22Glej D. H. Hesla, The Shape of Chaos: An Interpretation of the Art of Samuel Beckett, Minneapolis: The University o f Minnesota Press, 1971. 2 3A. Robbe-Grillet, Samuel Beckett ou la Prosence sur la Scene; v Pour un Nouveau Roman, Pariš, 1969, str. 121. 240 problemu inverzije pri Beckettu ter o odnosu med besedo in dejanjem podrobno piše Th. Metscher (Geschichte und Mythos bei Beckett; v Materialien zu Samuel Becketts „Warten auf Godot“, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1973, str. 32 in 52). 25 Z vidika govorice v klasični literaturi, katere struktura se je nanašala na „ekstra-lingvistično realnost'1 (O. Bernal, Langage et Fiction dans le roman de Beckett, Pariš, 1969; citirano iz zbornika Les critkjue, de notre temps et Beckett, Pariš, 1971, str. 85), zato moderna umetnost ni več „interpretet smisla". 2 6 H. Haerdter, prav tam, str. 75. 27Groteskno pomeni pervertiranost tragičnega; zato je Beckettove drame nesmiselno označevati za ..groteskne tragedije" (Olivier de Magny, Samuel Beckett et la Farce metaphysique: v Cahiers Renaud-Barrault, št. 44, Pariš, 1963). Beckettove drame so groteskne, toda niso niti tragedije niti groteske. 28 Zdaj je že bolj očitno, zakaj smo za primerjavo Triangla vzeli Konec igre, ne pa morda Beckettove drame Komedija (Comčdie, 1963), ki je na zunaj Trianglu bližja: nastopajo Moški, Ženska 1 in Ženska 2 (M. F 1 in F 2), itd. 2 9Kakor je razvidno iz teksta I. Hassana: Joyce, Beckett und die post-moderne Imagination (v zborniku Das Werk von Samuel Beckett, Berliner Coloquium, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1975, str. 1 -24 ), so se ti termini danes že tako relativizirali, da pravzaprav niso več uporabni. 30Če groteska temelji na ..vzporedni navzočnosti tega, kar spravlja v smeh, in tega, kar je nezdružljivo s smehom" (Ph. Thomson, The Grotesque, str. 3, Methuen Co., 1972; citirano po A.Karatson, Le „grotesque“ dans la prose du XXe sifecle, RLC, 1977, št. 2, str. 174), potem Beckettova drama Konec jgre in Lužanova drama Triangel kljub grotesknim elementom nista groteski, kajti pri njima tisto, „kar spravlja v smeh", ni vzporedno s tistim, „kar je nezdružljivo s smehom" marveč se šele gradi na njem. Kriteriji klasične klasifikacije zato ne veljajo več. Evald Koren: VPRAŠANJA OB PERIODIZACIJI SLOVENSKEGA IN EVROPSKEGA NATURALIZMA Literarni naturalizem na Slovenskem kot sklenjen idejno-estetski pojav doslej še ni bil deležen meritorne obravnave. Natančno vzeto pa je položaj še mnogo bolj neprijeten, če ne že kar porazen, saj je število razprav, ki bi se posebej lotevale kake naturalistične raziskovalne teme iz slovenske literature, danes nasploh precej pičlo. Komajda bi moglo to stanje kaj bolj prepričljivo ponazoriti kot značilni zapis v Bibliograf­ skem dodatku k Zgodovini slovenskega slovstva, kasnejši okrajšani in Naturalistična literatura na Slovenskem zavoljo utečenih periodi- zacijskih postopkov doslej n i bila združena v posebnem in enotnem obdobju, saj jo literarno zgodovinopisje ločuje v dve fa zi ali skupini, k i sta vključeni bodisi v različni obdobji ali pa skupaj v obdobje modeme, kjer nastopajo naturalisti k o t njeni sopotniku Po pretresu vprašanj, ki spremljajo periodizacijo naturalizma v nekaterih večjih evropskih litera­ turah, skuša razprava na podlagi predlogov, k i so jih oblikovali nekateri tuji komparativisti, zlasti pa Anna Balakian, v okviru bistveno spreme­ njenega periodizacijskega sistema konstituirati ustrezneje zasnovano obdobje slovenskega