Snježana Kordic, Riječi na granici punoznalnosti. Zagreb: Hrvatska sveučilišna nakla­da, 2002. 227 str. 
Riječi na granici punoznačnosti je habilitacijsko delo Snježane Kordic, preda­vateljice slovanskega jezikoslovja v Mi.instru, ki se posveča raziskovanju sintakse sodobnega hrvaškega standardnega jezika, kakor imenuje jezik tistega dela nekdanje Jugoslavije, ki sloni na štokavskem narečju. Delo je obranila v začetku leta 2002, istega leta je v Zagrebu izšlo v hrvaščini, že leto prej pa pod naslovom Worter im Grenzbereich von Lexikon und Grammatik im Serbokroatischen tudi v nemškem prevo­du pri založbi Lincom Europa v Mi.inchnu. 
Monografijo sestavlja osem poglavij, ali bolje osem povsem samostojnih študij, ki jih uokvirjata skupni uvod in povzetek. Študije obravnavajo sintaktične, seman­tične in pragmatične lastnosti nekaterih enot jezikovnega sistema, ki sodijo na mejno področje med polnopomenskimi in zgolj slovničnimi elementi jezika. Ker je takih elementov v jeziku veliko, obravnava le tiste, katerih opis je v obstoječih leksikograf­skih in slovničnih priročnikih najbolj pomanjkljiv. To so v prvem poglavju osebni zaimki, v drugem vikanje, v tretjem pa pozaimljeni samostalnik čovjek, ki se uporab­lja za posploševanje. Sledi obravanava kazalnih zaimkov ovaj, taj, onaj, »kazalnih besed« nejasnega statusa evo, eto, eno in sestavljenega veznika tim više što. Zadnji dve poglavji se ukvarjata z nepolnopomenskimi glagoli imati, biti in trebati. Ker so to hkrati izrazi, ki se pri govorjenju posebno pogosto rabijo, je potreba, da bi bili v jezikovnih priročnikih primerno opisani, toliko večja. 
študije so zgrajene po enakem modelu. Vsaka ima še poseben uvod, v katerem je opisan osnovni problem, in zaključek, ki podaja predlog za ustreznejši slovnični in leksikografski opis obravnavane enote. Vmesni deli (v prvih sedmih študijah po štir­je, v osmi pa le dva) se ukvarjajo s specifičnimi teoretičnimi in praktičnimi vidiki raziskovanih problemov. Avtorica se večkrat poda tudi na področje primerjanja z ustreznimi besedami v ostalih slovanskih in drugih jezikih. Na koncu vsake študije je seznam literature, zaradi česar se železni repertoar uporabljenih del neprestano pon­avlja. Skupnemu povzetku v treh jezikih (poleg hrvaškega je še angleški in nemški) ter enotnemu imenskemu in stvarnemu kazalu bi zato nemara kazalo dodati še skup­no bibliografijo. 
Empirična raziskava s sodobnimi jezikoslovnimi metodami naj bi prispevala k boljšemu opisu sintaktičnih, semantičnih in pragmatičnih značilnosti rabe obravna­vanih jezikovnih enot v slovnicah in slovarjih. Praktično veljavnost ugotovitev bo morala ovrednotiti kroatistična stroka sama. V tem prispevku lahko ocenim le izbra­ni metodološki pristop in bežno preverim opise, ki se nanašajo na slovenščino. 
Kar se tiče prvega, delo zasluži vso pohvalo. Podatke o zakonitostih v rabi in o frekvenci raziskanih besed je avtorica zajemala iz korpusov različnih funkcijskih zvrsti pisanega in govorjenega jezika. Če sodimo samo po navedbah vrst korpusov, s katerimi je razpolagala, je korpusno jezikoslovje naših sosedov na zavidljivi ravni. 
