ZBORNIK SVEČENIKOV SV. PAVLA — IN ZAJEDNIC S. J. = Letnik V. 1. dne vsakega meseca Uredništvo in upravništvo : Gorica, Riva Piazzutta 18. V GORICI, 1. aprila 1925 Izdaja Zbor svečenikov sv. Pavla. Urejuje Stanko Stanič, kurat Tisk Zadružne tiskarne , Uredništvo : B-CIg m lUr nW G Gorica, Riva Piazzetta št. 18 JEJ JLP JLm.J.^1 JL J3.m. - Izhaja : SVEČENIKOV Sv. P. in ZAJEDNIC S. J. 1. dan vsakega meseca. Jedan liberalni svečenik proti katoličkom listu. Nedavno je u Zagrebu izdao prof. dr. Dane Gruber knjigu pod naskwom »Povijest Istre«. Toj po-vijesti nadodana je rasprava »Narodni preporod u Istri«, koju je napisao prof. Vjckoslav Spinčic, bivši istarski narodni poslanik u Beču i u Poreču. Dok ocijenu Gruberove »Povijesti Istre« pre-puštamo stručnjacima, ne možemo nikako mimo-iči Spinčičevu raspiavu, koja se je dotakla naš e g »Bučkog Prijatelja« i blagopokojnog velikog bi-skupa Mahniča. Prof. Spinčic spominje »Pučki Prijatelj« odmah iza Kostičeve izdajničke »Prave naše sloge«, a to je učinio s razloga, da bi čitaoci dobili utisak, kako da obje n ovine spadaju u istu kategoriju. Ondje na str. 270 piše Spinčič ovako: »Kao gospodarski list bio je godine 1898. osnovan »Pučki Prijatelj«, i izlaZio je najprije u Krku, ondai u Pazinu. Kao list za pospješivanje gospodarstva dobivao je po priznanju samih njegovih ljudi potporu od austrijske vlade. List se je ali bavio i politikom, osobito, domačom. Neko doba, naročito od g. 1910. dailje napadao je, gdje je mo-gao, »Našu Slogu«, hrvatsko-slovensku stranku, zaštupanu u političkom društvu za Hrvate i Slovence Istre, te klub hrvatsko-slovenskih zastupnika n Istarskom saboru. Bez ikakova 'razloga objedji-\’alo se je kao »framasune« ljude oko Družbe sv. Cirila i Metoda za Istru, iste ili jednake onima, koji bijahu kod »Naše Sloge«, što su izlazile okolo St. 1914. na Rijeci i bile podupirane od austrijske Vlasti.« Tim riječima optužuje prof. Spinčič i »Pučki Prijatelj« i »Riječke Novine«, a time i njihovog osiuvača biskupa Mahniča radi narodne izdaje. To je trščanska »Edinost« odmah pograbila kao kakvu delikatesu. Mi se na to ne bismo osvrtali, kad ne bi onai bila naglasila, da je to pisao kato. lički svečenik. Da, katoličkih svečenika imadc i medju hrvatskim reformašima. Medju novopečenim starokatolicima njemačkog izvora jest kato-lički svečenik Kallogjera dapače »biskup«. Zašto fak se ne spominje to? Upravo zbog toga smo prisiljeni, da se time po-z-abavimo u našem staleškom glasilu, da naša su-brača, koji su preveliki optimisti, vide, kamo plo-vinio s liberalnem politikom. Neka katolički svečenik Spinčič zahvali to svojim dragim i intimnim prijateljima kod liberalnih novina. Na Spinčiča kao bivšeg poslanika ne čemo se obazrijeti. Moramo pak prosvjedovati, da se zlorabi katoličko svečenstvo kao takovo. Odgovoriti moramo obzirom na blagopokojnog biskupa Mahniča, koji se sam ne može braniti. Radi njega iznosimo činjenice, da sc vidi, gdje je vjera, a gdje neviera. Ponajprije moramo naglasiti, da se je Spinčič kao profesor i poslanik odlikovao uvijek u liberalnem duhu, koji je usisao na sveučilištu u Pragi. U potrebi i nuždi družio se je i sa katoličkim mu-žcvima u bečkom parlamentu, ali kao katolički svečenik nije nastupao, koliko je nama poznato. Uza sve to čini nam se čudnovato, da ne može još sada, kad smo Hrvati i Slovenci tako žalosno ras-komadani, oprostiti onim svojim sunarodnjacima, koji su si dozvolili imati nekoliko drukčije — da ne kažemo korektnije — mišljenje u vjerskom, narodnom i socijalnom pogledu, nego on. Kome može da predbaci, pa i neizravno, izdajstvo' nad narodom? Možda biskupu Mahniču ili drugima, koji su zastupali katolička i narodnal načela u javnom životu? Zar nije tako radio i biskup Dobrila? Zar je bio anaicionalni rad — da upotrijebimo izraz prof. Spinčiča — pravilnoi obnovljenje gla-goljicc u krčkoj biskupiji, gdje se je to izvelo venirla teško i proti volji bečkih vladajučih krugova? .1 još predbacuje Mahniču, da je bio u službi austrijske vlade! Zar je blio protunarodno osnovanje »Dačkoga doma« u Pazinu, proti kojemu se je toliko borila liberalna hrvatsko-slovenska inteligencija sa dr.om Zucconom na čelu? Zar je bilo na štetu hrvatskog naroda osnovanje »Staroslavenske akademije« u Krku? ko su samo tri glavna i velika rada, koja je zasnovan veliki Mahničev duh. Ako mu nije sve pošlo za rukom kao n. pr. konvikt u Pazinu, nije Mahničeva zasluga zbog toga nimalo manja. Doslijedan svojemu uvjerenju bio je biskup Mahnič i na koncu svojega života. Dočekao je svršetak kao junak. Nije pobjegao, premda je pred-vidio, šta ga čeka. To ga je stajalo i života. 1 sada katolički svečenik Spinčič baca kamenje na njegov prerani grob, premda znade, kako je pokojnik mislio i glede ustrojstva države SHS. Tragičan je bio svršetak Mahničevog življenja. Unirò je kao mučenik, izagnaiiik pod krovom nad-biskupa dr.a Bauera u Zagrebu, gdje je i prof. Spinčič istodobno uaivao blagodati gostoljublja. Zbog toga nam je toliko' manje razumljiv njegov napadaj na blagopokojnog biskupa Mahniča, koji se ne može sada braniti. U narodni grijeli ubraja prof. Spinčič biskupu Mahniču osnovanje »Pučkog Prijatelja«. Taj je bio ispočetka samo kulturni i socijalno-gospodarski list, koji je izlazio svakih petnaest dana. Kad bi i bio za taj list dobio kakvu potporu, to još ne bi bilo protunarodno. Hrvati u Istri nijesu do tada imali takav list, pa ga je zato narod rado čitao. Može li to zanijekati prof. Spinčič? Zašto pak ga nije on osnovao? Pa ako mu je ta neznatna pot- 18 — pora obzirom na promicanje gospodarstva i bila dana od nepravedne njemačke Austrije — što mi ne vjerujemo — zar bi to bio zločin? Ta i naš je narod plačao poreže! Zar nijesu takoder učitelji i protesoli slov.-brv. narodnosti dobivali nagrade, da pišu školske knjige i to u strogo austrijskom duhu? Pa ipak im Spinčič nije zamjerio zbog toga, jer su bili libe-ralnog mišljenja. Prof. Spinčič sam se je odlikovao kao pisac u knjiži »Osterreich in Wort umi Bilci«. Zar nije prof. Spinčič dozvoljavao, da se u istim knjigama, u kojim je bilo opisivano življenje au-strijskog cara, opisuje njegov život i rad? To se biskupu Mahniču nije dogodilo nikada. Usprkos toga oti je uzvišen i klasičan u narodnosti, biskup Mahnič i njegova struja jesu na-protiv protunarodni. Biskup Mahnič pisao je proti svakoj Stranci, koja se nije držala korektno vjerskih načela, pa tako i proti prof. Spinčiču. To nije biskup Mahnič nikada učinio iz protunarodne nakana. Spinčičeva tvrdnja je prosta kleveta. Ta nema samo prof. Spinčič patent na narodhosna načela! Odje je pak dr. Laginja? Spinčič ga veoma malo spominje u svojoj ralspravi. Možda to ne bi bilo historički? Prof. Spinčič je rado oprostiò nekojima — nomina sunt odiosa, — koji su nekada potajno ili javno simpatizirali sa več spomenutim narodnim izdajicom dr.om Kostičem, jer su se opet vratili u njegov tabor. Za biskupa Mahniča i njegove sumišljenike vrijede druge mjere. Prof. Spinčič udara u svojoj »historičkoj ras-pravi« osobito na tjcdnik »Pučki Prijatelj«, koji još izlazi u Trstu. Spinčiču moramo* reči, da je struje oko »P.Pr.