Slovenija med centralizmom in regionalizmom Author(s): Ermin KRŽIČNIK Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 25- 29 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179814 Accessed: 02-10-2018 12:14 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms ił 1« / 1Q01 vi • iw / i ww i Ermin KRŽIČNIK Slovēnija med centralizmom in regionalizmom Najprej bomo poskušali opredclili problem bodoče ustavne organizaeije Slovenije i.s. vprašanje o stopnji njene centralizacijc oziroma o decentralizi- ranosti, ki jo pričakujemo z novo u- stavo (135.-139. či. osnutka ustave Republike Slovenije). Razprave o tem problemu so pokazale. da gre za od- prto dilemo in da smo priča dvěma nasprotujočima si težnjama. Prva je težnja po centralizaciji državne obla- stí, upravc javnih financ in bančnega kapitała in po koncentraciji dejavnosti iz sociálně sfere, kot so "visoko" izobraževanje, raziskovanjc in zna- nost, "visoko" zdravStvo in kultura v republíški prestolnici. Druga težnja pa je obratna in teija racionálno decen- tralizacjo oblasti, javnega denarja in přej omenjenih socialnih funkcij državě. Prva tendenca se ravna po načclu ra- cionálně organizaeije državnih funk- cij in dcnaija, saj je bila disperzija v přeteklém režimu neučjnkovita, druga pa se skličuje na sodobne procese de- mokratizacije v socialnih državah in na potrebno ravnovesje med podsi- stemi državě, gospodarstva, sociale in infrastruktuře v prostoru. Stvari so precej nejasne. Še zlasti se problem izostri, če ga gledamo v kon- tekstu osamosvajanja Slovènije in njenega odklapljanja iz jugoslovan- skega konvoja. V nadal jevanju tega uvoda je umestno napisali dve, tri besede o metodologiji in o pristopu k opisani dilemi. Upo- rabili bomo zlasti izsledke sistemske teorije in teorije strateških iger ter zgodovinski pristop. Teorija sistemov nam omogoča s sistemskimi načeli in govorico oblikovati sistemske para- digme. Na tej osnovi je Slovēnija odprt, odziven, organski stohastični organizem, ki ga je mogoče urav- navati le/praviloma s pośrednimi in- - strumenti razvojne politiķe in nika- kor ne z administrative) komandno paraturo. Torej gre za družbeni si- stem s samorazvojno cnergijo in spo- sobnostjo avtoregulacije. To pomeni, da vidimo Slove ijo kot razvojno di- namični organizem, ki je odprt za zu- nanje impulze in ki navznoter funk- cionira tako, daje omogočen ncoviran pretok cn rgije, t.j. produkcijskih de- javnkov kapitała, del , informacij, blaga in dobrin med gospodarskimi in družb nimi osebki po vsem t ritoriju. Pred seboj imamo torej model odprte- ga tržnega gospodarstva zasebno-last- niškega tipa in z razvito infra- strukturo. Nasprotno, družbeni sistem brez pretoka cnergije ali s slabím pretokom razpade na podsisteme (in elemente), ki se potem priključujejo drugim vitálnějším sistemom. Teorija iger pa nam daje podlago za relativizacijo konfliktov med osebki (elementi) in teritoriálními deli (pod- sistemi), torej teoretíčno in rnetodo- loško podlago za oblikovanje strate- gie in bodenja politiķe. Zgodovinska izhodišča in predpostavke za teritorialno- upravni scenarij jutrišnje Slovenije Slovēnija seje kot nacionalna úpravna ceļota oblikovalaleta 1918 in nato léta 1954. To je seveda bil torzo nacional- nega ozemlja, saj je približno tretjina ozemlja in prebivalstva ostala v Italiji na Primorskem, v Avstriji na Ko-roš- kem in tudi na Madžarskem. Obliko- vala se je ne le kot fragment, pač pa tudi brez pomembnih razvojnih sre- dišč (Trsta, Gorice, Celovca in Be- Ijaka), ki smo jih Slovenci urbanizi- rali. Urbanizirali smo tudi druga mesta, kot so Zagreb, Reka, Gradee, Dunaj, da ne govorim o središčih ši- rom po světu, kjer živi dandanes nad CQ 25 100% recycled paper 100% recikliran papir aas 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms šTl5M99^ 500.000 Slovcnccv. Ostali sta nam sa- mo dve razvojni žarišči v okvirih nacionalnc državc/banovine/republi- ke: Ljubljana in Maribor. Slovēnija je lcta 1918 startala torej kot seštevek zaledja Trsta in Zagrcba, Reke in Gorice ter z.bicentričnim ostankom z