182
Dopisi.
Na Reki 26. majnika. Pred tremi dnevi je dospel le-sem jugoslovanski ljubljenec, preuzvišcni dijakovaški škof gosp. Strosmajer. Pri sv. Matiju slavno sprejet, se je podal v županijo rečansko, in je tamkaj bival. Saboto zjutraj je učilnice obiskal in 5000 gold. za dijake podaril, potem pa celi dan rodoljube sprejemal. Na večer je bila prekrasna bakljada ; med bakljado je preuzvišeni ljubljenec navdušeno govoril in naše srca tako ginil, da so tisucerni in tisucerni slava- in živio-klici po celem mestu doneli. — Včeraj je bilo blagoslovljenje nove rečanske zastave na Grobniškem polju, h kteremu je kakih 10000 ljudstva privrelo. Oj velikansko polje! Ti si slovelo v nekdanjih časih, sadaj pa smo tebi postavili veden spomin narodnega načina ! — Poštar trobi, —  prihodnjič nadalje !                     Miroslav.
Iz Trsta 24. maja. \p — Čitalnični odbor je bil našemu slovanskemu društvu 18. dan t. m. zopet napravil kaj vesel i krasen večer. V dvorani: „sala Ara", prihodnjem čitalničnem stanovanji, smo imeli „besedo", pri kte-rej Je godel slavui ruski umetnik g. Nikolaj D mi trije v S ve čin. Rimljanove besede : „ven i, vidi, viciusotemu velicemu godcu premalo, ker jih uže rabimo pri vsakej priliki. Heine je rekel za Paganina, čigar učenec je bil g. Svečin, da je dušo hudiču zapisal zato, da bi na vsem svetu najbolj gosti znal. Mi nismo slišali Paganina; al kar se o njem bere in pripoveduje, moramo soditi, da ga res ni še nihče dotekel; toda Paganin je umrl, in za njim so nastopili drugi. Ali Svečin dosega svojega učitelja ali ne, tega tedaj ne vemo; toliko pa je gotovo, da zdaj Svečina noben goslar na zemlji ne dohaja. Njegov duh je v godbi na vse strani popolnoma izobražen; enako lahke so mu klasične, kakor novejše italijanske in francoske skladbe. Igranje mu je tako dovršeno, da poslušavec nikjer ne čuti velike težave, ktero je moral premagati, preden se je tako izuril, in ob enem je tako prvotno, da mu ni treba v strahu biti, da bi ga kdo posnemši mogel prekositi. S to izurjenostjo, v kterej si zastonj išče sebi enacega, druži globok čut: v žalostnih melodijah njegove gosli časi kakor da bi prav zajokale. Svečin je tudi sam skladatelj, zatoraj mnoge kompozicije gode tako popravi, da obudi v poslušavcih take čute, kakoršnih se celo sam skladatelj nikdar nadjal ni. V naši „besediu je godel H. Vieuxtemps-ovo fantazijo po snovi iz ruske opere Ver s to vske ga : „Askoldova mogvla", potem dve ruski narodni: a) „Vniz po matuškv po Volgyu, in b): „Dušička devica"; b e s e d o pa je končal z E r n s t-ovo: „Carneval de Veuise". Vsa njegova umetnost je čarodejna, posebno pa „Carnevala"; v Trstu še nihče do zdaj ni godel tako, kakor smo ga slišali pri nas. Da je vse strmelo, ko je „po strunah lok gori in doli drvilu, in potem ploskalo, ter godca klicalo na oder, kaj tacega bi se pri tolicem umetniku še ne imelo opominjati, ker se ve samo ob sebi. Enako je bil v javnih igrališčih Tržačane dvakrat navdušil. Ko bi si Vi v Ljubljani kolikaj misliti mogli, kakošna je umetnost tega Slovana, gotovo bi Vam bilo žal, da ga niste slišati mogli. V kratkem času smo se tržaški Slovani veselili dveh genijev slovanske   muzike :   poprej   gospodične Za dr o bil-
ko ve, zdaj pa Svečina. Na klavir nam je igral tudi Ludvik B r e i t n e r , 9 lel star učenec g. Ivana L a f o n t-a. Mlademu umetniku smemo prerokovati veliko bodočnost. Vse se je čudilo čistemu , izurjenemu in jako dovršenemu igranju tega dečka. Ploskanje in klicanje po dokončani igri ni jenjalo , dokler se mladi umetnik ni še enkrat prikazal. Dalje so pod vodbo g. Ivana Piano-ta pevci tržaškega obližja od sv. Ivana peli slovensko : „Hcj Slovani" in srbsko : „Bubanj silno budi". Tudi njim je grmelo ploskanje. Zadnjo so morali ponoviti. G. Piano je vrlo izuril te kmečke mladenče, in družim učiteljem dal lep zgled, kako naj bi se tudi oni povsod trudili za razširjevanje slovenskih pesmi; pevcem od sv. Ivana pa gre hvala, ker so se tako iskreno poprijel! domačega petja , da uže pojo skoraj vse med Slovenci navadne slovenske pesmi. Čitalnični pevci so se pod g. Lego m bili oglasili v dveh korih : ,,Kjc dom je moj ?u in v : „Rado ide Srbin u vojnike", pa v R i h a r j e v e m četverospevu : ,,Žalosten glas zvonov". Po mnozem ploskanji se je moral ponoviti četverospev in zadnji kor. Za koliko truda se ima čitalnica zahvaliti iskrenemu rodoljubu g. Legu, vedo vsi naši družabniki in tudi „Novice"; ali kako neutrudno se vadijo naši pevci, to najbolj mi vemo. Prvak je ostal pa vendar le g. Svečin. Rekli bi, da je nosil zvonec, ko bi nas te besede ne opominjale debelega, kodrastega, dolgorepega, vitorozega jarca, ki pred ovcami žvenkljaje mastito  korači na pašo.