« bila ona vojska, koja je u vri-jemc njegovog vladanja u Istri kao političara iz-vršavala najviše sitnog rada u narodno.) borbi te je bua za to izvrgnuta i persekucijama austrijske vlade. Podsjcčamo samo na borim za uporabil hivatskog jezika kod službe Božje. To je za ''Pinčič? sada »historički anaeionalno, potkupljcno od Austrije«. Možda još ne zna prof. Spinčič, koji je tada najviše doprinesao torne, da je bilo to skakljivo pitanje povučeno sa dnevnog reda. Njegova zasluga nije bila. Bila je pak to zasluga rodoljuba iz okolice biskupa Mahniča, koje sada hoče prof. Spinčič prikazati kao protunarodne. Profesor Spinčič zamjera »Pučkom Prijatelju«, da se je bavio politikom. Da, to je bila kulturna politika. Navesti treba činjenicu, da je uzgoj na srednjim školama bio* proti pozitivnem krščanstvu. Za to je mladež zapustila gimnaziju, ako ne posvetna protivna krščanstvu, ipak u največoj mjeri indiferentna. Daštvo se je smjelo zagrijavati za neko magično pravoslavlje, a nikako ne za ka-tolička načela. 1 akve su bile i hrvatske gimnazije. Plodove žanjemo mi Hrvati i Slovenci u Italiji. Mi smo ■ skoro bez svojega svečenstva. Na sve to nije smio šutjeti »Pučki Prijatelj«, kao glasilo Hrvata, koji se drže katoličkih načela. 1 sreča je, da nije šutio. Bilo bi za nas još gore. Samo ono amateur-krščanstvo, kakvo sc je prakticiralo medju inteligencijom, bilo bi još više uništilo Slovence i Hrvate u Istri. Prof- Spinčič svirača u svojoj raspravi »Pučkom Prijatelju« osobitu pažnju. I deista se je on medju narodom najviše učvrstio i osposobio za tešku borbu u najnovije vrijeme u onotn dijelu hrvatskig naroda, koji je pripao Italiji. Spinčič je nehotice postao Balaam redivivus. »P. Pr.« nastavlja u no_ voj državi svoje djelovanje po istim načelima, kako je započeo za dobe biskupa Mahniča. Plodovi su vidljivi. Odje je narod uzgojen po »P. Pr.«, ondje ide rado u crkvu i bori se za svoj materinji jezik u crkvi kod službe Božje. Upravo u zadnje doba moramo se diviti odlučnom nastupu sumi-šljenika »P. Pr.« za crkveno pjevanje u hrvatskom jeziku, dok liberalni pristaše prof. Spinčiča gube vrijeme u kavanama velikih gradova. Mi im toliko ni ne zanzeravamo. Nemaju smisla za pravo praktično krščanstvo. Katolička crkva deveta im je briga, izim kad im služi u svrhu taktike. »P. Pr.« preči če sa svojom vojskom preko njih na dnevni red. Sumnjičenje liberalne brače. da su oni, koji optiraju za Italiju, bezdoinovinci, ne plaši nikoga. To su fraze, i ako dolaze u ustiju poslanika iz dobe stare Austrije. Uspjeh djelovanja »P. Pr.« je i taj, da se je osnovalo za Hrvate u Italiji »Društvo sv. Mohora«, koje je več prve godine svojega života rasposlalo medju narod preko 7.000 korisnih knjiga literar-nog i gospodarskog sadržaja, što se nije dogodilo u »klasičnom preporodu« za dobe prof. Spinčiča, kad je bio broj liberalne inteligencije u Istri velik. . Novine stranke prof. Spinčiča nijesu ni slova pi-snule o tom kulturnom poduzeču. Urednici tih listava agitirali su naprotiv privatno proti društvu. Tako se radi za narod. »Pučki Prijatelj« i njegova struja veoma su zadovoljni sa tim dosadanjim uspjehom. Bi li bilo to moguče, kad načela »P. Pr.« ne bi bila odgo-varala duši naroda? '1 ako če st raditi i unaprijed bez obzira na to, što če reči o historički spisi, slični onomu prof. Spinčiča. Žalimo samo to, da je za to dao svoju desnicu Spinčič, kao svečenik. Spis »Preporod naroda u Istri« nije istinita povijest, nego tendenciozan iz-vještaj, da se po svijetu ozloglasi »P. Pr.« kao protunarodan list. To je po uputi Mefista u Zagrebu, koji »silno« trpi na odličnem mjestu kao istarski izagnanik. Očrtali smo u kratko djelovanje »Pučkog Prijatelja«, kao glasila katoličke narodne struje medju Hrvatima u Italiji. Naveli smo i uspjehe. Kakvi su pak plodovi liberalne recimo Spinči-čeve struje? Za to nek posluži ovo: u »Mladom Istraninu«, koji izlazi kao prilog hrvatskog liberalnog tjednika Hstarska Riječ«, tiskan je u br. 18. od li. 9. 1924. članak: Ovije vjere. U svrhu informacije donaša-mo ga doslovce. Evo ga: »U jednoj pustinji živjela dva pustinjaka: kalu-djer (krščanski samostanaic) i derviš (muslimanski redovnik). Svakoga dana, kad bi završili svoje molitve, otfšli bi na obližnji izvor za vodu. Tu bi zapodjeli razgovor o vjeri i počeli jedan drugog uvjerjevati: čija je vjera bolja i ko e od njih dvojice na boljem putu. Tako bi, riječ po riječ, došlo do prepirke, a od prepirke do svadje, pa kad ne bi ni to bilo desta onda bi jedan 'drugorne razbijali tikon o glavu. Posli je toga rastali bi se zado- 19 voljni, sto su iinali snage, da do kraja brane svoju vjeru. Nekoliko dana zatim dolazio je dervliš na izvor, ali kaludjeva ne bješe. Derviš se zabrinu, što onoga nema, pa podje s punom tikvom kaludjero-voj kolibi. Kad tamo, a kaludjer leži bolestan, pre-bolestan, u uručici i jedva izgovori: »Vode, za zi-voga Boga, izgorjeh, pogiboh!« Derviš, videči kaludjera u takvom stanju, pritr-ča s vodom govoreči: — »Bože! šta je to od tebe?« Napoji ga, umi ga i rashladi, po osta kraj njega za vse vrijemc bolesti. Tek što kaludjer ozdravi, razbolje se od iste bolesti i derviš. Kaludjer sad ne pusti derviša, ne- 10 ga je pazio i liječi, dok poslije mjesec dana i ovaj ne ozdravi. Kad ozdraviše obojica, onda če oni jedan dru-80 m e reči: — Brate, nije šala, pustinja je ovo. Mi smo ovdje jedan drugome u nevolji i otac i majka. Ostavimo se svadje i prepirke, pa budimo dobri sujedi i prijatelji! — I tako poslije proživješe dugo i mirno u ljubavi. Naposljciku umre derviš. Kaludjer ga lijepo sà-hrani i oplače kao svoga najvjernijeg druga. Ali. buduči da nije smio ostati sam v pustinji, premjc-sti se u blizinu, kod tri druga pustinjaka, kaludje-ra. No ipak je cesto pohadjaoi grob svoga druga, derviša. Kad ovi kaludjeri to saznadoše. posum-njaše u njegovu pravu vjeru. Ubrzo i s_am umre. Na samrii reče: Pravedni i blagi Bože, neka bude moja duša s dušom dervi-ševom! Čuvši toi. kaludjeri, još više posumnjaše 11 njega i ne htjedoše da ga sahrane, nega odoše da pitaju biskupa. Biskup, koji je znao za pravednu dušu kaludje-rovu, naredi, da ga sabrane kao krščanina, a i sam dodje na pogreb, da dokaže, koliko je siromaii kaludjer bio dobar krščanin i dobar drug i čovjek, kad je toliku ljubav pokazivao prema svome drusa - dervišu. -;\i su ljudi sinovi jednoga Boga; oni su brača. ove su vjere dobre, kad su ljudi dobri, kad ima_ in ljubavi prema bližnjem. Brat je mio, koje vjere bio.