ljubljansko in mariborsko rcgijo, kar se je leta 1921 in po letih 1945 tudi izrazilo, ko so za krajSi čas ustanovili Ljubljansko in Mariborsko oblast. Zgodovinska razcepljenost sloven- stva na različne sosednje državě in kultuře je šc danes očitna (celo v smi- slu Cankarjevé ocene naše podobnosti južnim bratrancem). Provincializem, ki iz tega izhaja in kije ena temeijnih lastnosti Slovcnccv, sc je tragično odrazil v tekmovanju dveh večjih mest namesto v njuni koopcraciji. To tekmo je Maribor izgubil lcta 1974, ko se je sesul na raven občinskega sre- dišča, Ljubljana pa dokončno pov- zpela na položaj metropole. Morda je navsczadnjc razvojno logičen položaj Ljubljane kot novega nacionalnega srcdišča (namesto izgubljcncga Trsta), toda dějstvo, da slovenska politika ni izkoristila regionalne kul- turno-civilizacijske potence Maribora kot "prestolnice manj razvitega dela Slovenije" (dela Štajerske in Prek- murja), je neodpustljiva strateško - razvojna napaka. Verjetno je izguba bicentrične vloge Maribora povezana z uvedbo komunalncga sistema (1958 in 1963), ki jc koncipiral rcalsociali- stično samoupravno občino kot po- daljšck in fotokopijo državě. Osa- mosvajanje občin in njihovih središč je podpíralo dczintegracijo Slovenije in oblikovanje njene današnje pro- storske (regionalne) podobě glede od- nosa metropole in periferije na eni strani in hfcrali zametkov policentriz- ma na drugi strani. Policentrizem (1972) pa nikoli ni- bil definirán kot funkcionalno omrežje mest - gerier- atoijev razvoja (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Novo mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Kranj), marveč se je razvijal ekstenzivno za vsch 60 in več občinskih centrov. Prejšnja oblast seje zavedala belih lis in zgodovinskega piovincializ-ma ter dcjstva, da je največji del Slovenije razvojna perifērija ne samo Ljubljane (in večine Maribora), marveč tudi pe- rifērija Trsta, Zagreba, Gorice, Celov- ca. Gradea in deloma tudi Reke. Zato je nasproti Trstu postavila Koper, nasproti Gorici Novo Gorico, nasproti Zagrebu Novo mesto kot protiutež oziroma kot ņadomestno razvojno re- gionalno središče. Ne morcmo trditi, da je bila ta politika brezuspešna, v temeljih je spremenila geoekonomski zemljevid Slovenije. Vendar ko bodo z Evropo 92 meje padle in postale le abstraktna črta na zemljcvidu, potem bodo ta nadomestna srcdišča in njiho- vo regionalno tkivo zopet postala zaledje tradicionalnih središč Trsta, Zagrcba, Gorice ..., ki bodo svoja gra- vitacijska polja zopet razprostrli nad slovensko provinco. Povedano ima osnovni namen pod- črtati zgodovinski pristop k problemu intcgracije oziroma dczintcgracije slovenstva v prostoru današnje Slovenije. Vprašanje centralizacije proti regio- nalizmu je umestno pogledati tudi s širšc evropské perspektive. Izhajajoč iz predpostavke, da se Slovēnija osa- mosvoji in vključi v razné oblike ev- ropskih intcgracij.kotso Alpe-Jadran, Pcntagonala, EFTA, ËG S, ES ... in izhajajoč iz nadaljnje predpostavke, da bo v gospodarstvu zavladal zaseb- niški podjetniškí kapital, torej kapital« kiflima nacionalnosti, lahko pričaku- jemo, da se bodo posamezni deli ozi- roma središča v Sloveniji povezovali v cone, osi in polosi, razvojne regije ipd. Tako npr. lahko zanesljivo pri- čakujemo razvojne osi Gradec-Ma- ribor-Zagreb, Trst-Koper-Reka, Vi- dem-Gorica-Nova Gorica-Ljubljana, dalje tradicionalno os Trst-Ljubljana- Maribor-Gradec, potem večkrat ome- njeni četveiokotnik (Gradec)-Mari- bor-Zagreb-Reka-Ljubljana ipd. Na- javljajo se tudi širše blagovne in proiz- vodne povezave prek Slovenije, ki prav gotovo ne bodo vplivale inte- grativno. S tem želimo řeči le to, da slovenski regionalizem ni zapiła eona in da ga je třeba spregledati v širšem evropskem kontekstu. V leh okvirih 26 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV st. 15/1991 šteje prcdvsem moč in velikost ter vi- talnost posameznih polov rasti, raz- vojnih središč, poticentrizem pa le kot tipični provinciální recept. Že uvodoma smo postavili kot tco- retični aksiom dinamičnegaorganske- ga