Iz Trsta 25. maja. —j — Gosp. H. Freyer-a, ki je vredil ljubljanski muzej in mnogo druzega hvalevrednega o natoroznanstvenih zadevah krajnskih dovršil, ste menda Kranjci že čisto pozabili; naj vam tedaj povem, da tudi tukaj se kot konservator tržaškega Ferd. Maksovega muzeja marljivo obnaša na svojem znanstvenem polji. Priča tega je, da za oskrb naravoslovnih preparatov tržaškega Ferdinand-Maksovega muzeja mu je svetli nadvojvoda Ferdinand Maks podaril drago zlato naprsno buciko, v kteri se v plavem emajlu in brilantih lesketajo črke E. F. M. — gosp. Freyer-u neprecenljivo znamenje visoke časti.
Iz Celovca se piše „Slov. Prijatlu", da slovenski duh živo klije, slovenska vzajemnost in ljubezen se vnema in slovenska reč veselo napreduje. V Celovcu se je obravno-valo pri deželni sodnii že večkrat vse po slovensko; družba sv. Mohorja narašča od dne do dne. Pa še nekaj posebno veselega in novega verno. Ni še dolgo, kar so Slovenci na Koroškem za svoje brate na Kranjskem le malo malo marali; dognali so naši zakleti nasprotniki to žalostno reč tako deleč, da so se Slovenci na Koroškem in Kranjskem še pisano gledali. In vendar so le bratje med seboj! Pa zdaj je že vsa druga. Ze poprašujejo koroški Slovenci kaj radi, kaka se godi po Kranjskem, kaj počenjajo Kranjci, ali se poganjajo prav možko za naše pravice , za naš mili jezik. Neizrečeno jih je veselilo, ko so slišali, da so prišli Slovenci iz Stajarskega pozdravit svoje brate v Ljubljani, in ko so une dni oznanovale „Novice" , da so prišli Vipavci v Ljubljano, da pozdravijo čitavnico, je šlo to po Koroškem tako naglo, da se po celem Slovenskem od tega pogovarjajo. Povsod se kliče in razlega: Živili Vipavci, — živili g. Grabrijan, g. Koder ing. Ferjančič, zraven pa tudi ljubljanska čitavnica in njeni predsednik. Se za Tržiča ne zažene se kak „živio", ker se tudi tam oživlja duh slovenski. Tako se povsod razodeva slovenska vzajemnost in bratovska ljubezen: Slovenci se spoznavljajo, se ljubijo, se bratijo,  — duh slovenski živo klije!u
Iz Marburga. Tudi svetli naš knez in škof gospod Slomšek so se podali v Rim k svečanosti binkoštni.
Iz Gradca. (Zahvalnica.^) Po naših preljubih »Novicah" sem zvedii, da so mi gospodje izbrani volivci deželnih občin okoli Celja in pridruženih okrajev pri volitvi v štajarski deželni zbor 8. dne maja t. I. dati blagovolili znatno množino 67 glasov, akoravno me ne poznajo osebno. — Iz
183
globočine svojega srca jim se zahvaljujem za skazano mi veliko zaupanje, ter zagotovljam svoje predrage rojake, da se bodera vedno z njimi poganjal do svojega poslednjega dihljeja za dušno in telesno blagostanje našega slovenskega naroda. Lepa je naša slovenska domovina, torej je lahko ljubiti jo, iskreno in goreče; bistre glavice je podarila Božja previdnost Slovencom , zato bodo sinovi naši sročo doživeli v svojem domu pod častnim žezlom naše presvetle cesarske rodovine, če nismo mi, njihovi očetje, zaspanci bili in (v dušnem smislu) le drugim podnožna podlaga. Ne opesajmo tedaj v blazem početji in skrbimo pred vsem za šole in sopet za šole, za dobre narodne šole in blagoslov Božji bode rosil z visokih nebes na prirodi primeren razvitek našega roda, kterega ne bode zadržalo puhlo sum-njičenje in grdo obrekovanje od naših slepih protivnikov. Z Bogom.
V Gradcu dne 22. maja  1862.          Dr. J. R. Razlag.
— Prvih   10   pol „Slov. Pravnika"   pride  gotovo   prihodnji mesec na svetlo.