« , »Mladi Istranin« izdaje tajnik bivše »Družbe sv. širila i Metoda za Istru«, dakle učenik prot. Spin-siča, njegova desna ruka kao predsjednika. Mi ne čemo »Družba sv. Cirila i Metoda« u na-■'odnom pogledu. Podupirali su je i pristaše »P. ‘’r.«, premda je u zadnja vremena svojeg opstan. ka zaplovila u liberalne vode. Pitamo pak, je li to stivo za katoličku djecu? 1 takvi spisi dijele se besplatno medju hrvatsko ljudstvo. U tom članku izražena su načela liberal-ne hrvatske struje, čija su glasila »Edinost«, »I-starska Riječ« i »Novice«. To su glasila apsolutne narodnosti, alto tu i tanto ne zahtijevaju prilike ne-Mo oportunizma. Ta su glasila simpatična prot b’PinCiéu, te su »klasično>« narodna. . Sve drugo, što nije bezuvjetno u skladu s timia, ]est anacionalno. Na taj se način pripravlja tta-'od posve jasno za raskol. To je pak upravo svr-‘•a članka »Dvije vjere«. »Zadružna zveza« v Trstu je na pr. prigodam *adnjeg zadružnog tečaja vodila svoje djake na1 pravoslavno blagodarenje (služba Božja). Doči če vrijeme, kad če se i u tom pogledu još neštot ot-kriti. Gradiva je dosta. Svaki imade slobodnu volju. Mi čemo ostati na dosadanjem stanovištu, pa nek to opisuje prof. Spinčič, kako ga volja. Histo-rija sudit če i njemu. L Kos. O zedinjenju cerkva. Moli in delaj! pravi pregovor. Moliti in delati moramo za zedinjenje cerkva. V prvi vrsti moramo mi katoliški Slovani moliti in delati za' zedinjenje pravoslavne cerkve s katoliško. Sv. oče papež nam je naročil devetdnevnico od 18.—25. januarja »a zedinjenje cerkve. Gotovo smo pri tej skupni in javni molitvi imeli obrnjen svoj pogled v prvi vrsti na naše pravoslavne brate. Bog usliši naše molitve! Ako pa hočemo, da se bodo naše srčne želje kedaj izpolnile, moramo na tem polju tudi delati. Lanski Višegradski shod za zedinjenje sv. cerkve je imel lepe uspehe. Kakor smo brali in kakor so poročali je zagotovil lepe sadove. Najbrž pa tudi zadnji Višegradski shod ni še dosegel one višine požrtvovalnega stremljenja, ki se je že pokazalo pod Levom XIII. V tej dobi dobimo nekatere prepričano navdušene in neumorne delavce — za veliko idejo zedinjenja. Neutrudljiv delavec v vinogradu Gospodovem je bil v tej dobi Vladimir Ser-gjcjevič Solovijev, najgloblji in največji ruski mislec, priljubljen pesnik, krščanski mistik, ki j« združeval z obširnim znanjem tudi globoko in živo vero. V nekem sobesedovanju (v disputaciji) mu je visoki grof Tolstoj z Jasne Poljane dejal: »Odpravili bi tudi brez angelov.« On pa mu je odgovoril: »Ne, ne morem si predstavljati vladarja brez služabnikov.« Z nekaj Srez dvajsetim letom je bil Solovijev že profesor na univerzi v Moskvi. Zapad ga pozna večinoma po prizadevanju za zedinjenje cerkve, vzhod se klanja pa še dandanes njegovemu veleumu. Ta, mož vstaja in nikakor noče s pozorišča. Ruski listi napolnjujejo predale z njegovim imenom. Prav je, da vstaja njegov duh in da združuje okrog sebe plemenite duše. ki resnico iščejo in Boga ljubijo. O Vladimiru Sergjejeviču Solo,vijeva se je izrazil vladika Strossmaier, njegov najboljši prijatelj: Anima candida, pia ac vere sancta. Vsled tega bi smeli predlagati, da se Vladimir Soloviijev prišteje med blažene, da se kanonizira. Trumoma obiskujejo inteligentni Rusi njegov grob v Moskvi, ki hrani drage ostanke nepozabnega učenika in prijatelja. Sedanji sv. oče Pij XI. je ob neki priliki izrazil željo, — kakor sem čitial v reviji »La rivista delle missioni« — da bi mu predlagali kakega profesorskega predstavitelja za proces kanoniziranja. Z vladiko Strossmaierjcm bi lahko rekli: »Eto vam svetnika, ki bode predstavitelj-zavetnik profesor- — 20 — jev, učenjakov, inteligentov, a obenem predstavi-telj-zavetnik zedinjenja pravoslavne in katoliške cerkve. Da se pa nikomur ne bo zdelo čudno, da se kdo predrzne izraziti željo, naj bi tega Rusa prištevali med svetnike, moram povedati, da je Vladimir Solovijev pred pričami prestopil v katoliško cerkev v kat. kapeli v Moskvi 1. 1896. Umrl je ta veliki mož 1. 1904., upehan, izdelan in izmučen od truda in bolezni — v pismih, ki jih je pisal prijateljem večkrat omenja, da ga je že vzhajajoče salace večkrat dobilo pri knjigah in pri spisih — potrt na duši, ker ga njegov narod ni hotel poslušati in se vrniti v pravo Kristusovo cerkev. Vseobčo ljubezen in spoštovanje mu izkazuje ruski narod po njegovi smrti. Dal Bog, da bi njegov veliki narod vsaj sedaj v veliki stiski poslušal glas svojega največjega misleca, prijatelja in sina. Da bodete, preč. sobratje, boljše spoznali So-lovijevo veliko, zlato, plemenito in sveto dušo, vam hočem v prevodu podati nekaj pisem, ki jih je pisal vladiki Strossmaierju. Iz pisem bomo najbolje spoznali veliko dušo. Prvo pismo: Moskva. Na dan Brezmadežnega Spočetja Presvete Device 1885. leta. Preč. in Prevzv. vladika — Milostljivi Nad-pastir! V veliko radost mi je bilo prejeti od Vas drago pisanje in ljubeznivo povabilo. Ako bo Bogu všeč, ob koncu sedanje zime pridem v Zagreb in v Djakovo, da vas osebno spoznam, da se Vam poklonim in prejmem blagoslov od znamenitega služabnika cerkve in delavca za slovanstvo in da slišim Vaše misli in nasvete glede občega velikega dela — zedinjenja cerkva. Od tega zedinjenja je odvisna usoda Rusije, slovanstva in vsega sveta. Mi pravoslavni Rusi in ves vzhod ne moremo nič storiti, dokler ne zgladimo (zravnamo) grehal cerkvenega razdelenja, dokler ne damo dolžne oblasti prvo posvečeni (po rusko: prvosvjaščenničeskoi). Ako je Rusija in slovanstvo novi »Dom Davidov« v krščanskem svetu, moramo vedeti, da je sam Bpžanstveni Ustanovitelj Davidovega kraljestva prejel sv. krst od Janeza iz rodu Aaronovega — prcdstavitclja duhovništva, »kajti tako sc nama spodobi izpolniti vso pravičnost« (Mat. 111. 15.) Srce moje gori od radosti pri misli, da imam takega rokovoditelja kakor ste Vi. Bog naj ohrani na mnoga leta Vašo dragoceno glavo v blagor cerkve in naroda slovanskega. Mnogo bi imel pisati, pa Tebi nočem s črnilom in peresom pisati; saj upam, da Te bom videl in da bom s Teboj iz oči v oči govoril. Izproseč si Vašega nadpastirskega blagoslova, ostanem Vašega1 Preosvjaščenstva pokorni sluga Vladimir Solovijev. Zahvala. Za bolnega in onemoglega sobrata M. K. daroval sobrat Val. Knavs, Logje, 10 lir. Bog plačaj! Procesije in državni zakonik. Italijanski zakon o javni varnosti z dne 30. junija 1889, določa v II. poglavju glede verskih obredov zunaj cerkva in cerkvenih procesij sledeče: Člen 7. Kdor vprizori ali vodi verske obrede ali kako dmgo bogoslužno dejanje zunaj kraja, ki je za to določen, ali kdor vodi cerkvene ali svetne procesije po javnih poteh, mora o tem obvestiti krajevno oblast javne varnosti vsaj 3 dni poprej — sicer je kaznovan z globo L. 100.