416 Amerikanske zanimivosti. (Piše Aleksander T o man.) Ghicago, meseca septembra 1898. Po tri mesečnem bojevanji se je vojska Zjedininih držav z španjskim kraljestvom končala. Španija bo zgubila svoje amerikanske kolonije in bržkone se bodo vsled te vojske tudi njene azijatske posestva zdatno skrčila. Da se bode ta vojska končala s porazom španjskih vojnih čet — o tem pač ni nihče dvomil, dabodopa Amerikam pri tej priliki imeli tako lahko nalogo, tega se pa tudi ni nobeden nadejal — tudi tukaj v Ameriki ne. Sijajna zmaga amerikanskih vojnih sil na morji in na suhem, je postavila Zjed. država v prvo vrsto svetovnih velevlad in doslej bode Evropa z Ameriko računiti morala ne le oziroma narodno-gospodarskih stvari, ampak tudi pri vseh svetovnih političnih vprašanjih. Ko je predsednik Mac Kinley napovedal vojsko, je cela Evropa ta korak ostro obsojevala — ker zdelo se je vsem, da je pravica na strani Španije. Predsednik Zjed. držav ni nikako radovoljno osode-polni ,ultimatum" v Madrid poslal. On in njegov kabine; so bili odločno zoper tako ostro postopanje. Mac Kinlev je časti vreden poštenjak, resnega značaja in treznega razsojevanja. Kot nekdanji vojak, kateri je v Zvezni vojni (1861—1865) služil kot višji častnik z največjo hrabrostjo in odličnostjo, je vedel, kako hudo vsako ljudstvo trpi, katerega nemila osoda zažene v vojskovanje. Evropejcem se torej more čudno zdeti, da je pod takimi razmerami vendar-le ta vojna izbruhnila. V Ameriki imenujemo predsednika „first servant of the people* to je: „prvi slažabnik ljudstva." Da je to istina v pravem pomenu besede, to se je pri kubanskem vprašanji zopet očividno pokazalo. Ko je v Havanski ladjostaji amerik. Vojna ladija „Mainea razstreljena šla dnom morja in ž njo 270 amerikanskih nnrnarjev, onda je po vseh Z;ed. drživah počil glas neizrečenega črta do vsega, kar je španjsko in geslo: nRemember the Maine!" (spominjaj se Maine) je postal vojni krik celega amerik. naroda. Ustanek na otoku Kuba je že trajal tri leta. Pač celi svet zna, da Španjci so znali podjarmiti v novo iz- najdenih deželah divjake, zapisala je pa tudi zgodovina, da oni niso bili nikjer vspešni kolonizatorji in civiliza- torji. Te dežele so jim le služile v to, da so tje pošiljali domače odlične dostojnike, kateri so s silovito roko in krutim srcom drli podvržence v svojo korist. Verovati moramo torej, da je bila zadnja revolucija — kakor vse prejšnje — na Kubi popolno opravičena. Upor kubanskih domoljubov proti španjskim nasilstvu bi pač ne mogel tako dolgo trajati, ako ne bi bil od straneh podpiran, katere so imele svoj sedež v Zjed. državah. V New-Jorku je kubanska nJunta" organizovala ekspedicije, katere so dovažale kubanskim ustašom streljivo, orožje itd. Denar za to so prispevali večinoma Amerikani, kateri so simpotovali s tlačenim ljudstvom, borečim se za zlato svobodo. Da pa to sočutje ni bilo povsem platonično, ampak v velikim zmerji prav egoistično — to je tukaj dobro znano. Mnogo amerikanskih kapitalistov in društev ima na Kubi kupčijske in industrijalne interese; te stranke so na vse kriplje delovale, da se otok Kuba pridobi k Zjed. državam. Država v Washingtoni je oziroma teh „Filibuster Expeditionsa večjidelj trdo zatisnila oči. Španska vlada je večkrat protestovala glede te malomarnosti in flagrant-nim prestopkom neutralnosti — pa to je le male ali bolje nič izdalo. Lepa, plodna ali na rudah bogata, tako blizo Zjed. držav ležeča Kuba je pa že več kot sto let bodla amerikanske državnike v oči. Tako je stvar stala predenj je meseca februvarija t. 1. podmorska bomba poknila, ter pokopala 270 amerikanskih mornarjev v mokrem grobu med razpoklim jeklom ponosno vojne ladije „ Maine.u O začetku leta so diplomatične razmere med Zjed. državam in Španijo tako napete postale, da je amerik. vlada sklenila, eno vojno ladijo v havansko luko poslati, katera bi imela nalogo varovati v Havani stanujoče amerikanske državljane, ako bi strast Španjcev vskipela in bi