Iz Wildonske okolice. L> Moj poklic večkrat terja mojo nazočnost v Gradcu. Veselje je veliko, kadar spet se pogovarjam z dragimi prijatli , kadar si priobčujemo svoje dela, svoje misli in čuti. Pa še veče veselje nas je obšlo, ko se nam pridružijo gosp. Jug, Ročički fajmošter v go-stivnici k cesarski kroni. Domači pogovori v ptujem mestu so kaj vredni. Razgrevale so nam navdušene srca domoljubne besede gospodove. Govorili smo o raznih zadevah; posebno nas je veselilo slišati, kako krepko se obnaša celjska čitavnica. Kadar človeka vse zunanje moči zapustijo, kadar svojo nesrečo spoznavati začne, tadaj se še včasi ojači in začne delati in izobraževati se sam sebe. Pa to je težko, toraj redko. Tudi tadaj je še treba, da nekteri možje ustanejo , ki spodbujajo svoj narod , da se življenja svojega zave. „Novice" nam kažejo , da živimo že dolgo časa, na obilih čitavnicah mile Slovenije pa vidimo, da živimo. Mi Slovenci, pravijo naši sosedje, že imamo saj vkoreuinjen pravopis. Pa kako da ne, ker smo skoraj le slovničarji, in smo toraj le od zadi začeli delati. Vendar še slovničanja ni konca ne kraja in ga tudi ne bo nikoli. Tako smo se tudi mi pri pogovoru zmotili na to polje, pa o razpravku mislim nismo se motili. Zvedili smo od čast. gosp. Juga dobro, etimologično pisavo imena Zolcpah, So-čava itd. Ker smo v ?)Novicahu onikrat o teh planinah brali, nas je še bolj mikala ta drobtinica. Tam gor na planinah namreč govorijo prosti kmetje ??v Sospah" ali „v S o-sipah". To je po naravi pomen in naravna pisava onih planin, v kterih je toliko sosipov (ali pokvarjeno: zasipov). Nemec se ve da ni vedel, kaj je ?5Sospah, Zaspan" , toraj kar preobrobi „Sulzbachu brez vsega razloga in nemški Slovenec se je od njega tudi nekaj naučil. Mi pa hočemo čast. gospodu na hvalo prihodnjič pisati: „v S os i p ah". Tudi na Gorenskem je nek več krajev, kterim se veli: „v Sosipah". — Vidimo tudi, da je predlog so se čist ohranil, kakor Slovenec na planini, ki ga govori. Paziti moramo toraj, da v drugih složenih besedah ne rabimo „zaft namesto „sou, post. sostaviti, loči se jako od zastaviti; zagnati, so-gnati; zarod , sorod itd. — Gradčani zlo tožijo v samo-stalnih dunajskih časnikih, da nimajo pravega časnika v glavnem štajarskem mestu.,, Tagespošta" se že preveč maja in lovi se kolikor more, da še le na suhem ostane. V uvodnih spisih le sama sebi lomata, ker logike nima; tudi le edino to prekuhava, kar je slišala od ministra. Le včasi še prinese kak originalni dopis, ki se je gotovo v Ljubljani rodil. Le z obrekovanjem še misli potolažiti svoje čitatelje. Zato ji damo nemško besedo na premislek, ker slovenske ne razume:
„Wenn Dich die Lasterzunge sticht, So lass Dir dies ziim Troste sag en : Die schlechfsten Friichte sind es nicht, Woran die  Wespen nagen."
Od sv. Trojice na Štajarskem 17. maja. J. Z. — Ni res, kar nemškutarji pravijo, da slovenski jezik ni za uradnije, zakaj se pa iz kancelije rogatčke slovenske pisma dajajo, pa vse dobro. Zakaj pa na Hrvaškem se pri sodnijah vse po domače govori in piše, in švabske besede se gospodje govoriti ogibujejo. Tudi nemškutarji nas proti Hrvatom hujskajo in pravijo, da nočemo ž njimi potegniti. Pa kako sem se začudil, ko sem bil 14. dne t. m. pri sodnii v Pregradu na Hrvaškem; bal sem se, da bi pravde ne zgubil, akoravno pravične, ker jaz sem Štajarc, moj pro-tivnik pa Hrvat, pa še advokat. Pa vse je bilo drugače. Gospodje so priljudni možje in dobrega srca, nas Stajarce, ker smo jim bratje po rodu, radi imajo in nam pomagajo kolikor je po pravici. Ni treba se nam bati s Hrvatom kupčevati ali barantati, ker so pošteni ljudje kakor mi Šta-jarci. Posebno pa moram še pohvaliti domorodca, iskrenega Slovenca, gospoda žl. Halperja, sodnika v Pregradu; on je priljuden, pravičen in moder mož, mož žlahnega srca, ki za svoje ljudi lepo skrbi in jih zagovarja, pa tudi ptujcu krivice ne dela. Bog Vam ga ohrani, dragi bratje Hrvatje še dolgo dolgo let.   Slava mu!