naturalizma. strnjeni inačici osem knjig obsegajoče istoimenske zgodovine, ki sta jo napisala Jože Pogačnik in Franc Zadravec. Čeprav se sedmo poglavje knjige ražTočno imenuje Nova romantika in mejni obliki realizma (poglavje pač ustreza tudi po naslovu peti knjigi prvotne obsežnejše zgodovine), je prav v bibliografskem razdelku, ki navaja strokovno literaturo k istemu poglavju, ta naslov nenadoma bistveno skrčen: glasi se namreč samo še Nova rom antika1. Se pravi, da sta se pri tej drastični krajšavi izgubili obe tako imenovani mejni obliki realizma na Slovenskem, idealni realizem, predvsem pa seveda objektivni realizem ali naturalizem, ki nas posebej zaposluje. Kljub temu, da gre bržkone ža tiskovni spodrsljaj, je ta krajšava nadvse pomenljiva, saj s tem, ko z naslovom ravno v bibliografskem razdelku osiromaši obdobje za ne brezpomembno razsežnost, morda nehote, vendar točno označuje šibko raziskovalno vnemo za naturalizem v slovenski literarni zgodovini. Tako stanje pa seveda ne more biti brez vpliva na zgodovinske orise slovenske literature, saj so ti pregledi, predvsem zahtevnejši med njimi, grajeni na izsledkih podrobnih študij o posameznih vprašanjih. Če pa teh raziskav s kakega področja ni, če torej ni pritoka novih dognanj, se seveda tudi vedenje o njem ne more bistveno spremeniti ali razširiti. Različnost misli in sodb o slovenskem naturalizmu, ki obsta­ jajo v naši literarni zgodovini,. potemtakem ne more biti posledica posebnega zanimanja zanj in novih dognanj o njem, marveč mora nedvoumno izhajati iz povsem drugačnih stališč in odločitev. Pri tem pa je treba poudariti, da so pregledi slovenske literature o nečem vendarle skoraj natanko enakih misli. Zatrjujejo namreč, da ima naturalizem na Slovenskem dve razvidni pojavni obliki: začetno ali zgodnjo in nekoliko kasnejšo. Tej ugotovitvi ustreza seveda tudi izrazje, ki je v rabi: medtem ko eni govore o prvem in drugem valu, se nekateri odločajo za oznako prva in druga skupim , več literarnih zgodovinarjev pa ločuje med prvo in drugo generacijo slovenskih naturalistov. Zgodnji in kasnejši naturalizem pa se med seboj ne razlikujeta le po času, v katerem se eden in drugi pojavita, ampak je očitno, da obstaja med njima nemalo pomembnih razlik. Močno je namreč razširjena sodba, da je zgodnji naturalizem bučen, programatičen in pretirano zolajevski, in da gre pri njem pravzaprav samo za neke vrste poskus ali epizodo, potemtakem za manj pomemben, če ne celo zanemarljiv dogodek v zgodovini slovenske literature, medtem ko pa velja v nasprotju z njim kasnejši naturalizem kot resnejši in zrelejši. Zagotovo to ne pomeni drugega, kot da obstaja med obema naturalizmoma temeljen razloček, ki je kajpada umetniške narave: kričavemu in neučinkovitemu poskusu zlasti Govekarja stoje nasproti globlji, zanimivejši in učinkovitejši teksti predvsem Zofke Kvedrove in Lojza Kraigherja. Če se opiramo na implicitno tezo literarnega zgodovinopisja o dvodelnosti slovenskega naturalizma, bi lahko z vso pravico pričakovali — in v tej domnevi nas ne nazadnje podpira tudi prispodoba o dveh valovih, ki eden za drugim pljuskneta v slovensko literaturo - da vsi pisci pregledov sprejemajo misel o tem, kako se naturalizem na Slovenskem ni naselil dvakrat, ampak da gre za razčlenjeno celoto, se pravi za enoten pojav z dvema zaporednima fazama ali stopnjama, ki se pojjm etniškem uspehu med seboj pač močno razlikujeta. Vendar tega avtorji ne store, iz ugotovitve o razmejenosti in dvodelnosti ne izvajajo enakih sklepov, kar