Jadwiga Zieniukowa
Varšava
KAŠUBŠCINA
V LUCI JEZIKOSLOVNIH RAZISKAV
Kašubščina je ena od petih velikih narečnih skupin* današnjega strnjenega poljskega jezikovnega (narečnega) ozemlja.^ Ponekod v znanstveni literaturi srečujemo tudi termin kašubski dialekti; ta je pri podrobnejših raziskavah kašubščine potreben zaradi precejšnje notranje diferenciranosti' kašub-ske narečne skupine.
Kašubščina obstaja na obrobju poljskega jezikovno-narečnega območja. Nekoč je bila eden izmed veznih členov v lehitski jezikovni skupini, ki je pokrivala ozemlje od poljsko govorečega teritorija na vzhodu preko pomorskih dialektov do polabsko govorečega ozemlja (polabščina je izumrla v 18. stoletju) na zahodnem bregu Labe.^
Za povprečnega Poljaka je kašubski dialekt, posebej severni (nekateri ga imenujejo kar kašubski jezik), precej »eksotičen«, saj je zlasti pri hitri govorici
^ K. Dejna: Ile mamy dialektöw polskich? — Rozprawy Komisji JQzykowej LTN, 1968, 5—40.
' strnjeno narečno območje ne zajema novih narečij, ki so nastala v zadnjih desetletjih zaradi migracije
piebivalstva.
' Prim. temeljna jezikoslovna dela, posvećena kašuliščini: F. Lorentz, Gramatyka pomorska. Poznart 1927— 1937, tudi '1.—3. del, Wroclaw 1958—1962; Atlas JQzykowy kaszubszczyzny i dialektöw s^sieđnich. IzdeJ.ll pod vodstvom Z. Stieberja Zespöl Zakladu Slowianoznanstwa PAN (uvodni zvezek in zvezki 1—6; od 7 zv. naprej pod vodstvom H. Popowske-Taborske. Wroclaw, 1964—; publikacija še ni končana, doslej izšlo 10 zvezkov; v tekstu je publikacija označena s kratico AJK}.
* Npr. T. Lehr-Splawinski, O dawnych narzeczach Slowian Pomorza Zachodnicgo i ziem przyleglych. V zborniku Konferencja pomorska 1954. Prace iQzykoznawcze. Warszawa 1956, 21—36. — Z. Stieber, Stosunek kaszubszczyeny do dialektöw Polski ladowej. Prav tam. Prim. tudi v: Vorträge auf der Berliner Slavisten tagung. Berlin 1956. 57—67.
2
zaradi nekaterih fonetičnih posebnosti ljudem z drugih poljskih področij težko umljiv. Značilne zanj so predvsem naslednje posebnosti:
1. Ohranitev nekaterih arhaizmov, npr. severozahodno kašubsko varna (ob severno kašubskem in poljskem v r o n a , slov. vrana);
2. rezultati nekdanjih kašubskih fonetičnih sprememb, npr. prehod ? v {_ in poznejša denazalizacija (prim. kaš. ksiz, polj. ksiqdz, slov. duhovnik; kaš. cic, polj. ciqc, slov. rezati); otrditev soglasnikov tipa s' (kaš. sostra, polj. šoštra < siostra, slov. sestra);
3. doslednejša izpeljava nekaterih jezikovnih procesov (prim. niže);
4. izključno kašubske inovacije, npr. prehod k g v č, ž (prim. kaš. ćij, polj. kij, kaš. noži, polj. nogi; prim. tudi spodaj).'
Tudi v Sloveniji dobro znani poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay je kašubščino označil kot »plus polonais que le polonais meme« (= bolj poljsko od same poljščine). Takšno oznako je kašubski dialekt nedvomno dobil zaradi svojega do konca izpeljanega prehoda kvantitativnih samoglasniških razlik v kvalitativne (proces je zajel poljščino v 16. stoletju).
V knjižni poljščini pa tudi v večini narečij so se nekdanji dolgi a o e zožili, prešli v d o e, dolgi i, y in u pa so se po skrajšanju zlili s samoglasniki, ki so nastali iz ustreznih kratkih samoglasnikov. V kašubščini do takšnega zlitja ni prišlo, ker so tukaj kratki i, y in u v nekaterih položajih doživeli kvalitetno spremembo in prešli v tako imenovani kašubski sva, samoglasnik, ki v različnih govorih zveni različno, v glavnem pa je podoben glasu e (navadno ga označujemo z ? ali e).* Čeprav je z zgodovinskega stališča to skupen poljsko-kašubski jezikovni proces, ki se razlikuje le v podrobnostih, nam današnje kašubske besede ssvi, raba (nom. pl.), saxi zvene tuje, če jih primerjamo s poljskimi šivy, ryby, suxy (slov. siv, ribe, suh).
Posebnost kašubščine so tudi nove kvalitetne spremembe naslednic nekdanjega dolgega a (prim. trava — tröva — treva, polj. travma, slov. trava),'' ki jih drugi poljski dialekti ne poznajo.
Tudi na področju leksike se kašubski dialekt v marsičem razlikuje od današnjega poljskega knjižnega jezika.^ Deloma so te razlike izid drugačne materialne kulture in etnografskih posebnosti tega območja, deloma pa tudi ohranitve nekaterih arhaizmov (prim. severovzhodno kašubsko klobuk, st. polj. klobuk, dan. polj. kapelusz za slov. klobuk).
Treba je opozoriti, da najdemo v kašubščini tudi nekatere leksikalne elemente, ki jo povezujejo z južnoslovanskimi jeziki in tudi s slovenščino«, npr. kaš. cexlac
' p. Smoczyrtski, W sprawie k—g na Kaszubach i w zachodnych dialektach pćinocnopolskich. — Studia z Filologu Polskiej i Slowiartskiej. 1958, 61—79.
' Podrobno v knjigi H. Popowske-Taborske, Centralne zagadnienie wokalizmu kaszubskiego. Kaszubska zmiana Q > i oraz i y u > a. Wroclaw 1961.
' K Siatkowski. Geografia kontynuantöv d w kaszubszczyznie na podstawie dawniejszych opracowaii. SFPS 1965. Str. 407—413. — J. Siatkowski, Zröznicowanie terytorialne Kaszub w zakresie a šciešnionego. Slavia, 1962, Praha, 441—452.
" O ostalih fonetičnih lastnostih, ki povezujejo kašubščino s poljščino, ali pa jo od nje ločujejo, piše tudi Z. TopoliriskQ, Kaszubi i kaszubszczyzna w dzisiejszej Polsce. — L§topis Instituta za serbski iudospyt. Budysin, Rjad A, čislo 7, 1960, 85—99.
¦ Prim. J. Zieniukowa, Kašubsko bblgarskj leksikalni usporedici. — Ezik i literatura. Sofija, 1961, 59—50
3
(v polj. pravopisu czechUč — čistiti, strgati zelenjavo), slov. čeh(lj)ati, kaš. iterativ cexlöc (polj. pravopis: czechlač); kaš. v jedno (polj. zawsze) in slov. vedno; prim. tudi kaš. retk (s sufiksom -k ^ -ek) s pomenom polj. cypel in slov. it s širšim, starejšim pomenom konica, konec. Zveze, in to morda ne zgolj leksikalne, med kašubščino in slovenščino, še niso raziskane. Zdi se, da bi primerjalne raziskave, pri katerih bi morali tehtno upoštevati tudi slovenska narečja, lahko dale zanimive rezultate.
Leksikalne pa tudi morfološke razlike med kašubskim narečjem in poljščino pa se opazno zmanjšajo, kakor hitro pri proučevanju upoštevamo poleg knjižnega jezika tudi severna in zahodna poljska narečja.*"
Strnjeno področje kašubskega narečja je danes razmeroma majhno, razprostira se v pasu od Baltskega morja preko Gdanskega vojvodstva ter bližnjih delov sosednjih vojvodstev." V preteklosti je to področje segalo še dlje na zahod, vendar je bilo zaradi političnih okoliščin dolga stoletja prepuščeno vplivom germanizacije. Sledovi izumrlih zahodnih kašubskih govorov so se med drugim ohranili v toponomastiki Košalinskega vojvodstva.