Prednosti tega pristopa k proučevanju jezika v delu doživijo še eno potrditev. Ne le, da avtorica odkriva nekatere jezikovne elemente, ki sploh še niso bili opisani (vezni­ki tipa tim više što; str. 129), tudi raba že opisanih odkriva sintaktične posebnosti, ki jih strokovna literatura še ni opazila, primeri iz korpusa pa povrhu dopuščajo razis­kavo pragmatičnega vidika. Pogostost pojavljanja večine raziskanih besed (prikazana tudi grafično) kaže velike razlike i:ned govorjenim in pisanim jezikom in različnimi funkcijskimi zvrstmi slednjega. Poudarjanje odstopanj v načinih rabe in frekvenci tako pogosto rabljenih in na prvi pogled nezapletenih besed med funkcijskimi zvrst­mi in celo med posameznimi besedilnimi vrstami lahko nasploh štejemo za eno od odlik dela. Opis po potrebi seže preko meja stavka, sledi kohezivni vlogi besed v be­sedilu in v razlago pritegne izvenjezikovno situacijo in namere govorečega. Naslanja se na aktualno strokovno literaturo in pri proučevanju kazalnih zaimkov, denimo, razpolaga z možnostjo razlikovanja med tremi ravninami pomena (o tem na str. 80): na eni od njih ovo kontrastira, to konkretizira in ono generalizira, na drugi ovo emo­cionalizira, to distancira in ono apelira, na tretji pa ovo aktualizira, to objektivira, ono pa deaktualizira. Vse našteto tvori raziskovalni aparat, ki je kos tudi prefinjenim raz­likam v pomenu in rabi. Pri takih možnostih raziskovanja bi morebitna neadekvat­nost ugotovitev morala biti presenetljiva. 
In kakšne so ugotovitve o raziskanih besedah? Resnica o osebnih zaimkih ni izčr­pana s tem, da bi se govoreči poimenoval z zaimkom za 'jaz' (ja), ogovorjeni s ti, neudeleženec razgovora pa z on. Zaimek s pomenom 'jaz' se lahko uporablja tudi za 'ti' in 'on', 'ti' za 'jaz', 'on' in 'vi', 'on' pa za 'jaz' in 'ti'. 'Mi' se lahko rabi namesto 'jaz', 'ti', 'on' in 'vi', podobno tudi 'vi' in 'oni'. Govorimo, čeprav nimamo pojma lahko torej pomeni, da tako govorim jaz, da to počne moj sogovornik, nekdo tretji ali pa kar vsi skupaj. Izbira osebe in števila je odvisna od statusa in medsebojnih odnosov govo­rečega in ogovorjenega ter od učinka, ki ga govoreči želi doseči. Prizadeva si lahko za solidarnost, sočutje, posplošitev, distanciranost, objektivnost, prepričljivost in podob­no. Preseneča obseg te »metaforične rabe« oziroma »transpozicij«, kot pojav imenu­je avtorica, saj, kot piše na str. 18 in s., »skoraj vsak osebni zaimek lahko izraža katerokoli osebo in skoraj vsaka oseba je lahko izražena s katerim koli osebnim zaimkom«. V obstoječih leksikografskih virih je pragmatično pogojena raba osebnih zaimkov zelo različno opisana. Pozablja se celo na vikanje, zato poglavje zaključuje sistematiziran pregled transpozicij, ki naj v prihodnje olajšajo delo leksikografom. Raziskovalcu pragmatičnih funkcij osebnih zaimkov v besedilih bi lahko bil v pomoč tudi na str. 20 navedeni podatek, da je ti zaimek za presenečenje, vznemirjenost, močna čustva ipd., torej ti dejavniki lahko vplivajo na njegovo frekvenco pojavljanja. 