Na Jezeru pri Cerknici 22. maja. — Se nam je v živem spominu lanska suša , ktera nam je žugala vse pridelke skorej popolnoma končati. Milo je bilo gledati, kako so hodile dan na dan procesije zdaj v to zdaj v uno cerkev. S kako milim petjem in s koliko gorečimi molitvami so ljudje, preboječi se grozne lakote, Boga prosili in molili, naj bi se nas usmilil in pomočil z dežjem toliko potrebno zemljo. Al kdo je vedil Božjo skrito modrost? Vsak je mislil, da nam Bog jemlje živež , pa nam ga je dajal, zakaj ko je imelo konec biti vse fruge , je nam dal Bog dežja , da ste bile pšenica in rež še dosti lepe. Ječmen, oves, proso in fižol je bil skoraj na pol poškodovan po suši, krompirja in repe so pa ljudje obilo in zdrave pridelali. V lanski veliki suši sem pa jaz ljudi tolažil, razodevaje jim svoje misli, tako-le: Zdi se mi, da nam bo ta suša več dala, kakor pa vzela. Vprašan: kako to? sem jim odgovarjal: Veste, da je bilo letos kebrovo leto, in da so kebri ustanovili novo zalego. Vsak ve lahko iz skušnje, da se izvale iz te zalege majhni črviči, ki prec potrebujejo živeža. Tedaj pridejo k vrhu zemlje iskaje si živeža in pokončujejo tako zelišče in poljske pridelke. V tej suši pa so dobivali le spe-čenino za svoj živež. Ako so prišli k vrhu, jih je vročina umorila; ako pa niso mogli k vrhu, so lakote poginili, in le malo se jih bo ohranilo. Tako sem si mislil in nisem se goljufal. Zdaj se je pokazala potrj ena moja misel. Komaj četrti del desetine je letos črva, kakor bi ga bilo, ako bi ga ne bila suša pokončala. In kaj pa še? Ali ne bo morebiti tudi krompir bolj zdrav, ker je bila zemlja vsa prepečena in tista krompirjeva bolezen iz nje potegnjena? Vsaj preteklo leto je bil pri nas popolnoma zdrav, in če bo še letos, bo morebiti krompirjeve bolezni za vselej konec. Ali bi ne bilo dobro, ako bi mi vsi skupaj Boga hvalili za tak dober dar, ki nam je pokazal, da kjer je nadloga najhuja, je Božja pomoč najbližej in da On pomaga tem , ki ga v resnici prosijo. Ker pa kebrovo leto ni povsod hkrat, morebiti drugod starih črvov ni pomorila suša, ker so bili že bolj močni in so se, akoravno le težko, vendar še pri življenji ohranili v lanski suši. Kar sem tukaj govoril, velja samo od naših krajev, od drugod meni ni znano. — Letošnja letina kaže tudi prav lepo. Veselje je gledati ozimine in jare žita. Ako nas Bog obvarje vpri-hodnje kacih uim, se nam je nadjati lepih pridelkov. Le jezero naše je za sedanji čas preveliko, ker je vse zanemarjeno! Požiravniki so vsi zaprti in zatlačeni s plavjem in drugo šaro, zato odteka voda tako počasi. O, ko bi se struga po jezeru ravnala, ko bi se požiravniki iztrebili in bolj prostorni naredili, neprecenljiva dobrota bi bilo to za naše kraje! Pa ker so nam gospod okrajni poglavar v Planini svojo pomoč pri tem delu obljubili, nočem
184
za zdaj več od tega pisati. Nadjamo se, da bojo mož beseda. Z Bogom!                                    v          Gregor Kebe.
S hribov 22. maja. * Da sta Črne in To man uni-dan v državnem zboru le čisto resnico govorila, zamorem tudi jez dokazati. Poglejte! še sedaj (jez bi tega ne bil verjel, ako bi se mi te dni ne bilo samemu primerilo), še sedaj, vkljub vsem cesarskim patentom in ministerskim ukazom, se ne manjka po nekterih uradnijah tacih nasprotnikov, ki se slovenskim pismom in vlogam s skup strnjenimi glavami posmehujejo in zaničljivo muzajo, ter še stvari, ki so jim bolj znane, kot spanjske vasi, s svojimi strupenimi jeziki pikajo Kdo bi v sedanji dobi kakemu dav-karju v slovenskih krajih ne zameril, ki še ne ve, kaj je „pobotni list"? Ne mislite, da to je izmišljena reč; imam pričo v rokah, in uradnika danes še ne imenujem očitno, ker mislim, da v drugo se bo bolj pametno obnašal. Kdo bi mu te tolikanj zadolžene nevednosti v greh ne štel, da se nad latinskimi mesečnimi imeni spodtika, in vsled tega svojo nevednost družim očita? Saj vendar že vsak priprosti kmet, kteri je le kterikrat ?5Novicea ali „pratiko" v roko vzel, dobro ve, da smo si v dovzemi latinskih mesečnih imen že zdavnej saj večina edini, in mislim, da smo se jih z ravno tako pravico poprijeli, s kakoršno so se jih bili Nemci polastili. Kdor že toraj kritikuje, naj bi že vsaj tako deleč pred se vidil, kakor s pedanjem seže, da bi se