—. Člen 8. Krajevna oblast javne Varnosti sme iz vzrokov javnega reda ali javnega zdravstva prepovedati procesijo ali druga bogoslužna dejanja kakor v členu 7. a mora obvestiti o tem prigla-ševalca vsaj 24 ur poprej. Člen 9. Te odredbe pa ne veljajo za spremstva sv. popotnice in za pogrebe — v kolikor ni lokalna policija glede teh dala posebnih odločb (na pr. v mestih, kjer so le gotove ulice odločene za pogrebne sprevode, ali pogrebi za časa epidemiij). Izvršilna odredba z dne 8. nov. 1889. k gornji postavi določa" Člen 5. Obvestilo, o katerem govori člen 7. postave, se mora izvršiti pismenim potom z naznanilom dneva, ure, poti in cest, po katerih se bo vršila procesija, in kraja, kjer se konča. To naznanilo mora biti podpisano od prijavljavca ali prjavljavcev. O tem obvestilu se sme zahtevati potrdilo krajevne oblasti javne varnosti, da je bilo obvestilo ob tej in tej uri res izvršeno, in oblast je dolžna to obvestilo dati. Člen. 6. Imenovana krajevna oblast sme iz vzrokov javnega reda predpisati procesijam čas in pot, po kateri naj se pomikajo, in o tem obvestiti prijavljavca vsaj 24 ur pred začetkom procesije. Poudarjam še enkrat — za procesije ni treba vlagati nobenih prošenj, ampak zadostuje navadno obvestilo un nekolekovanem papirju (Kasacij-sko sodišče v Rimu 14. junija 1890. in glavna direkcija Demanija 16. maja 1890.) Je pa potrebno obveščati oblast od slučaja do slučaja in ne zadostuje naznanilo procesij celega leta, storjeno ob začetku leta. (Kas. sod. Rim 17. januarja 1910, ki je preklicalo svoj nasprotni skleo z dne 5. septembra 1890.) Prefekti ne smejo prepovedati procesij na ne* določen čas. (Kas. sod. Rim 30. junija 1890.) Da bo v procesiji igrala tudi godba, je treba v obvestilu posebej omeniti, sicer se razume, da je bila naznanjena procesija brez godbe. (Kas. sod. Rim 19. avgusta 1893.) Kaj pa se razume pod imenom procesija? Kas. sod. v Rimu je 22. aprila 1897. določilo takole; -niuel procedere, queir andare avanti, che si fa da più persone, di cui le line seguono le altre in un certo ordine iiercorrendo le vie pubbliche per uno scopo ecclesiastico«. Bistveno znamenje cerkvene procesije pa je —• križ pred procesijo, sveta oblačila duhovnikov in nošnja raznih zastav in sv. podob v procesiji. 21 Zato ni prosesija, četudi bi vrsta duhovnikov v svojih navadnih oblačilih šla po cesti, moleč glasno molitve. (Kas. sod. Rfm 27. februarja 1897.) Ni procesija sprevod, ki gre čakat škofa, ko Pride na kanonično vizitacijo, čeprav so duhovniki v cerkvenih oblekah. (Kas. sod. Rim 17. aprila 1902.) Ni procesija, če gre kako katoliško društvo, četudi v redovnih vrstah, na izlet in čeprav zraven trobi rog. (Kas. sod. Rim 16. aprila 1902.) Ni procesija, ko gre duhovnik blagoslavljat hiše Po vasi. (Kas. sod. Rim 24. junija 1890.) Je pa procesija — sprevod škofa v večjem stilu (corteo straordinario) iz župnišča v cerkev in po končani slovesnosti iz cerkve v župnišče »perche la sua forma, richiama l’attenzione e il concorso del pubblico«. (Kas. sod. Rim 16. januarja 1900.) ~ Bo treba tedaj tudi to naznanjati v krajih, kjer ie župnišče oddaljeno od cerkve. Je tudi procesija sprevod ljudstva in duhovnikov ob prenosu kake sv. podobe iz ene cerkve v drugo, četudi bi duhovniki prisostvovali le v necerkveni svoji obleki. (Kas. sod. Rim 27. aprila 1916.) Končno še vprašanje: Kdo je krajevna oblast javne varnosti? Pisec tega ima v vasi orožniško Postajo in sedež županstva. Ob neki priliki ti dve oblasti sami nista vedeli, katera izmed njih je pooblaščena sprejeti tozadevno obvestilo za bodočo Procesijo. Po mojem mnenju je pa pod tem imenom mišljeno županstvo. Toliko v točno informacijo sobratom glede zadeve procesij, ker se gotovo marsikdo nahaja v okoliščinah, ki naravnost terjajo, da pozna do pičice to postavo in jo tudi do pičice izpolnjuje, saj Je 100 lir danes že občutna svota’ v duhovnikovem letnem proračunu. Novak, dekan. Dr. M. Brumat. Misijonska misel. }'a misel napreduje, hvala Bogu, vrlo po vseh deželah. Mi zaostajamo. Zdi se. da nas celò ital. del naše škofije prehaja. Kako so naši Italijani v tem pogledu vneti, nam priča med drugim tudi dejstvo, da prireja vodstvo njihove U. M. C. v Gorici hi po Furlaniji pogostoma skioptična predavanja o misijonih. Ljudstvo' kaže za taka predavanja ve-1'ko zanimanje. V nedeljo 16. januarja (te vrste So bile že naslednji teden pisane) je imel v Gorici tako predavanje o. Mihael Franco, ki deluje že nad -0 let v Ugandi. Predavanje je trajalo 2 uri in pol. bala Verdi je bila nabito polna. Občinstvo je poslušalo, gledalo in občudovalo stvariteljsko delovanje misijonarjev med pogani z napeto pozornostjo ln je bilo večkrat do solz ginjeno. Sobratje, ne zaostajajmo! Skrajni čas je, da se tedi mi oklenemo tega najbolj idealnega in za naše fersko prerojenje samo najbolj učinkovitega katoliškega udejstvovanja. Kot misijonski delegat za naš del škofije vas Ponovno opozarjam na sledeče stvari: 1. Razširite čimbolj med našim ljudstvom tako lepe in izpodbudne »Katoliške misijone«, ki jih izdaja misijonišče y Domžalah Stanejo le 4 lire. Uprava je v Ljubljani, Tabor 12. Škoda je za vsako številko tega glasila, ki ne pride do naših vernikov. Dopovejmo že vendar sebi in svojim, da je denar v koristnem berivu najbolj dobičkonosno naložen. Podčrtam: Naša dolžnost, sveta dolžnost je, da širimo tak tisk. Alarmirajte Marijine družbe in prosvetna društva za propagando. 2. Naročite si takoj 1. zvezek Misijonske knjižnice v Ljubljani Tabor 12. Stane s poštnino 4 lire. Dobi se pa tudi v naši knjigarni. Naslov temu zvezku je: »Prvi slovenski misijonski tečaj v Ljubljani 1924.« Vsebuje zelo praktične članke, ki nam bodo koristni za predavanja in pridige o misijon-stvu. Evo vam nekoliko naslovov: Utemeljitev misijonske misli, Misijonska misel med izobraženci. Misijonska misel med učiteljstvom. Sedanje stanje in bodoče naloge poganskih misijonov. Misijonska misel v cerkvi in šoli, Misijonska misel v družinah in društvih itd. 3. Zelo vredna, da jo priporočim, je tudi knjiga, ki jo je izdala U. M. del C. in 1. v Bergamo Via S. Antonino 11. Spisal jo je vneti propagandist dr. Cesare Carminati. Naslov ji je: Breve corso di conferenze missionarie. 