113
Dopisi.
V Buda-Peštu na veliki petek. V. — V6Hki teden nekako posebno človeka premišljevanja opominja. Javno življenje se pomiri, v kristjanskih družinah so pogovori večidel o božjih grobih , o lepem prepevanji jeremiad, o častitljivem vstajenji. Gospodinje imajo ves teden skrb, kako bodo velikonočne praznike svoji dragi dru-žinici se svojo kuhinsko praktičnostjo najbolje vstregle. Zares menda vse leto ni lepših praznikov kakor so velikonočni. — Pri teh vrsticah se živo spominjam, kako sem se doma vsako leto velike noči veselil! — Al blaga leta mladosti so zdavnej minula, vendar bi tega morebiti ne občutil tako živo, ako bi mogel, kakor nekdaj, na primer pred 20 leti, v dragi slovenski zemlji v krogu milih starišev in bratov velikonočne praznike obhajati. — Al žalibog! tega veselja nimam več pričakovati, nemila smrt in poklic življenja mi pot zapirata. Že 11 let nisem več slišal ginljivih slovenskih velikonočnih pesem, 11 let se že po razno verni ogerski deželi potikam. Kjer je več ver v eni deželi ali cel6 v enem kraji, tam tudi cerkvene svečanosti nikakor ne morejo biti za človeka tako vzbudivne in razveseljivne, kakor v deželi, kjer se le ena v6ra spoznava. Menda ni potreba posebnih dokazov za to; kdor le nekoliko to reč premisli, bode mi pritrdil. Zatoraj Slovenci! ako vas že različne nadloge življenja stiskajo, ohranite si sami sebi vsaj edinost vere v svoji domovini. Nikdo vas ne more prisiliti, da bi se judje med vas vselili. Vem sicer, da vas zarad judovske vere nikoli ni bilo in ne bode strah; al nikar ne mislite, da vam judje bogastvo prineso; oni le pridejo, da za-se špekulirajo. Lahko bi   iz lastne   skušnje  več mest  na Ogerskem
114
imenoval, kjer pred 1848. letom ni bilo nobenega juda, zdaj jih je pa že na tisuče. Dasiravno slovenske dežele niso preveč rodovitne, vendar nimate velike dragine v primeri z drugimi deželami; naj se pa pri vas judje za-rede, bote pa videli, kaka dragina bo nastala. Poglejte na Poljsko, poglejte na Ogersko, kjer je dosti Judov, kaka dragina je tam! Tu judje v najhujši stiski denar posodijo, al zapisati jim mora dolžnik, kar ima; čas preteče, plačati mu ne more, in brez usmiljenja si svoje posojilo pri gosposki iztožijo, na kant denejo dolžnika, če prav mu ni več dolžan kakor 5 goid. Nevi-doma tako postajajo judje lastniki hiš, zemljišč itd. Zato se nikar ne ravnajte po izgledu Magjarov, kteri hočejo judom popolnoma enakopravnost podeliti; ako to store, se bodo zmodrovali iz mnogih izgledov, koliko posestev so judje že v svojo oblast pridobili in dostikrat na pol zastonj. —- Menda se ne bode judom nobena krivica godila, ako jim Slovenci ne dovolijo, da bi se v slovenski zemlji vkoreninili, saj tudi hišnemu posestniku ne more nikdo očitati, ako kakemu gostaču v svoji hiši ne d& stanovanja. Naj judje ostanejo tam, kjer jih imajo radi, na Nemškem , Angležkem , v Holandii, ali naj gredo v Ameriko , kjer je še dosti prostora za ljudi. Res je, da je med judi tudi poštenih in na vsako stran časti vrednih, al kdo bo štel, koliko je tacih. V Peštu je blizo 40.000 judov, kteri imajo veči del trgovine v rokah, pa tudi kupčija na drobno in