SLOVENSKE KULTURNE A K CID 6 Leto V - 12 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. 6. 1958 PROBLEM DVOJEZIČNOSTI Ali eksistira kak problem dvojezičnosti? In če eksistira, ali je vreden kakšne posebne pozornosti? Obmejna prelivanja različnih jezikovnih skupin in migracije najrazličnejših vrst so staro zgodovinsko dejstvo in dvojezičnost je njihova posledica. Kot v mešancu trčijo znaki dveh ras in ga po bioloških zakonih po svoje izoblikujejo in mu določijo barvo polti in temperament, tako dvojezičnih deleži na dveh kulturah, saj je najvažnejši pomočnik kulture jezik. Takšno stalno deleženje na dveh kulturah nujno zapusti na dvojezičniku sled. Dvojezičnik misli v jeziku, ki ga trenutno rabi, to se pravi, črpa iz živega jezika in ne prevaja. Ali je mogoče koreniniti v dveh kulturah? Ali je človek, ki uporablja dva jezika, kaj drugačen po idejah, čustvih in hotenjih? Alli je dvojezičnik kulturno in socialno okrnjen ali pa nasprotno nadkriljuje enojezičnika? Vprašanja, ki jih ni lahko odgovoriti. Prvič, ker vpliv jezika na človeka in družbo ni razčiščen, čeprav se veliko piše o tem. Drugič je vpliv dveh jezikov lahko medsebojno oplajajoč ali je mogoče vsaj v nekaterih pogledih negativen, kar je žal še manj raziskano. Nacionalist utegne trditi, da je posledica mešanja jezikov kulturna povprečnost in brezbrižnost in odtod nezavednost in neodločnost. So to poteze, ki jih ■dejansko lahko opažamo pri dvojezičnikih. Svetovljan je nasprotno prepričan, da je brezbrižnost v resnici samo strpnost in da je povprečnost omejena le na tiste, ki bi tudi v eni sami kulturi ne dosegli višjega nivoja. V mnogočem sovpada problem dvojezičnosti z vprašanjem narodne zavednosti. Mnogokrat se dogaja, da emigrant jezika nove domovine ne asimilira, kot bi njemu samemu bilo prav, ker se — podzavestno morda — boji, da bo s tem grešil nad materinščino. V obmejnih pasovih so družine, ki iz napačne zavednosti nočejo govoriti jezika sosedov. Drugi ekstrem vodi do zatajitve narodnosti: sin se je bahal pred očetom s svojo nemščino, dokler ga niso grablje udarile po zobeh in je zaklel po kranjsko. (“Preklete grablje” so stale v čitankah in v marsikom zbudile odipor do učenja nemščine) V (Pregljevi mohorjevki “Umreti nočejo” ženica ne more kupiti vozovnice, ker nemščine ne zna: Konflikt med jezikam prebivalstva in “uradnim” jezikom zavojevalca. Dvojezičnik pa stoji vselej tam, kjer se jeziki mirno ali nasilno prerivajo in izrivajo. Dvojezičnik redkokdaj oba jezika enako obvlada in ju enakomerno uporablja. Med emigrant; je opažati primere popolne opustitve starega jezika in na drugi strani absolutno nezanimanje za jezik prebivalstva, med katerim se je emigrant naselil. (Prav za prav tu ne gre za emigranta, ker naseljenec misli, da je prinesel staro domovino s seboj. Domače in družabno občevanje je v starem jeziku, zaposlitev si najde v podjetju, kjer govore njegov jezik, otroke pošilja v svoje šole. Gre v bistvu za kolonizacijo,, tudi če politično nima te oblike. Poseben primer je “dvojezičnik”, ki si je ustvaril svoj jezik, mešanico starega in novega jezika. Tipična za to je italijanska emigracija v latinski Ameriki. Kajpak se to dogaja le v kulturno nižjih plasteh in podobnost jezikov pomaga, da se emigrant s svojo mešanico lahko sporazume med rojaki in v novem svetu. Problem dvojezičnosti je torej dvostranski: zadržanje subjekta spričo jezikov, ki jih hote ali posili uporablja, ter vpliv stalne rabe dveh jezikov na posameznika in družbo. K. R. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Šesti kulturni večer Prireditev filozofskega odseka V soboto dne 5. julija točno ob sedmih zvečer v salonu Bulirich, Sarandi 41 Prof. Kareil Rakovec PSIHOLOŠKA IN SOCIOLOŠKA ANALIZA DVOJEZIČNOSTI Po predavanju debata. — Posebnih vabil ni. Kritik Andre Rous$e-iux poroča v pariškem Figaru o argentinskem pisatelju Bor-gesu.. Prva knjiga tega pisatelja je v francoščini izšla v letu 1951. Vsi so ugotavljali, da Borges ni povprečen pisatelj, vendar je že tedaj razočaral. Sedaj je v knjigarnah Pariza druga zbirka njegovih del. “Mogoče pričakujemo preveč od južnoameriških pisateljev. Vsi vemo, da morajo biti zakladnice južnoameriške duhovnosti globoke in neizčrpne. Kje je lirika te zemlje, genij narave in instinkta, kje je poezija, ki bi se morala dvigniti visoko! Teda pri novih delih J. L. Borgesa še nisem odkril ničesar takega. Zato sem nezadovoljen nad njegovimi spisi, k; leže pred menoj. In pri tem je Borges osebnost, ki je nad vse bogata. V uvodu pišejo, da bi se bilo treba zelo potruditi, ako bi hoteli ugotoviti, kateremu rodu pripada. V njem je španska, angleška in portugalska kri. Ne moremo ga prisoditi nikomur: ko je bil otrok, je odšel v Švico, kjer je bil potem vsa študijska leta. Sarm meni, da je pisatelj “evropskih kulturnih smeri”. Ali je zato v njem kaj več univerzalnosti? Tega ni, kakor ni tistega, kar bi ga vključilo v eno samo domo-rino. Kar prišlo mi je pod pero: Borges ni pisatelj svojega okolja; je ustvarjalec del, ki ne spadajo med umetniške kreacije, ampak so stvaritev intelekta... Inte-lekt se sprehaja daleč od sveta, v katerem živi... Iz njegovih del ne diha tisto, kar s tega kontinenta pričakujemo; kozmopoliti-zem mednarodnih literarnih šol se pomnožuje z deli še enega kozmopolita — brez duha in vsebine južnoameriškega kontinenta. Šesti kulturni večer Prireditev filozofskega odseka v soboto 5. julija točno ob 7 zvečer v dvorani Bulirich, Sarandi 41 Predava prof. Karel Rakovec PSIHOLOŠKA IN SOCIOLOŠKA ANALIZA DVOJEZIČNOSTI Sedmi kulturni večer Prireditev literarnega odseka v soboto 19. julija točno ob 7 zvečer v dvorani Bulirich, Sarandi 41 Predava dr. Tine Debeljak SEDAMDESETLETNICA DOMA IN SVETA naši večeri IGRALCI V IGRI Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije je priredil dne 21. junija svoj prvi letošnji večer. .Prireditev je imela naslov Igralci v igri in fse je vršila v prijazni dvorani kolegija Ave Maria. Tu je režiser Jeločnik pokazal igralce v nekaterih monologih ali dialogih, ki jim najbolj odgovarjajo. Vsak igralec se je kar najbolj vživel v svojo vlogo in nam s svojo igro pokazal, kako je treba oživeti mrtvo vlogo v lastni osebnosti Spored je obsegal tri dele. Prvi del je bil povzet iz klasike, ali vsaj zgodovinskih tem. Vanda Majcen-Martelančeva je zaigrala vlogo Elektre iz Ajshilove Orestiade, prizor, ko Elektra moli za maščevalca in najde Orestove isledi ob grobu očeta. Temu je sledil Sofokles z