4. Prav toplo vam polagam na srce. da prepojite svojo katehezo z misijonsko mislijo. Koliko lepih in izpodbudnih zgledov najdete že v »Katoliških misijonih« in v »Misijonskem koledarju«, ki bi za-mogli mlada srca navdušiti za Jezusa, njegovo sveto vero in za pomoč nesrečnim poganom, ki Jezusa še ne poznajo in ga ne morejo ljubiti. Sobratje, ne obotavljajte se, kajti agitar de re quam maxime nostra! Dr. M. R. Obhajali smo v kratkih letih že tri frančiškanske scdemstoietnice, namreč ustanovitve treh frančiškanskih redov (moškega, ženskega in spokornega ali tretjega). Letos obhajamo četrto,, to je vtisnjenja ran sv. Očaku. Pij XI., ki letos obhaja lastno frančiškansko petdesetletnico, ko si je nadel obleko spokornega reda sv. Frančiška, je na frančiškanski god porcijunkul-skega odpustka napisal znamenito apostolsko' pismo o vtisnjenju sv. ran, naslovljeno na kardinala Giorgi, ki je pokrovitelj frančiškanskega reda in bo predsedoval slovesnostim na gori Verni od 14. do 17. septembra. Sv. Očeta boli, da naturalizem vedno bolj prodira v krščansko družbo, da mnogi kristjani žive, kaker bi bili sovražniki križa Kristusovega. In vendar je za zveličanje potrebno, zatajevati sc, vzeti križ na ramo in za Kristusom hoditi. Kteri so pa Kritsusovi, so svoje meso križali z grehi in željami vred. Sedemstoletnica vtisnjenja ran sv. Frančiška naj med ljudstvo nazaj prinese ljubezen do križa. Sv. Cerkev je sprejela dogodek v liturgijo, da bi ljudje globlje premišljevali skrivnosti odrešenja, vzljubili križ in se našli skupaj v bolečinali Kristusovih. Po zgledu sv. Frančiška naj bi ljudje dopolnjevali, kar manjka trpljenju Kristusovemu. Tako se bodo mogli ustavljati trojnemu poželenju. Te na- — 22 uke naj si kličejo v spomin ob tej obletnici frančiškanske družine vsi verniki, 'ki jo bodo obhajali po frančiškanskih cerkvah ali celo na sami Verni. Svetiščem na gori Verni podeljuje sv. oče nekaj privilegijev za vedno, nekaj samo za letošnje slovesnosti; v vseh frančiškanskih cerkvah pa odpira studence odpustkov za jubilejske devetdnevnice in tridnevnice; vsak dan 7 let in 7 kvadragen, zadnji dan popolni odpustek z navadnimi pogoji. Malo jih bo izmed nas, ki bomo mogli pričujoči biti pri teh večdnevnicah. Te-le sklepe bi pa morda več ali manj vsi sobratje mogli izpolniti: 1. Križevo nedeljo ali pa kvaterno vernemu ljudstvu povedati, kar je papež pisal kardinalu. 2. Kdor je trctjerednik, naj ob tej priliki vzpodbudi v sebi duha zatajevanja in pokore; kdor ni trctjerednik, naj ga ta sedemstoletnica privabi, da pristopi. 3. Povečati naklonjenost tretjemu redu med ljudstvom; kjer je skupščina ustanovljena, je za to več prilike, nekaj se je najde povsod. 4. Prepričati se, da bi bil status personalis v frančiškanskih samostanih po tej naši zemlji drugačen, ako bi bili mi in naši ljudje znali pripraviti ugodnejša tla za redovniške poklice. Zamujemo skušajmo' dohiteti. Kulturni boj v deželi. Vse zaman, da bi si zakrivali oči pred dejstvom. Kulturni boj, ki so ga naši svobodomiselni elementi tajno in previdno že dolgo pripravljali, se je razvnel na vsej črti. Začetek je bil dan s pismom poslanca drjaj Josipa Wilfana. Sobratom je večinoma znana velikosrčna ponudba, ki jo je naš Zbor svečenikov stavil pismeno omenjenemu gospodu za delovanje duhovščine pri Edinosti sploh. Mi smo ‘odklonili vsakrškno strankarsko udejstvovanje, pač pa smo hoteli skupnega dela na krščanskem in narodnem programu. Gospod dr. Josip Wilfan pa je odgovoril s sicer vljudnim, a jasnim pismom, v katerem se je sicer izrekel za skupno delo, toda na brezverski podlagi. To usodno pismo je razdelilo našo javnost v dva tabora; eden je krščanski, drugi brezverski na zunaj, v bistvu pa protiverski. V naslednjem naj podamo le nekaj epizod iz poteka borbe. Dočim smo se mi izrekli za Prosvetno zvezo, ki naj bi združevala vsa izobraževalna društva na krščanski, narodni in demokratični podlagi, je dr. Josip VVilian soustanovil in bil na prvem občnem zboru »Prosvete«, ki je brezverska Zveza prosvetni!] organizacij. Brezverska v teoriji, v praksi pa je protiverska organizacija. Pri Prosveti združena društva programatično prirejajo ob nedeljah izlete, tekme in tako onemogočajo članom udeležbo pi sv maši. Po večini se končajo vse njihove prire-ditve s plesom, dočim društva pri »Prosvetni zvezi« načeloma ne prirejajo plesov. Mladina pri »Prosveti« je vsal v bistvu antikrščanska, proticer-kvena po vsej vzgoji. Ni odveč, da poudarjam, da se po teh društvih tudi v postu pleše, Edinost pa vabi na take prireditve v znano dvorano »Mo-dugno«. Toliko na prosvetnem polju. V politiki in na časopisnem polju nf dosti boljše, le dai imajo tu previdnejšo taktiko, da bi se ne zamerili tistemu delu duhovščine, ki še vedno ni odprl oči. Vzemimo n. pr. kar liste tega meseca! Vsakdo, ki pozna »Pučki Prijatelj«, ve, da je to resen in jako čislan krščanski tednik. »Edinost« od 20. marca t.I. ga slika v najgrši luči in sicer na tak rafiniran in podel način, da se človeku kar gabi. Da bi duhovski stan osramotila, piše, da je urednik tega lista neki duhovnik, dasi je znano nam in še veliko bolje njim, da je urednik »Pučkega Prijatelja«« neki pravnik. »Edinost« piše, da ona ne napada onih vrednih svečenikov, ki so narodni, ampak le one, ki da v sedanjih okolnostih niso zaščitniki ljudstva, in da proti takim je in bo nastopala. To je grdo obrekovanje, zakaj ne mi ne ona ne poznamo nobenega slovenskega in hrvatskega duhovnika, ki bi ne bil zaščitnik našega ljudstva, pač pa poznamo — žal — nešteto lajikov, ki ... . (beseda nam zastaja). V številki 26. marca napada »Edinost« šempe-tersko zadrugo, v kateri je odbornik tudi ondotni kurat, ker ni hotela oddati dvorane nobenemu brezverskemu društvu v porabo. V tem društvu je član celo mož, ki je izstopil iz cerkve. Odbor tega društva je navzlic izrecni nalsprotni prošnji sklenil, da ne izključi iz društva verskega odpadnika. Očitno je, da smo sredi kulturnega boja. Na kateri strani je mesto za vsakega poštenega duhovnika, je jasno. Prosim uredništvo »Zbornika«, da nadaljuje z rubriko »Na braniku« in odkriva namene in cilje brezvercev v naši deželi. 1. M. Načrt pogodbe pri nabavi novih zvonov. Državna nabava novih zvonov je torej — vsaj pod sedanjo vlado — definitivno pokopana. So, ki upajo, da bo znala prih. vlada bolje ceniti resnost obljub in zagotovil v vladnih dekretih. Ta besedo-lomnost je na vsak način grenko razočaranje za naše ubogo ljudstvo, ki so mu doslej obljube in zagotovila z vladne mize nekaj neovržnega in nepreklicnega. Večina naših cerkv. občin je s tem hudo udarjena. Zavidati pa se tudi ne morejo obdarjene občine; kajti vladna zvonovina — in to so izjavljali zvonarji sami — je bila slaba in zvonovi so vobče jako slabi. Naše hvalevredno ljudstvo pa ne more živeti brez cerkv. zvonov in začelo se je že pripravljati na samonabavo. Pri tej priliki je umesten svarilen klic, naj bi se ne ponavljala napaka predvojnih na-ročb, ko so se plačevali novi zvonovi brez pisane pogodbe ali kvečjemu na podlagi zvonarjeve pogodbe. Temu bodi konec! Zato se usojam predlagati spodaj spošt. cerkv. predstojništvom pogodben načrt, v katerem so odstavki gospodarske vsebine samo naslovljeni. Pogodba. Med predstojništvom cerkve sv.....v . . . in zvonarjem .... v .... je sklenjena nastopna pogodba. — 23 § 1. Zvonar prevzame napravo in dobavo (koliko?) novih zvonov za cerkev sv. ... v . . Zvonovi bodo imeli glasove: ... in bodo tehtali . . kg. Diferenca v teži do 3 odstotkov več ali manj je dovoljena.