je napovedal, da bo ZK znova prevzela neposrednovodenje in upravljanje družbe, v obra čun z liberalnimi strujami pa se je Tito ponekod (na Hrvaškem in v Srbiji) vmešal tudi neposredno. Slovenski »liberalizem« je bil bližji srbskemu kot hrvaškemu, čeprav je bilo tudi med slovenskim in hrvaškim mnogo skupnih to čk, zlasti kar zadeva odnos do federacije in suverenost republik. Temeljna razlika je bila v tem, da sta takosrbski kot hrvaški imela proti sebi zunajpartijsko opozicijo, ki je zlasti na Hrvaškem narekovala tempo partijskim liberalcem, v Srbiji pa je bila glavni povod, da je Tito z liberalci obra čunal, češ da so preve č mehki do opozicije. Med vsem tremi so bile precejšnje razlike, med Srbijo in Hrvaško pa so bila vtem času tudi dokaj ostra trenja, tako da do kakšnih resnejših povezav med vsemi tremi »liberalizmi« ni moglo priti. Tudi časovni intervali vseh treh »li- beraliz mov« se niso ujemali, čeprav so povezave med vodilnimi »liberalnimi« politiki (Kav čičem, Savko Dab čević, Mikom Tripalom, Markom Nikezi ćem, Latinko Perovi ć) obstajale, deloma pa tudi medsebojno podpiranje. Kav čiču, pa tudi nekaterim drugim »liberalno« usmerjenim politikom so zlasti o č itali pove- zave s hrvaškim množi čnim gibanjem, čeprav mu jih niso mogli dokazati. V tedanjem slovenskem politi čnem vrhu so na naraš čanje hrvaškega nacionalizma gledali z zaskrbljenostjo, bali so se, da ne bo šel čez rob in ogrozil reform. Sicer pa obstaja še vrsta razlik v delovanju. Za celotno Jugoslavijo je gotovo najpo-memb nejši obra čun s srbskim »liberalizmom«, ki je bil najtežji in pri katerem se je Tito tudi zaradi osebnih zamer (zahtev, da se umakne, ker je prestar) najbolj angažiral in »liberalce« odstranil po povsem neformalni poti (v bistvu na »pol i- tičnem aktivu« – selektivnem zboru nekaterih vodilnih srbskih politikov). »Li- beralizem« v Makedoniji – čeprav zanjo pomemben – je bil bolj zapoznela refleksija v sorazmerno zaostalih razmerah na procese v razvitejših republikah. Na podro čju demokrati čnih pravic je bil dokaj konsistenten, ekonomskega pr o- Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 114grama pa ni imel, čeprav se osnovne usmeritve dajo razbrati iz nekaterih član- kov, na mednacionalnem podro čju je bil obremenjen z odnosom do A lbancev. Tito tudi ni vztrajal na obra čunu z njim, tako da je bil konflikt bolj posledica notranjih trenj med Krstom Crvenkovskim in Lazarjem Koliševskim. Gibanja vBiH so imela v tem času v sebi bolj malo »liberalnega«. Šlo je bolj za frakcijske boje med ljudmi, ki (morda z izjemo Avda Huma) niso imeli ni č manj kon- servativne usmeritve kot Mikuli ćeva skupina, ki je z njimi obra čunala. Jugoslavijo bi – tudi če bi zmagala liberalna vodstva po posameznih repu b- likah – zaradi razlik v razvitosti in zapletenih mednacionalnih odnosov še vednospremljali precejšnji pretresi, čeprav bi bila možnost, da se izogne krvavi vojni in se dogovori bodisi o konfederalnem tipu države bodisi o mirnem razhodu verjetno ve čja. Vendar so seveda to že hipoteze, ki ne sodijo v neposredno zg o- dovinsko obravnavo. Politični boj je bil kon čan s sprejetjem ustave leta 1974, ki je ZKJ kot edini politični sili zagotavljala neposredno vodilno vlogo. Vpeljan je bil delegatski sistem kot specifi čna oblika samoupravne socialisti čne demokracije. V njem so »klasične« poslance zamenjale delegacije, kar je delovanje sistema hromilo, izgubljala se je neposredna individualna odgovornost, vladanje iz ozadja je bilolažje (»liberalci« so se pred tem zavzemali za mo čno skupščino, v kateri bi bili poslanci odgovorni volivcem, ne pa zvezi komunistov, vlada pa bi imela res- nična pooblastila in mo č, da uresni čuje politiko). Ker bi z vpeljavo tržnega ekonomskega sistema gospodarstvo postalo bolj samostojno in ga politiki ne bimogli več nadzorovati, so misel