sistema prehodnost sistema za fluidne razvojne resurse. Upoštevajoč dějstvo, da si pretočnosti sistema ne moremo predstavljati brez ustrezne komunikacijske infrastrukture, sedra- matično postavlja vprašanje cestnega in železniškega omrežja v Sloveniji. Scdanji prometni problemi inicirajo divergéntne težnje k dccentralizira- nim upravnim in koncepcijskim re- šitvam. Regije bodo nato iskale rešitve in pomoč izven republiškega sretfišča (primer avtocesta Maribor- Macelj-Zagreb). Kot izhodišče in predpostavka nasto- pa dovčcrajšnja decentralizācijā jav- nih služb (družbenih dejavnosti) ter drugih javnih financ na občine in re- gije ter s tem določena teritorialna možnost odločanja (sistem sisov 1974) po občinah in njihovih skup- nostih, ki je veljala vsc do léta 1989. Decentralizacijska nota tega sistema še pridobi na vcljavi spričo sedanje centralizacijc oblasti, uprave in jav- nega dcnarja. Čeprav je današnja ob- čina realsocialistični konstrukt, ki je dobesedno izničila izvirno lokalno sa- moupravó in danes organizacijsko tehnično ovira institucionalizacijo de- mokratične oblasti, pa se mnogi s sim- pa ti jam i spominjajo lokalnega denar- ja. To je ena plat; druga plat te iste medalje pa je, da je šedanja občinska struktura z velikimi komunami (v Jugoslaviji ima povprečna občina 480 km2 in 42.000 prebivalcev nasproti ZRN z 10,2 km2 in 2400 prebivalci, Avstrijiz21,0km2 in 1900 prebivalci, Danski s 30,0 km2 in 3700 prebival- ci.... gl. J. Šmidovnik, Lokalna skup- nost.... Teorija in praksa št. 3-4/1990, str. 333) bolj podružnica republiške oblasti in uprave, torej eksponent nje- ne realne centralizacije. Dve tezi o slovenskem centralizmu nasproti regionalizmu 1. teza: Centralizem kot admini- strativno-polítično sredstvo za m terialno in moralno okrepítev p gajalske pozicije Slovenije v procesu osamosvajanja in evro- peizacije. Slovēnija seje plebiscitary odločila, da se osamosvoji, torej postane sa- mostojni mednarodnopravni subjekt z všemi dejanskimi izvi^nimi preroga- tivi (teritorij, prebivalstvo, oblast, sredstva ...). Na tej poti si mora mlada država kar najbolj utrditi notranjo po- l tično, finančno in moralno pogajal- sko pozicijo proti jugoslovanskim in evropskim partnerjem. Šteje se, da to konvcrgcnco v tem omejenem času lahko zagotovi ccntralistična varianta, saj bi dcccntralistične divergentne težnje, ki so zgodovinsko objektivno pr sot e, torej vsakršna decentralizā- cijā oblasti, uprave in javnih sredstev, utegnila razrahljati naše startne po- zicije v tem procesu. Demokratizācijā z rcnesanso samoupravne občine in dvostopenjsko úpravno koncepcijo (okraji, regije) je problem naslcdnje faze zrelosti mladé državě. Argumenti: - gospodarska kriza zmanjšuje dotok javnih financ; - centralizirana sredstva za proračun so učinkovitejša kot decentralizi- rana po občinah oziroma regijah (sisi); - koncentrācijā koalicijskih strank v republiškem centru; - krepitev moči Ljubljane kot nosilca vloge v razdruževanju (Jugoslavie) ter integracij (EU); - restitūcija samoupravne občine bo dolgotrajen proces, sedanje občine ne morejo biti sogovorniki v sno- vanju večjih drugostopenjskih or- ganizmov, idr. 100% recycled paper 100% recikliran papír aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms St. 15/1991 2. teza: Centralizem ne zagotavlja avtentične demokratizacije. Slo- vēnija se po tej poti krepi samo v svojem središču (monocentri- zem, metropolizacija), medtem ko periferija ostaja brez demok- ratičnih oblastvenih in upravnih inštitucij. Pričakovati je, da bo nezadovoljstvo s central istično dispozicijo in implicit- ním emonocentrizmom naraščalo. Naraščala bo tudi teritorialna mate- rialna in duhovna cksploatacija pe- rifernega dela. Tako oropana peri- ferija bo postajala z evropeizacijo zaledje tradicionalnih središč Trsta, Gorice, Zagreba, Gradea in Celovca ter Reke in tako se bodo zgodovinske divergentne težnje (ccntrifugalne sil- nice) samo krepile. Slovēnija bo po poti centralizma oblasti, uprave, ban- čnega in javnega denarja ter koncen- tracije "visokih" družbenih