Cerkvene zadeve. Premilostljivi knez in škof v dijaškem semenišču. Veliko in nepopisljivo veselje naredili so premil. knez in škof gojencem tukajšnjega kn. šk. dijaškega semenišča, ko so jih v nedeljo dne 25. septembra obiskali, za njih sv. mešo služili, jim nekaj milih očetovskih naukov na mladeniška srca pokladali in njim podelili blagoslov božji za trudapolno tekoče šolsko leto 1898/9. Prečastito ravnateljstvo in dijaki pričakovali so svojega višjega pastirja pri vratih ter }ih spremliali po stopnjicah, ki so bile s cvetjem zalo okinčane, v prelepo in prijazno kapelico hišne varuhinje Matere božje. Po opravljeni skupni zjutranji molitvi služili so premil. knez in škof tiho sv. mešo, pri kateri so domači pevci prav lepo peli. Nekaj večih dijakov pristopilo je tudi k sv. obhaiilu, kar je premil. kneza in škofa še posebno razveselilo. Po sv. meši nagovorili so Prevzvišeni kaj ganljivo in prisrčno upapolne gojence. Omenili so, da so se z veseljem odzvali povabilu prečastitega ravnateljstva ter prišli v to prelepo semenišče. Z radostjo napolnjuie se njihovo srce, če gledajo toliko mladenčev in fie pomislijo, da bodo ti nekdaj kakor duhovniki prav plodonosno delovali v prekrasni lavantinski škofiji. Toda nekaj jih pa danes tudi žalosti, spomin namreč na nepopisljivo nesrečo, katero bi naredil med pridnim in vernim ljudstvom le eden dijak, ko bi postal nekdaj nesrečen duhovnik. Pa prepričani so, da bodo vsi semeniščani čez leta pridni duhovniki. Da bode pa temu tudi v resnici tako, vzgledujeio se naj zmiraj nad dvema svetnikoma, slavnima škofoma in cerkvenima učenikoma, ki sta v najtesnejši prijateljski zvezi že v mladeniskih letih živela, in to sta Skofa sv. Bazilij Veliki in sv. Gregorij Nacijanski. To prijateljstvo kaj lepo opeva sv. Gregorij sam v pesni >de se ipso«, v kateri pravi, kako sta z Bazilijem hrepenela po učenosti, da pa nevošljivosti nista poznala; napeljevala sta drug drugega k čednostnemu življenju; Bogu v nebesih posvečeno je bilo njuno življenje; shajala sta se le s součenci, ki so bili najnedolžnejši in najmirnejši. Poznala sta le dva pota, pot v cerkev k duhovnikom in pot v očitno šolo; posvetno veselje in gledaliSča prepuščala sta onira, katere je to veselilo. In po vzgledu teh slavnih svetnikov naj bodejo tudi gojenci semeniščani pred vsem p o b o ž n i pri svojih vsakdanjih molitvah in naj častijo posebno prečisto devico Marijo; potem naj bodo marljivi v priučenju ved, potrebnih za svoj prihodnji vzvišeni poklic; naj bodo dalje p o k o r n i svojim predpostav.jenim; naj bodo p o n i ž n i, pred vsem • pa nedolžni in čisti, ker čistost je kraljica vseh drugih čednosti. Čistost ljubil je sam božji vzveličar Jezus Kristus čez vse. Čistim obljubil je gledanje nebeškega veličja; prečisto devico si je v mater, čistega moža v krušnega očeta izvolil; apostoli in učenci morali so biti čistega srca. In če bi mladenič imel tudi modrost Salamonovo in učenost sv. Avguština in Hijeronima, pa bi ne bil več nedolžen in čist, bil bi nesrečen ves čas svojega življenja. Tako in enako govorili so premili nadpastir v navdušenih, srce ganljivih besedah k ljubim gojencem dijaškega semenišča. Končno so še jim dali svoj višjepastirski blagoslov in potem še blagoslov z Najsvetejšim. Po zajutreku zahvalil se jim je eden gojencev v prisrčnih besedah za visoki pohod in za nepozabljive, zares očetovske besede. Bog daj, da bi ljubezni polni opomini ostali vedno v srcih dobrih semeniščanov ter obrodili v njih obilo sadu za čas in za večnost!