mu iz njegovih možgan take wmodrice" ne rodile. Potlej res ni čuda, da kmet sam slovenskemu pismu ne verjame, vidsi, da se mu njegov jezik pri gosposki še vedno zasmehuje. Kaj pa da potem lahko po svetu trobite: „Bisher hat sich noch keine Nothwendigkeit einer Einfuhrung der slovenischen Sprache in die k. k. Aemter, wie dies einige phantastische Kopfe meinen, herausgestellt" — ali „ich halte die Sache nicht spruchreif in diesem Hause", kakor je gospod Deschmann jo unidan zakrožil. Toda, če bomo vaše sodbe v tem čakali, bomo poprej pričakali jutra sodnega dne. Ako bi pa temu tudi v resnici tako bilo, vprašajte se: „Kdo je tega kriv?*v Gotovo mora vsakemu pravico in resnico ljubijočemu vest reči, da noben drug ne, kakor tisti, ki imajo svojo nemško kulturo za Boga, in svoj stari šlendrijan za molika. Nikarte misliti, če se je ponemčevanje v kance I i j ah popolnoma vdo-mačilo, da se je enako tudi po slovenskih kočah izpred praga že za mizo vrinilo, da se mu vsaki večer rož-nikranc moli, ali pa, da nas je domačine že zlo k čeleš-niku pregnalo. Nehajte že vendar s svojo edino zveličavno kulturo blesti, kakor da bi bila starašina na naši svatov-ščini! Nikar se ne ponašajte, kakor bi jo bila naša stara mati Slava za zeta svoji mladi, zali hčerki vzela! Kakega boječega zajca sicer utegnete s tem prepoditi, nikakor pa srčnih možakov ne odgnati, še manj premagati. Sapienti sat! — Mi pa, bratje moji po Slovenskem, pokažimo tem gospodom, da nas njih posmehovanje in njih zabavljice nič ne prestrašijo, in nas s tem orodjem kratkimalo ne bodo v kozji rog vgnali! Kar je minister 17. maja za pravice domačega jezika v sodnijah v državnem zboru govoril, smo si zapisali dobro v spomin; ne bomo pozabili njegovih besed, ko je rekel: „Ce bo ministerstvo pravosodja na poti postavne pritožbe ali pa naravnost zvedilo, da se zoper ministerski ukaz kakorkoli kak uradnik upira, bo ministerstvo ta upor že vedilo premagati. Ravnopravnost vsem narodom je ena najviših pravil avstrijanske vlade". — Te besede so tolažba dosihmal nemilo preganjanemu jeziku našemu! Za gospode davka rje pa je že pred ministerstvo dnarstva oster ukaz dalo. Kjer gre tedaj za obveljavo naših slovesno nam zagotovljenih pravic, se moremo sedaj brez strahu oglasiti in pritožiti, da slavno ministerstvo „breche den "VViderstand".
Iz Gorenskega 20. maja. J. B-r. — Naj dodam tudi jez, prosti kmetovavec, kakošne zmote nam delajo pisma, ki
jih v kancelijah naših napravljajo v nemškem jeziku. Neki oče je vsaki svoji hčeri, ko je najstarišo na dom omožil, iz svojega grunta izgovoril 300 gold. Izročivno (čezda-jansko) pismo v nemškem jeziku narejeno je pa napačno govorilo od 300 gold. za vse, tedaj eni le 100 gold.; kar se je pa še le zvedilo potem , ko je prišlo pri gosposki v obravnavo, ko je mož prve sestre umrl. Lejte! kaj je tega treba, ko bi se nam delale pisma v domačem jeziku!
Iz Krope na Gorenskem 20. maja. Mnogokrat ste nam ljube „Novice" že naznanile v dopisih iz enega ali druzega kraja, kakošna rodoljubnost navdaja srca Slovencov v tej ali uni občini za omiko in obveljavo našega milega maternega jezika, se posebno oziraje na eno ali drugo osebo. Dovolite mi, da nekoliko tudi iz naše občine o teh zadevah — v dokaz vsem dragim bravcom ,5Novic" povem — da tudi pri nas še kter rodoljub živi. Da smo pri nas vsi slovenske matere, tega mi ni treba dokazovati — da se pa tudi naš mili materni jezik čedalje bolj omikuje, to je želja in dolžnost naša in vsakega rodoljuba. Tako je med množico rodoljubov tudi naš šolski učitelj gosp. Martin Zarnik prav izvrsten Slovenec in srčen rodoljub, ker si brez uspeha prizadeva, posebno šolsko mladino v maternem jeziku izobraziti ; čeravno kakor slišim, so nekteri poptujčeni Slovenci zoper to, kar je edino pravo v ljudskih šolah, ako hočejo kaj teka imeti, ne pa le na videz nekega lišpa. Prepričal sem se veselega srca, kako lep sad rodi njegov trud: slišal sem šolskega fantiča, kako gladko je bral sostavke iz ?5Novicu brez pomote, pa zraven tudi skoraj vsako besedo razumel. To naj bo ne le nasprotnikom naših svetih pravic, temuč vsem učiteljem v izgled in posnemanje, da bomo tudi njim ravno tako kakor našemu gospodu M. Zarnik-u zamogli reči: Hvala Vam za Vaš trud, in vsakemu, kteremu hvala gre! Z Bogom.                                                           J. V. Z____