seveda povzroča, da se razne obravnave naturalizma med seboj ne ujemajo, saj so razcepljene v več smeri, med katerimi obstajajo zelo občutne razlike. Ker ni nobenega dvoma, da podrejajo zgodovinarji dvodelnost, ki' smo jo na kratko opisali, lastnim pogledom na literaturo obeh desetletij ob prelomu stoletja, nas zanima, kakšna so njihova stališča in po katerih vidikih razvrščajo obe literarni stopnji. Sprašujemo se torej o periodizacijskih postopkih, ki usmerjajo uvrstitev naturalizma v zgodovinsko zaporedje slovenske literature. Temeljno vlogo ima pri tem odločitev, ali je zareza med obema oblikama naturalizma ločevalne ali združevalne narave, se pravi, ali razmejenost ločuje predstavnike obeh generacij v dve različni obdobji ali pa jih združuje v eno samo obdobje. Poglavitno vodilo pri ugotavljanju razčlenjenosti slovenske litera­ ture v desetletjih ob prelomu stoletja je periodizacijski model, po katerem se slovenska literarna zgodovina najčešče ravna. Zanj je značilno, da si v časovnem zaporedju sledijo obdobja, ki v njih prevladuje določena idejno-estetska formacija, pa naj jo imenujemo šola, smer, gibanje ali tok. Takšna formacija v idejnem in estetskem pogledu je seveda tudi naturalizem, le da v, slovenski literaturi kot celota nima svojega posebnega obdobja. Ali natančneje povedano, predstavniki obeh naturalističnih skupin niso zbrani v enotnem ča­ sovnem okviru, ki bi se lahko imenoval slovenski naturalizem. Sicer obstaja .naturalistično obdobje, ki pa ima nekoliko spremenjeno oznako (slovenska inačica naturalizma, nova struja, naturalistični intermezzo ipd.), vendar so v njem zajeti samo prvi pisci s Franom Govekarjem na čelu. To obdobje, ki potemtakem obsega le zgodnji naturalizem, je običajno omejeno z bližnjima letnicama 1895 in 1899, torej s pro­ dorom Govekaijevega kroga v Ljubljanski zvon in nastopom moderne, čeprav seveda ne. manjka tudi drugačnih poskusov, kot je npr. Slod­ njakov, kjer je avtor v svojem zgodovinskem pregledu Obrazi in dela slovenskega slovstva (1975) prestavil začetek tako imenovane nove struje v leto 1892, ko je bil ustanovljen M esečnik slovenskega dijaštva — Vesna, katere sodelavci so bili prav Govekar, Rado Murnik, Fran Goestl, Ivan Robida, Ivan Bernik in drugi. Naj traja zgodnji naturalizem pet ali osem let, po značilni muhavosti zgodovinopisja je prav ta, manj uspešna prva faza postala ne le edina, ampak tudi osrednja periodizacijska enota slovenskega natu­ ralizma, medtem ko so predstavniki umetniško zrelejše druge generacije malodane brezimno potonjeni v obdobju, ki ga je literarna zgodovina poimenovala moderna. Tam so ti pisatelji zavoljo močno premaknjenih idejno-estetskih poudarkov samo še njeni ..naturalistični protiigralci", „sopotniki“ ali v najboljšem primeru sodobniki modeme. Dejanske kontinuitete slovenskega naturalizma skozi daljšo dobo, ki ne bi trajala samo pet do osem let, se zgodovinopisje torej povsem nedvoumno zaveda, zato jo tudi skuša tako ali drugače označiti, ko je že konstituirati ne more. Zavoljo očitnega pritiska periodizacijskega sistema se namreč običajno zadovoljuje le z ustrezno izjavo, kot jo lahko npr. preberemo v navedeni Slodnjakovi knjigi: ,r .. nova struja ni usahnila, temveč je potekala na obodu slovstvenega dogajanja, yčasih tudi vzporedno z moderno, do konca prve svetovne vojne in čez“ .2 Tudi Matjaž Kmecl občuti, denimo, nezadostnost te periodizacije, ki ga sili v razvidno nedoslednost pri njegovi periodizacijski shemi sloven­ skega slovstva.3 Čeprav avtor zgodnji