119
2015
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 351.746.1(497.1+450.36)''1947/1954''
Prejeto: 16. 12. 2014
Jernej Vidmar
mag. zgodovine, Soška cesta 32, SI–5250 Solkan 
E-pošta: jernej.vidmar3@guest.arnes.si
Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo (FLRJ)  in Italijo v letih 1947–1954
IZVLEČEK
Prispevek obravnava dogajanje ob meji med Jugoslavijo in Italijo v obdobju od leta 1947 do leta 1954. Osredoto-
ča se na nadzor in represijo, ki ju je izvajal jugoslovanski režim na obmejnem ozemlju severne Primorske. Analizira 
delovanje takratnih represivnih organov v povezavi z mejo, in sicer jugoslovanske politične policije UDV oziroma 
UDBE, KNOJA, milice in sodišč. Obravnava pa tudi izseljevanje prebivalcev pred priključitvijo k FLRJ 15. sep-
tembra 1947, pobege domačinov po priključitvi in uboje na meji.
KLJUČNE BESEDE
meja, nadzor, severna Primorska, UDV – UDBA, KNOJ, sodišča, pobegi, uboji, zaplembe
ABSTRACT
SURVEILLANCE AND REPRESSION ON THE BORDER BETWEEN THE FEDERAL PEOPLE’S 
REPUBLIC OF YUGOSLAVIA AND ITALY IN THE PERIOD 1947–1954
The contribution discusses the developments that took place along the border between Yugoslavia and Italy in the 
period 1947–1954. Primary focus is on surveillance and repression that the Yugoslav regime exercised in the border 
area of northern Primorska. The contribution analyses the operations of the then repressive bodies in relation to the 
border, i.e. the Yugoslav political police UDV–UDBA, KNOJ, militia, and courts. It also describes emigration that 
took place before Primorska was annexed to the Federal People’s Republic of Yugoslavia on 15 September 1947, local 
inhabitants fleeing after the annexation, and killings along the border.
KEY WORDS
border, surveillance, northern Primorska, UDV–UDBA, KNOJ, courts, escape attempts, killings, confiscations
120
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
V članku se osredotočam na ozemlje severne Pri-
morske, ki je po 15. septembru 1947 mejilo na Italijo. 
Obravnavano ozemlje je bilo od priključitve sep-
tembra 1947 do leta 1955 upravno razdeljeno med 
goriški in tolminski okraj. Ozemlje obeh okrajev je 
na zahodu pokrivalo celotno takratno državno mejo 
med FLRJ in Italijo. V nekaterih poglavjih bolj pri-
merjalno posežem še na mejo s Svobodnim tržaškim 
ozemljem (STO), s katerim pa je mejil sežanski okraj. 
Meja med Federativno ljudsko republiko Jugosla-
vijo (FLRJ) in republiko Italijo, ki je bila postavljena 
z razmejitvijo leta 1947, ni bila le navadna razmeji-
tev ozemlja med dvema državama, ampak je bila tudi 
meja med komunističnim in zahodnim, kapitalistič-
nim, demokratičnim svetom v smislu takrat že pora-
jajoče se hladne vojne, konfrontacije dveh ideologij 
vzhoda in zahoda. Ta, vse do leta 1954 povsem zaprta 
in strogo vojaško zavarovana meja je temeljito zazna-
movala obmejno prebivalstvo. Na Goriškem in Tol-
minskem je razdelila do takrat enoten gospodarski in 
kulturni prostor ter večinoma ruralno zaledje ločila 
od njegovih urbanih središč. Zlasti jugoslovanska 
stran je mejo strogo nadzirala.1 Cilj Komunistične 
partije Jugoslavije (KPJ) je bil popoln nadzor druž-
be in v tem kontekstu tudi meje. Žične ovire so bile 
povsod, kjer je bilo mejo lahko prekoračiti, na primer 
na Šempetrskem polju, na železniški postaji v Novi 
Gorici, ob mejnih prehodih itd.2 Postavili so opazo-
valne stolpe, na primer v Vrtojbi, Mirnu3 in Medani 
(Plešivu). Meja je razdelila celo mirensko pokopali-
šče in posamezna kmečka gospodarska poslopja. Bila 
je strogo varovana, da ljudje ne bi bežali na zahod. 
Bežali so domačini iz severne Primorske, ljudje iz 
notranjosti Slovenije, iz drugih jugoslovanskih repu-
blik in tudi iz vzhodnoevropskih držav. Varovana pa 
je bila tudi zato, da iz tujine ne bi v Jugoslavijo skrivaj 
prihajale oborožene osebe, povezane z jugoslovansko 
protikomunistično vojaško emigracijo, o katerih bo 
govora v nadaljevanju članka. Nadzor meje se je še 
okrepil po sporu z informbirojem leta 1948.
Nadzor meje (UDV – UDBA, KNOJ, milica)
Glavni nadzor mejnega področja (obveščevalna 
dejavnost, nadzor, aretacije, preiskave ljudi) je imela 
Uprava državne varnosti (UDV) oziroma bolj po-
znana kot Uprava državne bezbednosti (UDBA), ki 
je delovala v skladu s takratno politiko in navodili 
KPJ oziroma KPS. Poleg nadzora meje se je konec 
štiridesetih in v začetku petdesetih let na Primor-
skem ukvarjala predvsem z nadzorom in pregonom 
domnevnih političnih nasprotnikov, zlasti primor-
skih duhovnikov, s ciljem, da med njimi ustvari raz-
dor, nezaupanje in strah. Poleg tega je komunistični 
1 Marušič, Muzej Spomni se name, str. 381–385.
2 Malnič, Topografija, str. 331–346.
3 Marušič, Muzej Stražarski stolp na meji, str. 377–380.
partiji (KP) pomagala uresničevati socializacijo vasi, 
kar je privedlo do preganjanja številnih primorskih 
kmetov, zlasti večjih, ki jih je KP imela za »vaške 
kapitaliste«. Imela je tudi močno gospodarsko vlo-
go, vodila je ilegalno trgovino s tujino. S svojo mrežo 
uslužbencev in sodelavcev je nadzirala celotno pri-
morsko družbo. Sodelavce pa je imela tudi čez mejo 
v Gorici ter v drugih središčih v Italiji in na Svo-
bodnem tržaškem ozemlju (STO). Vojaško so mejo 
nadzirale oziroma stražile enote Korpusa narodne 
obrambe Jugoslavije (KNOJ) in milica. Pomembno 
vlogo v obmejni problematiki so imela tudi takratna 
civilna sodišča, Okrožno sodišče v Gorici s sedežem 
v Postojni in okrajna sodišča. 
Na meji je veljal strog režim. Ob meji sta bila dva 
obmejna pasova, ožji in širši. Ožji se je imenoval dr-
žavni mejni pas in je segal 100 metrov v notranjost 
jugoslovanske države. Vanj so smeli prihajati le vojaki 
obmejnih enot, t. i. knojevci, miličniki, stalno nase-
ljeni ljudje, lastniki zemljišč s posebno dovolilnico 
in ljudski poslanci. Drugi, širši pas se je imenoval 
obmejni pas in je segal 15 kilometrov v notranjost. 
Tam so lahko bivali le stalno naseljeni državljani s 
posebnimi izkaznicami za prebivalce v obmejnem 
Zemljevid prikazuje upravno razdelitev Primorske na 
okraje in državno mejo z Italijo in STO do leta 1954 
(Zbornik Primorske – 50 let, Primorske novice, 
Koper 1997, str. 36).
121
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
pasu. Obiskovalci so lahko od zveznega notranjega 
ministrstva (kasneje od republiškega ministrstva) do-
bili dovolilnico, ki je trajala 30 dni, izjema je bila le 
Nova Gorica, ki so jo začeli graditi jeseni 1947 in ka-
mor so lahko prihajali vsi. Dne 21. aprila 1954 je dr-
žavni podsekretar Ministrstva za notranje zadeve LR 
Slovenije podpisal okrožnico o ukinitvi obmejnega 
pasu,4 vendar te ukinitve niso nikjer objavili. To je 
oblastem omogočilo, da so lahko v primeru potrebe 
ponovno uveljavile zahtevo, da morajo imeti obisko-
valci teh krajev dovoljenje za obmejni pas.5 To je bil 
namreč čas napetosti zaradi tržaške krize.
Mejo so vse do leta 1953 varovale oziroma nadzi-
rale enote KNOJ-a. V pravilih za opravljanje službe 
knojevcev, ki jih je leta 1945 izdal Odsek za varnost 
slovenske divizije KNOJ-a, je glede meje pisalo, da je 
treba »na tiste osebe, ki se v državnem obmejnem pasu 
(100 m) na prvi in edini poziv ne ustavijo, takoj strelja-
ti«. Za varovanje meje z Italijo in dela meje proti Av-
striji je bil odgovoren 1. mejni odsek KNOJ-a s sede-
žem v Kranju. Leta 1949 so obmejne enote KNOJ-a 
neposredno podredili poveljstvu korpusa v Beogradu. 
Istega leta je bilo na meji z Italijo 51 mejnih stražnic, 
kjer je bilo razporejenih 672 vojakov, na meji s STO 
pa 34 mejnih stražnic in 514 mož. KNOJ so 31. mar-
ca 1953 ukinili. Nadzor kopenske meje z Italijo so 
prevzele mejne enote Jugoslovanske ljudske armade 
( JLA). V širšem obmejnem pasu so imeli nadzor mi-
ličniki, ki so sodelovali z enotami KNOJ-a, v skladu z 
navodili Uprave državne varnosti (UDV – UDBA).6 
UDV je tudi na Severnem Primorskem vzpostavila 
gosto mrežo sodelavcev, ki so ovajali sokrajane. Pri-
dobila jih je z »vrbovanjem«.7 Imela jih je tako re-
koč povsod. Med sodelavci je bilo veliko avtobusnih 
sprevodnikov, ki so nadzirali potnike. Sprevodniki 
so dobili navodila, da morajo biti budni in opazovati 
potnike, ki prihajajo v Novo Gorico. Posebne pozor-
nosti so bili deležni potniki, ki so prihajali iz Postojne 
in Ljubljane.8 V Šempasu je v vsak avtobus, ki je pri-
hajal iz Postojne, vstopil miličnik in med vožnjo proti 
Novi Gorici legitimiral sumljive potnike. Enako je 
bilo tudi na vlakih, ki so prihajali v Novo Gorico. 
Nekateri sprevodniki so bili zelo vestni in so milični-
ka že pred vstopom v avtobus opozorili na sumljive 
potnike.9 Sodelavce UDV najdemo na gradbiščih v 
času gradnje Nove Gorice, med zaposlenimi v tovar-
nah, uradih in trgovinah ter med učitelji osnovnih 
4 Čelik, Stražarji, str. 178–200.
5 ARS, AS 1931, MNZ, t. e. 1486, meja 1947–1970.
6 Čelik, Stražarji, str. 178–200.
7 Izpeljano iz srbske besede vrbovanje. V slovenskem prevo-
du pomeni rekrutiranje, novačenje. V tem kontekstu pomeni 
postopek, s katerim je UDV največkrat na podlagi obreme-
nilnega gradiva ali z grožnjami in ustrahovanjem pridobivala 
nove sodelavce.