dejavnosti izgubljala svojo moč. V prid decentralizacijske variante go- vori tudi teorija (sistemska paradig- ma), ki pravi, da sistem pridobi na integrativni kohezivni moči, če se enerģija neovirano pretaka med sub- sistemi in okolnim sistemom, tj. med regijami in mednarodnim okoljem. Tega pa centralizem ne zagotavlja. Argumenti: - Po kritēriju sistemske paradigme se morajo krepiti tudi deli celóte, torej regije, če se želijo doseči konver- gence v slovenskem sistēmu in če se želi doseči sodelovanjc med repu- bliškim in regionálními središči (Ljubljana danes v regionalnih sre- diščih ne vidi sogovornika). - Po kritēriju ohranitve, preživetja in progresa slovenstva se odklanja centralizem in zagovarja/utemelju- je sistemska paradigma; - Po kritēriju demokratizacije se vi- soko postavlja ravno lokalna samo- uprava občin in njihova izvirna sposobnost in možnost, da si za skupne potrebe postavijo drugo stopnjo, tj. okraj ali regijo. ("Moč svobodnih narodov je v njihovih ob- činah" - A. Tocqueville.) - Po ekonomskem kritēriju se favo- rizira decentralizācijā, pretočnost (mobilnost) faktorjev, komunika- cijska infrastruktura, odprtost in povezave, skratka sistemska para- digma, kar pomeni decentralizacijo, demokratizacijo, restitucijo samou- pravnih občin in seveda regiona- lizem. - V dosedanjem razvoju so po uki- nitvi okrájev (1963) osnovni pečat dajale občine, ki so dosegle svojo instilucionalno potrditev z ústavo (1974). V prostorskih načrtih pa so se poleg plánské (študijske) regije, ki so sl užile kot strokovna podlaga za medobčinsko sodclo-vanje, za infrastrukturně investiere in drugo. Služile so tudi za izvajanje politiķe policentrizma, za pospeševanje manj razvitih območij ipd. Bogato gradivo s področja regional- nega planiranja (npr. dolgoročni pro- storski plan SRS 1 986-2000) padokaj jasno izraža, da so kljub dcklarirani politiķi decentralizma» komunalnega sistema, policentrizma pospeševalne politiķe manj razvitih območij idr. de- lovali tradicionalni gravitacijski de- javniki in da je prevladovala ti. zahodna varianta infrastruktumega razvoja. Ti dejavniki so favorizirali metropolizacijo in monocentrizem, čeprav so se jim novi in stari regional- ni centri, kot nosilci slovenskega re- gionalizma upirali (Maribor, Celje, Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Murska Sobota in drugi, kot so Velenje, Ravne, Slovenj Gradee, Brežice, Krško). 28 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms čf 1t; / 1QQ1 Kako so se razvijale slovenske (plánské) regijc, kaže preglcdnica: Slovenske plánské regije po dolgoročnem planu 1986-2000 Regija Št.prebivalcev (v %) Gravitacijsko Težnja 1971 1981 1991 2001 središče rasti pomurska 7,5 6,8 6,8* 6,6 M.Sobota podravska 17,6 16,9 16,8 16,7 Maribor koroška 3,8 3,7 3,7 3,8 (Sl.Gradec)* 0 savinjska 12,8 12,9 12,9 12,9 Celje 0 posavska 4,0 3,8 3,7 3,7 (Brežice)* dolenjska 5,3 5,2 5,2 5,2 Novo mesto 0 goriška 6,5 6,3 6,1 5,9 NovaGorica obalno kraška 4,8 4,9 4,9 4,9 Koper notranjska 2,8 2,6 2,5 2,5 (Postojna)* gorenjska 9,0 9,6 9,5 9,5 Kranj 0 zasavska 2,6 2,4 2,4 2,3 (Trbovlje)* centralna 23,3 24,9 25,5 26,0 Ljubljana + 100,0 100,0 100,0 100,0 Namen zgornjega pregleda je poka- zali okvirno dinamiko demografske rasti. Le središčna regija zdržema na- rašča, vsepovsod drugod pa štcvilo prebivalstva stagnira (v 7 regijah) ali upada (v 4 regijah). Značilno je, da ima središčna regija hipertrofirano središče (Ljubljaip), medtem ko 4 re- gije svojega srca še niso izoblikovale. Priča srno potemtakem amorfni struk- turi, neenakomemi rasti z monocen- tričnim predznakom. V takém orga- nizmu je těžko oblikovati regije brez težav in načelnih zadržkov. Novi slo- venski regionalizem je torej označen z veliko diferenciacijo v razvoju, s policentričnimi zametki, ki so ostali na poi poti, in z monocentnzmom, ki je zopet dobil krila. prof. dr. Hrmin Kržíčnik, dipi, ekon., Maribor. 0 29 100% recycled paper 100% recikUran papír aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 12:14:13 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms