1504 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 6/2016 vsem razmišljujočim bralcem, pred- vsem pa strokovnjakom in oblikoval- cem politik ponuja slikovit prikaz raz- sežnosti zamujanja in je opomin pred izgubljanjem blaginje v Sloveniji, EU in svetu. Tomaž KRPIČ Maca Jogan Sociologija in seksizem Založba FDV, Ljubljana 2014, 324 strani, 23,00 EUR (ISBN 978-961-235-680-4) Če bi me vprašali, katero knjigo bi vzel s seboj na osamljeni otok s tre- mi palmami v Tihem oceanu, bi bil v hudi zadregi, če bi smel vzeti samo eno. A če bi vas zanimalo, katero so- ciologinjo ali sociologa bi si želel na takšnem otoku imeti za družbo, bi bili hitro deležni odgovora. To bi bi- la Maca Jogan. Njo preprosto moraš imeti rad. Seveda se to lahko zgodi tudi potem, ko ti je nekaj časa celo malo neprijetno ob njenih razlagah in interpretacijah sodobne družbe in kulture. Nekoliko je takšna reakcija pričakovana, saj njene razlage asime- tričnih družbenih odnosov (med spo- loma) posameznika pogosto vržejo iz udobnega dremeža, v katerega so ga zazibali njemu naklonjeni druž- beni odnosi, ki pa za nekatere druge manj priviligirane družbene skupine in posameznike niti približno niso ta- ko zelo ugodni, malce pa zato, ker v današnjem svetu kritična razprava o stvareh in zadevah, ki se dotikajo nas vseh skupaj, pri mnogih ni sprejeta z odprtimi rokami ali pa je preprosto nerazumljena in celo zavračana. A če bi jo označili za »neugodno« sogo- vornico, bi Maca to takoj razumela kot svojevrstno priznanje oziroma kot pokazatelj, da so njene razlage in kritične pripombe vendarle imele ne- kakšen učinek na sogovornika, pa če- prav pri tem niso nujno padle ravno na najbolj plodna tla. To pa je vseka- kor avtoričina lastnost, ki je pri ljudeh vedno bila redka dobrina. Sociologija spolov se mi je, poleg sociologije družine, prostora ali pa na primer sociologije religije, vedno zdela ena izmed najbolje razdelanih in uveljavljenih socioloških razisko- valnih področij v slovenskem prosto- ru. Mislim, da ne more biti dvoma, da je za takšno stanje ena izmed najbolj zaslužnih prav Maca. Od začetka šest- desetih let prejšnjega stoletja, ko se je odločila za študij sociologije, pa vse do danes je bila vedno v prvih »bojnih vrstah«, bodisi glede razis- kovalnih rezultatov in razkrivanja prave narave družbene konstrukcije spolov kakor tudi glede aktivnega zavzemanja za enakopravnejše in pravičnejše odnose med spoloma. Seveda gre tu v prvi vrsti za njen od- por zoper podrejenost žensk v vseh družbenih razredih, poklicih, javnem in zasebnem življenju, v povezavi z različnimi religioznimi praksami, v politiki, znanosti in podobnim. Če je kdo glede tega do sedaj imel morebiti kakšne pomisleke, bi mu jih morala njena zadnja monografija Sociologija in seksizem dokončno razbliniti. Ne gre sicer za besedila, ki bi nastala z namenom, da bi bila objavljena prav 1505 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 6/2016 v tej knjigi. Pravzaprav gre za skrben izbor besedil, ki so že bila objavlje- na v preteklosti, točneje od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja do pred nekaj let, v različnih domačih in tujih publikacijah, ta zadnja so seveda prevedena, in kot taka predstavljajo rezultate avtoričinega raziskovalnega angažmaja na področju sociologije spolov v zavidljivem časovnem raz- ponu dobrih treh desetletij. Res je, članki, ki jih avtoričina knjiga prinaša, so torej že bili objavljeni. Zdi se, da to do neke mere skrbi tudi avtorico sa- mo, ko pravi, da lahko bralec v knjigi najde številne odlomke, ki se »vztraj- no« ponavljajo. Ne bom rekel, da to pri branju besedil ni nekoliko mote- če. Seveda je, še posebej, če knjigo preberete v stari dobri bralski maniri v enem samem zamahu od prve