8 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
001.
9 Pričevanje Andreja Černeta.
šol.10 Najdemo jih tudi med dijaki na srednjih šolah. 
Takšen primer je bil na učiteljišču v Tolminu, kjer je 
leta 1948 dijak tretjega letnika podpisal, da bo pod 
ilegalnim imenom »Kavšek Ciril« agentom UDV po-
ročal o dijakih in profesorjih učiteljišča, zlasti o eni 
sošolki.11 V kasnejših letih je kot »učitelj partijec« na-
predoval in je dolga leta služboval kot ravnatelj na 
eni od osnovnih šol na Goriškem.12 Sodelavci UDV 
so bili tudi med kmečkim prebivalstvom v vsaki vasi, 
med pevci v cerkvenih zborih, verniki, da so poročali 
o mašnih pridigah duhovnikov, ter med aretiranimi 
na državni meji, ki so se s pristankom na sodelova-
nje z UDV izognili sodnemu preganjanju. Sodelavce 
dobimo tudi v zamejstvu, zlasti v Gorici; ti so imeli 
nalogo poročati UDV o ostalih emigrantih.13 
UDV je ljudi »vrbovala« na različne načine. Nekaj 
jih je pridobila na prostovoljni – »patriotični bazi« in 
na osnovi oportunizma, veliko večino pa z ustrahova-
njem, raznovrstnimi podtikanji, aretacijami, iskanjem 
obremenilnih stvari iz intimnega zasebnega življenja 
in grožnjo, da bodo vse razkrili v časopisih, z grožnjo 
zaporne kazni in zaplembe premoženja, z mučenjem, 
v nekaterih primerih tudi z grožnjo s smrtjo ali iz-
selitvijo iz kraja bivanja. Žrtev, ki je prišla v primež 
UDV, se je iz njega težko rešila. Sodelavci UDV so 
morali lastnoročno podpisati, da o sodelovanju ne 
bodo nikomur govorili, kršitev te obljube je bila ra-
zumljena kot državno izdajstvo, ki bi mu sledila huda 
kazen. Ob »vrbovanju« so sodelavci dobili ilegalno 
ime. Med njimi so bili tudi nekateri duhovniki in re-
dovniki. Tako je bil leta 1950 z UDV prisiljen sode-
lovati takratni 75-letni predstojnik frančiškanskega 
samostana na Kostanjevici (Kapeli) nad Novo Gori-
co. Ko je bil »vrbovan« z ilegalnim imenom »Ščepec 
Miha«, se je moral obvezati, da bo poročal o ilegalnih 
prebegih čez mejo, ker je bil samostan tik ob meji, 
in o redovnikih v samostanu, ter da bo postal član 
Ciril-Metodove družbe (CMD). Za sodelovanje so 
ga pridobili tako, da so mu nastavili mlajšo žensko 
(sodelavko UDV), ki ga je najprej obiskovala v sa-
mostanu na Kostanjevici, nato pa ga je po navodilih 
UDV zvabila v neko stanovanje v Ljubljani. Tam so 
ju naskrivaj fotografirali v intimnih odnosih. Takoj 
zatem so ga v omenjenem stanovanju agenti UDV 
aretirali in zasliševali v Ljubljani.14 Izsiljevali so ga, 
da bodo v primeru njegovega nesodelovanja z nje-
govim početjem seznanili vernike. Za UDV je bila 
»vrbovka« (pridobitev za sodelovanje) pomembna »z 
ozirom na važnost postojanke na Kostanjevici in rezi-
10 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
001: na primer Gc 0000018.
11 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
001: Gc 0000721.
12 PANG 485, Okrajni komite zveze komunistov Slovenije 
1947–1962, leto 1950, t. e. 29.
13 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
001, Gc 0000467, Gc 0000473 in Gc 0000474.
14 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
002: Gc 0002230, Gc 0002239, Gc 0002240, Gc 0002241.
122
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
dence dr. Mihaela Toroša«. Po poročanju UDV se je 
predstojnik izkazal kot slab sodelavec, ki ni veliko 
poročal.15 Omenimo še primer fanta, sina gostilni-
čarja iz Vipavske doline. Čeprav je imel hude zdrav- 
stvene težave, je bil na skrivaj aretiran in odpeljan na 
sedež UDV v Solkanu, kjer so ga prisilili k sodelo-
vanju. Dobil je nalogo, naj ovaja prijatelje in druge 
sokrajane. Zagrozili so mu, da ga bodo v primeru 
razkritja sodelovanja z UDV ustrelili, starše pa izselili 
in jim zaplenili premoženje.16 
Pooblaščenstvo UDV za Gorico je bilo v Solkanu 
v Žabjem kraju (Vila Bartolomei).17 Vodilni poklicni 
kadri pri UDV na Goriškem so bili večinoma iz no-
tranjosti Slovenije. Med letoma 1947 in 1948 je bil 
pooblaščenec okraja Gorica predvojni krojaški po-
močnik Dušan Rozman – Orlov iz Bohinjske Bistri-
ce. Leta 1949 je postal šef II. odseka oddelka UDV 
za Goriško oblast in dobil čin kapetana.18 Načeloval 
mu je Kamilo Hilbert. Prav tako leta 1949 je postal 
pooblaščenec okraja Gorica predvojni mehanik Jo-
žef Lovše iz Martinje vasi pri Trebnjem, ki ga leta 
1947 najdemo kot pooblaščenca za okraj Ajdovšči-
na.19 Aktiven udbovec je bil tudi Stane Bajuk. Roz-
manova, Lovšetova in Bajukova poročila zasledimo 
pri številnih vrbovkah v zvezi z mejo, pri nadzoru, 
zasliševanju in ustrahovanju primorskih duhovnikov 
in drugih oseb. Tudi tolminski okraj je imel svoje 
pooblaščenstvo UDV. Med udbovskimi zasliševalci 
oziroma preiskovalci v tolminskem okraju zasledi-
mo v letih 1948–1950 med drugim poročnika Fran-
ca Marolta, poročnika Mirka Lasiča, Silva Zornika, 
Pavla Korelca, zastavnika Alojza Hribarja, šefa po-
oblaščenstva UDB Tolmin Staneta Kovača, Žarka 
Žbogarja itd.20
Vzroki izseljevanja prebivalstva iz cone A Julijske 
krajine do priključitve 15. septembra 1947 in 
bežanje ljudi iz FLRJ v Italijo
Po koncu druge svetovne vojne je množično pre-
seljevanje prebivalstva zajelo velik del Evrope. Prevla-
dovalo je predvsem izseljevanje z vzhoda na zahod. 
Preseljevanje je zajelo tudi Julijsko krajino, vse tri 
tamkajšnje narode. S tega ozemlja so se izseljevali Ita-
lijani, Hrvati in Slovenci. Z območja Julijske krajine, 
ki je bilo po pariški mirovni pogodbi, podpisani 10. 
15 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
002: Gc 0002242, Gc 0002243, Gc 0002244, Gc 0002245, 
Gc 0002246, Gc 0002255, Gc 0002257, Gc 0002258, Gc 
0002262.
16 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: GC (Gorica), film no. 
002: Gc 0002433, Gc 0002434.
17 Pučnik, Iz arhivov, str. 244–245.
18 Rozman je bil član KP od maja 1943. Tega leta se je vključil 
v NOV, kjer je bil načelnik obveščevalnega centra in nato pri 
OZNI.
19 Pučnik, Iz arhivov, str. 128.
20 ARS, AS 1931, mikrofilm UDV, serija: Tm, film no. 001: 
0000062, 0000065, 0000069, 0000160, 0000482, 0000537, 
0000591, 0000599.
februarja 1947, priključeno Jugoslaviji, so zlasti za-
radi komunizma pred razmejitvijo leta 1947, pa tudi 
kasneje, odhajali Slovenci in Hrvati, tja pa so zaradi 
komunizma prihajali italijanski delavci.21 Tudi iz se-
vernoprimorskih krajev, zlasti tistih, ki so spadali pod 
cono A Julijske krajine, se je izselilo (oziroma zbežalo) 
precejšnje število Slovencev v Italijo. Zanimiv primer 
so Goriška brda, od koder je do priključitve 15. sep-
tembra 1947 v Italijo pobegnilo več kot 300 oseb.22 
Če tej številki prištejemo tiste, ki so zbežali oziroma 
se izselili po razmejitvi (po 15. septembru 1947), je 
po ugotovitvah zgodovinarja Petra Stresa slovenski 
del Goriških brd izgubil nekaj več kot 592 ljudi, torej 
kar 11 % prebivalstva slovenskih Brd.23 Izselili pa so 
se tudi prebivalci drugih krajev Goriške in Vipavske, 
zlasti iz vasi na Kobariškem in Tolminskem.
Vzroke za izseljevanje iz severne Primorske v 
obdobju pred priključitvijo k FLRJ lahko iščemo 
predvsem v strahu pred bližajočim se komunizmom. 
Nekateri so odhajali tudi zaradi gospodarske naveza-
nosti na Gorico, ki je bila po sklepih mirovne pogod-
be dodeljena Italiji.24 Vedeli so, da bo meja prekinila 
trgovske poti s središči v Furlaniji, s katerimi so bili 
severnoprimorski kraji vedno ekonomsko povezani. 
Strah pred komunizmom je bil pri nekaterih pove-
zan tudi z dogajanji med drugo svetovno vojno in v 
prvih dveh letih po njej. S Tolminskega in Bovškega 
je takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 zbežala 
večina italijanskih predvojnih uradnikov, policistov, 
podjetnikov in trgovcev, ki so se na Tolminsko nase-
lili v času fašistične Italije. Nekateri so bili v fašistični 
stranki in so imeli privilegiran položaj, drugi pa so 
bežali iz strahu, ker so jih imeli za nacionalne in raz-
redne sovražnike. Nekaterim podjetnikom so parti-
zani že med vojno požgali industrijske obrate. Med 
letoma 1945 in 1947 so se izselili slovenski domačini, 
povezani z domobranstvom, pa tudi mnogi slovenski 
posestniki, kmetje, trgovci in izobraženci, ki so v času 
vojne poleg okupatorskega – nemškega in italijan-
skega – nasilja spoznali tudi partizansko oziroma ko-
munistično nasilje, ki se je ponekod izvajalo v obliki 
ropanj in likvidacij. Na podlagi seznamov med vojno 
pobitih po dekanijah na severnem Primorskem, ki so 
shranjeni v osebnem arhivu Borisa Kraigherja in v 
arhivu o povojnih sodnih zaplembah, ki so jih izvaja-
la okrajna sodišča, se da ugotoviti, da so partizani od 
leta 1942 do jeseni 1944 na Tolminskem in Bovškem 
likvidirali vsaj 68 ljudi (64 civilistov, 2 partizana, 1 
karabinjerja, 1 domobranca).25 To niso bile žrtve bo-
21 Troha, Preselitve, str. 225–268.
22 ARS, AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Sloveni-
je, t. e. 1503, leto 1947, Zapisnik seje okrajnega komiteja KPS 
za Gorico, 23. 9. 1947.