oni pretili življenja Amerikanov. \ Kdo je uničil ladijo? Amerikanska komisija, katero je predsednik poslal na lice grozovite nesreče in katerej 417 je delala z pomočjo potapljalcev, je izrekla odločno mnenje, da je eksplozivna moč jekleno sklepje ladje zadela od zunaj. Tudi španjska komisija je iskala po uzroku eksplozije in slednjič je izrekla mnenje, da se to ne more določiti. Državniki v Washingtoni so celo stvar jako mirno in pravilno obravnavali in zadovoljni bi bili, ako bi španjska vlada povrnila škodo, katere so Zjed. države na blagu in življenji trpele pri tej nesreči. Vlada je španjskim ha-vanskim ladjostojnim uradnikom krivdo dajala, da so oni določili kraj, kjer ima „Maine" sidrovati, da so oni p) jih brez skrbnosti krivi pogina te ladije in da je torej jih vlada dolžna škodo povrniti. V Zjedinjnih državah je bil vsak moralno prepričan, da je „Mainea potopila hudobna roka, akoravno se ni španjski vladi očitalo, da je ona — dala povelje osode-polno bombo sprožiti. Da je bila luka havanska polna podmorskih bomb in to je torpedov je gotova stvar in prav zelo je mogoče, da je kaki častnik ali tudi nižje vrste vojak nečuvano pritisnil na električno žico, katera je vezala dotično bombo s suho zemljo. Amerikansko ljudstvo je bilo razjareno do skrajnosti in ko Španija ni hotela oziroma „Mainea nobene odgovornosti prevzeti, je Mac Kinley nehal pritisku javnega splošnega mnenja, ter je napovedal vojsko. Ako st obrnemo na vojne moči Zjed. držav v začetku vojske, moramo reči, da so bile jako nedostatne. Stalna armada šteje tukaj samo 25 tisoč vojakov, kar pri tukajšnih razmerah v mirnem času popolno zadostuje. Ta vojna moč obstoji iz prostovoljcev, kateri se zavežejo, 4obo petih let služiti. Prostaki dobivajo 14 do 18 dolarjev (35 do 45 goldinarjev) na mesec, hrano imajo izvrstno, prav gosposko. Službovanje pa ni prijetno, vež-bati in delati pri uterjevanj posadek morajo neprenehoma. Glavna naloga jim je čuvati nad Indijanci, da ti z orožjem v roki ne plenijo in morijo bele naseljence, živeče blizo indijanskih reservacij. Ti vojaki se morajo prištevati med narbolje vojake na sveti, kar se tiče izurjenja v vojaških vajah in trde discipline. Ker ima stric sam dosti denarja za streljivo, so njegovi vojaki jako pridno vadijo v streljanji in oni so v tem oziru morebiti nar-boljši med vsemi svetovnimi armadi. Kakih 8000 je črnih vojakov in oni so zopet v tej vojski pokazali, da se zamorec zam biti kot sam peklenček. (Dalje sledi.) 426 Amerikanske zanimivosti. (Piše Aleksander To man.) Chicago, meseca septembra 1898. (Konec.) V Ameriki imamo dalje aMilittiaa, to je vojaštvo, sestavljene iz državljanov. Kdor ima časa in denarja dovolj, lahko pristopi k miličnim vojakom, v katerih se oficirji volijo med udi polka. Poglavitna naloga te militacije je, da pri slavnostnih priložnostih ponosno paradira v finih uniformah, ter na ta način povikšuje komedijo na temu svetu. Na te vojake se pač nikdo ni zanesti mogel, toliko so bili pa vendar v prid, da so njih vojašnice služile kot zbirališča prostovoljcev, katere je predsednik poklical v začetku vojske. Kot nadpoveljnik cele vojske je predsednik sklical 250 tisoč mož. Privreli so mlsdi prostovoljci kot toča in v malo dneh je bilo število napolnjeno. Tudi milijon bi se jih bilo oglasilo, ako bi bilo treba. Amerikani so jako bojevitega duha in ni boljšega materijala na svetu za vojake kakor so oni. Oni so rojeni „fightersa (izgov. fajters) po domače: pretepovalci. Ako se Amerikanu zdi potrebno, (velikokrat pa tudi nepotrebno) kar pesti po boksarsko nastavi in vdriha, da je le kaj, nemeneč se koliko mu jih je nasproti. Pri tej priložnosti razvija živahnost in spretnost života, da se je kar čuditi. Po bliskovo se umakne udarcem in ko bi trenil, udrihne pest med očesi ali na čeljust nasprotnika. Vidi se večkrat na ulici ko mladi frkolini zavišejo rokava, ter se postavijo drug proti druzemu s pretečimi pesti. Enaki mladim petelinčkom skačeta