obrtnija jim je že zelo v roke prišla. — Barantija z denarji, žitom, z zlatnino in srebernino, pa tudi z obrtnijskimi izdelki mnogovrstne baze judom žepe polni. Na bursi (sho-dišču) za žito in za denarje ni druzega obraza videti kakor judovskega, — kupujejo, prekupujejo, prodavajo, z eno besedo, barantajo, kolikor jim v kožo more, pa to vse le med seboj , ker za nakupovanje od pridelo-vavcev imajo svoje pooblastence po vsi deželi razpostavljene. — Sam ne vem, s čim so se judje Magjarom tako prikupili; ali morebiti s tem, da tako na magjar-sko stran vlečejo? — al znabiti zavoljo tega, da so judje tako radi pripravljeni, slovansko narodnost zatirati? — Ker že ravno o kupčii govorim, naj še to omenim , da se vse kupčijske zapisne bukve tukaj večidel magjarski pišejo, in to je velika podpora omiki jezikovi; želeti je, da bi se tudi slovenski trgovci in obrtniki po izgledu Magjarov ravnali, in če jim je za vlastno korist v resnici mar, bodo tudi narodni jezik pri svojih kupčijskih zapisnikih rabili, ker s tem ptuj-cem pot do domače kupčije zapirajo. — Kar pa sem še posebno hvalevrednega pri Magjarih zapazil, je vedenje krčmarjev in kavarnarjev. V vsaki imenitneji gostilnici in v vsaki kavarni so, če ne vsi, pa vsaj po-glavitneji magjarski časopisi na zbiranje, zraven ma-gjarskih pa tudi nemški niso zanemarjeni. Na kak slo-vansk časopis tukaj kaj redko naletiš; v gostilnici še nisem nikjer nobenega videl, kavarne ste mi pa dve znani, kjer se med drugimi časopisi tudi kak slovansk kakor bela vrana najde. Kaj žalostno je to za toliko število Slovanov na Ogerskem!
Iz Maribora 31. marca. (Slovenščina.) — Veseli opazujemo, kako se naš materinski jezik od dneva do dneva pili in razvija; pa še bolj veseli smo videti, kako si tudi pot predira v pisarnice in uradnije; tem bolj nas pa tudi srce boli videti, ako se naše pravice zastran jezika še zmirom tu pa tam nespametno, rekel bi, nesramno teptajo. — Na eni strani naj omenim, ^da nas je jako veselilo že nektere razsodbe c. kr. Št. Le-narške sodnije citati v slovenskem jeziku; dostaviti pa moram, da tudi pisarnice nekterih odvetnikov in bilježnikov tukaj in v bližnjih okrogih po svoji moči rabijo slovenski jezik pritožbah, prošnjah, prisegah itd. Na drugi strani pa  še nekteri uradniki nimajo pravega
razumka o ravnopravnosti, posebno neki grašk pošten uradnik ne, ki je na neko pismo z napisom „Maribor", prekrižajo na vse vetre to besedo, pristavil v pravilnem (?) nemškem jeziku: „gibt3 keins." Upa si cel& napadati osebna imena; tako je križal tudi ,,Žižeka"> ker ni hotel biti Schischegg itd. Zdi se mi pa, da bi nas le v „Baierisch"-Gradcu radi križali vse poprek, bodi si Žižek ali Herman, ker od drugod dobivam pod slovenskimi napisi ne le proste, temuč tudi denarne liste. — Z Bogom!                                                   j+g.
Iz Maribora 29. marca. (Čitavnica.~) — Ker se je gospod dr. G vi d o Srebre odpovedal denarničarstvu, je treba voliti novega denarničarja; zavoljo tega se sklicuje občni zbor čast. gg. članov na belo nedeljo, to je, 8. aprila t. 1. zvečer ob 7. v čitavnico, kjer se bo po volitvi praznovala „beseda."
Odbor.
