76
Mara Gr.: V tihi noči.
zavrtelo v glavi — in bil sem v nevarnosti, da se mi izpoddrsne ob robu ter da zdrknem v zevajoče brezno —• v svojo dušo . . . Ves svet se mi je priskutil, zdel se mi je velika šala, in sicer še povrhu prav neotesana, neumna šala . . . Kakor propadejo najboljši glediški igralci najlaže, srednje vrste umetniki pa se prav lahko prerinejo do uspehov:   tako  se   mi je  zdelo,   da  tudi jaz   zdajinzdaj omahnem v
v
svoji igri ... Ze se mi je vsiljevala misel: kaj je boljše — jesti, piti in životariti — ali pa   se pogrezniti v nič ... v nirvano! . .«
Profesor Marcel Mozgovrt je povesil za nekaj hipov glavo, kakor store navadno ljudje, ki se zamaknejo v samega sebe. Pa ne, da bi bila to žalost: tudi kadar gledamo pretresljivo tragedijo, lijo nam solze ginjenosti, toda ta ginjenost je naša slast, gorak dež v silni suši.
Dr. Smetana pa se je zagugal v svojem rocking-chairru ter de-klamoval: »To be or not to be, that is the question! .. Ej, Hamlet se je zaman mučil s svojim »biti ali ne biti«, in tudi jaz in ti ne rešiva te zagonetke.  Ne pozvedujmo, kaj neki piše Stvarnik v knjigo! . .«
Iz salona je odmevalo enakomerno cepetanje plesalcev, šumela svilena   obleka   in  gospica   pl.   Jelenova  je v enoličnem  mezzofortu
v
drevila v nekoliko prenaglem tempu Glinkovo »Zizen za carja«.
Po glavi Mozgovrtovi pa je zvenela sferna godba in menjavale
so se dolge vrste pisanih slik . . . Gledal jih je z zanimanjem, kakor
bi stal   v  panoptiku  — in molčal je gigantske  resnice in   duhovite
misli.
(Dalje prihodnjič.)
V tihi noči.
jDreskrbno, ljubček, snivaj . . . v kabini duh je moj!
¦
Naj ziblje rahlo morje te v sladkem snu nocoj!
Privabi v snu si čolnič —                Z nasmeškom snivaj, dragec,
v čolniču ti in jaz . . .                      o dneh in o nočeh,
midva najboljše volje ...                 ki so ti bile svete — — —
nikdo ne ve za nas!                          kot so nekterim greh . . .
Mara Gr.