23 Stres, Izseljevanje, str. 211–215.
24 Troha, Preselitve, str. 255–268.
25 ARS, AS 1529 Osebna zbirka Boris Kraigher, t. e. 1. Seznam 
žrtev, ki so jih povzročili partizani v letih 1942–1944: Seznam 
je tu prikazan takšen, kot je v izvirniku. Ocene, kdo so krivi 
ali nedolžni, niso ocene avtorja, temveč medvojnega neiden-
123
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
tificiranega sestavljalca vira. Bovec: Soldat, Anton, kmet, ubit 
1943 doma, proti OF, mučen; Rozbah, Anton, mizar, odpe-
ljan in ustreljen 1943, nedolžen, proti OF; Ostan, Izidor, ve-
letrgovec in posestnik, ustreljen 1944 doma, nedolžen, proti 
OF; Klavora, Rudolf, mizar, ustreljen 1944 v Brdih, partizan 
in kradel; Mihelič, Jožef, čevljar, ubit 1943 po nesreči; Kra-
vanja, Stanko, ubit 1943, partizanski hudi terenec; Plužna: 
Mlekuž, Karel, kmet, ustreljen 1942 doma, nedolžen; Dvor: 
Mrakič, Ivan, kmet, ustreljen 1942 doma, nedolžen; Čezso-
ča: Šuber, Ana, stara 75 let, ubita 1943, nedolžna; njen sin 
Šuber, Pavel, 40 let, ubit 1943, proti OF; Klavora, Štefan, oče 
4 otrok, ubit 1943, nedolžen; Abuja, Marija, poročena, ubita 
1943, »se vlačila z Italijani«, nedolžna; Brginc, Jožefa, 63 let, 
ubita 1943, proti OF; Hrovat, Hedvika, 45 let, ubita 1943, 
nedolžna; Bukovo: Eržen, Alojz, delavec, ubit 1944 Cerkno, 
skrivač, prej partizan; Čelik, Anton, gostilničar, ubit 1943 v 
Cerknem, fašist – ustreljen; Borjana: Ubili so 1 osebo; Sužid: 
Korenčič, Janez, kmet, ubit 1944, odpeljali, nedolžen; Idrijsko: 
Volarič, Emilija, ustreljena 1944, doma, nedolžna, proti OF; 
Kred: Ubili so 2 osebi; Libušnje: Ubili so 5 oseb; Livek: Ubili 
so 2 osebi; Logje: Ubili so 1 dekle; Sedlo: Ubili so 1 osebo; 
Trnovo: Ubili so 1 osebo; Ponikve: Kobal, Ivan, kmet, zaklali 
so ga 1943 v Čepovanu, popolnoma nedolžen; Roče: Šuligoj, 
Ivan, delavec, ustreljen 1943 v Cerknem, osumljen belogardiz-
ma; Vončina, Ivan, kmet, ubit 1944 v Cerknem, dober; Slap: 
Gosiv, Karol, trgovec, ubit 1943 doma, dober; Bača: Leban, 
Valerij, delavec, ustreljen 1942 doma, nedolžen; Podgornik, 
Peter, kmet, ustreljen 1943 v Lokavcu, skrivač, nedolžen; La-
pajne, bajt., ustreljen 1944 doma, »neznačajen«; Drobočnik: 
Kenda, Hanzi, brivec, pobili 1943, hin.; Modrej: Brešček, Ma-
rija, kmetica, ustreljena 1944 v Senici, neznačaj; Stulc, Milče, 
kmet, ustreljen 1944 v bližini doma, karabinjer; Mikelina, 
Alojz, geometer, ustreljen 1944 v Praprotnem, »neznačajen«; 
Srednje: Brtinov Roman, kmet, nedolžen, ustreljen 1944; de-
kanija Št. Vidska gora (vasi: Vrh, Polje, Doler, Stopnik): Vrh: 
Čarf, Ludvik, delavec, ubit z nožem 1944 doma, nedolžen; 
Štenkler, Franc, kmet, pobit s kopitom 1944 doma, nedolžen, 
dober; Grahel, kmet, ustreljen 1943; Polje: Božič, Andrej, ko-
vač, ustreljen 1944, nedolžen, dober; Doler: Čeferin, Franc, 
delavec, ustreljen 1944 v Cerknem, nedolžen, dober; Stopnik: 
Podobnik, Jakob, kmet, ustreljen 1944 na Vojskem, nedolžen; 
Tolmin: Kavčič, Andrej, trgovec, ustreljen 1942 v Ljubinju, 
fašist; Rutar, Roman, delavec, odpeljali in ustrelili 1943, ne-
znač. OR.; Jelenčič, Jožef, delavec, ustreljen 1942, nezanesljiv 
za OF; Zatolmin: Palubčeva, dijakinja, ubita 1944 v gozdu, 
nemška prijateljica; Žabče: Leban, Marija, gostilničarka, 
ustreljena 1942 v Žabčah, proti OF; Leban, Pavla, gostilničar-
ka, ustreljena 1942 v Žabčah, proti OF; Benečani: Podreščak, 
Andrej, delavec, ustreljen 1943, OR., nezanesljiv za OF; So-
dor, Jurij, gostilničar, ustreljen 1943, fašist; Batistič, uradnik, 
odpeljali 1943, nezanesljiv za OF; Brešan, Marija, delavka, 
ubita 1943 doma, Nemka, proti OF; Volče: Manfreda, Ed-
vard, gostilničar, ustreljen 1944 v Čadrgu, osebno maščevanje; 
Jug, France, kmet, ujet domobranec, mučili in ubili 1944. Par-
tizanske žrtve na Vipavskem in Krasu, ki v literaturi še niso 
bile omenjene: Ravne blizu Černič: Frančiška in Jožefa Slejko, 
ubiti 1944; Žablje: Emilija Durnik, ubita 1943 zaradi izdaj-
stva (resnično); Planina: Novak, Ignac, domnevno likvidiran 
1944; Gorenja vas: Poljšak, Anton, kmet, ubit 1943, osebno 
maščevanje; Ustje: Černelj, Slavko, kmet, ustreljen 1944, proti 
OF; Vrhpolje: Razpor, Ivan, kmet, ustreljen 1944, proti OF, 
nedolžen; Lavrenčič, Jernej, kmet, ubit 1944, proti OF, nedol-
žen; Vojščica: Zavadlav, Mirko, pek, ustreljen 1942, osebno 
maščevanje; Pirc, Leopold, kmet, ustreljen 1943 v Gabrovici; 
Muraro, Roman, dijak, ustreljen 1944 v Temnici kot izdajalec. 
 PANG, PANG 245, Občinsko sodišče Tolmin, Zaplembe 
1948, t. e. 136 a. Med vojno od partizanov usmrčeni, ki jim 
je bilo leta 1948 zaplenjeno premoženje: sestra lesnega trgov-
ca Valente, Marija iz Bovca; kmet Skočir, Anton iz Vrsne-
ga, likvidiran 1944; posestnik Grahelj, Valentin iz Ponikev, 
obsojen in usmrčen; posestnica Brešan, Terezija iz Tolmina, 
obsojena in usmrčena; kmečka posestnika oče in sin Mišič, 
Andrej in Anton iz Kreda, ustreljena leta 1944. 
jev. Po nacionalni pripadnosti je bilo med likvidirani-
mi 66 Slovencev, 1 Italijanka in 1 Nemka. Po socialni 
strukturi so bili med likvidiranimi 1 veletrgovec, 3 tr-
govci, 5 obrtnikov, 5 gostilničarjev, 1 geometer, 1 ura-
dnik, 2 posestnika, 41 kmetov, 7 delavcev in 1 dijaki-
nja. Večino so ustrelili, nekatere pa pobili s hladnim 
orožjem. Če k številu usmrčenih na Tolminskem 
prištejemo še 366 žrtev partizanskega revolucionar-
nega nasilja na Goriškem in Vipavskem, ki ga v svoji 
študiji navaja zgodovinar Renato Podbersič,26 in mu 
prištejemo še najmanj 11 na novo ugotovljenih žr-
tev partizanskega nasilja na Goriškem, Vipavskem in 
Krasu, ki jih Podbersič ne omenja, dobimo nepopol-
no število najmanj 445 žrtev. Premoženje med vojno 
usmrčenih in njihovim po vojni pobeglim dedičem 
je bilo v letih 1948–1949 po takratni zakonodaji za-
plenjeno.27 Vse to je nekaterim, ki se niso strinjali 
z OF ali pa so bili proti komunizmu, vlivalo strah. 
Poleg medvojnega dogajanja so mnogim ljudem 
na Primorskem dodaten strah povzročile aretacije 
in likvidacije, ki jih je maja 1945 izvajala OZNA. 
Takrat so v kraških breznih na Goriškem in Trža-
škem likvidirali okrog 1500 ljudi.28 V coni B Julijske 
krajine se je represija nadaljevala tudi v poletnih in 
jesenskih mesecih, ko so bili pred vojaškimi sodišči 
obsojeni na smrt ali dolgoletne zaporne kazni (ro-
bijo) in zaplembo premoženja nekateri pripadniki 
bivših domobranskih formacij in nekateri civilisti.29 
K strahu je pripomoglo tudi delovanje OZNE oziro-
ma UDV (UDBE), ki je tudi po 12. juniju 1945, ko 
se je Jugoslovanska ljudska armada umaknila iz cone 
A Julijske krajine, ostala na tem območju in aktiv-
no delovala. V coni A je izvajala ugrabitve in umore 
nekaterih političnih nasprotnikov, največ slovenskih 
 PANG, PANG 245, Občinsko sodišče Tolmin, I, Zaplembe 
1949–1951, I 13/49, t. e. 137. Leta 1944 so partizani v vasi 
Logje obsodili na smrt (p. sodišče) in usmrtili tri člane dru-
žine Lavrenčič, Jožeta Lavrenčiča, ženo in sina. Po vojni so 
jim zaplenili premoženje. Družina je pomagala partizanom, 
zbirala hrano. Partizani so jih začeli sumiti, ker so Nemci pri 
njih odkrili zaloge hrane. Obtožili so jih, da delajo za Nemce 
in domobrance. 
26 Podbersič, Revolucionarno nasilje, str. 160–163.
27 Uradni list FLRJ, št. 86/1946. Osnova zaplembam je bil Za-
kon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše 
jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripad-
nikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in po osvo-
boditvi pobegnili v inozemstvo, iz 25. 10. 1946.
28 Troha, Fojbe, str. 253–295.
29 ARS, AS 1851, t. e. 161, Glavni štab Narodnoosvobodilne 
vojske in partizanskih odredov Slovenije: Sodni senat pri ko-
mandi mesta Tolmin je junija in julija obsodil na smrt šest 
mlajših pripadnikov domobranskih formacij: Jožef Leban, 
Dušan Leskovic, Alojz Rakar, Ivan Novak, Ludvik Eržen in 
Franc Žgavec. Drugostopenjsko Vojaško sodišče IV. Vojne 
oblasti je kazen 20-letne robije za Janeza Lukana spremenilo 
v smrtno kazen.