V Senožečah 28. sušca. — Razdreti — ali osnovati bi se imela še 1 ali 2 okrajna glavarstva — pa le potem, ko se prenarede" sodnijske in finančne oblastnije* Pod Francozom je bil naš okraj na Notranjskem za kočevskim na Dolenskem in kranjskim na Gorenskem najmočnejši ozirama števila stanovavcev. Ko pa so 15* oktobra 1809 (1. novembra 1809) dunajski mir sklenili,, se je naša dežela Francozom izročila, in 1810. leta so se pod njih vlado vpeljale županije (merije). Vsled francozkega carskega ukaza (iz tulerijske palače) 15. aprila 1811 se je naša Vojvodina razdelila v 21 kantonov ali okrajev in je imela 370.340 prebivavcev, namreč:
okrožje ljubljansko: kanton Ljubljana (mesto)      13.369
Ljubljana (obližje)    .    18.246 Kamnik .    .    .    .    .    14.716
Kranj......28.614
Radoljca.....23.529
Loka......24.095
Golovec (Gallenberg)    19.110
skupaj  141.679
okrožje novomeško: kanton Novomesto     .    .    .    17.069
Kostanjevica    .    .    .    20.790
Mokronog   .    .    .    .    17.882
Litija      .....    10.711
Višnjagora  ....    19.666
Žuženberk  ....    13.631
Kočevje.....    29.682
Metlika  .    .    .    .    .    26.904
skupaj   156.335
okrožje postonjsko: kanton Postojna      ....    11.034
Idrija......      7.061
Logatec.....    14.843
Senožeče     ....    27.875
Lož......       445S
Cerknica      ....      7.060
skupaj    72.326
(Konec prihodnjič.)
Iz Kranja. („Besedau na pripomoč revežem Dolencem,) Prihodnjo nedeljo 8. aprila (zvečer ob Va 8. uri) napravi tudi čitalnica našo besedo v milodarni namen. Program je mikaven: 1. Prolog. 2. Radostno potovanje. Zbor češki. 3. De ki a m aci j a. 4. Kdo je mar? Veliki zbor slovenski. Besede Koseškega, napev dr. B. Ipavčev. 5. »Advokata." Spevoigra Subert-ova. Po besedi tombola i ples. Zavoljo preblazega namena te veselice je častitim čitalničinim družbenikom dovoljeno, da morejo pripeljati k veselici tudi goste. Vsak vpeljan gost plača 40 kr. vstopnine. Udje vstopajo, kakor navadno, brez plačila.
Iz Ljubljane. (1% mestnega zbora.) V seji 28» dne u. m. je župan naznanil,   da je Njih Veličanstvo
115
po sklepu od 12. marca mestu dovolilo pobiranje davščine za pivo in gostaščino, o kteri smo v poslednjem listu govorili. Najvažnejša razprava današnjega zbora pa je bilo to, kar je dr. Schoppl v imenu denarstvenega oddelka poročal o tem, kako naj se mestni kaši dobi denarja za nenavadne velike stroške, kijih bo mesto imelo. Za „grad pod turnom", ki ga je letos z vsem dotičnim zemljiščem kupilo, potrebuje z obresti vred 85.500 gold., za nov most 30-000 gld., za obzidje pri Ljubljanici kakih 35.000 gold., za zidanje realne šole kakih 14000 gold., v vsem skupaj tedaj okoli 164.500 gold. Če tudi se bo 64.500 gold. po letnih dohodkih poplačati moglo, ostaja 100.000 gold. še, kteri se morajo dobiti. Mestjanom mestni zbor noče nakladati davkovskih pri klad, ker ve, da so davki že tako veliki. Treba je tedaj, potrebnega denarja na posodo vzeti. Od 1871. leta naprej, ko bode grad „pod turnom" plačan, bode mesto čez svoje stroške si lahko vsako leto od svojih dohodkov prihranilo okoli 17.000 gold., tedaj se bo zdaj storjeni dolg tudi kmalu poplačal. Kdor pa mestu posodi, temu tudi mesto lahko varnost posojila zagotovi se svojimi lastninami, ktera so nad 200.000 gold. vredna. V 10 letih je tedaj vse popolnoma poplačano, ako se gori omenjenih, vsako leto prihranjenih 17.000 gld. za poplačanje dolgd obrne. Župan tedaj ne bo nobene težave imel potrebnega posojila dobiti. Ker pa vseh 100.000 gold. mesto ne potrebuje že zdaj , je z vsemi glasovi zoper 3 (ne vemo, kaj so ti trije odborniki mislili, da niso za to glasovali, ker v prejšnjih pomenkih niso zoper posojilo govorili: ali so hotli mestjanom dobroto pri-klade navaliti ali kaj?) bil predlog sprejet, da magistrat za zdaj le najame 20.000 gld. in o tej zadevi v dogovor stopi z našo hranilnico in potem poroča zboru, kako in kaj. — Poročevalcu dr. Schoppl-u je zbor zahvalo izrekel za jasno izvestje o tej zadevi. — V tej seji je to, kar je mestnega Golovca, prodano bilo g. Schwarzu , posestniku Rakovniškemu, za 1674 gold. 60 kr. proti temu, da kar je še neobdelanega, golega, v 3 letih predela ali v njive, vrt ali gozd; če ne, ima mesto pravico, brez povračila kupščine, ves ta svet nazaj vzeti. Po takem bojo vendar enkrat zginila grda gola rebra hriba — Golovca. — Nasvet, naj se odpravijo straniščini (sekretni) kanali, in predlog o judih nista mogla v tej seji priti na vrsto; prideta tedaj v prihodnji seji, ki bode v petek.