Antigono. Kreon: Maks Borštnik in Hajmon — Frido Beznik sta izdelala prizor, ko stopi mladi Hajmon nasproti očetu Kreonu zaradi obsodbe Antigone. Shakespeare je bil zastopan z dvema monologoma. Marija Kutnar-Jeločnikova je oživila Katarinin .sklepni monolog in Ukročene trmoglavke, in Bavci Maček-Eiletzeva je pretresljivo podala Ofelijino blaznost. Naslednji prizor -— Ivana Arška in angel iz Anouil-hovega škrjančka — je močno podala Nataša Zajc-Smersujeva. Za sklep prvega dela je bil določen Pregelj z Aza-zelom in sicer tisti prizor, ko Joel — Maks Borštnik zapeljuje Juda — Nikola Jeločnika, naj izda Gospoda. Po kratkem odmoru se je začel drugi del, ki je zajemal moderna dela z moderno problematiko. Prizor iz Mauriacove drame Zlosrečna ljubezen sta igrali Bavci Eiletz in Marija Jeločnik. Ena sestra ima moža, ki je ne ljubi, a ljubi drugo sestro, ki pa se za;-veda, da on ne more biti njen. Na vrsto je prišel tudi Sartre,vprvič med Slovenci v tujini... Dejanje njegove drame Umazane roke, ko Hugon ubije Hordererja iz ljubosumja in razočaranja, ne pa iz partijske pokorščine, so si razdelili vloge Horderer — Nikolaj Jeločnik, njegov sekretar Hugon je bil Jože Rus, Jessica, Hugonova žena Nataša Smersu in Skok, borec, Frido Beznik. Monolog iz 0’Neillove drame Žalovanje pristoji Elektri je podala Vanda Martelanc, ko izziva svojo hčer. Drugi del je zaključil osrednji prizor Greenovega Living rooma, ko se Rose razočarana in trpeča zastrupi. Starega strica duhovnika je igral Jože Rus, Rose Pemberton Bavci Eiletz, Heleno Nataša Smersu in teto Terezo Marija Jeločnik. Tretji del je obsegai enodejanko Čehova, Labodji spev, ko se. star igralec in šepetalec spoznata, da sta stara in ne moreta več igrati. To izredno lirično delo. sta igrala Jože Rus kot igralec in Nikolaj Jeločnik kot šepetalec. Vse prizore je uvajal Maks Nose, ki je v kratkih besedah pojasnil delo in vsebino. Sceno je scenograf Marijan Eiletz zamislil preprosto, v klasičnem delu (Stopnice in kak steber, pozneje le miza, divan in stoli. Veliko je bilo doseženega s svetlobnimi efekti. Večer je bil lep izraz, koliko se naši igralci zmorejo vživeti v delo in vlogo, obenem pa je bil podan nekak pregled čez klasiko in moderno dramatiko. Prav je zaključil napovedovalec — Igre je konec, naj živi igra! NOVAČANOV HERMAN CELJSKI NA EMIGRANTSKEM ODRU V BUENOS AIRESU Tgralska družina Ciudadehki oder, ki ga vodi I Špeh bivši učenec igralske šole v Ljubljani, je predstavila v nedeljo 29. 6. v veliki dvorani v San Justo Novačanom zgodovinsko' igro Herman Celjski. Avtorja, ki je živel m umrl med nami v Argentini, se je spomnil z uvodnimi besedami pisatelj dr. Jože Kri- obrazi in obzorja Vsi, ki so se udeležili zadnjega nastopa Gledališkega odseka v okviru SKA, so odhajali z občutkom, da so gledali jiekaj plemenitega, globokega, nekaj živega in — predvsem lepega. Občutili iso vtis gledališke umetnosti. Teatra. Če simo lani videli iste osebe v po-dajanju recitacij, so se zdaj predstavile v igri igre. S pravimi izbranimi nastopi, kakor nastopajo na primer študentje dramatskih seminarjev na koncu svojega študijskega leta. Hoteč poudariti prav to misel ob priliki zadnjega nastopa te skupine, smo se obrnili na režiserja Nikota Jeločnika