*) § 2. Ni dovolj, da bodo imeli zvonovi med seboj natančno te glasovne razdalje (intervale), ampak glas vsakega novega zvonu zase mora biti krepak, poln, daleč doneč in brenčeč brez sunkov. Glavni (udarni) glas mora biti jasen in čist, enakega' glasu kot brenčanje, torej brez omahovanja. Med ali-kvotnhni (postranskimi) glasovi naj preizkušnja dožene čisto spodnjo oktavo (pod krilom) in malo terco (nad krilom) brez neharmoničnih postranskih glasv, ki motijo mirno in izdatno brenčanje. S 3. Li v mora biti lep, čist, gladek, brez grčastih mest: Zvonovina mora vsebovati 78 odst. najboljšega rudečega bakra in 22 odst. najboljšega cina.*) Cerkvenemu predstojništvu je dovoljeno dati košček zvonovine kemično preiskati. Liv mora ostati kakor pride iz kalupa brez piljenja, barvanja ali lakiranja, le oriban s peskom. § 4. Okraski in napisi. § 5.Zvonar dobavi tudi vso armaturo k novim zvonovom, namreč jarme iz suhe. ravnovlaknate •hrastovine z okroglimi osmi v podporjih (ležiščih) na tramovih ali traversali, kemblje iz mehkega kovnega železa, težke ... kg. Za zvonilne vrvi dobavi namesto ravnih drogov, železne, žlebastc pol-Obroče. Kombiji bodo obešeni z močnimi usnjatimi jermeni na fino izdelanih obesilih s podaljškom, idočirn skozi avbo, koreniko in jarem, z dvema vijakoma. Kemblji morajo kolebati natančno v ravni črii, v najdaljšem premeru krila.***) § 6. Ko bodo zvonovi obešeni v zvoniku, bo cerkv. predstojništvu dovoljeno povabiti zvonske-ga veščaka, da zvonove tehnično preizkusi. K tej Preizkušnji sme zvonar na svoje stroške poslati tudi svojega zaupnika. Izid preizkusa določi, ali zvonovi odgovarjajo gori navedenim pogojem. Tej določitvi se podvrže zvonar ter se odpove nastopu Pravdne poti v slučaju, da se kak zvon ne odobri. Morebitne stroške za to preizkusbo plača cerkv. Predstojništm Neodobrene zvonove mora zvonar *) Ako se ne nabavi celo zvonilo, se mora § 1. tako-le glasiti: Zvonar prevzame napravo in dobavo (enega ali dveh,) novih zvonov za cerkev sv. ... v ... . ^ zvoniku (ostalemu ali ostalima) zvonovoma določi natančno glas na svojo odgovornost zvonar •sam ali njegov zaupnik. Novi zvon (nova zvonova) bode(ta) tvori(la) natančno (kateri interval ali intervala.) k ostalima zvonovoma (ostalemu zvo-'lu). Tehtal(a) bo(sta) ... kg. Diferenca v teži do odstotkov več ali manj je dovoljena. ') To razmerje je strogo naglašati; kajti laški zvonarji vlivajo 80 odst. bakra in 20 odst. cina, kar povzroči zvonu bolj pokrit, kotlast glas. Pri manj-ni zvonovih (okoli 600 kg in manj) se vliva en odstotek manj cina (79 odst. — 21 odst.). v ' "') Ta odstavek odpade v pogodbi z zvonarjem, oe se izroči izdelava armature komu drugemu, ako ta dobavi tudi kemblje. v času dveh mesecev na svoje stroške preliti in jih v zmislu pogodbe zopet dobaviti. § 7. Zvonovi se iztehtajo na javni tehtnici in cerkv. predstojništvu se izroči dotični tehnični izkaz, ki ga mora podpisati tudi zvonar v poroštvo, da je teža resnična. Cerkv. predstojništvu je prepuščeno, da da zvonove še enkrat iztehtat, predilo se povlečejo v zvonik. § 8. Transport zvonov. S 9. Obcsitev zvonov. 3 10. Dobavni obrok. S 11. Jamstvo za zvonove. § 12. Cena zvonovine. S 13. Plačilni pogoji. S 14. Plačilo kolkoviinc. Prcdstoječa pogodba se napiše v dveh soglasnih izvodih, eden za vsako pogodbeno stranko. Prečitano — odobreno — podpisano. Datum in podpis Datum in podpis zvonarja. cerkv. predstojništva. Koristni migljaji. Ene bukve sem kupil. Preden povem, katere in kakošne, moram še o Zidanškovem Novem zakonu dve reči dostaviti. Neki sobrat mi je pravil, da so rokopis pregledali lažni profesorji, bogoslovni in jezikoslovni. Torej je vender še postrežnost in nesebičnost na svetu! Kaj pa z izdajo drugih svetopisemskih knjig? Da bi jo pač dočakali! Ta se je tudi pritoževal, da je Novi Zakon natisnjen na bolj slabem popirju, ko se vender večkrat malovredne reči tiskajo na boljšem. To tudi meni ni ugajalo, pa sem molčal, da bi kedo radi popirja bukev ne maral kupiti. Nove bukve so pa te: Psalmi et cantica secun-dum ordinem in Psalterio Romano. Razložil + Anton Bonaventura škof ljubljanski. V Ljubljani 1915. (1916.) Samozaložba. Natisnila Katoliška Tiskarna. — Pravzaprav je sedem bukev, za vsak dan v tednu ena, ampak sedaj se dobe sešite v eno. Vsega skupaj je 766 strani velike osmerke, na močnem popirju, s prav razločnim tiskom. Psalmi so razloženi po redu, kakor jih imamo v psalteriju. Na^ kak način, pove avktor v kratkem uvodu: »Določil sem si ta-le pot: 1. najpoprej sem povedal psalmista, zgodovinski dogodek ali notranje dušno razpoloženje, v katerem se je psalm prvič zapel, nato kratko vsebino in razdelitev v kitice, kar razumevanje močno pospešujej 2. vzel sem latinski tekst našega psalterija, kateremu sem koj zraven na isti strani dodal slovensko prestavo in potrebno razlago; 3. dodal sem vsakemu psalmu ali delu psalma nekoliko primernih misli za duhovnika. V razlagi sami iščem pomen, ki ga je nameraval pisatelj, v izpeljevanju misli za duhovnika pa izkušam na ta literarni pomen navezati pomen, uporaben za duhovnika. Prestava je morala biti precej samostojna; posebno glagolske čase, namreč hebrejski sedanji in prihodnji čas. ki oba razne čase izražata, sem določil tako, kakor sc prilegajo dotičnemu zgodovinskemu dogodku ali osebnemu razpoloženju....... — 24 ~ Da bo umevanje Se bolj temeljito, sem pod črto dodal marsikaj opazk, kakor sem jih posnel iz Thalhoferja in Niglutscha.« Ker je razlaga izhajala, ko je bilo le nekaj naših duhovnikov na svojih mestih, si jo je najbrže le malokdo nabavil. Kedor je bival na zahodni strani bojne črte, morda še sedaj za njo ne ve. Imeti bi jo morali vsi. Draga ni, vsaj meni je pri-šia dober kup. Ker je prodajalna K. T. D. ni imela, mi jo je naročila. Tudi Tebi in Tebi pa Vam in Vam jo bo, kar oglasite se. Tudi te knjige sem močno vesel. Časih pogledam va-njo, da psalm boljše razumem. Odkair jo rabim, mi je recitiranje psalmov ljubše, ker psalm umljivejši. Časih mi pat služi za pia lectio. Seveda, kcdar sem len, leži zaprta.. Ti pa sobrat, ki te grde lenobe nimaš, boš v polnem slušal pisateljevo priporočilo: »Duhovnike prosim, da bi to razlago Citali in iz nje zajemali prav mnogo duhovnega u-žitka, mnogo veselja in še več tolažbe.« 0 goriškem direktoriju si dovolim izraziti nekoliko želj. Je tako- lepo sestavljen, da smo ga lahko veseli, in pravzato si želimo še popolnejšega. 