— V 10. listu so povedale „Novice", da so nekteri gimnazijski profesorji, učitelji slovenskega jezika, zarad graje, ki je v deželnem zboru zadela učiteljstvo slovenščine , podali prošnjo ravnateljstvu: naj jim službeno pove: ali so tudi oni med tistimi zanikarnimi učitelji slovenščine, ktere je poslanec Dežman v deželnem zboru šibal; ako pa niso, naj naznani c. k. vladi, da spolnu-jejo svoje dolžnosti itd. — Tako je bilo, ne pa, kakor „Tagespoštni" dopisnik v 70. listu laže, da so „der hiesigen Landesregierung eine Einlage eingereicht." Ako bi bil „Tagesp." dopisnik mož resnice, bi bil povedal, daje ravnateljstvo to, kar je na njegovo adreso šlo, poslalo deželni vladi, in tako poti iskalo, da je izve-slalo med Scilo in Karibdo. Po naši misli je bila dolžnost ravnateljstva samega, da bi bilo opravičilo svoje dobre učitelje (saj jih menda vendar pozna) zoper oponašanje v javni zbornici. Ker pa se to ni zgodilo, ni ostajalo poštenjakom druge pomoči, kakor to, da so se sami branili v prošnji do ravnateljstva, a ne do dru-zega mesta. Kakor iz gotovega vira pozvedamo — pravi „Danica" — je deželna vlada prizadetim učiteljem do-voljno rešila to stvar. „Tagesp." sicer v roke ploska, da jim vlada ni dala pohvalnice; al kdo izmed njih — vprašamo „Tagesp." — je zahteval pohvale, ktere ne
potrebujejo ne za-se ne pred svetom, ki jih dobro po-znd, da so za uk slovenščine popolnoma sposobni možaki. Ne vemo , kaj je „Tagespoštarja" gnalo , da je omenjene profesorje na drobno našteval „zwei Geist-liche und ein aus Bohmen stammender weltlicher Pro-fessor" — je li hotel povedati, da prva dva, ker dr. Go-gala se ne pečd s slovenščino, sta prof. Marn in Zupan, češ, da sta zopet dva duhovna „ultras-a", tretji pa Čeh ? Kakor res ni kaj slavno za gimnazijo ljubljansko , da nauk deželnega jezika ni v rokah deželanov , je pa od druge strani posebno častno za prof. Vavrii a, kteri, kakor tudi naši rojaki po Hrvaškem učijo in pišejo popolnoma hrvaški, tako češki rojak prof. Vavru pri nas slovenski. Radi bi vedeli, koliko Nemcev „Tagespošt-nih" (kterih se nam tudi ne manjka) se je naučilo po naših gimnazijah slovenskega jezika, ne da bi poduče-vali v njem, ampak le da bi ga znali saj za potrebo. Ali „Tagespoštar" ve kterega? Mi še ne vemo nobenega; to pa vemo, da jih je takih, ki so po 5, 10 tudi 15 let na Slovenskem, pa še stavka spregovoriti ne znajo slovenski.