 PANG, PANG 245, Občinsko sodišče Tolmin 1948, Za-
plembe 1948, fsc. 136a: Kot je mogoče razbrati iz virov, je bil 
pred vojaškim sodiščem v Tolminu 7. julija 1945 na smrt ob-
sojen tudi trgovec Avgust Neumann iz Soče (nemškega rodu 
iz Češke). Njegovo premoženje je bilo zaplenjeno. 
124
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
političnih emigrantov, ki so se iz osrednje Sloveni-
je zatekli v cono A. Ugrabljene je vozila v cono B 
in Jugoslavijo ter nekatere kasneje likvidirala.30 Med 
prebivalstvom sta bila precej odmevna uboj duhovni-
ka Izidorja Zavadlava leta 1946 pri Gorenjem polju 
in ugrabitev urednika Demokracije Andreja Uršiča 
leta 1947 pri Kobaridu.31 Te dejavnosti so vznemirile 
tudi Zavezniško vojaško upravo (ZVU). Generalštab 
(GŠ) ZVU v svojih poročilih omenja približno 30 
primerov umorov in ugrabitev s političnim ozadjem. 
V večini primerov so bile žrtve Slovenci. V poročilu 
GŠ ZVU za julij 1946 piše: »Dve obliki političnih zlo-
činov zaslužita posebno pozornost, in sicer poškodovanje 
hiš idr. z ročnimi bombami in drugimi eksplozivi ter 
aktivnost jugoslovanskih elementov, ki ugrabljajo ljudi, 
navadno Jugoslovane, in jih odpeljejo v cono B. Ti pri-
meri ugrabitev niso izmišljotine, temveč so zelo resnični 
mračni dogodki, ki povzročajo skrbi mnogim ljudem in 
so spravili protititovske (anti-Tito) Jugoslovane v sta-
nje stalnega strahu.«32 Da se je med prebivalstvom 
nekaterih vasi na Kobariškem, ki so bile v coni A, 
širil strah pred Titovim režimom, so pripomogle tudi 
vesti o represiji in slabšem življenjskem standardu v 
coni B, ki so jih širili predvsem pribežniki od tam, in 
grožnje tamkajšnjih aktivistov. Leta 1946 je Okrajni 
komite KPJ za Kobariško Okrožnemu komiteju za 
Goriško zaskrbljeno poročal: »V vaseh levega brega 
Soče se politični položaj slabša, posebno Libušnje in Vr-
sno. V teh vaseh so naši v popolni defenzivi in še več. Na 
Libušnjah in Vrsnem naši nasprotniki razobešajo belo-
gardistične zastave ... Tudi v vaseh Gabrije in Volarje 
je ljudstvo mrtvo in nima zaupanja v našo demokracijo. 
Krivda temu je, ker te vasi mejijo s cono B. Iz one strani 
prihajajo razni hujskači in prinašajo panične vesti, da 
je v coni B teror, diktatura in ne ljudska oblast. Kakor 
v vseh drugih vaseh našega okraja so tudi v teh krajev-
ni aktivisti vlili bojazen ljudstvu s tem, da so še pred 
nedavnim grozili 'belim in ne belim' češ: 'Boš že videl, 
ko se ponovno vrnejo partizani k nam, takrat te bomo 
obesili' in podobno. Ta strah je zajel tudi naše manj tr-
dne ljudi, da si ravno ne vidijo in ne slišijo dejstev.«33 
Obdobje pred priključitvijo je bilo torej za marsikoga 
vznemirjajoče in tesnobno. Ljudje niso vedeli, kaj bo 
v Jugoslaviji. Tisti, ki niso podpirali Slovensko-ita-
lijanske antifašistične unije (SIAU), so bili šteti za 
sovražnike, ker so bili drugačnega političnega pre-
pričanja. Proti nekaterim so aktivisti izvajali pravo 
kampanjo. Nekje so si ljudje drug drugemu grozili z 
jamami, uboji in požigi.34 Med bogatejšimi je bil pri-
soten strah pred socialnimi spremembami in izgubo 
premoženja. Slovenski izobraženi krogi so bili sezna-
30 Vidmar, Zadnja, str. 157–160.
31 Rutar in Jevnikar, Rudolf Uršič, str. 33–35.
32 Vidmar, Zadnja, str. 157–159.
33 PANG, PANG 781, Okrožni komite KPS za Goriško, leto 
1946–1947, t. e. 2, Poročilo Okrajnega komiteja KPJ za Ko-
bariško Okrožnemu komiteju KPJ za Goriško 10. 7. 1946. 
34 Troha, Preselitve, str. 255–268.
njeni z boljševizmom v SZ in so spremljali dogajanje 
v coni B. Vse to je spodbudilo mnoge narodno zave-
dne Slovence, ki niso bili komunisti, so pa med vojno 
sodelovali v OF, da so se odločili za izselitev oziroma 
pobeg. Primeri v Brdih nam prikažejo stisko, v kateri 
so se znašli posamezniki. V Brdih je bilo takrat precej 
mržnje proti premožnejšim Bricem. Med izseljenimi 
Brici je bila večina srednjega in premožnejšega slo-
ja. Zanimiv primer je Ivan Kocjančič iz Neblega. Bil 
je dobro stoječ napreden kmet, imel je že traktor in 
novejšo hišo. Po vojni v času ZVU je nekdo streljal 
v okno njegove hiše. Sumil je nekega revnejšega so-
vaščana, ki je bil komunistično usmerjen. Kocjančič 
se je čutil ogroženega, bal se je komunizma in re-
volucije. Zato se je že 10. februarja 1947 izselil na 
italijansko stran. S seboj je odpeljal traktor in kmečki 
voz, od pohištva pa le spalnico. V njegovi hiši je bil 
kasneje nekaj let krajevni urad.35 
Posamezniki so se bali komunizma, ker so ga iz-
kusili v Rusiji. Takšen je bil primer Andreja Sirka iz 
Višnjevika. V prvi svetovni vojni je kot avstrijski vojak 
prišel v rusko ujetništvo ter tam doživel boljševiško 
revolucijo in komunizem. Domov v Višnjevik se je 
vrnil šele čez nekaj let. Vaščanom je pripovedoval o 
življenju v komunistični Rusiji. Ko se je po pariški mi-
rovni konferenci 1947 vedelo, da bodo Brda prišla pod 
Jugoslavijo, je govoril: »Vse bodo vzeli, zemljo, trgovi-
no, kuhali boste v enem kotlu, nič ne bo privatnega.«36 
Vse to je povzročilo, da so se iz Višnjevika izselile tri 
družine (Erzetič, Marinič, Sirk). Med njimi je bil Jo-
žef Sirk z družino, ki je bil med vojno član OF ter brat 
znanega partizana in aktivista Ivana Sirka (partizan-
sko ime Hrast). Sirkovi so imeli v Višnjeviku trgovi-
no, gostilno in licenco za prodajo tobaka. Nekaj dni 
pred priključitvijo so se izselili v bližino Krmina, kjer 
so najprej živeli v neki lopi. Hišni inventar in pohištvo 
so odpeljali z najetim kamio nom.37 Na Dobrovem je 
pod ZVU prišlo do napada na protifašista in libe-
ralno usmerjenega narodnjaka, politika in odvetnika 
dr. Avgusta Sfiligoja in njegovo družino. Revolucio-
narno navdušena množica je Sfiligoje obtožila, da so 
reakcionarji. Tudi zaradi teh groženj so se umaknili 
v Gorico.38 V italijanski Krmin se je 13. septembra 
1947 izselil tudi Avgustov brat, narodnjak, prav tako 
zaprt pod fašizmom, Viljem Sfiligoj z družino. Izselili 
so se tudi njihovi sorodniki iz Medane, družina Pe-
rin, ki je bila prav tako liberalno in protikomunistično 
usmerjena.39 Iz strahu se je izselil tudi učitelj Ljubo 
Toroš, ki ga je ZVU imenovala za učitelja na osnovni 
35 Ustni vir: Roman Kocjančič, rojen leta 1926, nečak Ivana 
Koc jančiča.
36 Ustni vir: Ivan Sirk, rojen 1929, sovaščan in nečak Jožefa 
Sirka ter sin Ivana Sirka (Hrast). Z Andrejem Sirkom ni v 
sorodu, le sovaščan.
37 Ustni vir: Miloš Sirk, rojen 1929, sovaščan in nečak Jožefa 
Sirka ter sin Ivana Sirka (Hrast).
38 Stres, Izseljevanje, str. 211–215.
39 Ustni vir: Bogdan Sfiligoj, rojen 1932, sin Viljema Sfiligoja.
125
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
šoli v Medani. Leta 1947 je v Medani ušel posku-
su likvidacije s strani aktivistov. Bil je hudo ranjen v 
nogo, da so mu jo morali v bolnišnici v Krminu am-
putirati.40 Septembra 1947 sta se iz strahu izselili tudi 
učiteljici, ki sta prav tako učili na medanski osnovni 
šoli, Olga Kraševec in Antonija Toroš.41 Izseliti se je 
nameraval tudi veleposestnik Anton Zucchiati iz Me-
dane (Plešivo). Septembra 1947 je v Italijo odpeljal 
že nekaj kmetijskega orodja in je imel že ogledano 
hišo za preselitev v Krminu. K njemu so prišli vodilni 
člani krajevnega odbora in ga prosili: »Ne odhajajte, 
bo sramota za vas Medano, se vam ne bo nič zgodilo, 
bo tako kot prej itd.« Zato si je premislil in ostal.42 
Nekateri zaselki v gornjih Brdih v bližini Livka in ob 
reki Idrijci so se povsem spraznili. Od tam pa so se 
ljudje selili pretežno iz ekonomskih razlogov, ker jim 
je meja prekinila vse poti s Furlanijo, kamor so proda-
jali pridelke in imeli tam občasne zaslužke.
Na italijansko ozemlje so se iz primorskih krajev 
izselili tudi nekateri duhovniki. Tako so pobegnili 
duhovniki iz Bukovice, Bilj, Zapotoka, Brestavice 
in Št. Petra, pa tudi dva patra iz samostana na Ko-
stanjevici nad Gorico. Večina severnoprimorskega 
prebivalstva pa je ostala. Preprosti ljudje niso imeli 
informacij o dogajanju v komunistični Jugoslaviji, 
nekateri so si želeli pravičnejših socialnih sprememb. 
Med Primorci je bila močna narodna zavest. Za nji-
mi so bila težka leta fašizma in vojne. Močna pa je 
bila tudi propaganda za priključitev k FLRJ, ki je 
preglasila kritične novice iz cone B in osrednje Slo-
venije, ki je pod FLRJ že gradila socializem.