z nekaj vprašanji^ kajti zdi se nam, da nastop zasluži več pozornosti v javnosti, kakor pa trnu je prisojeno. Ko sem režiserju izrazil ta svoj prvi in najgloblji vtis ob nastopu, mj je odgovoril: “Zahvaljen za misel: zadel si v polno. Predstava je bila plod načrtnega, doslednega, zvestega in zavestnega študija, priprave in zaglobitve. To je bil tudi osnovni njen namen, to vodilo, ki nam je dajalo smer v pripravah. Ko smo osnovali Gledališki odsek, smo mu tudi postavili osnovno načelo, ki nam je zdaj vodilo že skozi pet let. Naj ostane tudi zanaprej! Namreč: rast in plemenitenje slovenske gledališke umetnosti. Ne drznem, si trditi, da je kdor koli med ■nami igralec - umetnik. A stremljenje in teženje vsega dela, snovanja in ustvarjanja v odseku igre gre nujno in bistveno v amer resnične gledališke umetnosti, tedaj teatra! Potrebo po akademski gledališki umetnosti smo poudarjali od vsega početka. Uspeli smo pred tremi leti, ko smo začel; s pripravami za Eliotovo “The Coektail Partj”, vsaj z uresničenjem dramskega seminarja. Ta je v polnem zamahu. Sad teh prizadevanj so vse naše dosedanje predstave. Še v posebni meri pa lanskoletni večer “Umetnost recitacije” in letošnja predstava “Igralci v igri”. Naši ustvarjalci v Gled. odseku so načelno zavrgli vsakršni diletantizem. Gre nam resnično za — gledališče. Tega skuša nuditi — v kolikor zmore in kakor omogočajo možnosti. Poudarjali smo že in ne bomo nehali: če hočemo ohraniti slovensko besedo v zamejstvu živo, nam je potrebno, nujno potrebno — slovensko gledališče. Sicer nam ho beseda še bolj slabela. Beseda mora med nami živeti v svoji najvišji žlahtnosti — na odru, če hočemo, da obstane.” Kot sem omenil, nas je zanimal tudi izbor odlomkov kot tak, se pravi tudi kot. literarni problem, kajti v kratki dobi večera smo se seznanili s slavnimi odlomki svetovnih klasikov. Si ga sestavil po kakšnem notranjem sistemu? “Spored je bil izbran pod vidikom večera. Vse odlomke, ki smo jih pozneje izvajali, so si igralci sami izbrali: po term, kar kdo sebi in svojim ustvarjalnim možnostim najbližje čuti; po tem, kako bo najlažje ]jazal in izkazal svoj igralski značaj inNničil svojo poetično ustvarjalno zsN- Da so klasiki v tem sporedu nosipapor — nič čudnega. Vsaka šola,[-kršen resen študij, pa naj bo v katepi umetnosti, mora nujno graditi na Nikih. Tudi gledališče tako! V izrvanju te nujnosti je velika pamanjČ^st tukajšnjih argentinskih gledalr šol. Slovenskemu gledališkemu čutil antični in klasični teater že po narJ*>lizu. ]\je venl) za_ kaj, a je tako. V^aša gledališka zgodovina je prezgovf1 dokaz tej trditvi. Kaj nam nista SpsPeare in Moliere, pa dodajmo še Spla, naravnost domača, skoraj bi df •— že ljudska avtorja?... Da našpalska skupina zares trdno gradi I klasikih, je dokaz tudi njeno upodalpi6 likov modernih, bodi domačih koyetovnih avtorjev.” Kje pa si dobij!;evode? Ne spominjam !se, da bi j|Ze bral, kajti tudi odlomki iz Orestijp mm ne zde znani, čeprav sem svoj “igral” v njej v zavodski preds^ Omerzovega prevoda. “Res! Z izbiroPeda, ki so si ga zaželeli igralci sa{;snio se morali potruditi tudi za pop1® vredne prevode, če -smo jih hoteli Tv°ljiti. France Papež je bil tisti, kf111 je nudil prevod iz Ajshilovih “N