—   Tedaj je bil vendar le popolnoma upravičen predlog, ki ga je večina odborova v 26. seji letošnjega deželnega zbora, ko je šlo za učni jezik v šolah, tako-le izrekla: „Da se odvrnejo napake, po kterih se svojevoljno kuje ndrodnost učencev v šolah, treba je državne postave, po kteri se presoja narodnost." Pokazalo se je to prav očitno v primerljeji na gimnazii naši, o kterem se ravno zdaj mnogo govori in tudi po časnikih piše. Da je magistratni svetovavec g. Guttman Kranjec slovenskega rodii, to vsak ve, kdor ga poznd, in vendar je c. kr. deželna vlada sina njegovega, ki je v 1. gimnazijskem razredu vjel kljuko, pomilostila in ga tudi oprostila učenja slovenščine, nanašaje se na mini-sterski ukaz od 22. julija 1860. leta, kteri oprostuje učence nemškega maternega jezika in na kterega se je oče opiral, češ, da je mati njegovega sina Nemka (pravijo, da Kočevarica). Čudno je to, da še le zdaj slovenski oče spoznava sina svojega za Nemca in da tega ni takrat vedel, ko je bil v gimnazijo sprejet in po isti ministerski postavi med tiste učence vvrsten, kterim je nauk slovenščine obligaten! Kar pomnimo, se kaj tacega ni še zgodilo na gimnazii naši, da bi bilo komu šolsko spričevalo uničeno bilo in sicer še tako, da ga je ravnateljstvo pred obličjem vseh dotičnih profesorjih strgalo! Da vse to velik hrup dela po deželi in zunaj dežele, je tedaj naravno. Kakor pa je živa potreba odločna postava, po kteri se presoja narodnost (ker se sicer zmiraj oče lahko za materjo, mati pa za očetom skriva), tako pa je tudi treba, da se šolske postave spravijo v potrebno soglasje, kajti — ako se ne motimo — mora v prvem razredu realke ljubljanske vsak učenec učiti se slovenščine, in le, če stopi v realko v poznejih razredih, je oprosten slovenščine, ako ndrodnost za to oproščenje govori. O g. Guttmanovem sinu pa smo po vsem tem zdaj le radovedni, ali bo po dovršenih šolah šel med Kočevarje ali pa si bo kot Kranjec kruha iskal?
—  Dne 16. sušca t. 1. je, kakor iz posebne doklade „Tovarševe" pozvedamo, izdal knezoškofski konzistori okrožnico do vseh nadzornikov ljudskih šol na Kranjskem , ktera jim razglaša več ukazov c. kr. deželne vlade, kako naj se ravnd, da bo ljudska šola več koristi in prida prinašala. Razun povelja, da naj se skrbi, da vsa za ljudsko šolo pripravna mladina v vsakdanjo in nedeljsko šolo hodi, je poglavitna stran tega ukaza, in kakor se kaže, tudi njen glavni namen zapoved, da naj se po naših kmetiških šolah sopet nemščina, kolikor koli mogoče, podučuje. Ker je ta nova poskušnja,  nemčiti ljudsko šolo — česar se, tudi glede*
116
na najnovejšo , od Njih Veličanstva potrjeno naredbo v čeških ljudskih šolah, pod grofa Belkredija minister-stvom niti v spanji nismo nadjali — največo senzacijo obudila,   hočemo   o   njej   v prihodnjem   listu   obširneje
govoriti.
—  Ustanovil se je tudi v Ljubljani po izgledu dunajskem in graškem odbor, ki bode skrbel, da se razstava napravi umetniških in obrtnijskih izdelkov iz starih in sedanjih časov. Kaj se bode vzelo v to razstavo, se bode ob svojem času na drobno naznanilo; ta razstava se bode za malo krajcarjev vsa-čemu na ogled odprla, in kar se bo skupilo, pride na pomoč ubozim Dolencem. Početje to je na vsako stran hvale vredno.
—  Kavnokar smo prejeli od g. dr. M. Preloga iz Maribora kratkočasno igro v enem djanji (le & 3 osebami, tedaj čitalnicam pripravno) pod naslovom „Crni Peter"; čisti dohodek je rodoljubni pisatelj namenil Slomšekovemu spominku.