Pobegi domačinov tolminskega in goriškega 
okraja v Italijo v prvih letih po priključitvi leta 
1947 do srede leta 1951 in vzroki zanje
Ljudi so poleg represije jugoslovanskega režima 
čez mejo pognale predvsem težke ekonomsko-so-
cialne razmere v povojni Jugoslaviji, ki je le počasi 
okrevala od posledic vojne. Meja je severnoprimorske 
kraje odrezala od mestnih središč Gorice in Čedada 
ter drugih delov Furlanije. Ljudje so bežali tudi za-
radi dela/službe ter k sorodnikom v Gorico in dru-
ge kraje v Italiji. Gospodarsko krizo je še poglobila 
gospodarska blokada SZ zaradi spora z informbi-
rojem leta 1948. Ekonomsko-socialne stiske so bile 
tudi posledica politično-ideoloških ukrepov jugoslo-
vanske oblasti v letih 1948–1953, zlasti na podro-
čju kmetijske politike, ki so prizadeli veliko število 
kmetov (agrarna reforma, obvezni odkupi, obvezna 
oddaja, kolektivizacija). Od začetka petdesetih let pa 
so bežale tudi generacije fantov, da bi se izognili slu-
ženju vojaškega roka v jugoslovanski vojski itd.
40 Ustni vir: Aleš Zucchiati, rojen 1936.
41 Ustni vir: Aleš Zucchiati, rojen 1936.
42 Ustni vir: Aleš Zucchiati, rojen 1936, nečak Antona Zucchia-
tija.
Glede števila pobeglih iz tolminskega in goriške-
ga okraja imamo za prva leta po priključitvi dolo-
čene podatke, ki pa niso povsem natančni. Iz zapi-
snika okrajne partijske konference izvemo, da je iz 
okraja Tolmin do 5. decembra 1948 zbežalo 1200 
ljudi.43 Pri tej številki moramo biti sicer previdni, ker 
ni povsem jasno, ali so to zgolj pobegli čez mejo po 
priključitvi, torej po 15. septembru 1947, ali so v to 
številko vštete tudi osebe, ki so se s tega ozemlja iz-
selile oziroma pobegnile pred tem datumom. Zaradi 
množičnih izselitev prebivalstva s Kobariškega, zlasti 
tik pred priključitvijo 15. septembra 1947, so oblasti 
zaprle nekatere pripadnike tamkajšnjega ljudskega 
odbora in jih obdolžile, »da niso znali preprečiti pa-
ničnega bega ljudstva pred prihodom komunističnega 
režima«.44 Okrajni komite KPS Tolmin je za pobege 
ljudi v mesecih pred priključitvijo krivil tudi duhov-
nike, ki naj bi ljudi nagovarjali k odhodu: »Posledice je 
rodilo tudi zavajanje množic od strani duhovščine, kot 
na pr. v Breginjskem kotu, kjer so duhovniki ostro nasto-
pali proti Jugoslaviji in sodobnim ureditvam ter nepre-
nehoma strašili ljudi, češ, kaj bo, ko bo prišla Jugoslavija. 
Vsled tega strašenja se je dober del ljudi izselil v Italijo, 
ki so po svojem socialnem sestavu zdravi, ker so bili pov-
prečno mali kmetje. Bil pa je med njimi tudi del trgovcev 
in špekulantov.«45
Pobegi so se nadaljevali tudi v naslednjih letih. 
Zlasti vasi na Kobariškem so se precej izpraznile. 
UDV je v svojem tajnem poročilu zapisala, da je 12. 
julija 1949 iz Robidišča zbežalo 16 ljudi. To je bil 
že tretji množični pobeg iz te vasi. Od skupno 253 
prebivalcev Robidišča jih je do omenjenega datuma v 
Italijo zbežalo 89, 24 pa so jih oblasti zaprle.46 Bežali 
so po skupinah in cele družine. Iz tajnega poročila 
UDV za marec 1950 izvemo: »V noči od 15. na 16. 
t.m. je pobegnilo preko meje v Italijo iz vasi Podbela in 
Borjana v Breginjskem kotu 20 oseb – domačinov, sku-
pno z oboroženim dezerterjem KNOJA Nesirović Besi-
nom. Med pobeglimi je tudi sekretar tamkajšnje mladin-
ske organizacije. Vzroki pobega so v slabem ekonomskem 
stanju tega obmejnega sektorja, sovražne propagande 
in povezovanje sovražnih elementov z vojsko KNOJA. 
Ugotovilo se je, da se samo na tem sektorju nahaja cca 
900 oseb brez živilskih nakaznic, kar sovražna propa-
ganda spretno izkorišča.«47
Iz zapisnikov okrajnih partijskih konferenc izve-
mo, da se je leta 1951 število pobegov povečevalo: 
43 ARS, AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Sloveni-
je, t. e. (škatla) 1512, Zapisnik Okrajne partijske konference 
5. 12. 1948.
44 Demokracija, 3. 10. 1947, št. 24, str. 4.
45 ARS, AS 1589-IV, Centralni komite zveze komunistov Slo-
venije t. e. 1503, leto 1947, Okrajni komite KPS Tolmin, Let-
no poročilo za leto 1947 iz 3. 1. 1948. 
46 ARS, AS 1931, Bilten 1949, A-22-6 (339). Podobne podatke 
o tem dogodku prinaša tudi Demokracija, 22. 7. 1949, št. 32, 
str. 4.
47 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, A-22-1_0202, Poročilo št. 3/50, 
od 1. 3. do 31. 3. 1950.
126
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
»Ne moremo mimo pobegov, ki se v zadnjem času zopet 
večajo in to predvsem od mladine.«48 Bežali so ljudje 
iz Kobarida, Drežnice, Trnovega, Čiginja, Volč, Po-
ljubinja, Kozaršč in Planote.49 Okrajni komite KPS 
Tolmin je za povečanje števila pobegov iskal krivce: 
»Analiziralo se je in prediskutiralo polit. situacijo v po-
sameznih sektorjih okraja ter vzroke pobegov preko meje 
v Italijo. Diskusija je pokazala, da se vrši akcija pobegov 
preko meje povezano z iredentistično kampanijo v Itali-
ji, da izkorišča italijanska reakcija v te namene narodne 
izdajalce, ki so pobegnili v Italijo, da povezujejo stike 
s posamezniki in jih snubijo n.pr. Dr. Vogrič preko ne-
katerih duhovnikov in njihovih podrepnikov in drugi 
pobegli izdajalski elementi preko svojih sorodnikov in 
prijateljev.«50 Konkretnega števila pobegov za leto 
1951 okrajni komite KPS Tolmin ni navajal.
Da je bil to pereč problem, ki je obremenjeval 
oblasti obeh okrajnih komitejev, nam pove že dejstvo, 
da je bila zaradi tega 6. julija 1951 sklicana izredna 
seja biroja okrajnega komiteja Gorica, namenjena 
problematiki meje. Iz poročila okrajnega referenta 
Dušana Mraka lahko ugotovimo, da je iz goriškega 
okraja od priključitve leta 1947 do 6. julija 1951 zbe-
žalo skupaj 2694 ljudi.51 Od tega je bilo 277 družin. 
Največ ljudi je zbežalo do konca leta 1947, in sicer 
1814,52 leta 1948 jih je zbežalo 182, leta 1949 261, 
leta 1950 130 in do 6. julija 1951 232. Referent je 
vzroke za bežanje tolikšnega števila ljudi videl v »za-
peljanosti, precejšnje število pa tudi zaradi strahu pred 
oblastjo zaradi sodelovanja z okupatorjem oz. ker se kot 
razredni sovražniki niso strinjali z ljudsko oblastjo«.53 
Oblasti so se bale, da bi sorodniki pobeglih, ki so 
ostali v FLRJ, začeli sovražno delovati proti državi: 
»Ostali so sorodniki emigrantov, na katere je treba zelo 
48 ARS, AS 1589-IV, Centralni komite zveze komunistov Slo-
venije t. e. 1546, leto 1951, Zapisnik IV. Redne partijske kon-
ference OK KPS Tolmin 5. 8. 1951.
49 ARS, AS 1589-IV, Centralni komite zveze komunistov Slo-
venije t. e. 1546, leto 1951, Zapisnik IV. Redne partijske kon-
ference OK KPS Tolmin 5. 8. 1951.
50 ARS, AS 1589-IV, Centralni komite zveze komunistov 
Slovenije t. e. 1546, leto 1951, Zapisnik I. redne seje biroja 
okrajnega komiteja KPS Tolmin 9. 8. 1951; ARS, AS 1931, 
mikrofilm UDV, serija: Tm, film no. 001: 0000041, Po poro-
čilih UDV Tolmin je bil: »Dr. Vogrič Alojzij, bivši advokat in 
organizator DMB v Tolminu, kateri je ob priključitvi pobeg-
nil v Italijo.« Leta 1948 naj bi živel v Rimu, kjer se je poročil 
in imel tovarno testenin.
51 ARS, AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Sloveni-
je, t. e. 1539, 6389-51, Zapisnik izredne seje biroja okrajnega 
komiteja Gorica, 6. 7. 1951. Okrajni referent Dušan Mrak je 
v svojem poročilu glede pobeglih sicer navajal višjo številko, 
2694, ko pa seštejemo število pobeglih za vsako leto posebej, 
dobimo skupno nižje število, tj. 2619. Verjetno se je referent 
zmotil pri seštevanju.
52 Tudi pri tej številki moramo biti previdni, ker so v njej verjet-
no vključeni tudi tisti, ki so se izselili oziroma zbežali pred 
septembrsko razmejitvijo, torej po 10. februarju 1947 oz. po 
pariški mirovni pogodbi pa vse do konca leta 1947.
53 ARS, AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Sloveni-
je, t. e. 1539, 6389-51, Zapisnik izredne seje biroja okrajnega 
komiteja Gorica, 6. 7. 1951.
paziti, da ne bi vodili kakšno tajno obveščevalno služ-
bo. Zato morajo biti naše partijske organizacije budne, 
stalno v borbi proti nasprotnikom pa bodisi v katerokoli 
obliki ...«54 Leta 1951 se je v primerjavi s prejšnjimi 
leti število pobegov povečalo na celotnem kanalskem 
in banjškem območju, posebej v Ravnici in Grgarju. 
Iz Kanala je leta 1951 pobegnilo 17 ljudi, iz Kambre-
škega 10, iz Liga 13, iz Avč 4, iz Levpe 7, iz Deskel 
24 in iz Plav 4. Med pobeglimi je bilo 90 % delavcev, 
kmečkih sinov in vajencev. To so bili večinoma mladi, 
70 % jih je bilo rojenih med letoma 1929 in 1934. 