borilca drug v druzega. Kmalo se pokaže kri na razjarjenih obrazih, pa prej temu ni konca, dokler jeden popolno ne upeha. Premagani dečko pa nikdar ne opusti pri odhodu zaklicati zmagovalcu: „Weil, next tirna d'l give it to you!u (Čakaj prihodnjič ti bom pa jaz dal.) Množica, katera se hitro nabere okolo mladih borilcev, nikdar ne ustavi tacega pretepa. Mirno, z narvečjem zanimanjem stoje gledalci okoli — le če kdo borilcev skuša nasprotnika udariti na način, kateri je proti boksarskim pravilom, le potem ga posvare gledalci, da to ni „fairu (pošteno). Ako se slučajno nahaja blizo kaki policaj, se on obrne proti drugi strani, po strani pa skli radovetno kdo bo zmagal. „The manly art of seJfdefense" (moško umetnost hranitve samega sebe) kakor tukaj „boxingM imenujejo, je v velikem imenu v Ameriki. Narbolj spretni strokov« njaki te »umetnosti" (!) zaslužijo na sto tisoče dolarjev, narod jih čisla kot junake in vije jim vence. Moška mladina se uri v raznih telovadnih igrah, ka tere so včasih prav brutalnega značaja (n. pr. iootball.) Se ženske so začele take igre med seboj vpeljavati. Kje bo sploh „the new womana (nova ženska) končala po-snemovati moški spol — to le Bog zna! Da ta splošni športni duh naroda ne vpljiva posebno pospeševalno na raz vitek nežnejih čutil, to je ža-libog le preresnično. Da pa tako vzgojeno ljudstvo ume krepko braniti svojo domovino in svoje pravice, da vsak pojedinec tacega ljudstva v kritičnih nevarnostnih zna smrti brezplašno nasproti postaviti se — to je pa tudi resnica in ne da se tajiti, da je telesni „sportu jako važnega pomena v narodnem oziru. Amerikanskega naroda osodo ne bodo nikdar določevali evropejški „koncerti" ondotnih vlad. Tak narod gre svojo pot in poruši vsako moč, katera [bi ga v tem ovirala. Morebiti bodemo imeli priliko to opazovati pri priložnosti komisije, katera se bo v Parizu sešla, da sklene konečne mirovne pogoje med Zjed. državami in Španijo. Telovadne spretnosti so amerik. prostovoljcem jako dobro služile v vojski s Španijo. V 6 tednih so bili toliko izurjeni, da so pogumno, prav po amerikansko energično, poprijeli sovražnika, kjer so nanj naleteli. Španjska obče priznana hrabrost ni bila kos brezobzirno silovitim napadom Amerikanov. Razume se, da se tako samostojno izrejeni ljudje, kakor so Amerikani, ne dajo v 6. ali 8. tednih privaditi na vojaško disciplino, katera v bitkah šteje nič manj ko pogumnost. Pa tudi v tem oziru so se dobro obnesli — pravi se pa, da so pri El Caney blizo Santiago, kjer se je osoda tega utrjenega mesta in luke določila, amerik. vojaki kar na svojo roko, brez višjega povelja, prijel, in pobili Španjce. Španjski vojaki so dokazali, da so hrabri, neustrašeni, da brez pomisleka ubogajo svoje častnike, veleče jim iti v gotovo smrt — pa vidilo se je, da bojeviti ogenj v neprestanem ognju kmalu ugasne. Amerikani so pa pokazali, da v takih prilikah ne jenjajo, da z zagriznjeno vstrajnostjo — prav ko „buildoga — silijo naprej, dokler ne dosežejo svojega cilja. Bitke pri Siboney so se tudi udeležili tako zvani „Rongh Ridero" (irg. rof rajdero.) V slovenščini bi to pomenilo naravno jahajoče jezdece — izvrstne konjike kateri jašejo kakor jim je prirojeno. Ogerski Čikoži, ruski kozaki bi se mogli šteti med te vrste konjike. »Rongh Ridero" so bilo pač čudno namešani polk jezdecev. Na pol divji sinovi neizmernih „prairie" (izg. preri), visoki, tanki, zarujavelih lic, dolgih kodrastih las in bistrih očes, kateri ljubijo najbolj divjati po zahodnih planjavah kot pastirjine številnih govednih in konjskih čred, katerih narhujši sovražnik je Indijanec, ker puška teh pastirjev zadene vedno tje, kamor je namerjena — to so bili prostovoljci, kateri so deloma sestavljali ta poljk. Druga polovica tega polka pa so bili mestni gizdalini miljonarjev sinovi, kateri so tudi hoteli pokazati, 427 da Yankee-ta bogastvo ne omehkuči tako, da bi se bal težav in nevarnosti vojske. Amerikanski bogatini so pokazali sploh v tej vojski,