—  Velika „beseda" predvčeranjim, ki jo je v pri-pomoč ubozim Dolencem v gledišču napravila čitalnica ljubljanska združena z „Južnim Sokolom", spol-nila je preslavno blagi svoj namen. Gledišče je bilo tako polno, da se je moralo mnogo ljudi .vrniti, ker niso dobili prostora več; nad 800 vstopnic je bilo izdanih. Tudi Njih ekscelencija cesarski namestnik baron Bach s prečastito rodovino svojo in deželni glavar baron Co-delli sta „besedo" počastila z nazočnostjo svojo. Pa ne samo iz daljnih krajev domovine naše, temuč tudi iz Štajarskega nas je razveselilo mnogo rodoljubov s prihodom svojim, med kterimi s prečastitim gosp. D a v. Trstenjakom tudi slavni složitelj „Tičnika" gosp. dr. B. Ipavec. Skoda le, da občinstvo ni vedelo, da je gospod doktor v gledišču (ker je že pozno došel), sicer bi gotovo ne bilo pred miru, dokler bi se ne bil osebno pokazal na odru toliko cenjeni komponista priljubljene spevoigre, ki je danes pred javnim svetom prejela toliko slavo. — Ker račun še ni izgotovljen, naznanimo prihodnjič znesek, ki ga po teh dveh narodnih društvih prejmejo ubozi Dolenci. Omeniti pa moramo neznane miiodarne roke, ki je poslala po kmetiški ženski 30 gold. kaši v gledišče; na vprašanje gosp. de-narničarjev, odkod to? je odgovorila: „za revne Dolence" pa se zasukala in šla. — Kakor naši bravci že vedo, je imela „beseda" 3 razdelke. Ne bojimo se nobenega protigovora, ako rečemo, da po pravici morete ponosni biti narodni društvi s tem, kar ste danes pokazale beli Ljubljani na polji ^slovanskega uma in dlana."
Po overturi Napravnikovi iz opere „Vlasta", ki je delo velike muzikalne vrednosti in jo je muzična kapela si. polka barona Gerstnerja pod vodstvom svojega kapelnika g. Salabe izvrstno izrvršila, stopi gosp. Pavel Drahsler na oder in s živim sočutjem in vsaki vrstici primernim povdarkom govori krasni prolog, ki ga je spisal gosp. dr. Lovro Toman in je v premili besedi povedal, zakaj smo se zbrali danes tukaj. Glasil se je tako-le:
„Mati, mati, daj mi kruha!" Tako prosi sinek bled; Mati vboga, bleda, suha K Bogu dviga žal pogled.
„Mati, mati, daj mi soka", Prosi lačna medla hči; Matki milo srce poka, Kjer nikjer pomoči ni.
Stara mati, stari oče Smrtni boj bojujeta; Žiahta cela krog nju joče; Vse objema lakota.
Ni veselja, ni več petja, Tugepoln kraj je vsak; Revščini nikjer zavetja, Saj je vsak le siromak.
Huda lakota nemila Spenja se Čez log in hrib, Lakota prestrasna sila, Najbridkejša zemskih šib.
Lakota je — v domovini! Njo trpi dolenska stran! Cujte hčerke, Čujte sini, Za rojake glas strasan.
Naj pravičnost vse navdaja,. Kar narodov krog i krog, Da človeštvo kviško vstaja , Da rodi se sloga slog;
Da ljubezen bo objela Vse narode vseh krajin; Da bo zemlja daljna, cela, Domovina domovin;
Da bo človek tak človeka Ljubil kakor brata brat, Da spomin bo zginul veka,. Ko ga hotel ni poznat'.
Milosrčnost, božje čutje, Veže naj Človeštvo vse; Saj življenje je trenutje, Ktero gine, ko prične.
Milosrčnost ukazuje Vseh narodov Gospodar, Ki stoter no povračuje Vsaki milosrčni dar;
In na naših djanj tehtnico, Ko bo vsak pred sodbo stal, Hvale ubogih bo solzico Za reSenje Sodnik djall
Oj! na pomoč jim hitite, Ki zaupajo na vas; Spet rojake se skazite, Kar ste bili vsaki Čas.
Da smo z njimi vsi sinovi Jedne ljube matere, Pričajo naj danes glasovi Narodne umetnice.
Vsaki glas naj bi polajšal Vbogih bratov revni stan, Vsaki glas naj bi poslajšal Žal i bolj njih srčnih ran.
Oj zato Vam srčna hvala, Ki ste prišli v ume hram, Da ljubezen bi skazala Bratom se in sestricam.
V žalosti se brat spoznava, PomoČ bratstva je porok; To zahteva mati Slava Od nebrojnih nje otrok.
Pa tudi Vas, nam nerojake, Ki ste prišli danes sim, Rad častim ko poštenjake, In pozdravljam z glasom tim:
(Konec prihodnjič.)