PESMI
H o   Š i   M i n h
OB BRANJU ANTOLOGIJE »TISOČ PESNIKOV,
Pisali so pesmi nekoč o lepoti sveta,
o snegu, o rožah, o mesecu in o vetru, o nebu. o hribih in reki:
A naše pesmi današnje še o železu in jeklu pojo
in pesniki vedeti morajo tudi, kako se napada.
SPREHOD PO HRIBIH PO PRIHODU I/ JEČE
Oblaki objemajo gore  in gore oblake objemajo.
zrcalo je reka v dolini, čista bleščeča in bistra.
Srce mi  razbija, ko grem čez zahodno gorovje.
gledam južno nebo in prijateljev, ki so tam, se spominjam.
SPOTOMA
Cepru\   imam  vklenjene roke in noge.
slišim  prepevanje ptičev v gorah
in gozd je  poln  vonjav  po pomladi  in  cvetju.
Ne morejo mi prepovedati, da bi slišal  in  vonjal.
Ne morejo me zadržati, na tej dolgi poti več nisetn osamljen.
OTROK V JEČI PIN YANG
Oa! Oa! Oa! Moj oče je pobegnil.
Moj oče se je bal. da bi postal vojak.
Tako prišel sem v ječo. čeprav šest  mesecev sem  star,
ker mama s sabo v ječo me je vzela.
TRDA ŽIVLJENJSKA POT
Hodil sem preko gora in visokih vrhov, kako naj bi slutil, da je ravnina nevarnejša? Šel sem med tigre v gore in živ sem ostal, šel med ljudi na ravnino in v ječo prišel.
455
Bil sem poslanec Vietnama,
ko na Kitajsko sem šel na srečanje z najbolj  pomembnim človekom.
Na tihi sem cesti naletel nenadoma na vihar in neurje
in v ječo vtaknili so me kot častnega gosta.
Človek preprost sem in vest mi je čista, a rekli so mi, da sem plačan kitajski vohun. Življenje nikdar ni bilo, kot vidite, gladka pot, a zdaj je to cesta z dolgimi trni posuta.
MESEČINA
Ne vina ne rož ne dobijo zaporniki
Toda noči so prijetne. Kako jih praznujemo?
Stopim k lini in v mesec se zastrniim
in skozi lino se mesec smehlja mi nazaj.
ODHOD PRED JUTRANJO SIVINO
Petelin prvič poje. Še je noč.
Nad jesenskim hribom mesec
obkrožen z zvezdami. Človek, ki se daleč je odpravil.
že dolgo je na poti. Z ledenimi udarci
jesenski jezni veter bije goli mu obraz.
Svinčeno se nebo na vzhodu barva z rožnatim sijajem bežijo nočne sence in toplota prežema zemljo in nebo. Toplota pesnika v popotniku zbudi.
MRAČINA
Kamnitim gorskim hrbtom ostri robove veter.
Kopje mraza drevju prebada veje.
Cong oddaljene pagode popotniku udarja takt
in otroci bivole ženo domov —
pojo v mračino njihove piščali.
456
OKOVI
Lačni gobec kot pošasr odpira, vsako noč požro okovi noge ujetnikov. Čeljust oklene desno nogo premikajo lahko samo še levo.
Vendar čudne so stvari na svetu:
ljudje prerivajo se, da bi jih vklenili.
Kdor je vklenjen, spi lahko leže
drugi pa dobe prostora, da lahko samo stoje.
NOČ BREZ SPANJA
Prva ura je minila... druga ura... tretja premetavam se in rad bi spal, a spanja ni; četrta ura . . . peta. Končno so se mi oči zaprle leskečejo se in blešče mi v sanjah petokrakc zvezde.
Iz nemščine prevedel Bogdan Gjud
PRISEGLI   SO
Ob pomoči palice
v goro se vzpenjam
in opazujem bojišča
v nedogled.
Gore z oblaki so zastrte,
bojevitost naših mož
nebo zažiga,
zatemnjuje zvezdo severnico.
Prisegli so uničiti zalego psov.
Iz italijanščine prevedel C. Z.
457