Drugo poglavje se ukvarja s kongruenco pri vikanju, ki omahuje med slovnično množino in naravnim številom in spolom ogovorjenega. Kongruenca se kaže v obli­kah določnega glagola, deležnika, pridevnika in samostalnika. To je tudi hierarhično zaporedje predikatov glede na verjetnost gramatične ali semantične kongruence. Splošno pravilo se glasi, da je upoštevanje slovničnega števila in spola najpogostejše pri določnem glagolu, najredkejše pa pri samostalniku, vendar se jeziki v podrob­nostih razlikujejo glede na dominantnost enega ali drugega kriterija. Prej navedeno hierarhijo bi po mnenju avtorice morali dopolniti s hierarhijo sklonov pri pride­vniških besedah. V hrvaškem in ruskem jeziku namreč v nominativu prevladuje gra­matična, v ostalih sklonih pa semantična kongruenca, torej Vi sami znate za razliko od Vama samoj je poznato. Prihodnji opisi tega problema v hrvaških slovnicah in slo­varjih bi morali navajati, da se, kadar vikamo eno osebo, določni glagol ravna po slovničnih pravilih in je v 2. osebi množine. Aktivni in pasivni deležnik ter pridev­niške besede v nominativu upoštevajo enako načelo, zato so v množini moškega spola, pridevniške besede v drugih sklonih pa se ravnajo po semantičnih kriterijih, zato so v ednini moškega ali ženskega spola, prav tako tudi samostalnik. Izjemo v tem pogledu predstavljajo le zaimenske pridevniške besede, pridevniki brez ustreznih množinskih oblik ter primeri tipa Vi ste upravo onakva kakva se traži. Hvale vredno je, kadar pravila sledijo rabi, ne pa obratno. 
Naslednje poglavje raziskuje enega od načinov rabe samostalnika čovjek. Avtorica se nasloni na členitev nemškega man, ki se lahko uporablja za splošnega vršilca dejanja, za vršilca, ki ali ni pomemben ali ga ni mogoče identificirati, za vršilca, ki ga govoreči ne želi imenovati, lahko pa »zaimensko«, namesto konkretnega osebne­ga zaimka. V zadnjem primeru je jasno, da se čovjek rabi namesto povsem konkretne in določene osebe, katere individualne izkušnje se z rabo tega splošnega samostal­nika posplošijo. S tem govoreči doseže zanimiv pragmatični učinek: subjektivno per­spektivo nadomesti objektivna in distanciranje od izrečenega doda trditvam potreb­no težo. V taki rabi je samostalnik čovjek v glavnem indiferenten glede na spol, če le vsebina izrečenega ni preveč specifično ženska ali moška. Avtorica navaja primer, ko spol govorečega in izvenjezikovne izkušnje poslušalca vplivajo na to, ali je s s 'človek' mišljena tudi ženska ali ne. Če bi moški izrekel Čovjek se izgubi u smrdljivim pivnica­ma i ponorima (za več sobesedila gl. str. 58), bi trditev sama po sebi bojda ne vključe­vala žensk, drugače pa bi bilo, če bi isto izgovorila ženska. Tudi govoreča ženska lahko svoje izkušnje posploši s 'človek' (Ma znam ja tu metodu! Tako čovjek najlakše može ostati u drugom stanju). Podobno kot samostalnik čovjek se lahko uporablja tudi množinski ljudi, le da le da je govorec pri tem nemara tudi v hrvaščini tako kot v ruščini izključen. 