V našem času, po drugi svetovni vojni, so izginili ostanki severozahodne kašub-ske veje (v širšem pomenu besede), dialekta Slovincev, ki so prebivali v bližini jezer Leba in Gardno. Se v začetku našega stoletja sta dva znanstvenika (F. Lorentz in M. Rudnički) zbrala tam, in to neodvisno drug od drugega, bogato jezikovno gradivo, ki jima je omogočilo proučiti besedišče in slovnico tega dialekta.>' Povojne raziskave so uspele najti le še zadnji stadij izumiranja omenjenega dialekta.*^
2e iz zgornjega bežnega pregleda je razvidno, da je jezikovna problematika, povezana s kašubščino, zelo bogata. Zato ni nič čudnega če so se za narečje raziskovalci že dolgo zanimali (od prve polovice 19. stol.). Literatura s tega področja je tako obširna, da bi tudi obravnava, ki bi se omejila celo le na najvažnejša dela, znatno presegla okvir informativnega članka, kot je naš. Dela, ki so nastala v obdobju med 19. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja (natančneje do 1956), sva z E. Kamiiisko izčrpno prikazali v razpravi Z historii badan nad.
Prim. o tem v naslednjih publikacijah: Z. Stieber, Stosunek kaszubszczyzny do dialektöw Polski Igdowej (prim. op. 4), dalje AJK (op. 3), publikacije pod op. 30 ter številne članke K. Handke, H. Popowske-Taborske, J. Majowe, E. Rzetelske-Feleszko, E. Wrociawske, J. Zieniukowe, M. Korytkowske, objavljene v SFPS 1967—1973.
^^ Podrobneje o tem v AJK, uvodni zvezek; Z. Topolirtska, Aktualny zasiQg zwartego obszaru dialektöw kaszubskich. Rocznik Gdanski, 1956/57, 393—399 ter zemljevid; Z. Topolirtska, Zwarty zasiQg dialekt.V.v kaszubskich w swietle najnowszych badan dialektologicznych. — Prav tam, 1958/1959 (natisnjeno 1960), 319—324   Gl. še op. 8.
Prim. E. Kamitiska-Rzetelska, Kaszubsko-slowiriskie cechy gwarowe w nazwach terenowych i miejsco-wich powiatu siupskiego. —¦ Rozprawy Komisji JQzykowej LTN, 10 zv., 1964, 23—40; E. Rzetelska-Feleszko, Dawne slowiariskie dialekty wojewodztwa koszalinskiego. Najstarsze zmiany fonetyczne. Wroclaw 1973. Prim. še druga dela iste avtorice in dela H. Popowske-Taborske (op. 31).
" F. Lorentz, Slovinzische Grammatik. St. Petersburg 1903, Slovinzisches Wörterbuch I—II, St. Petersburg 1908, 1912; M. Rudnički, Przyczynki do gramatyki i slownika narzecza slowinskiego. Materialy i Prace Komisji J^zikowej PAU, 6. zv. 1913, 1—245.
'* Ta problem je večstransko osvetljen v knjigi Slowirtcy, ich jQzyk i folklor. Wroclaw 1961. Prim. še Z. Sobierajski, Relikty gwary Slowiricöw nad jeziorem Gardno w wojewodztwie koszalinskim.. Slavia Occidentalis, 1967, 167—184; isti avtor in S. Gontarczyk, Relikty slownictwa kaszubskiego ze wsi Zarnow-ska nad jeziorem Lebsko. Slavia Occidentalis, 1968, 245—256.
gwaiami kaszubskimi.^^ Precej dragocenih podatkov o povojnih delih (do 1965) vsebuje tudi članek H. Gömowicza OsiqgniQcia oraz postulaty badawcze w zakresie dialektologii i onomastyki na Pomorzu (1945—lOöS).*«
Ta članek naj prikaže le glavne raziskovalne smeri nekoč in danes, poda najvažnejše rezultate raziskav ter opozori na sodobna raziskovalna središča. Zato tudi ni opremljen s popolno bibliografijo in le nakazuje imena nekaterih avtorjev, ki so se s kašubščino podrobneje ukvarjali.