do zadnje strani. Ponavljanje pa ni tako zelo moteče, da bi iskreno zainteresi- ranega bralca odvrnilo od natančne- ga branja knjige in podrobne analize povedanega, hkrati pa si nekatera so- ciološka znanstvena dela enostavno »zaslužijo«, da se jih, kot bi rekla avto- rica, »reciklira« (str. IX). To jim pripa- da preprosto zato, ker prinašajo no- ve uvide in spoznanja o določenem zaokroženem področju raziskovanja in so zato izredno pomembna za ra- zvoj določene znanstvene discipline, v tem primeru za sociologijo spolov, tako da je njihova ponovna objava pravzaprav nujna in celo zelo ko rist- na. Maca Jogan je »zemsko bitje« (str. 7). Tako avtorica na začetku knjige označi sama sebe. Element zemskega je zato močno prisoten tudi v njenih razmišljanjih o odnosih med spoli in o položaju posameznih spolov v hie- rarhiji moderne patriarhalne družbe. Macina pozicija je pozicija dvojne kritike; »po eni strani do sociološke teoretske dediščine, po drugi strani do aktualne družbene resničnosti« (str. 3). Nikakor ne smemo mimo dej- stva, da sta bili do konca osemdesetih let v slovenski sociologiji prevladu- joči paradigmi marksizem in funkci- onalizem. Obe teoretski tradiciji sta v precejšnji meri vplivali na Macin razvoj. Prva bolj pozitivno, na pri- mer v obliki sledenja Marxovi 11. tezi o Ludvigu Feuerbachu in avtoričini želji, da bi sociološka spoznanja pri- spevala k družbenim spremembam oziroma emancipaciji žensk. Druga pa bolj negativno, saj se kot nekakšna rdeča nit skozi teoretsko misel prak- tično vseh socioloških klasikov, ne le funkcionalistov, vleče sovražen od- nos do žensk. Temu ustrezen je v av- toričinih delih nasploh, ne le v priču- joči knjigi, opazen odklonilen odnos do funkcionalizma in socioloških kla- sikov na splošno, na primer do Augu- sta Comta, Emila Durkheima, Talcotta Parsonsa, Niklasa Luhmanna, pa tudi do nekaterih drugih mislecev z manj sociološkim pedigrejem, kot je na pri- mer Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Seveda glede njihovega razumevanja položaja žensk v družbi. Negativen ali celo osovražen odnos do žensk v njihovih sicer domnevno epistemo- loško objektivnih teorijah o družbe- nih razmerjih med spoli (v skladu s trditvijo Georga Simmla, da je objek- tivno moško) po Macinem mnenju podpira in ohranja (re)produkcijo 1506 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 6/2016 obstoječe družbene spolne hierarhi- je. Njen premislek o pomenu socio- loške misli za družbene spremembe temelji na predpostavki, da je »so- ciologija (kot tudi druge družbene znanosti) pomembna oblikovalka predstav o smiselnosti in ustvarjalka legitimizacije družbene urejenosti« (str. 33, originalno besedilo je iz le- ta 1987). To je edina trditev v Macini knjigi, kjer se na ozadju političnih, socialnih in kulturnih sprememb, ki smo jim bili priča v zadnje četrt stole- tja tudi v Sloveniji, lahko upravičeno vprašamo, ali je to danes sploh še res. Zdi se namreč, da je predvsem desni del slovenske politike, deloma iz ide- oloških, malo pa tudi iz povsem prak- tičnih razlogov, popolnoma zanema- ril izreden potencial socioloških spo- znanj za odpravo družbenih krivic in se namesto na znanstvena dognanja o družbeni naravi spolov rajši naslo- nil na božjo vednost in previdnost slovenske Rimskokatoliške cerkve. Na sploh velja, da je negativna vlo- ga, ki jo je v zgodovini igrala Rimsko- katoliška cerkev na področju spolov in družine, ena izmed najbolj priljub- ljenih Macinih raziskovalnih tem. Poleg njenega kritičnega odnosa do sociološke teorije in njenih klasikov je to prav gotovo ena izmed najbolje obdelanih tem v njenem raziskoval- nem opusu. Avtorica s precejšno lah- koto razkrinkava skrite in tihe pred- postavke katoliškega socialnega nau- ka – pri tem se osredotoča na dela Aleša Ušeničnika, Antona Stresa in še nekaterih drugih katoliških mislecev ter na dokumente Rimskokatoliške cerkve, ki tematiko na značilen način obravnavajo v luči vere, – v katerem je mesto za ženske rezervirano v za- sebnosti doma daleč stran od javnosti in ki je v celoti namenjena moškemu spolu. Ena od »bolečih« povezav med vero in kapitalističnim produkcijskim sistemom je prav gotovo specifičen položaj ženske v rimskokatoliškem socialnem redu, kjer ji je namenjena vloga matere in žene oziroma tiste, ki z rojevanjem kapitalističnemu siste- mu zagotavlja ustrezno količino de- lovne sile in hkrati na ustrezne nači- ne servisira utrujeno moško delovno silo. Seveda je razlaga spretno zavita v celofan leporečja o ženskem dosto- janstvu in domnevne enakopravnosti pred božjim obličjem. Tako nas sploh ne bi smelo presenetiti, da je s spre- membo družbenega, političnega in ekonomskega sistema Slovenije, to je s prehodom iz socializma v kapi- talizem, slovenska Rimskokatoliška cerkev v sodelovanju z nekaterimi desno sredinskimi političnimi stran- kami skušala redomestificirati ženske in doseči, da bi tradicionalna družina v slovenskem kulturnem okolju zno- va dobila poseben status. Različnih referendumskih poskusov, da bi blo- kirali spremembe družinske zakono- daje v smislu njenega izboljšanja za njene »uporabnike«, pa verjetno ni treba posebej omenjati. Seveda moram na tem mestu vsaj na hitro omeniti še dve pomembni temi, ki ju avtorica obravnava v tej knjigi, najdemo pa jih tudi v drugih njenih razpravah. Prva tema se doti- ka razmer glede enakopravnosti spo- lov v znanosti, druga pa v politiki. Za področje znanosti Maca ugotavlja, 1507 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 6/2016 da je »doseženo stanje: v glavnem v redu« (str. 172). Zdi se, da je na tem področju demaskulinizacija neizo- giben proces. Univerzitetni sistem, nekoč izključno naseljen z moškimi, se je hočeš-nočeš moral odpreti za vstop ženske populacije. Stanje sicer še zdaleč ni rožnato. Asimetrija med spoloma je še vedno prisotna, a vsaj tako hudo, kot je bilo še pred nekaj desetletji v znanosti in raziskovanju, danes ni več. Sprememba na bolje je sicer pričakovana, saj je znanost, še posebej to velja za družboslovje – sem spada tudi sociologija spolov – in humanistiko, pomemben kritik ob- stoječih nepravičnih odnosov in ge- nerator novih družbenih sprememb med spoloma. Malo drugačno pa je stanje v sferi politike, kjer se vse sku- paj premika po polžje. Če bi se izrazil nekoliko hudomušno, bi lahko rekel, da je le še Lovska zveza Slovenije bolj maskulinizirana institucija, kot pa so Slovenski parlament, vlada in pa po- litične stranke. Slovenska politika in – kot smo se nedavno lahko naučili tudi iz ameriških predsedniških voli- tev – tudi svetovna je bolj kot ne na žalost rezervirana za moške. Ne bi bilo prav, če se za konec prikaza ne bi vrnil tja, kjer sem svoj premislek o Macini knjigi Sociologija in seksizem pravzaprav tudi začel – to je na otok s tremi palmami. Napove- dovati, ali bo slovenska družba kdaj dosegla stanje celovite spolne urav- noteženosti, je precej nehvaležno in tvegano dejanje, pa naj si tega še tako zelo želimo. A če kdaj v prihodnosti povprečen Slovenec ob moji trditvi, da bi na osamljen otok s seboj rajši vzel sociologinjo in ne sociologa, ne bo najprej pomislil na to, da bi se s tem rad izognil kuhanju, pranju in še vsemu tistemu, kar spada h gospo- dinjskemu delu, ampak bo verjel, da sem se tako odločil iz spoštovanja do dotične sociologinje in njenih dosež- kov, potem bo to vsekakor tudi rezul- tat in zasluga Macinega raziskovalne- ga dela na področju sociologije spola in njenega predanega aktivizma. Ta- ko preprosto je to.