_    313
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
Po § 36. zakona z gne 15 marca 1883, drž. zak. štev. 39, presoja se obseg obrtne pravice po vsebini obrtnega lista Po odstavku 2., § 38. rečenega zakona upravičuje, ako se kdo prijavi za trgovski obrt, omejen na določeno blago ali na določeno vrsto blaga, trgovati le z dotičnim blagom.
Visoko c kr. trgovinsko ministerstvo poslalo je sicer zbornici načrt imenika tistega blaga, katero naj bi obsegalo trgovino s špecerijskim in kolonijalnim blagom. Toda ker ni še definitivne določbe, ne more se ta imenik zmatrati kot določen imenik. V tem imeniku so naslednji proizvodi: špecerijsko in Kolonijalno blago, južno sadje, olje in tolšče, ribe in ribji proizvodi, žitni proizvodi, sadje in semenje, kemijske pomočne tvarine in rudninski proizvodi, smola in kemijski proizvodi, barvilni les, prstene in kemijske barve, sveče, milo, in umivala, pijače in žganje, užitni proizvodi in delikatese, netilno blago.
Ker še, kakor je zgoraj omenjeno, ta imenik ni definitivno določen, to so še starejše določbe merodavne. Po tem in po dozdanjem običaju imajo trgovci z mate-Jjalnim in specirijskim blagom pravico prodajati naslednje proizvode: vse vrste materijalnega in barvnega blaga, kakor: semenje, korenje, zelišča, cvetje, šibe, lubje, listje, gobe, gumi, smolo, trpentin, zemljo, drago in drugo kamenje, biserje, okamnine, rude, rudninske izdelke, kemijske priprave, soli, žganja, esencije, balzame vode, likverje, očiščene, in fine, dišeče kise, limonski sok, različne tolšče, ribjo mast, vosek, med, sveže, posušeno in vkuhano sadje, kovinsko steklo, razstopnik, slonovo kost, moržje zobe, ribjo kost, žuželke, gagkunov puh, piirodoje izdelke, morsko rastlinje itd., kakor tudi dišeče korenje in specirijsko blago, kakor: slador, kavo, čaj, kakao, vanilijo, čokolado, ocukrano sadje, vse vrste dišečega korenja, maslinovo olje, laneno olje, fina tu-zemska in vse vrste inozemske zemlje, drevesno sadje, ribe, sir, rozoljo, vina in pisalno orodje.
Na podstavi te natančne določbe o obrtnem pravu specirijskih trgovcev mora se vprašanje, ali imajo špecerijski trgovci pravico, prodajati tudi vrvarsko in šče-tarsko blago, biče, bičnjake in škafe, zanekati in to tem
bolj, ker spadajo rečeni proizvodi v branjevsko obrt. Le kar se tiče škafov, omenja se, da jih prodaje le malo branjevcev.
Odsek torej predlaga : Slavna zbornica naj pritrdi tej izjavi, katero ima izreči c. kr. okrajnemu glavarstvu v Kočevju. — Predlog je bil sprejet.
Kar se tiče pravic kramarjev, omenja odsek, da je visoko  c. kr. trgovinsko ministerstvo z ukazom   od 29. septembra 1885, št. 31.007, poslalo zbornici v izjavo tudi imenik   tistega   blaga,   katero smejo kramarji prodajati. Po tem   imeniku  spajalo bi v trgovino kramarjev: trakovi, okrajki, čipke, preja, sukanec, kratke in dolge no-govice, gumbi,   igle, kopčice, zapone, svinčniki glavniki, naprstniki, denarnice, listnice, in pisnice,  rokovice, noži, mala zrcala, žeblji, kragulji, kocke, svečnaki,   gladeži, v nedrage   kovine   ukovane   ponarejene   dragotine,   lesene pipe in cevke za smodke« žlice (izimši žlice od drage kovine), ključi in   verižice za ure (takisto od nedrage kovine), trakovi za ure, otročje igrače (od nedrage kovine) mere, zobotrebniki, zre za   potnike in budila, svetilnice, stekleni in voščeni biser, ponarejeno kamenje ; vrhu tega tudi proizvodi, ki jih imajo na prodaj branjevci. Ta imenik posnet je   po   dvornem   dekretu   od   20. febr. 1822. Na Kranjskem   bilo je že, ko je bil izdan ta dvorni dekret, različnih naprav. V Ljubljani nastali so mej  kramarji in trgovci že za vlade  Marije Terezije prepiri radi njih trgovskih   pravic,   kateri   prepir   je konečno utolažila pogodba,   potrjena z dvornim dekretom  od 3. julija   1775. Po tej pogodbi   sestavila  sta se dva imenika blaga, katerih  jeden   obsega   blago, s katerim  izključno   le kramarji, drugi pa proizvode, s katerimi smejo kramarji in trgovci   skupno   trgovati.   Novi prepiri prisili so cesarja Josipa   II.    da  je v kranjskih   mestih   odpravil   razliko mej   trgovci   in  kramarji,   toda  od poslednjih zahtevalo se je izkazalo,   da  so se naučili trgovino, da imajo potrebni   zalog in   da morajo plačevati jednake davke. Po svoboščinah trgovskega stana v Ljubljani (12.   septembra 1799)   plačevali so kramarji,   ki so bili vtelešeni  trgovskemu   stanu,   manjše  pristojbine   za   vzdružbo,   bili so oproščeni   izkazila o učenju   in zalogi   in 11. člen ustanovil je razliko mej trgovci in kramarji, da trgovci vsak v svoji stroki, imajo pravico blago   spadajoče v njih trgovino po  zabojih,   zavojih in centih, v neomenjeni kakovosti prodajati ne samo alla minuta, ampak tudi   pridobiti za prodajo aH' in grosso, kramarji naj pa bi se s tem   zadovoljili,   omisliti   si svoje zaloge le po potrebah male trgovine  ter le na   malo prodajati. Vrhu tega bilo je trgovcem tamkaj le nekaj  malo vrst finejšega in dragocenejšega   blaga,   n. pr.   specirijskim trgovcem: kava, slador,   laško   olje,   fino   koreninje,   barvilno   blago  itd. poleg   faktorije   in   špedicije   izključno izgovorjeno.   Od vseh vrst blaga, katere v svoboščinah  trgovcev niso bile izrecno izgovorjene  trgovcem,   bil je manjši kup obema deloma dovoljen. Ker pa dvorni dekret od 20. februarija 1822 kramarjem tamkaj, kjer bi se mogli izkazati z zakonitimi pravicami za prodajanje še več proizvodov, nego
jim je bilo dovoljeno z niž. av. naredbo od 12. junija 1789, dovoljuje neprestano trgovanje ž njimi, to se vidi iz tega, da so se trgovske pravice Kramarjev na Kranjskem raztezale mnogo dalje, nego v mnogih drugih kro-novinah. Vsak kramar dobil je konečno pravico, da se je smel pečati s trgovino v vsem obsegu, ako se je izkaza), da se je trgovine dobro naučil in da ima potrebno zalogo za trgovca, če tudi je ostal trgovstvu le kot kramar vdružen. (Svoboščina graške iu ljubljanske trgovske družbe)
(Dalje prihodnjič )
314