*
Za kašubščino so se razen poljskih raziskovalcev (tudi nekaterih Kašubov) zanimali še ruski in nemški; ruski zlasti v začetni fazi. Prve raziskave so dale zbirke besedja, npr. dragoceno delo A. Hilferdinga (Gilferdinga)" ter slovarje: G. Po-blockega, L. Biskupskega, S. Ramulta in F. Lorentza (prim. op. 13). — Kmalu so začeli tiskati slovnice in monografije posameznih kašubskih govorov. Pri tem je nujno omeniti F. Genovo,G. Bronischa,*' J. Mikkolo,^" K. Nitscha^S predvsem pa F. Lorentza (glede najvažnejših del prim. op. 3—13) ter M. Rudnickega (prim. op. 13).
Od konca 19. stoletja se raziskovalci ukvarjajo s kašubskim naglasom, ki se razlikuje od tistega v knjižni poljščini (slednji je ustaljen na predzadnjem zlogu), pa tudi od mesta naglasa v drugih poljskih narečjih. Na severu kašubskega območja je naglas
1. premičen, t. j. v različnih slovničnih oblikah je na različnih morfemih (npr. pr'osil 3. ed, pret. m. — pros'ala 3. ed. pret. ž., slov. prosil, prosila);
2. svoboden, t. j., da ni vezan na določen zlog v besedi (npr. sav'i prid., slov. siv; top'orki im. mn., top'orišče, slov. toporišče).
V južni kašubščini je poudarjen prvi zlog v besedi (npr. s'ivi, slov. siv; zvj'er-čadlo, slov. zrcalo). Rezultate pomembnih raziskav s tega področja je v razpravi Studia nad akcentem pomorskim^^ objavil T. Lehr-Splawinski. Odnos med slovinsko in praslovansko akcentuacijo je raziskal J. Kurilowicz^^, sedanje stanje kašubskega akcenta pa Z. Topolinska.^*
E. Kaminska, J. Palkowska, Z historii badan nad gwarami kaszubskirai. Gdansk 1958 53; isto v Rocznik Gdanski 1956/57 (J. Palkowska je kasnejša Zieniukowa, avtorica tega članka).
" Rocznik Gdanski, 1965, 5—34.
" A. Hilferding, Ostatki Slavjan na južnom beregu Baltijskogo moria. Petersburg 1862 (še teksti, opombe o jeziku, etnografski opis).
F. Cenowa (tudi Ceynowa), Zares do graramatikj kasebsko-slowjenskje möve. Poznart 1879; ista av., Skörb kaszebsko-slovjanskje move . . . Swiecie 1866, 1868; P. Smoczynski, Zmiany jQzykowe w rodzinnej wsi Cenowy. JQzyk Polski, 1954   242—249.
" G. Bronisch, Kaschubische Dialektstudien I. Leipzig 1896.
J. Mikkola, K izučeniju kašubskih govorov . . . Izvestija Imperatorskoj Akademii Nauk, 1897.
K. Nitsch, Studia Kaszubskie: Gwara luzirtska. — Materiaiy i Prace Komisji JQzykowej PAU I, 1904, 221—273; K. Nitsch, Dialekty polskie Prus Zachodnich. Prav tam, 3. zv., 1907, 101—284   305—395. Ponatis v knjigi, K. Nitsch, Wybör pism polonistycznych HI. Wroctaw 1954. « Materialy i Prace ... VI, 1913, 259—450, tudi kasnejša dela istega avtorja.
J. Kurylowicz, Akcentuacja slowiliska (pomorska). Rocznik Slawistyczny, 1952, 1—18. Prim. tudi drug« dela istega avtorja.
" z. Topolinska, Stosunki iloczasowe polsko-pomorskie. Wroclaw 1964.
5
Nekatera starejša dela še omenjajo staro kvantiteto, ki je bila ohranjena v severni kašubščini. Zadnji je o tem poročal Z. Stieber v publikaciji Zagadnienia iloczasu kaszubskiego,25 kjer ugotavlja, da okoli leta 1900 kvantiteta v kašubščini ni imela fonološke vrednosti. Kako delujejo nekdanje kvantitetne opozicije (današnje opozicije med naslednicami dolgih in kratkih samoglasnikov) v današnjem kašubskem jezikovnem sistemu, razlaga delo Z. Topolinske.^*
Od kar se je začelo zanimanje za kašubščino, so se raziskovalci ukvarjali največ z njenim razmerjem do poljščine in drugih slovanskih jezikov. Ob tem problemu se je razvilo precej diskusij, pa tudi ostrih polemik. Mnenja o tesni povezanosti z ruščino, ki izvirajo iz druge polovice 19. stoletja, so se pri tem kmalu izkazala kot zabloda. Potem sta nekaj časa obstajala dva nasprotna pogleda na položaj kašubščine:
1. teorija o njeni jezikovni samostojnosti (zagovorniki med drugimi Cenowa, Ramult, Lorentz v zgodnejših delih);
2. teorija o pripadnosti kašubščine poljskim dialektom (Poblocki, J. Karlowicz, A. Brückner).