na tržno gospodarstvo po Kav čičevi prisilni upokojitvi opustili. Nekateri so mu nasprotovali tudi zato, ker bi pove čal razlike v Jugoslaviji. Leta 1976 so z zakonom o združenem delu vpeljali poseben g os- podarski sistem. Bolj kriti čni ekonomisti so ga posmehljivo imenovali »dog o- vorna ekonomija«. Njegovo bistvo je bilo, da naj bi se podjetja med sabo dogo-varjala, ne pa tekmovala. Zaradi tega so – razen redkih panog – v tujini po- stajala nekonkuren čna, njihovi izdelki doma pa vse dražji. Oblasti so znova začele spodbujati razvoj klasi čnih industrijskih panog z veliko nekvalificirane delovne sile, zaradi česar se je pove čalo priseljevanje iz drugih Jugoslovanskih republik v Slovenijo. Podjetja so se preimenovala v »temeljne organizacije združenega dela« (TOZD). TOZD-i so se na zapleten na čin med seboj pove- zovali in taka združba se je imenovala »organizacija združenega dela« (OZD) ali na še višji ravni »sestavljena organizacija združenega dela« (SOZD). Partijski »liberalizem« je, vzeto v celoti, mogo če označiti za gibanje. Vendar so bili znotraj »liberalne« skupine pogledi na tedanje družbene razmere v Sloveniji in Jugoslaviji razli čni, v dolo čenih stvareh celo protislovni, obstajalo je več krogov: v izvršnem svetu in gospodarski zbornici ter delu gospodarstva, prav tako v tedanjih družbenopoliti čnih organizacijah (mladinski organizaciji, sindikatih, Socialisti čni zvezi delovnega ljudstva). Znotraj Zveze komunistov Slovenije je bila zlasti mo čna »liberalna« skupina, zbrana v ljubljanskem mes t- nem komiteju ZKS, »liberalno« so bili usmerjeni posamezniki v CK ZKS in Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 115njegovih organih, manj pa (tudi zaradi Kav čičevega stališ ča, da se zaradi ne - zadovoljnih kulturnikov ne bo izpostavljal in ogrožal svoje ekonomske r eforme) v kulturnih krogih. Eno od pomembnih središ č je bilo tudi na Fakulteti za po - litične vede in novinarstvo, kjer je neke vrste intelektualno jedro »libera lnega« gibanja predstavljal krog revije Teorija in praksa. Tu se je v glavnem koncipiralpolitični program »liberalizma«. Prvi razpoznavnejši koncept, ki je obenem že pokazal klju čne razlike med pogledi Edvarda Kardelja in Staneta Kav čiča, je bil oblikovan jeseni 1963 na sestanku ured ništva tedaj še nastajajo če revije z Ed - vardom Kardeljem o njeni zasnovi in obenem v povezavi s tem tudi o klju čnih družbenih vprašanjih. 5 Kavčič je Kardelja sicer podpiral v enem najbolj prelomnih poli tičnih konfliktov konec petdesetih in v za četku šestdesetih let, ko se je Tito odlo čal med Rankovi ćem in Kardeljem. Tedaj je rekel, da Tito ni v sporu s Kardeljem, pa č pa s Slovenijo. Vendar sta bila že prej v sporu zaradi članka iz leta 1957 Pogumno naprej, v katerem se je zavzel, da imajo podjetja in delavci, ki ustvarijo ve č, pravico do ve čjega dohodka.6 Ta spor se je nato samo še poglabljal. »Kardelj je bil alergi čen na vsak n ajmanjši poskus opu ščanja načel njegove doktrine. To je zatrl v kali. Če hočeš razumeti konflikt med Kavčičem in Kardeljem, se je treba Kardelju zazreti v dušo: bil je prepri čan, da se v vsakem človeku, še posebej v kmetu, pa tudi v delavcu, takoj ko se mu ponudi priložnost, poraja kapitalisti čna tendenca, želja po dobi čku. Vedel je, da če se odpre luknjica, bodo na koncu volitve in kapitalizem. Zato je bila njegova reakcija na Kav čičeva razmišljanja tako ostra že leta 1957. Zahteval je, da članek (Pogumno naprej, op. B. R.) umakne. Zaradi tega sta morala v Beo grad hoditi Miha Marinko in Vida Tomši č, imeli so posebne sestanke, dokler ni temu konec naredil Boris Kraigher. Rekel je: ' Članek bo ostal, o stvari pa ne bomo več disk utirali.' To je bil ideološki razkol (pri Kav čiču drugi po zadevi v Št. Joštu): Ki drič-Kraigher-Kav čičeva linija na eni strani, Kardelj na drugi. Sovjetskega