naturalizem povsem jasno omejuje s tradicional­ nima letnicama 1895 in 1899, imenuje poleg Govekaija tudi Lojza Kraigherja, ki pa je, kot je splošno znano, v tem času napisal komaj nekaj krajših proznih del. Kmecl je tedaj Kraigherjevo ime mogel neposredno združiti z Govekaijevim le tako, da je segel čez to strogo zakoličeno historično obdobje, ki ga je moral zategadelj pač nedoločno razširiti in tudi preimenovati, saj je pri njem ta časovni odsek dobil Ime, ki zbuja že kar zaskrbljenost: naturalistični intermezzo s kasnej­ šimi podaljški. Medtem ko torej nekateri avtorji izločajo zgodnji naturalizem iz slovenskega literarnega dogajanja in ga oblikujejo kot posebno obdobje, se drugi odločajo za njegovo vključitev v eno izmed bližnjih obdobij, z večjo časovno razsežnostjo. Taka odločitev je gotovo koristna, še zlasti zategadelj, ker izhaja najbrž vselej iz prepričanja, da se je treba izogniti obdobjem, ki ne trajajo dlje kot borih nekaj let. Na to vprašanje je posebej opozoril Janko Kos v Slovenskih literarnih konstantah* , drugi svoji razpravi, ki je posvečena vprašanjem literarnozgodovinske peri- odizacije, saj se je že poprej lotil tega problema v študiji Periodizacija slovenske romantike in Evropa5 . Kos, ki se tako rekoč kot edini pred­ stavnik literarne vede na Slovenskem izčrpneje in s širših vidikov ukvarja z metodološkimi in zgodovinskimi (tako nacionalnimi kot evropskimi) vidiki periodizacije, se namreč odločno zavzema za to, da literarnozgodovinsko obdobje ne bi trajalo le pet ali deset let, ampak da bi obsegalo vsaj dvajset le t, ker bi se le tako izognili periodizacij- skemu nesmislu, ki nastane zavoljo drobljenja literarnega dogajanja na čisto kratke časovne odseke. Nikakršno naključje potemtakem ni, da je Kos, tako kot tudi nekateri drugi avtorji, odpravil zgodnji naturalizem kot samostojno obdobje in ga vključil v večjo zgodovinsko enoto. V svojem Pregledu slovenskega' slovstva6 je to storil tako, da ga je pripojil starejšemu obdobju, ki ga imenuje M ed romantiko in realizmom, medtem ko je kasnejši naturalizem slej ko prej priključen Slovenski m oderni Oba naturalizma sta se torej znašla razcepljena na dveh različnih bregovih, med njima pa teče periodizacijska črta ločnica, ki dokončno razdvaja obe stopnji slovenskega naturalizma. Med avtorji obširnejših literarnozgodovinskih pregledov se jih je več odločilo za drugo, nasprotno možnost, se pravi, da zgodnji natura­ lizem devetdesetih let priključijo modemi. Za te pisce je značilno, da obdobje med leti 1892 (ali 1895 ali 1896) in 1918, imenovano mo­ dema, preimenujejo, tako da preprosto in jedrnato oznako zamenjajo z daljšo, opisno: medtem ko se na primer Slodnjakovo novo ime glasi Vdor novih slovstvenih struj in njihovi vplivi v liriki, epiki in dra­ m atiki1 , jo Zadravec imenuje Nova romantika in mejni obliki rea­ lizma8. V to, na zunaj pomenljivo zaznamovano obdobje, kamor spada že od prej druga generacija naturalistov, je torej uvrščena še prva generacija, tako da združuje modema sedaj obe naturalistični fazi slovenske literature. Za tako rešitev se je nekaj let pred Slodnjakom in Zadravcem odločil tudi Joža Mahnič, ki je prepričan, da sta si obe skupini slo­ venskih naturalistov sledili neposredno ena za drugo.9 V svoji monografiji Obdobje moderne je o tem vprašanju zapisal tele vrstice: „ . . . naturalizem in moderna sta pri nas zaradi precejšnje zakasnitve prvega praktično malone sočasna, vzporedna pojava, zlasti še, če oba rodova naturalistov (Govekar, Murnik, Kostanjevec; Kvedrova, Šorli, Kraigher, Pugelj) štejemo za celoto."10 Mahniču, ki se je načelno opredelil za združitev obeh naturalizmov v obdobju modeme, ni uspelo, da bi svoje poglede dejansko uresničil, ker mu je to očitno branila uredniška zasnova Matičine zgodovine, saj je doba med letnicama 1895 in 1918 razdeljena na dva dela, ki ju obravnavata v dveh knjigah dva avtoija: Slodnjak V četrti knjigi obdobje, ki ga imenuje Nova struja (1895—1900) in nadaljnje oblike realizma in mturaliz- ma l i , Mahnič pa v peti moderno z njenimi tako imenovanimi so­ potniki do leta 1918. V enotnem obdobju, to je v opisno preimenovani modemi, sta torej literarna dela pisateljev obeh faz slovenskega natura­ lizma obširneje opisala najprvo Slodnjak, ki je imel kot edini avtor svoje knjige seveda proste roke, in nato Zadravec, ki mu je to omo­ gočila prožnejša uredniška politika oziroma ustreznejša delitev dela v obsežni Zgodovini slovenskega slovstva mariborske založbe Obzorja. Periodizacija naturalizma pa ni samo slovenski problem, ampak vprašanje, ki dela preglavice tudi raziskovalcem drugih evropskih litera­ tur. Naše posebno zanim anj/ velja najprvo razpravljanju v_nemški oziroma avstrijski literaturi, že zavoljo tega, ker ima ta literatura za slovenski naturalizem vsaj v njegovi prvi fazi posebno dejavno in po­ sredniško vlogo in ker je dogajanje v obeh literaturah z rahlimi ča­ sovnimi premiki podobno. Pred nujno izbiro, ali pripojiti naturalistične avtorje starejšemu obdobju realizma ali jih vključiti v mlajšo „moderno“ , kar pomeni toliko kot ugotoviti znani prelom s tradicijo 19. stoletja bodisi šele po zaključku naturalizma (prvi primer) ali že kar na njegovem začetku (drugi primer), sta se v nemški literarni zgodovini izoblikovali dve skupini. V novejšem času sodi med najbolj vnete raziskovalce, ki vztrajajo pri drugi rešitvi, se pravi, da nastopi nenaden, močan in odločen prelom s teorijo in prakso dotedanje literature že z naturalisti, brez dvoma Helmut Kreuzer.12 V skladu s to svojo odločitvijo uvršča naturalizem v moderno, pravzaprav „modemo okoli 1900“ , kakor hoče natančneje imenovati to obdobje, očitno ne brez naslonitve na spis o moderni, ki ga je objavil Fritz Martini v drugi izdaji pojmovnega priročnika „Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte".13 Tukaj, pa vsaj še v zbirki naturalističnih manifestov, ki jih je objavil in opremil z opombami Erich Ruprecht,14 je tudi zapisan historiat tega pojma, ki seže od Eugena Wolffa, avtorja te substantivizirane besede, prek Hermanna Bahra do današnjih dni. Neprimerno bolj kot geneza te oznake v literaturi pa nas seveda zanima sedanja opredelitev in utemeljitev te „moderne okoli 1900“ , za katero navaja Kreuzer tehtne razloge, ki govore v prid odločitvi, da lahko pojem modema (okoli 1900) sprejmemo kot obdobno oznako: (1) skovana je v novi dobi, (2) ustreza njeni predstavi o sami sebi, (3) je mednarodno uporabljiva in (4) ni omejena le na literarno umetnost.1 s Potemtakem je legitimno in tako rekoč nujno in neogibno mesto naturalizma zagotovo ravno v modemi, ki brez njega konec koncev preprosto ne bi bila to, kar je, saj jo, natančno vzeto, konstituira prav nasprotje med dvema težnjama, med znanstveno in predmetno usmerjenim naturalizmom pa estetsko in oblikovno usmerjenim simbolizmom. Kot povedo razni podatki, vse tako kaže, da opisana periodizacija prevladuje v nemški literarni zgodovini, potem ko se je v literarni publicistiki že zgodaj zasidrala s Hermannom Bahrom, ki je naturalizem opredelil kot prvo fazo moderne. Tem dejstvom navkljub pa obstaja med raziskovalci nemške literature manjša skupina literarnih zgodovinarjev, ki imajo drugačne poglede na mesto, vlogo in pomen naturalizma, saj so se odločili prav za tisto rešitev, ki jo Kreuzer zelo ostro zavrača, če sodimo po dokončnosti njegove odločne izjave: „Nicht berechtigt sind die Versuche, den Naturalismus der Epoche des Burgerlichen Realismus zuzuschlagen und aus der .Moderne' hinauszukatapultieren.