Iz Gorenskega 24. maja. ** V Radoljci se je ustanovila čitavnica, ktere namen so po §. 1. njenih pravil petje, branje časnikov, besede, igre, ples. Pravila so slavni deželni vladi že predložile se v potrjenje. Nadjati se je, da bo družtvu veliko udov iz okolice radoljške pristopilo in se tako tovaršljivi duh , kteri se tukaj še milo pogreša, po pevski družbici in besedah se nekoliko zbudil. Veseli so se udeležili te naprave vsi pošteni možaki, in le malokterim je slama v glavi ali trn v peti, ki še zmiraj mislijo, da domači ne morejo doma biti na domači zemlji brez ?,Hintergedanken"! — Z domačim jezikom gre od dne do dne malo po malo pri tukajšni c. k. gosposki bolje in sodnii gre čast, da slovenske vloge dosti razumljivo rešuje. — V binkoštnih praznikih, kakor slišimo , pride veliko nemških pevcov iz Ljubljane, iz Celjovca in še druzih krajev v Tržič; pravijo, da tržiški g. Pogačnik v Tržiču in ljubljanski dr. Kasbacher sta ta pevski shod aranžirala. Ker ima vsak človek svoj prav in ker ima v svobodni ustavni državi vsak pravico, se na postavni poti vesti po svoje, Tržičanom tudi nihče ne bo zameril, ako v binkoštih razpnejo — črno-rudeče-zlatorumeno zastavo. — Nek Tržičan nam je unidan tudi neko čisto novo novico razodel, da kmali 40.000 gold. bo skupaj, da se bo s tem dnarjem začel nov „krajnsk" časnik, s kterim bojo vsi tako imenovani ^Slovenci" dobili „eine grosse Batschen" — kakor je rekel. Vrednika tudi že imajo, ki bo drugi češki „Krasa". Tega časnika, ki bo vse „Hintergedanken^ slovenske ^propagande" svetu odkrival, se bo dajalo po troje iztisov vsaki srenji zastonj. To nam je prevesela novica, da se število časnikov pomnoži; opozicija mora biti; brez nje ni ne življenja ne napredka. Zato mi je ta novica najljubša , kar sem jih dosihmal od Tržičanov slišal. Zeljno pričakujemo „krajnskega varna", zlasti če nam ga bojo zastonj dajali in morebiti še desetico povrh za  vsaki list, da ga beremo.
Iz Železnikov 25. maja. — Kar se tiče zdravja v našem kraji, se letos nič kaj ne moremo hvaliti. Koze so napadale   celo   spomlad   izprva   odrašene   in  zdaj   posebno
185
otroci veliko pred njimi trpijo. Zraven te nadloge pritepla se je poslednje dni še neka druga bolezen , ki je nekaka zmes škarlatice z vročnico. — Akoravno je bolezen nekoliko tudi po ravninah, je zlasti huda v visoko ležeči far i v Draž-gošah, kjer jih je uni teden hipoma več za njo umrlo, in so imeli ob enem 39 bolnikov. Na čast kantonski naši gosposki moramo reči, da je urno to nadlogo v svojo skrb vzela, pa prišel je celo iz Ljubljane gosp. deželni zdravniški svetovavec g. dr. Srot in nam s tem pokazal, da tudi si. vlada nas v ti nadlogi ni pozabila. — Te dni vendar ljudje manj mrjo, zato upamo, da bo Bog to silo prikratil. Zdaj pa še nekaj smešnega iz natoroznaustva , kar se ne sliši vsaki čas. Te dni je pripeljala tukaj domača zajka (Kaninche) svoje mladiče na dan; bile so belkaste — podgane.**) Posebni sejm so otroci imeli okol čudne čedice , ktera razun matere ni bila za drugo, kakor za v vodo.  —   Zdravo !                                           Jož. Levičnik.
Iz Gorice na Dolenskein 18. maja. Res je bilo groza gledati po nogradih, ko je po nesrečnem mrazu p. m. bilo vse suho; zdaj pa, hvala Bogu! se je spet vse lepo ozelenilo in grojzdja še skor več kaže kakor ga je bilo poprej. Letos pač dosti očitno vidimo, kako nam vsegamo-gočni Bog lahko vzame pa sopet da. Pa tudi druga letina prav lepo kaže, ako je ne zadene kakošna nesreča pozneje. Res, če bi bile še kake dve leti takošne kakor je bilo lansko, ne bi bil mogel revni kmet več izhajati, ker se je že zdaj toliko zadolžil, da bo težko poravnal. Hvala Bogu! tudi pijanci so pri nas enmalo ponehali piti, pa ne vem, ali zato, ker so se bili mraza ostrašili ali ker jim je duarjev zmanjkalo. Tudi ne vem, če so se ženske s svojo baretijo z žganim vinom za zmiraj odvadile ali samo za zdaj, ker žita nimajo? Saj zdaj ue vidim tolikrat nositi iz vasi žakelj za žakljem, kakor lansko leto; mislim, da tistega tudi zdaj manjka pri njih hišah. Ker so take gospodinje, da rade žgano vino pijejo, so pač preubogi gospodarji, ker jim pod streho toča bije.