sistema ni maral, oba s Titom sta na Sovjetsko zvezo gledala z nezaupanjem, posnemala pa sta jo, kar zadeva oblast. Tudi ko je Kardelj pisal ustave, je z enim o česom vedno gledal tja, ves čas se je bal, kako se bodo od- zvali v Sovjetski zvezi. Pred o čmi je imel, kako Titu ohraniti oblast, poznal ga je bolje kot kdorkoli drug. Ideološka kontrola je šla preko Partije, za kontrolo gospodarstva in denarnih to kov pa je še pred Kav čičevim obdobjem izumil Službo družbenega knjigovo dstva, ki je bila neke vrste ekspozitura CK-ja. Študiral je, kako to po čnejo na z ahodu, bil je v ZDA, na Švedskem, potem smo celo leto delali na inštalacijah in obdelovalnih mehanizmih. Vsako leto smo seposodabljali, nabavljali nove stroje za izra čune. S tem je centraliziral denarne tokove, rešil financiranje vojske in birokracije, saj so v SDK iz sredstev podjetij najprej zadostili državi, zato je ob časno prihajalo do blokiranih žiro ra čunov, 5 Arhiv Teorije in prakse, Zapisnik s sestanka UO TiP s tov. Edvardom Kardeljem, jesen 1963; tudi izjava dr. Zdenka Roterja piscu, januar 1991, in tonski zapis pi sca z Zdenkom Roterjem, 28. 1. 2009. 6 Repe, Prin čič, Pred časom, str. 59. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 116ker za druge zadeve, v časih tudi za pla če, niso imela sredstev; to so potem reše- vali lokalni politiki. Do ustanovitve SDK je pla čilni promet šel skozi banke, to pa je bilo težje kontrol irati, že Kraigherja je s tem omejil pri gospodarski re- formi. Kavčič se sploh ni obremenjeval s Popitom, z Ribi čičem in z drugimi. Njegov dialog je potekal s Kardeljem, tako je to dojemal. Natan čno je vedel, da ga ne marajo, da bi se ga radi znebili, a se ni ukvarjal s tem niti se ni družil z njimi. Bil je študiozen človek, samotar in gara č, ostajal je doma, sploh po lo- čitvi, bral in razmišljal, in tudi to ga je izoliralo. Še midva se v času aktivne politike zasebno nisva družila. Celo nobene skupne slike nimam, sva pa dobro sodelovala, vsak s svojim na črtom. Izpeljala sva številne investicijsko zahtevne zadeve, ki jih je podpirala Ljubljanska banka, od turisti čnih gradenj na obali do stanovanjske gradnje in drugih zadev. To je odpiralo nove procese v družbi in vBeogradu vzbujalo revolt. Nastala je teza o ›centrih odtujene mo či‹, to je bil Kardeljev izraz. Bal se je namre č, da mu bodo prip isovali podporo slovenskemu nacionalizmu. Konflikt je bil še ob vprašanju po moči nerazvitim, težki indus- triji, trgu kapitala, vse to je nakazal Popit v litostrojskem govoru septembra1972, pred finalom obra čuna. Mene je zaradi prijateljstva iz vojne nekdo hotel rešiti, prepri čeval me je, naj se odpovem Stanetu Kav čiču in pristanem na Kardeljev koncept, a nisem pristal na to.« 7 Teorija in praksa je nastala na podlagi ocene najvišjih partijskih voditeljev, da v Sloveniji ni nobene »prave« marksisti čne revije, v njej pa naj bi potekal enakopraven dialog Zveze komunistov Slovenije z druga če mislečimi. Ozadje nastanka revije je bilo že v za četku dvojno in protislovno: na eni strani je šlo za nemoč, ki jo je konservativnejši del partijskih ideologov in politikov čutil ob prodoru revije Perspektive, na drugi pa za željo »liberalno« usmerjenih inte - lektualcev v ZK, da dobijo možnost za kriti čno izražanje stališ č. To razli čno gledanje na Teorijo in prakso je revijo determiniralo od njenega nastanka in jo spremljalo v naslednjem desetletju in pol, bilo pa je neposredno povezano z vprašanjem notranje demokracije v Zvezi komunistov Slovenije oziroma zvprašanjem družbene ureditve sploh. 