Večinoma so bili moški, nekaj pa je bilo tudi žensk v 
starosti med 18 in 25 let. Okrajni referent je glavne 
vzroke bežanja videl predvsem v »močni propagandi, 
katera najde posebno ugodna tla pri mladini, katera bi 
morala iti na odsluženje vojaškega roka. Mladino ma-
mijo največ s propagando, da v inozemstvu ne bo treba 
služiti vojske, da je v Jugoslaviji zelo slabo v vojski, da 
bodo v inozemstvu takoj dobili zaposlitev, dobro plačo 
in da bodo dobro živeli in bolje kot pa v Jugoslaviji.«55 
Važen vzrok pobegov na sektorju Lig Kambreško naj 
bi bil tudi ta, da so bili prebivalci tega območja pred 
razmejitvijo gospodarsko in kulturno vezani na Fur-
lansko nižino, kjer so bila pomembna gospodarska 
središča in kjer so imeli veliko sorodnikov. Okrajni 
referent je bil kritičen tudi do oblastne politike, saj je 
ugotavljal, da je vzroke tolikšnega bežanja ljudi treba 
iskati delno tudi v strahu prebivalstva pred oblastjo, 
v gospodarskih težavah Jugoslavije in nepravilnostih 
krajevnih ljudskih odborov. Ugotavljal je, da so kraji 
Lig, Kožbana in Kambreško že po svoji naravni legi, 
ker so manj dostopni, prikladni za prehode čez mejo, 
za ilegalne kanale in sploh spravljanje ljudi iz notra-
njosti države čez mejo. Ljudje teh krajev se niso čutili 
povezane z okrajem. Bili so brez prevoznih sredstev 
in kakršnegakoli kulturnega življenja. Vse to naj bi 
izrabljal »sovražnik« in ljudi pozival k begu v Italijo.
Leta 1951 pa je število pobegov v Goriških brdih 
upadlo, bilo jih je le 7, medtem ko je še leta 1950 z 
območja Brd ušlo 24 ljudi, večinoma iz Kožbane. Po 
mnenju referenta »so bili ostanki tihotapske skupine in 
njihovi sodelavci«. V teh krajih je bilo še precej živo 
in se je še oživljalo tihotapstvo, ki naj bi segalo še v 
čas Avstro-Ogrske. Ljudje naj bi se s tem množično 
ukvarjali in to naj bi tudi delno vplivalo na prebege iz 
strahu pred preganjanjem.
Banjšice: Leta 1949 je bilo 15 pobegov, leta 1950 
jih je bilo 8, leta 1951 pa nobenega. Grgar: 1949 je 
bilo 8 pobegov, leta 1950 ni bilo nobenega, leta 1951 
so bili 3 pobegi. Ravne: leta 1949 10 pobegov, leta 
1950 11 in leta 1951 5. Trnovo: leta 1949 je bilo 7 
pobegov, 1950 1 pobeg, 1951 pa 2. Ravnica: leta 1949 
sta bila 2 pobega, leta 1950 1, leta 1951 ni bilo pobe-
54 ARS, AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Sloveni-
je, t. e. 1539, 6389-51, Zapisnik izredne seje biroja okrajnega 
komiteja Gorica, 6. 7. 1951.
55 Prav tam.
127
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
gov. Ljudje so imeli veliko pisnih stikov s tujino, prek 
katerih se je po mnenju referenta »širila močna propa-
ganda za pobege«. Poleg drugih vzrokov »je botroval 
tudi močan gospodarski pritisk, precejšnje število sodno 
kaznovanih in še večje število upravno kaznovanih«.56 
Število pobegov se je leta 1951 močno povečalo 
zlasti v Zgornji Vipavski dolini. Leta 1950 je bilo v 
vsej Zgornji Vipavski dolini 7 pobegov, medtem ko 
jih je bilo leta 1951 samo do začetka julija že 24. Tudi 
tu so bili prebežniki mlajši, stari od 20 do 25 let. Ve-
činoma so bili to fantje, ki bi morali na služenje vo-
jaškega roka. Med navedenimi je bilo tudi 5 žensk 
v starosti 20 let. Vseh 24 ljudi iz Vipavske doline je 
zbežalo v Trst. Večina je imela v tujini sorodnike, ki 
so čez mejo pobegnili že prej. Oblasti so ugotavljale, 
da je v Zgornji Vipavski dolini zelo močna propa-
ganda iz tujine, češ »da zakaj naj bi v Jugoslaviji jedli 
črni kruh, ko imajo v Argentini, Avstraliji, Kanadi in 
Ameriki dovolj belega kruha, katerega se lažje zasluži 
kot v Jugoslaviji«.57 Oblasti so menile, da vzrok pobe-
gov ni slabo socialno stanje, ker da sta med pobeglimi 
tudi dva sinova iz zelo premožnih kmečkih družin, ki 
sta bila vojaška obveznika.
Referent je poročal, da se je število pobegov po-
večalo tudi v Solkanu, kjer je v prvi polovici leta 1951 
pobegnilo 7 ljudi, iz Renč 5, Ozeljana 5, Mirna 5, 
Dornberka 11, Prvačine 3, Cola 4 in Otlice 3. Vzroki 
prebegov iz teh krajev naj bi bili isti kot v »kanalskem 
sektorju« in Zgornji Vipavski dolini. Oblasti so ugo-
tavljale, da so prebegi zelo redko individualni. Ljudje 
so večinoma bežali v skupinah, po starih kanalih in 
po zvezah.58 
Okrajne oblasti so v želji, da bi v bodoče prepreči-
le pobege, zlasti mladine, sklenile, da bo treba pregle-
dati politični kader v nastavnih centrih, ker so ugo-
tavljale, da vlada »popolna pasivnost naših partijskih 
organizacij, katere teh stvari ne jemljejo dovolj resno 
in se proti tej propagandi ne borijo dovolj prepričljivo. 
Nuditi več pozornosti obmejnim krajem, nuditi več po-
moči mladinskemu komiteju. Izvesti revizijo političnega 
in vojaškega ustanovnega kadra. Urediti, da se postavi 
postajo Ljudske milice na Ligu. Bolj skrbeti za vajence 
v podjetjih.«59
Iz poročil UDV pa zasledimo tudi zanimive po-
datke, da so prva leta po vojni italijanski delavci ile-
galno prehajali iz Italije v Jugoslavijo. Vzroke za to je 
treba iskati predvsem v povojnem navdušenju zlasti 
tržaškega delavstva nad FLRJ, na katero so mnogi 
gledali kot na najbližjo državo komunističnega raja. 
Najvidnejša je bila povojna migracija italijanske-
ga delavstva iz Tržiča (Monfalcona), ko se je 1294 
italijanskih delavcev preselilo v Jugoslavijo, zlasti na 
Reko, da bi živeli v socialistični državi. Delavcem je 
56 Prav tam.
57 Prav tam.
58 Prav tam.
59 Prav tam.
sledilo še 76 družin. Mnogi so se hitro vrnili, dokler 
se po resoluciji informbiroja niso vrnili skoraj vsi.60
Delovanje ilegalnih protikomunističnih skupin
Po koncu druge svetovne vojne so se monopolni 
oblasti Titovega komunističnega režima v Jugoslaviji 
upirali predstavniki jugoslovanske vojaške emigraci-
je, ki so začasno bivali v begunskih centrih po Avstri-
ji in Italiji. Aktivna je bila hrvaška emigracija, zlasti 
ustaši, ki so imeli svoje begunske centre predvsem v 
Rimu,61 srbska kraljeva četniška emigracija in sloven-
ska emigracija, zlasti pripadniki predvojnih meščan-
skih strank in različnih medvojnih vojaških formacij. 
Nekaj odpora pa je bilo tudi med kmeti v Sloveniji, ki 
so nasprotovali ukrepom na področju kmetijstva. Ena 
od oblik odpora je bilo delovanje različnih ilegalnih 
skupin, ki so, podobno kot v drugih jugoslovanskih 
republikah, ilegalno delovale tudi na nekaterih ob-
močjih Slovenije ali iz sosednjih držav, predvsem iz 
Avstrije in Italije. Z njimi se je spopadala predvsem 
UDV. Ilegalne skupine so na področju Ljudske repu-
blike Slovenije delovale od leta 1945 do 1952. UDV 
je organizacijo in delovanje teh skupin povezovala 
z dvema pomembnima organizacijama jugoslovan-
skih (in slovenskih) emigrantov, ki sta nastali kmalu 
po vojni v Avstriji. Prva je bila Nacionalni komite 
Kraljevine Jugoslavije (NKKJ), ustanovljen maja/
junija 1945 v Salzburgu. Zavezniški svet za Avstrijo 
ga je potrdil kot organ, ki je moral skrbeti predvsem 
za izboljšanje socialnega položaja jugoslovanskih 
beguncev v Avstriji. Pri NKKJ je bil oktobra 1945 
ustanovljen tudi Glavni obveščevalni center (GOC) 
s sedežem v begunskem taborišču St. Johann v Pon-
gauu pri Salzburgu. Glavna naloga GOC-a je bila 
organizirati mrežo obveščevalnih centrov v begun-
skih taboriščih v Avstriji, zbirati podatke o stanju v 
Jugoslaviji in poskrbeti za povezovanje oboroženih 
ilegalnih skupin, ki so delovale v domovini, s ciljem 
zrušitve takratnega komunističnega sistema. Glavni 
vodja GOC-a je bil Slovenec, četniški podpolkovnik 
Andrej Glušič. Obveščevalni centri so bili organizi-
rani tudi v drugih begunskih taboriščih, na primer v 
Celovcu, Lipnici, Gradcu, Gorici in Trstu. Delova-
li so z vednostjo britanskih in ameriških okupacij-
skih oblasti v Avstriji.62 Zlasti Trst je bil pomemben 
bližnji center številnih tajnih služb.63 Za delovanje 
ilegalnih skupin v Sloveniji se v dokumentih UDV 
najpogosteje uporablja naziv Matjaževo gibanje. Te-
meljni cilj gibanja je bil poskus rušenja komunizma 
na ozemlju Slovenije, tudi z oboroženimi akcijami. 
Največ ilegalnih skupin je delovalo na Štajerskem 
in v Prekmurju. Po sporu med SZ in Jugoslavijo leta 
60 Gombač, »Controesodo«, str. 371–386.
61 Adriano in Cingolani, La via, str. 380–381.
62 Čoh, »Za svobodo, kralja in domovino«, str. 5.
