-^«     44    .^
'      '         Povest majke nočke.           ¦  ¦  • < -
Svetlo so gorele zvezde,                  krah jltn bil je, bil jim vse.
marnček pel je sred poljd,               Pa se otec ta pregrešil
z majko nočko sva med tihe          nad očetom je nekdaj,
vrbe h Krki šetat šla                      no, Bog tega ni pozabil —
Tihe so te temne vrbe                     kaznoval ga je sedaj:                       i
kakor ure polnoči,                           desna mu odrvenela,
in še Ustje jim zeleno                     ki je otca udaril z njo,                    ,
v vetru lahnem ne šumi                  levo, ki z njo otca sunil,              ¦'
mu je pa odtrgalo.                        '
Prva vrba: ,,glej ga starca:           (Kdo bo zdaj za deco služil,
v raševini, sivih las,                       kdo ji rezal vsak dan kruh ?
bela se zgubila brada                      Toda maščevalnost mož je
mu je nizko doli v pas.                   slep za vsako stvar in gluh !)
Nagnil se je proti Krki       '           Da ne videl zdihovati
roki kvišku razprostrl,                     dece svoje, kaj je storil? —
pa kot da v valovih motnih           Groza ¦. vzel je nož preoster
sam Bog znaf, kaj je zazrl.            in nedolžne je pomoril,
sam pa je do Krke šel,
,,Pod goro je živel oče,                   kjer se je vtopiti htel
troje je imel otrok,                          Glej, in že stoji na bregu;
itnel bajto siromašno,                      še trenutek! —
živel se je z delom rok;                 To ni starec sivih las,
ni imel pri hiši žene,                      brada to ni osivela —
deca majke blage ne,                      vrba to je ostarela,
otec bil jim majka, otec,                 ki zdihuje v nočni čas"
Cvetko Gorjančev