8 Teorija in praksa je po ustanovitvi odprla razpravo o vrsti aktualnih družb e- nih vprašanj, tako kot objavljeni prispevki pa so pomembne tudi razprave v širšem krogu uredništva in sodelavcev revije. Med take sodita npr. okrogla mizao političnem pluralizmu oktobra in novembra 1968 z dilemo, ali v Sloveniji obstaja več središč odločanja ali le eno, pri čemer je obravnava zajela politi čne subjekte: socialisti čno zvezo, zvezo komunistov, zvezo mladine in sindikate, 9 ter mednarodni kolokvij (ki ga je financiral Izvršni svet republike Slovenije) z 7 Pogovor z Nikom Kav čičem, 2. 6. 2009, hrani pisec. 8 O zgodovini revije v posameznih obdobjih in vsebini objavljenih prispevkov glej: Demo- kratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet . Teorija in praksa ob štirideseti obletnici, januar–april 2004, št. 1–2. 9 Arhiv Teorije in prakse, Magnetogram razprav, 13. november 1968. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 117naslovom Socializem in demokracija, »na katerem so bila artikulirana vsa vpra- šanja, ki so tudi danes (april 1990, op. B. R.) predmet sporov in razprav, od po- litičnega pluralizma, lo čitve ali sestopa Partije z oblasti do demokrati čnih pravic«.10 Ena od pomembnih, še ne dovolj raziskanih dimenzij delovanja kroga Teorije in prakse je bilo tudi soo čanje slovenskih »liberalisti čnih« idej s po - dobnimi usmeritvami na Hrvaškem in v Srbiji, do katerega je prihajalo na raznih tribunah, v člankih in intervjujih. Teorija in praksa je konec leta 1970 ob - javila intervju z Markom Nikezi ćem,11 spomladi 1971 pa z dr. Savko Dab čević - Kučar. Kavčič je sicer stike s srbskimi »liberalci« vzdrževal tudi s pomo čjo bivše žene Ranke, ki je s sinom Gojkom živela v Beogradu.12 Kavčič je v krogu Teorije in prakse razvil tezo, da so se jugoslovanske republike oblikovale kot države, ki zastopajo svoje interese, in da je treba zato na novo premisliti razmerje med razrednim in nacionalnim, saj v takih razmerahrazredna lojalnost ne more biti ve č prioriteta. Kocijan čič in Petrič sta bila pre - pričana – in sta to tudi povedala – da je klju čno kadrovsko vprašanje, saj libe - ralna skupina izgublja boj s konservativno strujo (tako so npr. prepre čili, da bi Kocijančič za Frančkom Mirti čem postal pre dsednik ljubljanske organizacije Zveze komunistov Slovenije, Kav čič je imel v Centralnem komiteju po njunem mnenju premalo ljudi, kar je veljalo še za nekatere klju čne točke). Kavčič tega ni komentiral, ker je verjetno mislil, da sestanku prisluškujejo, ju je pa drugi dan poklical in jima rekel, da imata prav in je kadrovsko vprašanje sevedaključno, vendar se o tem pa č ne govori. 13 »Liberalisti čno« gibanje je nastalo in se razvilo v socialisti čni državi in znotraj edine stranke, kar mu je dajalo specifi čen pečat, zato je njegov politi čni program (bolj kot ekonomski) ostajal nedore čen. Slovenskemu »liberalizmu« se v Jugoslaviji kljub ob časnim stikom ni uspelo konsistentno povezati s podo b- nimi gibanji in ustvariti skupni program za vso državo, deloma zaradi razli č- nega dogajanja v posameznih republikah, deloma pa zaradi nacionalizma, ki je bil najbolj v porastu na Hrvaškem. Jugoslavija je sicer za Kav čiča in »li beralce« vse bolj predstavljala interesno in ne ve č toliko ideološko skupnost, t emeljiti bi morala na oblikah gospodarskega in drugega sodelovanja (podobno stališ če so imeli tudi »liberalni« politiki v drugih republikah). Zato je imel Kav čič v te - danjih še mo čno centraliziranih razmerah do Jugoslavije pra gmatičen odnos. Izkoristiti prednosti, ki jih nudi, in zmanjšati tisto, kar naj bi Slovenija federacijidala. »Pipice so odprte, izkoristite jih,« naj bi neko č Kavčič dejal slovenskim direktorjem, zaradi česar so ga njegovi – kar se ti če jugosl ovanstva, bolj na čelni – nasprotniki hudo kritizirali. 10 Izjava dr. Roterja piscu, april 1990, hrani pisec. 11 Intervju je bil ponatisnjen v 15. številki zbirke Svedo čanstva, ki jo izdaja Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji (Marko Nikezi ć: Srpska krhka vertikala, uredila in uvod napisala Latin- ka Perovi ć, Beograd 2003, str. 209–217). 12 Razgovor pisca z Gojkom Kav čičem, Ljubljana, 23. 3. 2009, hrani pisec. 13 Zvočni zapis pogovora z Janezom Kocijan čičem, 21. 5. 2009, hrani pisec. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 118V prvih letih po koncu socializma je bil »liberalizem« pojmovan kot nedo- rečen in nekonsistenten. Obremenjen je bil z ideologijo, iz katere je izšel, in s politiko, v okviru katere je zrasel. To je razumljivo, saj je bil to še vedno čas brez take demokracije, kot so jo imeli na Zahodu in kot si jo predstavljamodanes. Po drugi strani pa se je življenje Slovencev in Jugoslovanov mo čno razli - kovalo od tistega, ki so ga živeli ljudje na vzhodni strani železne zavese, bili so nekakšen Zahod socialisti čnega sveta, kar je postajalo prepoznavno prav v šest - desetih letih. Resda so napredovali po časneje kot prebivalci Zahoda, a vendarle: od skromnih stanovanj s skupno pipo in straniš čem do hiš s kopaln icami, pralnimi stroji in televizijami; od koles in mopedov k avtomobilom; od shramb k hladilnikom in zamrzovalnikom, od metel k sesalnikom, od klasi čnih trgovin k samopostrežnim. Nekaj seveda tudi zaradi splošnega in neustavljivega razvojav svetu, ki ni bil povezan s Kav čičem in njegovo politiko, precej pa prav zaradi »liberalizma«. Za ceno standarda in boljšega življenja je bila ve čina ljudi ob vprašanju demokracije pa č pripravljena zamižati, tako kot je to po čela prej in bo najbrž tudi v prihodnje. Po dvajsetih letih tranzicije, divje privatizacije ter globoke svetovne in do- mače ekonomske krize je marsikateri pomislek v zvezi z »liberalizmom« izgi - nil. Še ve č: v ponovni premislek prihajajo mnoge njegove postavke, od vpra - šanja v dobršni meri že zapravljenega nacionalnega gospodarstva kot t emelj- nega elementa za preživetje naroda do posameznih konkretnih vprašanj, ki stajih premislila in domislila Stane Kav čič in njegova ekipa. Kljub kriti čnosti in druga čnosti pa Stane Kav čič, kot je zapisal tudi v dne v- niku, dvomov ni postavljal alternativno, zunaj narodnoosvobodilnega boja, revolucije in preloma z informbirojem, temve č znotraj njih. Tudi njegov pogled nazaj (Dnevnik in spomini) izraža prepri čanje, da je pravo pot videl v okviru socializma, a v povezavi kapitala, politi čne demokracije in socialne države. Kavčiča torej ni mogo če postavljati zunaj časa ali nad čas, v katerem je živel. V tem smislu je za zgodovinarja izziv zlasti vprašanje, kako »liberalizem« kot razvojno usmeritev, Kav čiča pa kot politika in pisca ve č teoretičnih del uvrstiti v zgodovino levoliberalne misli in prakse na Slovenskem. Božo Repe Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kav čiča 119SLOVENIAN »LIBERALISM« IN 1960s AND THE ROLE OF STANE KAV ČIČ SUMMARY The Slovenian Party »liberalism« is most often associated with Stane Kav- čič, president of the Slovenian Executive Council (the government) between 1967 and 1972 (when he was forced to resign). Kav čič gathered a strong group from various social spheres around him, which may not have been very tight-knit, but operated somehow in according to the principle of »the same wave- length«. Kav čič may have still belonged to the leading partisan generation, but he was younger, from the »second rank«, which the small group of pre-warcommunists let take the leading political positions during the war and in thepost-war years. The Slovenian intellectuals resented him because as the presi-dent of the ideological commission of the Central Committee of the League of Communists of Slovenia he settled the score with the opposition magazine Perspektive in 1964, and also because he supposedly, in their opinion, failed toshow enough open-mindedness for culture and refused to subordinate hispolitical (especially economic) goals to the demands for greater intellectual freedom. But during