63 Malnič, Topografija, str. 331–346.
128
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
1948 se je odnos Zahoda do Titove Jugoslavije po-
časi spremenil. Zaradi teh sprememb so britanske in 
ameriške okupacijske oblasti v Avstriji prepovedale 
kakršnokoli delovanje proti Jugoslaviji in konec leta 
1949 tudi Matjaževo gibanje.64 
Za delovanje ilegalnih skupin (»band«, kot jih je 
poimenovala UDV) na Primorskem je bilo značilno, 
da so jih večinoma sestavljali domačini, ki so dobro 
poznali obmejne kraje in so iz različnih vzrokov odšli 
v Italijo ali v cono A STO ter nato ilegalno prehajali 
mejo s FLRJ. Njihovo delovanje je temeljilo na pro-
tikomunistični propagandi, obveščevalni dejavnosti, 
na ilegalnem spravljanju ljudi, ki so bežali iz FLRJ, 
čez mejo in na tihotapljenju blaga. Za te skupine je 
bilo značilno, da so izvajale manj oboroženih akcij 
kot ilegalne skupine drugod po Sloveniji, predvsem 
na Štajerskem in v Prekmurju. Kljub temu je bilo na 
Primorskem v spopadih z UDV in knojevci ubitih 
veliko ilegalcev.65 Največ jih je bilo ubitih na meji s 
STO. Premalo je podatkov, ki bi nakazovali, da so 
imele ilegalne skupine na Primorskem povezave z 
obveščevalnim centrom v Trstu in drugimi centri. To 
zanika celo poročilo UDV o bandah za leto 1950, ki 
pravi: »Kot v preteklih letih, tako so prihajale tudi v letu 
1950 na sektor Slov. Primorja razne grupice banditov iz 
STO-ja in Italije, ki so se v glavnem zadrževale v okra-
ju Ilirska Bistrica in Postojna, dočim je bil sektor okraja 
Sežana v večini primerov le prehodni center. Karakter 
te bande je bil vsekakor organiziran, ni pa imel nobene 
zveze z obveščevalnimi centri jugoslovanske emigracije 
v STO-ju, Italiji ali Avstriji.«66
UDV je za leto 1950 o ubitih »banditih« poročala 
naslednje: »V tem letu je bilo na sektorju Slov. Primorja 
zajetih ali ubitih več vodilnih banditov, kateri so priha-
jali v FLRJ/ »Kaporalo«, Cucek, Petelin-Semolič, Oblak 
itd.«67 Nekateri od njih so bili nato še istega leta pred 
Okrožnim sodiščem v Gorici s sedežem v Postoj-
ni obsojeni na smrt, in sicer Jožef Cucek in Milan 
Oblak. 28-letni Milan Oblak je bil na smrt obsojen 
novembra 1950. Obtožen je bil, »da je v juliju 1949 
potem, ko je navezal stike s članom bande iz fabrike pri 
Hraščah v bližini Komna prekoračil državno mejo. V 
taborišču beguncev v Trstu se vključil v skupino oborože-
nih banditov. Dvakrat vpadel na ozemlje FLRJ zara-
di prevajanja beguncev. 25. 8. 1950 ob povratku nudil 
državnim organom oborožen odpor.« Smrtna kazen je 
bila izvršena 22. februarja 1951. Ostalih deset članov 
Oblakove skupine je bilo obsojenih na dolgoletne za-
porne kazni s prisilnim delom od 3 do 10 let, sedem 
od njih pa na zaplembo celotnega premoženja.68 
Že leta 1949 so bili pred goriškim okrožnim so-
64 Čoh, »Za svobodo, kralja in domovino«, str. 5–9.
65 Prav tam, str. 214.
66 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, II. oddelek – letno poročilo, 
A-10-6_0017.
67 Prav tam.
68 PANG, PANG 974, Okrožno sodišče v Gorici, Kazenski 
vpisnik 1950, K 92/50.
diščem obsojeni na smrt z ustrelitvijo Franc Gojak, 
Ivan Slavec in Jordan Palčič, z obtožbo, da so bili vod-
je oboroženih ilegalnih skupin, ki so vpadale iz STO.
UDV je o bandah poročala naslednje: »Te bandit-
ske skupine predstavljajo politični, a še bolj kriminalni 
delinkventi, kakor tudi osebe, ki so pobegnile iz FLRJ 
in se umaknile odsluženju vojaškega roka, dalje dezer-
terji J.A. in LM. V glavnem so vsi ti ljudje iz vrst naših 
kmetov-polproletarcev.«69 Avgusta 1950 je UDV po-
ročala, da je na sektorju Solkana poskušala prečkati 
mejo skupina treh oboroženih ljudi, ki je ob tej prilo-
žnosti streljala na stražarje KNOJ-a, vendar se ji pre-
hod meje ni posrečil.70 Kljub temu lahko ugotovimo, 
da večina ilegalnih skupin ni delovala v goriškem in 
tolminskem okraju, torej ne na meji z Italijo, tem-
več bolj v okrajih Ilirska Bistrica, Postojna in Sežana, 
torej na meji s STO. Na Primorskem (brez Kopr-
skega) je po ugotovitvah zgodovinarke Mateje Čoh, 
ki temeljijo pretežno na arhivih UDV, med letoma 
1948 in 1950 delovalo 8 večjih ilegalnih protikomu-
nističnih skupin. Treba pa je pripomniti, da severna 
Primorska glede te tematike ni še povsem raziskana.
Vloga sodišč pri nadzoru meje med letoma 1948 
in 1951
Pomembno vlogo v obmejni represiji je imelo 
tudi sodstvo, ki ga je v Sloveniji po letu 1945 oziro-
ma na Primorskem po priključitvi leta 1947 vzpo-
stavila komunistična oblast. Imelo je nalogo, da utr-
juje in brani jugoslovanski komunistični režim. To 
je izvajalo s pomočjo političnih sodnih procesov, ki 
so bili večkrat zrežirani. Glavno vlogo v kazenskem 
postopku so imeli javni tožilci, ki so v preiskovalnem 
postopku tesno sodelovali z UDV in pod njenim 
vplivom oblikovali obtožnice, ki so jih sodniki v sod-
bah povzemali in skoraj dobesedno prepisovali.71 Iz 
mesečnih in letnih poročil, ki so jih sestavljala pri-
morska sodišča, je razvidno, da je bilo delo sodišč pri 
utrjevanju socializma na Primorskem ciljno usklaje-
no s partijskimi okrajnimi in krajevnimi odbori ter 
z organi uprave. Usklajevanja med vsemi naštetimi 
organi so potekala prek koordinacijskih konferenc, 
ki so na okrajni ravni potekale enkrat tedensko. Ob-
vezno sodelovanje okrajnih sodišč s partijskimi in 
upravnimi organi oblasti je predpisovalo ministrstvo 
za pravosodje.72 Političnim obtožencem so sodili po 
t. i. revolucionarnih zakonih, ki so bili leta 1945 spre-
jeti po vzoru sovjetskih. Zlasti izrazita sta bila Zakon 
o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske 
69 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, II. oddelek – letno poročilo, 
A-10-6_0017.
70 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, BILTEN UPRAVE DV-1950, 
A-22-1_0397 (086019).
71 Mikola, Rdeče nasilje, str. 237–239.
72 ARS, AS 227, I/049, 855/49; AS 227, t. e. I/051, Predsedni-
štvo okrožnega sodišča Gorica; PANG, PANG 544, Okrajno 
sodišče Nova Gorica, leto 1949, Su-spisi, t. e. 6 itd.
129
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
sabotaže, ki se je od leta 1946 imenoval Zakon o za-
tiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije 
in gospodarske sabotaže (ZTŠS), ter Zakon o kazni-
vih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD).73 V 
letih 1948–1951 je bilo zlasti na goriškem okrožnem 
sodišču več kot 60 % obsodb političnih po ZKLD. 
Ljudje, obsojeni po ZKLD, so bili obtoženi, da so ši-
rili protidržavno propagando, tisk iz zamejstva, vzdr-
ževali nedovoljene pisemske zveze s tujino, sovražno 
delovali proti FLRJ in socialistični ureditvi, nekatere 
obsodbe so se nanašale še na medvojne dogodke in iz 
obdobja cone A oziroma ZVU itd. Med obsojenci, ki 
jih je Okrožno sodišče v Gorici s sedežem v Postoj-
ni med letoma 1948 in 1951 obsodilo po ZKLD, so 
prevladovali ljudje, obsojeni zaradi ilegalnega preho-
da državne meje. Tudi ilegalno prekoračenje meje so 
primorska civilna sodišča kvalificirala kot politična 
kazniva dejanja, pa čeprav je bil v veljavi Zakon o 
gibanju na meji iz leta 1947. Ilegalni prehod meje je 
bil po zgoraj omenjenem Zakonu o gibanju na meji 
kvalificiran le kot prekršek, ki je bil kaznovan z od-
vzemom prostosti do treh mesecev, poboljševalnim 
delom ali denarno kaznijo. Prvi člen Zakona o giba-
nju na meji iz leta 1947 je namreč določal, da se sme 
državno mejo prestopiti samo na določenih mejnih 
prehodih in z veljavno potno listino. Deveti člen Ka-
zenske določbe Zakona o gibanju na meji pa je dolo-
čal, da »za prekršek določb tega zakona in predpisov, ki 
jih izda minister za notranje zadeve FLRJ na podlagi 
tega zakona in mednarodnih pogodb, se storilec kaznuje 
z odvzemom prostosti ali poboljševalnim delom do treh 
mesecev ali z denarno kaznijo do 3000 dinarjev, kolikor 
ni dejanje kaznivo po kazenskem zakonu«.74 Vendar je 
9. člen tudi določal, da dejanje velja za mejni pre-
kršek, če ni kaznivo po kazenskem zakonu. Takra-
tna tožilstva oziroma sodišča so izkoriščala prav ta 
člen in vsem ujetim prebežnikom na meji sodila po 
ZKLD. To pa so dosegla tako, da so večino ilegalnih 
prestopnikov meje obtožila, da so se hoteli v Italiji 
ali STO-ju priključiti v obtožbah neidentificiranim 
sovražnim emigrantom, tolpam ali zahodnim obve-
ščevalnim službam, da bi z njimi sodelovali ter jim 
posredovali informacije o vojaškem in gospodarskem 
stanju v Jugoslaviji, vse to s ciljem, da bi škodovali 
državi in njeni družbeni ureditvi. Takšnih primerov 
je v obtožbah in po njih sestavljenih sodbah veliko. S 
temi obtožbami je obmejni prekršek dobil drugačne 
razsežnosti, postal je sovražno politično kaznivo de-
janje, pregonljivo po ZKLD. Tako je bila velika veči-
na ilegalnih prestopnikov meje obsojena kaznivega 
dejanja po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih deja-
njih zoper narod in državo, ki se glasi: »Kdor v drža-
vi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti 
zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi 
cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki 
73 Ferjančič in Šturm, Brezpravje, str. 26–36.
74 Uradni list FLRJ, št. 101/1947.
Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na 
kakršen koli način podpira.«75 Na tak način so sodišča 
vse tiste ljudi, ki so ilegalno bežali iz FLRJ oziroma 
ilegalno prehajali mejo, preganjala kot politične kri-
minalce, ki naj bi delovali proti državi, čeprav si je 
večina skušala le reševati ali izboljšati življenje in ni 
imela s politiko nič. Za poskus ilegalnega prehoda 
državne meje so bili ljudje lahko obsojeni na dolgole-
ten odvzem prostosti s prisilnim delom, odvzem dr-
žavljanskih pravic in izgon iz kraja prebivališča, v kar 
nekaj primerih na zaplembo celotnega premoženja, 
nekateri vodje ilegalnih skupin pa na smrt z ustre-
litvijo. Iz obtožb in sodb lahko ugotovimo, da deja-
nja, ki naj bi jih politični obsojenci zagrešili in zaradi 
katerih so bili obsojeni, v večini primerov niso bila 
konkretizirana. Velikokrat ni bil ugotovljen niti čas 
storitve kaznivega dejanja. Da so bile sodbe večino-
ma politični konstrukti, nam govori tudi dejstvo, da 
so sodišča v samostojni državi Sloveniji veliko večino 
teh sodb, za katere so bivši obsojenci ali njihovi dedi-
či vložili prošnje za revizijo, razveljavila in obsojence 
rehabilitirala. Obstajale so nekatere ilegalne skupine, 
ki so iz političnih vzrokov delovale proti FLRJ in iz-
vajale oborožene akcije ter imele podpornike, niso pa 
bile takšnih razsežnosti, kot so prikazovala takratna 
sodišča. 