Končno je v slavistiki obveljala teorija, po kateri je kašubščina vezni člen (najbližji poljščini) v lehitski skupini (prim. o tej skupini na začetku članka). Med številnimi zagovorniki te teorije je treba omeniti A. Hilferdinga, A. Schleicherja, J. Badouina de Courtenaya (v drugi fazi), K. Nitscha (njegovo stališče je odločilno vplivalo na ustalitev te teorije), J. Rozwadowskega, T. Lehra-Splawinskega in Z. Stieberja, ki je omenjeno naziranje sodobne je prikazal in ga obogatil z novimi dokazi (prim. op. 9). Vsi jezikovni argumenti iz tega razpravljanja so skoraj brez izjeme temeljili na fonetičnih pojavih.^^
Najnovejša proučevanja kašubščine in njenega odnosa do poljskih govorov in knjižnega jezika so prinesla mimo del s področja fonetike in fonologije^^ tudi publikacijo o leksikf"^* in morfologiji.^" To so predvsem Atlas j^zykowy kaszubszczyzny i dialektov/ sqsiednich (prim. op. 3) te druge publikacije sedanjih (K. Handke, M. Korytkowska, J. Majowa, H. Popowska-Taborska, E. Wroclaw-ska, J. Zieniukowa) in nekdanjih avtorjev tega atlasa (E. Rzetelska-Feleszko, Z. Topolinska). V istem krogu so nastala tudi dela, ki obravnavajo razmerje
" Sprawozdania PAU LI, 1950 (tisk. 1951), 503—508.
z. Topoliriska, Stosunki . . . (gl. op. 24J. " Diskusija o razmerju med kašubščino in poljščino je tukaj prikazana le v glavnih potezah. Podrobnosti gl. v delu, navedenem v op. 15.
'« Prim. Z. Stieber, Historiczna i wspolczesna fonologia j^zyka polskiego, Warszawa 1966 (o kašubščini 83—86)r Z. Topolinska, Teksty gwarowe Poludniowokaszubskie z Komentarzem fonologicznym. SFPS 1967, 115— 141; Z. Topolillska, Teksty gwarowe Srodkowokaszubskie z komentarzem fonologicznym. SFPS 1967, 87—125; Teksty gwarowe pölnocnokaszubskie z komentarzem fonologisznym. SFPS 1969, 67—93 in druge publikacije iste avtorice; K. Handke, Kaszubsko-slowinskie protetyczne v- pred nagtosowym j- oraz i-. SFPS 1972, 95—99; prim. še op. 7.
2» K. Handke, Z problematyki kaszubskich zasi?g6w leksykalnych. SFPS 1970, 109—123. Skupina avtorjev, Leksykalna problematyka obszaru obj^tego ankietg. AJK. Suplement do zeszytow I—IV. Wroclaw 1969. 7-36 (tu je navedena tudi predmetna literatura); prim. še op. 10.
K. Handke, K. Popowska-Taborska, Slowotwörze zroznicowanie kaszubszczizny i dialektöw sgsiednych (zemljevidom). SFPS, 1972, 109—114; J. Majowa, Z problematyki kaszubskich przymiotniköw. Prav tam, 115—120; H. Popowska-Taborska. Pölnocnokaszubskie zaimki i przystöwki pytajne wzmocnione partykulq —¦ ž (e). Prav tam, 121—124; J. Zieniukowa, Kategoria mQskoosobowosci w dialektach kaszubskich. Prav tam, 85—96.