Jože Barbič, kmet. Iz Ljubljane. V zborih pravoznanskega družtva 9. in 16. t. m. je družtveni tajnik g. dr. E. H. Gosta naznanil, da družtvo v zamenjo svojega časnika dobiva že 12 pravo-znanskih in političkih listov. Prebral je tudi lepo slovensko pismo, katero je vrednik celovškega časnika „Stimmen aus lnnerosterreich" častiti gospod Einspieler 24. p. m. družtvu pisal, in se tako-le glasi:
„Slavno družtvo ! Vaše slavno družtvo, imenovano : ,,Juristische Gesellschaft in Laibachu je za nas Slovence kaj imenitno. Slovencov prva naloga in dolžnost je, naj skrbimo, da se vednosti in znanosti med nami na vse strani razširjajo. „Wissenschaft ist Machtu, tega ne smemo nikoli pozabiti. Zatoraj tudi Tebe, slavno družtvo! lepo in srčno prosim, da za omiko in napredovanje slovenskega naroda in jezika po svoji moči skrbiš; združene moči in sile veliko premorejo! V znamenje svojega spoštovanja pošljem vse zvezke „Stimmen aus Innerosterreich", in obljubim, jih za-naprej po pošti pošiljati. Pa tudi prosim, naj mi slavno družtvo 2. in 3. zvezek „Mittheilungen" pošlje in tudi v zamenjo zanaprej pošiljati blagovoli. Bog daj družtvu srečo in blagoslov!*.*
Se ve, da je družtvo gosp. Einspielerju tudi v našem maternem jeziku odgovorilo. — Po predlogu tajnika je zbor sklenil, naročiti občni državni zakonik in zapisnike državnega zbora, in kupiti nekoliko pravoslovnih knjig. — Gospod advokat dr. Zupan je naznanil prav zanimiv pravden primerlej, namreč : „ali ima nezakonsk otrok pravico, svoj živež ugotoviti v konkurzni obravnavi ali ne ?" O tem se je dolgo besedovalo. — Gospod vitez Fritsch je razločno govoril „o rudarjenju na Krajnskem" in živo dokazal,
) Res smesnica 1    So   H bili  mladici podgane?    In če so bile jim je H bila zajka mati?                                         Vred.
kako potrebno je, naše rudarije podpirati. Kaj si pa imamo od nove rudarske desetine nadjati, se vidi iz tega, da od 541 rudosledb je bilo na Krajnskem do 1. majnka že 358 opuščenih, in namesto pričakovanih 10580 gold. bo desetina samo 3420 gold. ali še manj znesla. Gosp. Fritschov govor je zelo dopadei vsemu zboru. — Njemu se pridruživši je tajnik kupčijske zbornice g. dr. Uranitsch govoril „o krajnski obrtnosti" in dokazal, da na Krajnskem nimamo druge važne obrtnosti, kot samo rud arijo.*) — Na zadnje je gospod finančni svetovavec dr. žl. Kaltenegger naznanil, kaj je v zboru 15. aprila o zadevi rud. desetine izvoljeni odsek sklenil. Večina odseka je nasvetovala, naj se gosp. Fritschovi govori v imenu družtva predložijo kupčijski zbornici iu pa deželnemu odboru; majnšina odseka pa je uasveto-vala, te govore predložiti samo kupčijski zbornici, in sicer ne v imenu družtva, ampak le kot privatne misli Fritschove. Po dolgem besedovanji je zbor z večino enega glasa potrdil predlog rnajnšine odsekove. —
—   V četrtek popoldne ob 6. uri so se prevzviseni škof diakovaški gg. Strossmajer iz Dunaja pridši skozi Ljubljano na Reko peljali z brzovlakom na železnici. Nenadoma se je prevesela novica zvedila komaj eno uro pred , in še to ne za gotovo, da grejo slavni škof skozi Ljubljano. V naglici se zbero saj trije odborniki čitavnice in hitijo na kolodvor poklonit se jim spodobno in zahvalit ponižno za veliko podporo , ki so jo pri ustanovljenji milostljivo naklonili citavnici, pa sicer tudi za njih blagosrčnost, s ktero so v 1. pomnoženem državnem zboru prvi povzdignili glas za slovenski narod. Preuzvišeni škof so tako ljubeznjivo se pogovarjali z odborniki, da vsem so srca veselja igrale; al — 5 minut brž priteče in brzovlak je peljal mecena našega naprej v Reko: hvaležni slava-klici so jih spremili na odhodu.
—   Gosp. Miroslav Vilhar, ki ga je na prijazno povabilo si. reške županije čitavnica naša izvolila za namestnika svojega pri svečanosti posvečenja zastave županije reške, se je v petek podal v Reko in nam bo popisal slovesnost ondašnjo.
—  Naš domači polk (regiment Hohenlohe) , ki ga že veliko let ni bilo doma, in je med tem času po svetu marsikaj skusil pa povsod potrdil starodavno svoje slavno ime, pride jutri v četrtek in pojutranjim v petek po železnici iz Laškega v Ljubljano. Mestni gospod župan je skrbel, da se bo rojakom našim djansko pokazalo, da smo res veseli njihovega prihoda.
Iz Ljubljane. (Poberki iz raznih časnikov^) Gosp. Issleib je v ,.Laibachercic; odgovoril na naše undanje odprto pismo; al od vsega tega, kar smo očitali o nesposobnem njegovem vredovanji ^Laibacharce" in pa o pisarstvu „Tagespoštnemtt, 5)Triestercnemu itd. ni črn nil ne besede. Od tega vzamemo „aktu, kakor Nemec pravi. Namesto vsega tega pa je otrobe vezal o „Kalabu", čeravno dobro ve, koliko ga doletuje od tistih 1800 gold., ki smo jih brali za podporo 5)Laib." v zapisniku stroškov državnih, ki jih je unidan državni zbor v presojo dobil, in kterih po-plačevanje se posredno nabera le iz deželnih denarjev. Naše poštene besede o obletnici februarski je lažnjivo zavil na 20. oktober, od kterega v celem našem sostavku ne besedice ni stalo; rekli smo le, da nad semenom more še le tedaj veselje biti, kadar rodi obilen sad. Ko naposled svetlega našega kneza in škofa pod svoje krilo jemlje, za ktero ljubezen mu bojo knez javalne hvaležni, ker jim je menda še predobro v spominu, kar je Janus letošnjega mesca svečana v „Triesterci", nekako bolj od strane pa tudi v 55Laibacherci" pisal, napade potem razžaljivo v celi domovini svoji visoko spoštovanega in tudi državnem zboru cenjenega gosp. Cerneta,   bistroumnega in poštenega
*) Kaj   pa   sit arij a,   od  ktere same veliko   veliko  družin blizo Kranja živi in ktere predelki grejo deleč po svetu?   Vr.