Poglavje o kazalnih zaimkih ovaj, taj, onaj je zasnovano primerjalno: opisati po­skuša njihovo rabo v hrvaškem, poljskem, ruskem in češkem jeziku. Primere s kazal­nimi zaimki so v te jezike prevajali rojeni govorci, naslanja pa se tudi na opise v lite­raturi. Za najpomembnejšo resnico poglavja o kazalnih zaimkih lahko štejemo trditev, da ni jasno, koliko kazalnih zaimkov sploh je v katerem od slovanskih jezikov (str. 67 s.). število variira od dva v vzhodnoslovanskih jezikih in bolgarščini do deset v češčini, a se ne ve, ali vsi pripadajo istemu sistemu ali pa so nekateri omejeni samo na določene vrste besedil. Obstaja tudi možnost, da ima pisana češčina minimalni sistem treh kazalnih zaimkov, ki je podoben ostalim slovanskim zaimkom, govorjena pa maksimalnega, torej vse (str. 70). Zvrst jezika in vrsta besedila sta odločilni tudi za način, na katerega se kazalni zaimek rabi. Raba je deiktična, če zaimek kaže na nekaj izvenjezikovnega, in anaforična oziroma kataforična, če kaže na nekaj v bese­dilu. V znanstvenih besedilih se kazalni zaimki rabijo le anaforično, nikoli deiktično, v umetnostnih pa se oba načina prepletata (str. 69, op. 6). Zaimek ovaj se v pisanem jeziku uporablja anaforično, v govorjenem pa deiktično in kataforično, zato je vse­binska razlika med izrazi kot ovih dana, ovog ljeta (deiktična raba) in tih dana, tog ljeta (anafora) (str. 77). V korpusu telefonskih razgovorov se ovaj v 93 %rabi za zapolnitev premorov v govoru in le v 7 %kot kazalni zaimek. Take in podobne ugotovitve doka­zujejo, kako potrebno je zvrsti opisovati ločeno. Kazalni zaimki različnih spolov tudi ne predstavljajo treh enakopravnih paradigmatskih oblik, saj se srednji spol sintak­tično in semantično močno razlikuje od ostalih dveh (80 s.). Škoda, daje predlagani model opisovanja v prihodnjih slovarjih in slovnicah (str. 86-88) tako poenostavljen, da izpusti marsikateri zanimivi način njihove rabe. 
Opažanja o razlikah med funkcijskimi zvrstmi se nadaljujejo v poglavju o besedah evo, eto, eno (str. 102). V znanstvenih besedilih npr. frekvenco njihove rabe določa avtorjevo individualno razumevanje stila znanstvenih del, v publicističJ!ih pa vrsta besedila, saj se pojavljajo v glavnem v intervjujih in reportažah. Nejasna je tako nji­hova funkcija kot pomen, vezava s skloni je slabo raziskana. Avtorica v korpusih od­kriva razlike v rabi vsake od njih, povezane s sintaktičnimi posebnostmi. Med dru­gim opisuje razliko v primerih tipa Evo ti naočala in Evo ti naočale. Najzanimivejša pri tem pač ni ugotovitev, da je razlika v sklonu povezana z razliko v situaciji potencialne rabe (primer z genetivom se rabi zato, da pritegne pozornost ogovorjenega na pred­met v bližini govorečega, z nominativom pa takrat, kadar govoreči očala zares da ogovorjenemu). Bolj poučna je ugotovitev, da je formalno enaki ti v prvem primeru posesivni dativ, a drugem pa indirektni objekt (117). Tudi ga v primerih kot Eno ga Marko in Evo ga, uživam (120 in z več konteksta že prej na str. 118) ni mogoče imeti za anaforični osebni zaimek, ker se le-ta ne bi mogel uporabljati za situacijo, proces ali stanje. 
Šesto poglavje prinaša prvi opis zloženih veznikov tipa tim više što, tim prije što, utoliko više što, utoliko prije što, to više što v zgodovini hrvaške slovnice in slovaropis­ja (str. 129). Taki vezniki se uporabljajo za eksplicitno vrednotenje. Z njimi govoreči navaja dodatni vzrok ali razlog, torej so vzročni in stopnjevalni. Pojavljajo se v argu­mentativnih besedilih, so mobilni in v zgradbi variabilni. 
