Ckjjaii iei jud no sefoio Posestnik, ki je imel hišo poleg sejmišča, je skozi okno gledal, kako sta se cigan in jud po°;ajala za mršavega konja. Nazadnje sta udarila in kupčija je bila sklenjena. Mož je bil radoveden, kateri je bolj prekanil Irugega, zaradi tega je poklical cigana k sebi n ga vprašal: »Za koliko si prodal to mrho?« »Za sto dinarjev.« »Za sto dinarjev? Bedak, kako si mogel dati za tako malenkost živega konja?« »Ni vreden več, ker na desno zadnjo nogo Sepa. Jud ga morda niti pol kilometra daleč ne bo mogel spraviti.« Posestnik je nato poklical juda k sebi. »Izak, kakp si mogel kupiti to šepavo mrho? Saj je niti do doma ne boš spravil.« Jud se je zasmejal. •, »Varate se! Konj ni šepav. Samo podkev je napačno pribita in zato šepa. Ko ga dam pravilno podkovati, bo konec njegovega šepanja.« Posestnik je zmajal z glavo in se spet obrnil k ciganu: »No, pa si vendar bedak! Ali veš, zakaj konj šepa? Ker je nepravilno podkovan. Izak pravi, da ga bo dal pravilno podkovati in potem ne bo šepal.« Cigan se je hudomušno nasmehnil. »Gospod, jaz sem nalašč dal konja napacno podkovati, da bi vsakdo mislil, da zaradi tega šepa. Izak lahko naravnava podkev do sodnega dne, pa konj bo vkljub temu šepal. »Hm, hm!« je zamomljal posestnik. »Cigan je vendar bolj prebrisan!« Nazadnje pa je še vendar poklical juda. »Izak, ali veš, kaj je novega? Cigan je rekel, da je podkev nalašč dal nepravilno pribiti, da bi kupca preslepil.« Izak je zardel in jezno treščil z nogo. »Saj sem vedel, da me bo cigan nabrisal, zaradi tega pa sem mu konja izplačal s penarejenim slotakom.«