“ 16 Prav to pa store na primer Walter Jens, Helmut Motekat, pa Paul Kluckhohn, Herbert Lehnert1 7 in morda še kdo, saj opredeljujejo naturalizem ne kot del modeme, ampak kot, poslednjo, sklepno stopnjo daljšega nepretrganega literarnega dogajanja, imenovanega realizem devetnajstega stoletja. Ko razpravlja npr. Jens o revoluciji nemške proze, določi za njeno izhodišče znano Hofmannsthalovo fiktivno Pismo lorda Chandosa16, tedaj dokument, ki da po doslednosti in pomenu daleč prekaša teze nemškega naturalizma. „Erst hier,“ pravi Jens, „in Philip Chandos Brief an Francis Bacon, nicht in den ,Kritischen VVaffengangen* der Gebriider Hart oder in Conrads ,Gesellschaft‘, nicht in Bleibtreuš ,Revolution der Literatur* oder den Programmen Conradis und Henckells bricht die Tradition des neunzehnten Jahrhunderts ab.“ ' 9 Podobno sodi o tem vprašanju, čeprav z nekoliko drugačnega stališča, Helmut Motekat, ki pojmuje nemške literarne šole in smeri .od vihamištva prek klasike, romantike in realizma do vključno naturalizma le kot različne poskuse, kako uresničiti tisto vodilno misel, ki pravi, da umetnost je oziroma bi morala biti posnemanje narave. Ker je prepričan, da obstaja splošna težnja naturalizma prav v stopnjevanem in bolj ,,natumem“ posnemanju nature, zavzeto zatrjuje, „dass der Naturalismus als Endphase und nicht etwa als Neubeginn begriffen vverden muss“ .20 Nič presenetljivega torej, če se zdi Motekatu njegova teza, da je naturalizem končna faza dolgega in pomembnega obdobja nemške literature, prikladna tudi za nekatere evropske literature, celo za ves evropski naturalizem, saj se mu kažejo ne le poskusi v tako imenovanem sekundnem stilu, ampak tudi Ibsenova naturalistična drama in Zolajev eksperimentalni roman kot nasledek istega doslednega razvoja, ki traja od začetka realizma dalje. Naj pripadajo enemu ali drugemu taboru, za nekatere izmed teh avtorjev je značilno, da teže po širši uporabnosti svojih odločitev, bodisi da imamo v mislih opredelitev moderne, kakršno nam predstavlja Kreuzer, ki se mu zdi prikladna za večino literatur Evrope in celo Amerike, seveda v nacionalno prilagojenih inačicah, bodisi da gre za Motekatovo ugotovitev, ki se ne omejuje le na nemško, ampak jo avtor brez pridržkov razširja na vso evropsko literaturo. Tudi če so takšni poskusi, denimo, vseevropskega reševanja kakega periodizacijskega problema še tako potrebni, zbujajo utemeljene pomisleke spričo dejstva, da se ponujajo za isto sporno zadevo rešitve, ki imajo svoj izvor v skrajno različnih izhodiščih. V primeru naturalistične literature je kajpada v ospredju razpravljanja vprašanje, kakšen je značaj in kakšna je umetniška moč realizma, ki z njim naturalizem bodisi temeljito prelomi ali pa ga organsko nadaljuje. Pri tem moramo seveda izhajati iz ugotovitev literarne zgodovine, da se nemška realistična literatura bistveno razlikuje na primer od sočasne francoske. Na ta očitna neskladja med obema literaturama opozarja tudi Jost Hermand kot soavtor sociološko zasnovane knjige o naturalizmu v