1. Ker se letos pretrdo odpira, naj bi bil prihodnje leto z nitjo sešit. Obliko (velikost) naj to obdrži, preluknjane robove tudi. 2. Na str. 35. bi v tabeli mestu »Hora Missae« morda kazalo pisati »Aurora«. 3. Odpustka ob nedelji Imena Marijinega letos ne najdem. Upam, da bo osemdnevnioa za zedinjenje cerkva tudi zanaprej ostala. 4. Ker je letos opozorjeno na miloščino za sv. Očeta, naj bi bilo zanaprej tudi na miloščino kva-terne nedelje za malo semenišče, da ne pride v pozabo. 5. Ob godovih svetnikov, katere imenujemo v Kanonu, imajo direktoriji navadno zvezdico, da opozore mašnika nal priklon. Morda bi tudi naš direktorij dobil to zvezdico. 6. Bolj pa prosim črtico (—) pred Miss, in Vesp. vsaj tiste dni, kadar je več pisanega. Danes (7. tebr.) n. pr. se dolgo pisanje kar skupaj drži, dai oko trudno išče mašo in večernice. Ko bi stali tisti dve črtici, koliko bi bilo olajšano, .(utri enako. 7. Pri 26. febr. bi menda smel stati črni kvadrat, pri 13. okt. bi morala stati beli in črni. --- Tre-siten, kajne? 8. Kak dan je direktorij prelakoničen, ker o maši kar molči. N. pr. 4. febr. y. O kompletariju de fer. včasih govori (n. pr. 4. in 5. febr.), včasih molči (n. pr. 3. in 6. febr.) Rad bi, da bi bilo dosledno. 10. Na zglavju vsake strani naj hi bil označen mesec, da se tako olajša iskanje. 11. Zadnja želja, da bi se s temi opazkami kom-pilatorju ne zameril. Benedictio confessionalis. Neki ljubezniv sobrat mi je kazal novo spovednico. Narejena je tako, da spovednik lahko sedi, izpovedanec lahko kleči; je tudi čedna in dostojna. Povedal mi je pa nekaj novega, na kar jaz še nisem nikoli mislil. Hotel je novo spovednico blagosloviti, pa je v ritualu zastonj iskal formularja za to. Poslužil sc je blagoslova od ornnia, obžalo- vaje. da spovednica, kjer se deli in prejema tako važen zakrament, nima lastnega blagoslova, ko jih je drugih toliko. Sedanji papež n. pr. je lani potrdil novo formulo za blagoslov knjižnic in arhivov. Ali bi ne bilo prav, ko bi letos v svetem letu izšlo besedilo za benedictio confessionalis? Kaj bi bilo treba storiti, da bi se to doseglo. Če bi bil kardinal Poeniitentiarius Maiotr moj stric, bi mu kar pisal. Ker pa ni ne moj ne tvoj, se obrniva vsaj z enim očenašem do velike posredovavke v takih rečeh, sv. Katarine Sijenske! Ali pojdemo v Rim? Prvi svetoletni romarji v avdijenci pri papežu so bili iz Argentinije, drugi iz Nemčije. Iz Nem. čije bo od srede februarja naprej skozi celo leto vsak teden prišel en romarski vlak. Iz Češkega je naznanjeno že osem romarskih vlakov. In mi? Pojdemo? Kedaj? Kako? Ali so se morda sveto-letna vrata za nas zastonj odprla? Šest kanonizacij je obljubljenih (o štirih dnehj, beatifikacij tudi nekaj. Nas nič ne miče? Molitev za odpustke po namenu sv. očeta. V praksi smo navadno priporočali 5 očenašev in češčenamarlij. Ko je izšel Codex I. C„ kjer v Can. 934 8 1. beremo: »oratio poterit arbitrio fide-lium deligi«, so nekateri zaičeli oznanjati, da zadostuje samo en očenaš, izrecno se sklicevaje na citirani kanon, češ, da je vpeljal nekaj novega. Toda v tem kanonu je vzakonjeno le to, kar je S. C. Indulg. odgovorila 29. maja 1841. ad dub. 3., namreč: Preces requisitae in indulgentiarum concessionibus ad inplendam Summii Pontifis in-tentionem sunt ad uniuscuiusque fidelis lubitum, nisi p ec ubar iter assignentur. S tem vprašanjem se je S. C. Indulg. bavila tudi 1. 1888. Vprašali so jo, ali je treba zavreči mnenje, da zadostuje en očenaš in češčenamarija s čast bodi, in sprejeti mnenje, da se zahteva 5 očenašev in češčenamarij ali orationes aequivalentcs, Odgovor je bil. da je o tem izdala odlok 29. maja 1.841. (zgoraj citiran). Lani je S. Poenitentiaria o teh molitvah izdala dva glasova. Dne 10. julija 1924. je v odseku za odpustke izdala »Decretum de normis in conce-denda et lucranda indulgentia Portiunculae«. (Mimogrede bodi omenjeno, da so z letošnjim novim letom izgubile naše cerkve začasni privilegij tega odpustka.) V tem odloku berem pod Vlil.: »...pre-cesque ad mentem Summi Pontifis de more fun-dat, idest saltem sexies Pater, Ave et Gloria in unaquaque earum visitationum.« Pri porcijunkul-skem odpustku je torej sedaj molitev določena. — z mejo, pod katero ni moč iti. Ali je ta najnižja meja en očenaš, ali 5 očenašev in češčenamarij s čast bodi? Ne eno ne drugo, ampak saltem sexies Pater, Ave et Gloria. In to: de more! Tukaj so torej enoočenašniki temeljito pogoreli. Dne 31. julija 1924. je pa S. Poenitentiaria izdala »Monita« za svetoletne spovednike. Tu berem pod XVI. tako: »Sufficit implicite et generatim ad mentem Romani Pontifis orare, oratione non quidem mentali, sed vocali, prò fidelium arbitrio deligenda ut can. 934 § 1. edicitur, vel alternis eum socio; ex communi miteni sentenUa officio huic satisfacit quicumque orutionem dominicani, salii* tationem angelicam et doxologiam quinquaies re-citaverit.« Porečeš, to velja za svetoletni odpustek. — Že dobro; ampak za svetoletni odpustek sv. Oče ni rekel, da moramo ravno toliko moliti, ampak da moramo moliti; koliko, je prepustil vernikom na voljo. Sveta penitencijarija pove pa splošno mnenje, splošni nauk. Molči o enem očenašu, ne pobija tega mnenja, pove le splošno mnenje. In sklicuje se na Can. 934, § 1. ter ga razlaga. Torej tudi potem, ko je izšel imenovani Canon, je splošni nauk, da zadostuje 5 očenašev 5 češčenamarij 5 čast bodi. Zopet: satisfecit. Kedor toliko moli, naj ne misli, da je veliko storil, morda več nego je treba, ampak samo zadostil je, satisfecit. Ali se ti ne zdi ko si prebral ta dva odloka, izšla oba v enem mesecu, kakor bi svea penitencijarija — indirecte — hotela reči enoočenašnikom: držite se tradicije? Ali bom torej priporočal en očenaš? Ne, ampak držal se bom splošnega nauka (sentential), kedar ni povedano, koliko. Za porcijunkulski odpustek bom seveda poudaril saltem sexies. Ce mi bo pa kedo ugovarjal z »Bogoljubom« (v 2. let. št. str. 48.), ne bom hotel Bogoljubove avktoritete ponižati, (da-si bom na tihem obžaloval, da je Bogoljub tako pisal pol leta po »Opominih« sv. penitencijarije), ampak ga bom povabil, da se rajši drživa splošnega nauka, zavedajoča se, da je tudi 5 očenašev itd. le majhna pokora za nešteto najinih grehov. Ce mi bo kcdo trdil, da se bodo ljudje rajši u-delcževali sv. odpustkov, ako jim govorimo o enem očenašu, ga bom ponižno vprašal, bodo H ti mehkužneži imeli dovolj spokorne dispozicije, da bi sv. odpustke sploh prejeli. Slovničarje bom še opomnil, da papeži navadno naročajo Pias preces in ne piani precem. Ker je pa ta razlog bolj šepav, ga ne bom za na zadnje prihranil, kakor sem ga tu-le. Dve uri krščankega nauka. Priredil duhovnik goriške nadškofije. Gorica 1925. Izdalo in založilo K. T. D. v Gorici. Tiskala Zadružna tiskarna. 