med kašubščino in drugimi slovanskimi jeziki." Sodobne raziskave potrjujejo teorijo o zgodovinski pripadnosti kašubščine lehitski skupini in njenem značaju prehodnega dialekta med skrajnim vzhodnim in zahodnim koncem te jezikovne skupine. Po drugi strani pa kažejo na nekdanje in sedanje zveze s knjižno poljščino in poljskimi govori, zveze, ki segajo globoko v strukturo jezika.^^ Zato ni protislovna trditev, da je kašubščina vezni člen v skupini lehitskih jezikov in predstavlja del poljskega jezikovnega območja.'*
*
S sodobnimi raziskavami kašubščine se na Poljskem'* ukvarjata v glavnem dve središči: v Varšavi Zaklad Slowianoznawstwa PAN, kjer deluje Pracownia ?^-zykow Lechickich i Luzyckich pod vodstvom H. Taborske, v Gdansku Instytut Filologu Polskiej Uniwersytetu Gdanskiego. Teoretična osnova raziskav v obeh središčih izhaja iz jezikoslovne šole prof. Stieberja.'" Raziskovalci v omenjenih središčih in zunaj njih nadaljujejo že prej začete smeri (prim. zgoraj), nekateri pa odpirajo tudi nova področja.
Novost so raziskave s področja lingvistične geografije in sistematično proučevanje morfologije s pomočjo novih metod (varšavsko središče).'^ Dosežek zadnjih let so tudi sodobne raziskave iz onomastike, ki jih v širokem obsegu opravlja gdansko središče, kjer deluje tudi Zespol Onomastyczny (onomastična skupina) pod vodstvom H. Görnowicza, onomastične študije pa nastajajo tudi v varšavskem središču. Omembe vredne so še publikacije gdanskih raziskovalcev (med drugimi Görnowicza in Z. Brodzkega) s področja pomorske leksike, zlasti razprave o lastnih imenih (imenih ladij). Velik dosežek na področju leksikografije je delo B. Sychta Slownik gwar kaszubskich na tle kultury ludowej.^^ Slovar je izredno pomemben tako za slovansko jezikoslovje kot za etnografijo in študij folklore.
V povojnem obdobju so izšla zanimiva dela o zgodovini nekaterih kašubskih govorov (Z. Stieber, P. Smoczynski) ter jezika spomenikov, tekstov, ki so sicer pisani v takratnem knjižnem poljskem jeziku, vendar kljub temu vsebujejo nekatere jezikovne posebnosti kašubščine (H. Popowska-Taborska in dr.) Nekatera dela s področja leksike vsebujejo tudi etimološka dognanja.
H. Popowska-Taborska, Dawne podzialy, jQ'.'ykowe zgermanizowanich terenöw zachcdnioslowianskich. — Onomastica, 1968, 142—166; H. Popowska-Taborska, O jednym z najstarszych podzialöw dialektalnych pćlnocno-zachodniej Slowiariszczyzny. Prim. Beiträge zur sorbischen Sprachwissenschaft. Bautzen 1908, 28—32; M. Korytkowska, Kaszubskie formacje z sufiksem -ba. SFPS 1972, 101—105, Gl. tudi op. 9.
Prim. AJK ter op. 29, 30. Prim. še H. Popowska-Taborska, Kaszubskie i staropolskie formacje z suf. -isz i -ysz. SFPS 1972, 107—112; J. Zieniukowa, Kaszubskie pronomina i adverbia z sufiksami -k, -ka, (-ke), -ko, -ki,- -ku. Prav tam, 149—153.
V poljski znanosti se terminu poljski dialekt v zvezi s kašubščino izogibajo; bolj navadna je raba termina »dialekt v severozahodni Poljski« in podobno. S tem se nakazuje nekoliko posebni značaj kašubščine med ostalimi dialekti poljskega jezikovnega območja.
Zaradi skromnega obsega tega članka se omejujem le na Poljsko. Zunaj Poljske pa se s kašubščino veliko ukvarja F. Hinze v Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin (NDR). " O tem piše G. Gornowicz, gl. op. 16.
" AJK (prim. op. 3); prim. tudi članek skupine avtorjev, Zastosowanie geografu lingwistycznej do bć.dal^ siowotworczych. Z polskich studiow slawisticznych. Seria 4. JQzykoznawstvo. Warszawa 1972. 89—100.
" B. Sychta, Slownik gwar kaszubskich na üe kultury ludowej I—V. Wroclaw 1967—1972. VI v tisku.
7