the time of his presidency in the Slovenian government, Kavčič was, according to the surveys of the Public Opinion and Mass Com- munication Research Centre, by far the most popular Slovenian politician. In the Slovenian economic field, the Party »liberalism«, personified by Kavčič, had already started before, with Boris Kraigher. However, Kraigher had still operated in the circumstances of an explicitly Party-run country, whenYugoslavia was in the absolute hands of Josip Broz-Tito and the PoliticalBureau (later the Executive Committee) of the Central Committee of the Leagueof Communists of Yugoslavia, and during the political crisis in the beginning of 1960s even simply in the hands of Tito's Secretariat. Kav čič took his leading position in the time of gradual emancipation of the republics, when the forcedunity, based on the communist ideology and the idea of socialist Yugoslavia,had already started to crumble. Especially the most developed republics started defending their interests and tried to function as individual states within the federation, which they were able to do according to the constitution. The newdirection was first expressed at the 8 th Congress of the League of Communists of Yugoslavia in 1964, where it was admitted that socialism failed to solve thenational questions in Yugoslavia in principle once and for all; and then again in the beginning of the economic reform (1965) and during the political reckoning with Aleksander Rankovi ć (the 1966 Brioni Plenum). Normatively, these changes were introduced with constitutional amendments from 1968 to 1971and finalised with the 1974 Constitution, which despite the (con)federal nature failed to keep Yugoslavia together for more than a decade after Tito's death. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 120The changes were accompanied by strong national pressures and nationalist outbursts, for example in Kosovo in 1968 and Croatia in 1971, as well as by intellectual distress (expressed by protests of intellectuals in the 1960s and thestudents' demonstrations in 1968). Partly these changes were also influenced byforeign political reasons (the »Prague Spring« and the occupation of Czecho-slovakia, which made the Yugoslav politicians afraid Yugoslavia would lose its reputation as the most reformatory socialist state). From today's historical perspective, Stane Kav čič argued for the develo p- mental orientation which Slovenia still tries to assert today: exploiting the geo-graphical location and the involvement in the economic flows between the East and the West, the North and the South; focusing on the transport (building the highways), tourism, service activities, and especially innovations and know-ledge. His government argued for the use of clean energy sources and en-vironmental care. Among other things this government undertook the pre-parations to build the Krško nuclear plant. In the economic field Kav čič was a »liberal«, while in the wider social sense his political profile and »programme« orientation were closer to social-demo-cratic directions; of course, both aspects need to be taken into account in thecontext of what was at that time a Party state. Kav čič argued for the ma rketing concepts (including stock ownership), but mostly with public property and so- cial protection of workers and the population in general. His recollections(Dnevnik in spomini – [Diary and Memoirs]) also express the conviction that hesaw the right path in the connections between the capital, political democracy and social state. In this sense, the question of how to integrate »liberalism« as a developmental orientation and Kav čič as a politician and author of several theoretical works into the history of leftist – liberal thoughts and practices inSlovenia, presents a challenge for historians.