32 strani obsežna knjižica je trdo broširana. Oblika 10 krat 14. 1 izvod stane 70 st., vsaj 100 izvodov po 60 stotink. Namen knjižice je razviden iz uvoda: recitacija v cerkvi, recitacija v šoli; posnetek vseh krščanskih resnic za mladino, za ženine in neveste. Način recitacije v cerkvi je zamišljen po uri »Večne molitve pred Naj-sveiejšim«. Odstavki za duhovnika in za vernike, oziroma za levo in desno stran recitantov so nu-merirani. Knjižica služi tudi v spopolnilo ali nadomestilo krščanskega nauka ob nedeljah po sv. maši ali pri popoldanski službi božji. Naj bi se obilno razširila po naših duhovnijah, naj bi jo verniki počasi in pobožno recitirali. R. M. Nove knjige. Naše Katoliško tiskovno društvo si je postavilo hvalevredno nalogo, da z ozirom na nam skoro nedostopni ljubljanski knjižni trg nadomesti nabožno slovstvp z domačimi proizvodi. Izdalo je debeli molitvenik »Zgodi sc tvoja volja«, ki je že razprodan; izdati namerja molitvenik za ženske, molitvenik z debelim tiskom za slabovidne ljudi in druge potrebne molitvenike. Ravnokar je izšel molitvenik za šolarje, kakršnega smo potrebovali. »Oče naš« mu je naslov. Obsega 128 strani, oblika 6 in pol krat 10 ter stane lično v platno vezan z rdečo obvezo, z zlatim križcem in napisom 2 liri. Ta ceha je zelo nizka z ozirom na dejstvo, da: je v zadnjem času poskočila cena papirju za 30 odst. »Oče naš« obsega jutranjo in večerno molitev, mašne in obhajilne molitve po drju Pečjaku, tako da so kaj pripravne za recitacijo, nadalje običajne molitve, pobožnost za sv. birmo, prav dober je oddelek o sv. spovedi, litanije Matere božje, Srca Jezusovega ter vseh svetnikov, 20_stran,i zbirke pesmi ter Križev pot z odpustki, ki je zlasti primeren za pokoro po spovedi. Ta molitvenik naj se razširi, kar se da, ker je poceip. Čujem, da bo kasneje izdalo K. T. D. večji šolski molitvenik, ki bo obsežnejši, imel vse potrebne molitve z običajnimi formularji, seveda bo zato nekoliko dražji. K. T. D. hoče tako izpolniti vrzel, ki je nastala, odkar je dinar tako silno zraste!, da nam onemogočuje nakupovanje molitvenikov iz Ljubljane. V dobi dveh ali treh let bomo imeli Primorci popoln repertoar domačih molitvenikov. S. Mali strežnik. Nauk. kako se streže pri sv. maši. Gorica 1925. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo v Gorici. Tisk Zadružne tiskarne. 16 strani in lične platnice. 1 izvod 45 st., 20 izvodov po 40 st, 50 izvodov po 35 stotink. Zelo dobro prirejena knjižica. Ima v samem besedilu tri vrste črk: ene za pouk strežnikom, zelo drobne poševne črke so za mašnikovo besedilo, veliki tisk pa je za strežnikovo besedilo. Veseli nas, da se je končno odpravila pri molitvi »Suscipiat« besedica »hoc« sacrificium, ki se je bila proti predpisom vrinila _v vse dosedanje knjižice za strežnike. Sobratje naj jo naročajo in delijo med pridne učence. Cerkvene premičnine. Zborovo starešinstvo je predložilo Vzpostavitve-nernu uradu v Gorici, ko je izdal priročnik (Prontuario schematico) o odmeri vojne odškodnine za cerkvene premičnine, dobro utemeljeno »Spomenico«, v kateri navaja mnoge nedostatke priročnika z izrečno željo, da bi ne upoštevalo mnenje celokupne duhovščine. — Cav. Venicr, sedanji ravnatelj Vzpostavitvenega urada je dal deloma zadovoljive izjave. - 1. Priznava delne nedostatke priročnika in se bo v njem manjkajoče cerkvene predmete kot križev pot, ciborij, procesijonahie svetilke, pluvijali itd., ki so bili pomotoma izpuščeni, v celoti cerkvam izplačalo. 2. Glede števila paramentov ne more dati določnega odgovora, dokler ne dobi novih navodili iz Tista, kamor naj se odpošlje spomenica. 3. Aitami prti naj odgovarjajo dolžini altana. 4. Kjer so bile qrglje prej in se to dokaže, se zopet vzpostavijo. Najmanjše orgije stanejo Ì8.000 lir, ki se izplačajo po končanem delu. 26 — 5. Izplačevanje premičnin je postecipatno proti predloženim pobotnicam in računom. — Prefektura v Trstu ugotovi škodo in naznani znesek Vzpo-stavitvenemu uradu v Gorici, a obenem tudi dotič-nemu cerkvenemu oskrbništvu. Vse potrebščine mora dušni pastir sam naročati. 6. Priročnik govori tudi o zvonovih, ki se plačujejo po 18 L kg. A tu se ima v mislih le zvonček pri zakristiji in altairju, ne pa zvonov v zvoniku. 7. Glede zvonov stopi cav. Venier v pismen stik s komisarijatom v Treviso, kjer bo zagovarjal naše težnje. Svoječasno nas obvesti o uspehu ali neuspehu. 8. Priročnik je samo navodilo, ne pa postava, ki se ne da spremeniti. 9. Nakupne cene za število predmetov je narekovala neka oseba 'iz duhovskih krogov. — F. Š. Iz pisem mladega redovnika. Ne povem, katerega: non quis, sed quid. Mene je ganilo, naj še sobrate! Pisavec pa. če izve, da sem ga prepisal, naj ne zameri! 1. Kot vsak dan, sem se Vas tudi danes izrecno spominjal v svojih molitvah. Toda to je malo, a Bog gleda bolj na... Vašo potrebo, kot na. moje prošnje. To1 me tolaži. Zagotovljam Vam nadalje, da me Vaše pismo ni prav nič motilo v duhovnih vajah, med katerimi sem ga sprejel, temveč me je le spodbujalo k večji gorečnosti, da bi izprosil več milosti, ko je sila tako velika... Fragiles sumus, in zato rabimo, zlasti jaz, obilne pomoči. Memento mci coram Dno! 2. Danes sem postal deležen velike milosti, da sem smel polagati sv. obljube. To je nekaj posebnega, nekaj velikega! Bog je dober! — Kar se tiče slovesnosti, so to dobesedno »vota simpli-cia«, brez posebne' zunanje ‘ slovesnosti, vsaj po našem pojmovanju. Vrši se vse v kapitlju. Zbrana vsa družina, opat z mitro, palico in štolo, a v kukali (korna halja), 2 asistenta enako; 4 »capellani« v roketu, turiferar in strežnik s posveč. vodo enako. Ko sva prečitala profesno listino sva uo-bila dolgi škapuhr in kukulo brez rokavov (3 leta). Medtem so menihi peli 125. ps.*), nato molitev in na hodniku čestitanje. Priprosto. Mnogo slo vesnejše so »slovesne« obljube, toda te boste lahko prišli sami pogledat za 3 leta. Toda molite, da vztrajam!!! — Po namenu, ki'ste mi ga priporočili, sem danes mnogo molil, tudi med slovesnostjo. Bog nas nc bo izkušal preko naše moči!! 3. Božične praznike smo prav lepo in slovesno... praznovali. Nočno službo b. smo pričeli ob 10.15. Peli smo invitatorij, himen, lekcije in responzorije in cel lll.i nokturn, potem je bila pontif. maša, med katero smo se obhajali, kakor tudi nekateri izmed navzočih lajiikov. Po maši slovesne, pete hvalnice (iaudes). Vse skupaj je trajalo 4 ure, a zdelo se mi je le trenutek. Ker je bilo moje srce polno, sem prebil še nekaj časa pred jaslicami, kjer sem se domislil našega naroda in njegovih boli ter bridkosti. V mislih sem skušal zapeti par božičnih, in bi tudi glasno, ko bi znal. Ker one dni *. Preberi g