možaka, kteremu nekteri le to v greh štejo, da resnico, iz čiste ljubezni do domovine in Avstrije, ne pa iz kake skrite zlobnosti, naravnost pred svetom izgovarja ne potre-saje je s cukrom. H koncu svojega spisa jemlje še od nas slovo,   rekši,   da nas ne šteje   med „Parvenu's der Intelli-genz",   ktere je  gospod   Černe  v   svojem  govoru   omenil. Mi bi  si   v   strašno   nesrečo  šteli,   ako   bi   nas   dr. Issleib stavil v svojo „Wallhallo!" —  „Triesterca" nam je v nedeljo napravila spet   zlatega   denarja   vredno   smešnico,   za ktero smo   ji   res   iz   srca  hvaležni,   ker pisač   ni spoznal, kako kolosalen „testimonium paupertatis" je ravno sam sebi napisal.    Neko knjižico, v kteri so pravila za vaje vojaške nemško in slovensko pisane pod naslovom: ,,Regeln fiir den Mannschaftsdienst.   1861u   zasmehuje   zavoljo   slovenske prestave 51 imen, kijih je izpisal v „Triest." Uboga „Trie-sterca", da imaš že toliko praznega papirja!    Res je v tej prestavi   prava   »krajnska  sprana" ,   in  sliši se,   da je one „regelce" (P° slov. „pravilau) nek prestavil tisti mož, kteri pri Lozarji  včasih daje „vorlesung-e"   v  „krajnski sprani", in da je pomagal mu neki možiček, kteri v veseli družbici rad kamničke stavi, zraven pa lomi „krajnsko sprano".   Pa naj je prestavljavec one knjižice   kdorkoli,   slabeje je ni prestavil, če tudi „Zimmermann-u" pravi „cimperman", kakor tisti, ki je besede Arestant,   Commandant,   desertiren,   Invalid, Inventar, Inspection, Marsch, Militar, Nummer, Person, Signal, Študent, Visitation itd. postavil v nemški  slovnik, čeravno niso nemške;   če   pa sme Nemec rabiti  te besede za svoje,   jih   tudi  Kranjec   sme   za svoje:   oba sta jih ukradla, le s tem razločkom, da slovenski jezik ima dobre besede če  ne za   vse,   saj   za veliko  onih  imen,   kijih „krajnska sprana" ne pozna;   arestant ji je jetnik, Coman-dant poveljnik,   desertiren pobegniti,   Person oseba itd. itd. Zato je celo abotno, da kdo zasmehovaje drug jezik le svojega po  glavi tepe!    Koliko pa   dopisiin   „Triest."   od  slovenske literature ve,   je ogromno pokazal   na   koncu svoje pisanje rekši:   „wir sind neugierig auf die juristische Ter-minologie, falls das  biirgl. Gesetzbuch,   die Strafprozess-ordnung u. s. w. iibersetzt werden, was doch einmal ge-schehen muss."    Vse to imamo že davnej,   kar mili nam prijatel danes želi, „dass es doch einmal geschehen muss!" In ni   davnej,   kar je v svojem listu imel, da pri slovesnosti za „občni drž. zakonik" je ležal slovenski zakonik pred Dolinarjevo podobo!   Zdaj pa recite, da „Triest."  dopisiin ni modra glava — „oder was". —  Enako, pa še grjo laž kokor „Presse" unidan je te dni „Gegenwart" prinesla o „ Torbici" po „Gracarci", iz ktere celo novo novico pozve-damo, da g. Nečasek je rodil »Torbico"  in da en vrednik je že iz šole ostal, drugi pa drugi klas dobil in štipendijo zgubil, ki je —  nikoli ni imel.   Vse od konca do kraja je laž.
— Dopis s Pivke v poslednji ^Danici" našteva starodavne bolnišnice na Kranjskem ter pripoveduje, da Ljubljana je imela siromašnico že 1. 1041, in bolnišnico J. 1345, po kteri se še zdaj imenujejo špitalske ulice in most; v Spi-taliču je bila bolnišnica 1. 1229, v Kamniku 1. 1232, v Kranji pred I. 1485, v Novem mestu pred 1. 1490, v Metliki leta 1493, v Loki 1. 1547, v Kerškem 1. 1689. Hiše in zemljiša teh bolnišnic so se pred koncom 18. stoletja večidel po-prodale, denarji naložili na obrest, bolniki in reveži dobivajo darove na roke, strežbe pa vendar nimajo.
186