Sledita še dve poglavji o glagolu. Prvo se ukvarja z glagoloma imati in biti v stav­kih, ki izražajo obstajanje nečesa ali nahajanje na nekem prostoru (t. i. lokacijsko­eksistencialni stavki). V hrvaškem standardnem jeziku v takih primerih v sedanjiku glagola stojita v paradigmatskem odnosu, v ostalih slovanskih jezikih pa so pravila rabe različna. Obravnava poskuša primerjati stanje v hrvaščini z drugimi slovanski­mi jeziki. Tu bralec dobi vtis, da je zasnova poglavja vendarle nekoliko preveč ambi­ciozna. Avtorica sama navaja, da je te na videz najpreprostejše stavke zelo težko opi­sati. Povezani so z velikimi jezikoslovnimi problemi -določnostjo, besednim redom, problemom teme in reme, pravili rekcije in njihovimi težko razložljivimi izjemami, kriteriji za ločevanje med golim obstajanjem, nahajanjem in lastništvom ipd. Pois­kati primerne rešitve za vse našteto in zraven podati še primerjalni pregled razmer v nekaj različnih jezikih ne more biti naloga kratke razprave (str. 143-170). 
Zadnje poglavje govori o glagolu trebati, ki se uporablja kot polnopomenski ali modalni glagol. Tudi zanj v obstoječih slovnicah in slovarjih ni zadovoljivih seman­tičnih in sintaktičnih razlag, zato avtorica ob koncu spet navaja svoj model opiso­vanja, v katerem se oba vidika prepletata. 
Predlagani novi modeli opisovanja besed z obrobja polnopomenskosti v primer­javi z opisi v obstoječih slovnicah in slovarjih so v sintaktičnem pogledu bolj eksakt­ni in se bolje ujemajo z dejansko rabo, v vsebinskem pogledu pa kažejo razširitev in večjo razčlenjenost kategorij, zato lahko empirično raziskavo korpusa ter upošteva­nje pragmatičnega vidika in besedila ocenimo kot dobre. Škoda, da niso enake meto­de uporabljene tudi v tistih delih, ki prinašajo primerjave z drugimi jeziki. Tu se delo naslanja na opise v strokovni literaturi in spraševanje informantov. Oboje sicer v jezi­koslovju služi kot vir podatkov, vendar se po zanesljivosti ne more meriti s prej opisa­nimi metodami. Kot je znano, odgovore informantov določa način, kako smo jim vprašanje zastavili, opisi v literaturi pa so lahko napačni, kar je za hrvaški standard­ni jezik v knjigi na več mestih dokazano (npr. 30, 67 s., 100 s., 162 s., 182 s.). Nobene­ga razloga ni, da bi opisi drugih jezikov bolje ustrezali jezikovni praksi. Pred zmota­mi ne varuje niti avtoriteta jezikoslovca, o čemer priča op. 1 na str. 144, kjer je avto­rica prisiljena korigirati Lyonsovo trditev, da posesivnih stavkov z glagolom habere ni v nobenem slovanskem in keltskem jeziku. Zagotovil za pravilnost opažanj z izjemo empirične raziskave stanja v različnih jezikih po enotnih načelih preprosto ni, zato bi bilo treba enako rigorozno raziskavo proučevanih izrazov opraviti tudi v drugih jezi­kih. S tem bi se izognili tudi prenagljenemu posploševanju, kakršno je npr. nasled­nje: v slovenščini naj bi se v trdilnem stavku pri števnem samostalniku uporabljala osebna oblika glagola biti in samostalnik v nominativu, pri neštevnem pa brez-osebna oblika in genetiv: Tam je neki otrok in Vse manj je glasbe (str. 158). Zgleda nista pri­merljiva in razlog za rabo genetiva v zadnjem primeru pač ni števnost samostalnika, ampak količinski izraz manj, ki v slovenščini zahteva rodilniško dopolnilo, zato bi tudi prvega lahko preoblikovali v Vse manjje otrok (rodilnik) in drugega v Tam je (neka) glasba (imenovalnik). Kar se tiče slovenščine, bi bilo mogoče najti še kak podatek, ki ne bi vzdržal podrobnega preverjanja (npr. dejansko število kazalnih zaimkov 67 s.). 
Na podlagi povedanega se jezikoslovcu ponuja sklep, da bi opisovanje jezika nujno moralo zajemati podatke iz korpusa in pragmatično komponento vključevati v opis zakonitosti rabe. Delu Riječi na granici punoznačnosti oboje v precejšnji meri uspe. 
Marina Zorman