Za ponazoritev, kaj se je zgodilo, če si bil ujet 
na meji pri poskusu pobega, omenimo primer treh 
kmečkih družin Pahor, Marušič in Cikovič iz Nove 
vasi blizu Mirna. Leta 1949 so se člani teh družin 
dogovarjali o pripravah za skupen pobeg. Bili so od-
kriti in šest ljudi je bilo obsojenih. Jožef Pahor je bil 
obsojen na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim de-
lom, 2 leti izgube državljanskih pravic in zaplembo 
celotnega premoženja, Karl Pahor, srednji kmet, pa 
na 8 let odvzema prostosti s prisilnim delom, 3 leta 
izgube državljanskih pravic in zaplembo celotnega 
premoženja. Karolina Marušič (gospodinja) je bila 
obsojena na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim de-
lom, 2 leti izgube državljanskih pravic in zaplembo 
celotnega premoženja. Ostali trije so dobili: Marija 
Pahor 6 let, Lado Pahor 5 let in Ida Cikovič 3 leta 
odvzema prostosti s prisilnim delom.76 Poleg ujetih 
pri poskusu pobega čez mejo so bili po ZKLD ob-
sojeni tudi ljudje, ki so vedeli, da njihovi sorodniki 
ali znanci nameravajo pobegniti, a tega niso javili 
oblastem. Obsojeni so bili nekateri predstavniki že 
omenjenih protikomunističnih oboroženih ilegalnih 
skupin, ki so vpadale na ozemlje FLRJ. Precej je bilo 
obsojenih tudi posameznih domačinov ali skupin 
domačinov, ki so iz solidarnosti, večkrat pa tudi za-
radi obljube denarne nagrade pomagali beguncem iz 
notranjosti Slovenije in tudi iz drugih jugoslovanskih 
75 Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o 
kaznivih dejanjih zoper narod in državo z dne 15. 8. 1945 v: 
Uradni list FLRJ, št. 59/1946.
76 PANG, PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica, Kazen-
ski vpisnik 1949, K 92/49.
130
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
republik prečkati mejo, ker so dobro poznali oze-
mlje. Nekateri izmed njih so poleg vodenja ljudi čez 
mejo tudi tihotapili blago. Med obsojenci najdemo 
tudi ljudi, ki so si dopisovali s sorodniki in prijatelji 
v inozemstvu in jih je UDV, ki je nadzirala pošto, 
aretirala ter obtožila, da so v pismih pisali proti FLRJ 
in njeni ureditvi itd. Nekateri so bili obsojeni zaradi 
obmejne propagande. Tako je bil domačin iz Gori-
ških brd 17. junija 1948 pred Okrožnim sodiščem v 
Postojni obtožen, »da je dne 21. 3. 1948 v Golem brdu 
po noči vpil po vasi: 'Dol s Titom, živel Čerčil! Stalin 
ima lep smehljaj, nima pa riža, nima koruze, nima kru-
ha, nima ničesar, Amerikanci imajo vsega, pridite Ita-
lijani in nas rešite, jaz imam amerikansko srajco ne pa 
jugoslovanske!'itd.« S podobnim obnašanjem je nada-
ljeval tudi naslednji dan. Po ZKLD (čl. 9, odst. 1) je 
bil obsojen na 2 leti in 6 mesecev odvzema prostosti s 
prisilnim delom.77 Med politične procese, povezane z 
nadzorom obmejne družbe, lahko štejemo tudi neka-
tere obsodbe ljudi zaradi posedovanja nedovoljenih 
časopisov iz zamejstva. Tak primer je bil proces proti 
učiteljici, sestri duhovnika, Mariji Klinkon iz Tolmi-
na, ki je potekal po prijavi pooblaščenstva UDV za 
okraj Tolmin. Ustna razprava je bila na okrožnem 
sodišču 27. julija 1948. Marija je bila obsojena, »da 
je v Libušnjah, okraj Tolmin, v letu 1947 delno ob času 
ZVU in delno pozneje po priključitvi tega ozemlja k Ju-
goslaviji, dobavljala na skrivaj v Gorici izhajajoče zoper 
novo Jugoslavijo in njeno družbeno ureditev napeljano 
časopisje 'Demokracijo' in 'Slovenski Primorec' ter to ča-
sopisje razširjala dalje in obenem nabirala naročnike, s 
čemer je vršila propagando in agitacijo, ki vsebuje poziv 
na nasilno porušenje obstoječe državne ureditve. S tem 
je zakrivila kaznivo dejanje po čl. 9, odst. 1. zakona o 
kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo«. Obsojena 
je bila na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom 
in na povračilo stroškov kazenskega postopanja.78
Na goriškem okrožnem sodišču je bilo med le-
toma 1949 in 1951 13 ljudi obsojenih na smrt z 
ustrelitvijo. Od teh je bilo 11 političnih obsojencev, 
torej obsojenih po ZKLD, in sicer 9 leta 1949, 2 pa 
leta 1950. Med njimi je bila obsojena 1 ženska in 10 
moških. Izmed 11 obsojenih po ZKLD je bilo 5 po-
vezanih z mejo, in sicer vodje ilegalnih skupin, ki so 
večinoma vpadale iz STO, o katerih je govora že v 
poglavju o ilegalnih protikomunističnih skupinah. 2 
moška, obsojena leta 1951, nista bila politična obso-
jenca, temveč obsojena zoper življenje in telo (smrtna 
kazen jima je bila nato spremenjena v zaporno, ka-
sneje sta bila pomiloščena).79 Od devetih obsojenih 
na smrt po ZKLD leta 1949 so bili ustreljeni štirje 
(od teh 2 zaradi meje-ilegalna skupina), petim pa je 
77 PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica 1946–1949, Sod-
be 1946–49, kz – spisi 1948–49, t. e. 38, K 64/48.
78 PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica, FSC. 
38, Sodbe 1946–1949, t. e. 38, K 69/48.
79 PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica, Kazenski vpisni-
ki 1949, 1950, 1951.
bila v letih 1953–1954 smrtna kazen spremenjena 
v večletne zaporne kazni. Večino so izpustili v letih 
1955 in 1956. Oba na smrt obsojena po ZKLD leta 
1950 (zaradi meje-ilegalna skupina) sta bila ustrelje-
na.80  Ni znano, kje so bili ustreljeni pokopani.81 
Spremembe v kazenski zakonodaji v začetku 
petdesetih let
Politična sprostitev po prelomu s stalinizmom je 
prinesla tudi novo, liberalnejšo kazensko zakonodajo. 
Julija 1951 je stopil v veljavo kazenski zakonik, ki je 
v splošnem delu omejil samovoljo in nezakonitosti. 
V nasprotju s starim kazenskim zakonom je obsegal 
tudi posebni del oziroma seznam prepovedanih de-
janj in kazni zanje. Ukinil je kazni izgube državljan-
stva, odvzema prostosti s prisilnim delom itd. Zvezna 
skupščina je leta 1953 sprejela novi zakonik o kazen-
skem postopku, katerega novosti so bile, omejitev vse-
mogočnosti javnih tožilcev v preiskovalnem postopku 
in prenos preiskave v roke sodišč, razširitev pravice 
obtoženca do obrambe, omejitev trajanja pripora itd. 
Z načelno prepovedjo vmešavanja lokalnih oblasti v 
delo sodišč je bil storjen korak k njihovi neodvisnosti, 
vendar o pravi samostojnosti še ne moremo govori-
ti, saj so morala sodišča še vedno odločati v skladu 
s partijsko politiko. Ilegalnih prehodov državne meje 
sodišča niso več obravnavala kot dejanja zoper ljud-
stvo in državo, torej kot politične delikte,82 razen če 
ni bil kdo obsojen po 110. in 111. členu kazenskega 
zakonika iz leta 1951, ki sta za kaznivo dejanje zoper 
ljudstvo in državo določala: »110. člen Beg z namenom 
sovražnega delovanja, 111. Organiziranje in spravlja-
nje oboroženih skupin, posameznikov in materiala v Fe-
derativno ljudsko republiko Jugoslavijo«.83 Na goriškem 
okrožnem sodišču najdemo tudi leta 1954 primere 
obsojenih zaradi meje po zgoraj omenjenih členih, ki 
so pravno dvomljivi in jih lahko štejemo za politične 
procese.84 Na splošno pa lahko ugotovimo, da je med 
80 ARS, AS 1931, Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila iz-
vršena smrtna kazen v času od 1945 do 31. 12. 1952. Seznam 
šestih ustreljenih, ki so bili v letih 1949 in 1950 na goriškem 
okrožnem sodišču s sedežem v Postojni po ZKLD obsojeni 
na smrt z ustrelitvijo: Jože Cucek, delavec, rojen 20. 3. 1919 
v Košani, kazen izvršena 16. 12. 1950 (zaradi meje-ilegalna 
skupina); Marija Kobal, gospodinja, kmetica, gostilničarka, 
rojena 22. 3. 1909 v Colu, živela v Vrhpolju pri Vipavi, sodba 
izvršena 1. 9. 1949 v Ljubljani; Milan Oblak, kmečki dela-
vec, rojen 5. 10. 1922 v Studencu-Postojna, kazen izvršena 
22. 2. 1951 v Ljubljani (zaradi meje-ilegalna skupina); Jordan 
Palčič, delavec, rojen 10. 9. 1925 v Sokoličih-Sežana, kazen 
izvršena 15. 6. 1950 v Ljubljani (zaradi meje-ilegalna skupi-
na); Ivan Slavec, mesar, rojen 24. 6. 1925 v Knežaku, kazen 
izvršena 9. 2. 1950 v Ljubljani (zaradi meje-ilegalna skupina); 
Darko Toroš, kmet, rojen 13. 12. 1921 v Medani, kazen izvr-
šena 16. 3. 1950.
81 PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica, Kazenski vpisni-
ki 1949, 1950, 1951.
82 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 68–74.
83 Uradni list FLRJ, št. 13/1951.
84 PANG Kazenski vpisnik 1954, primer K 80/1954.
131
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
letoma 1952 in 1955 število političnih procesov pri 
goriškem okrožnem sodišču precej upadlo. Povečeva-
lo se je število klasičnih deliktov. Med obsojenci, ki jih 
lahko štejemo za politične, najdemo v tem obdobju 
največ obsojenih zaradi sovražne propagande po 118. 
členu kazenskega zakonika.86 
Ubiti na meji
O številu ubitih na celotni takratni meji med le-
toma 1947 in 1954 nimamo točnih podatkov. Za ne-
kaj let obstaja mesečna statistika, ki jo je vodila UDV. 
Po njenem poročanju je bilo leta 1947 na vsej meji 
ubitih 47 ljudi, leta 1948 54 in leta 1949 201 (od teh 
6 na meji z Madžarsko).87 Za čas med aprilom 1949 
in januarjem 1950 nam podatke o ujetih in ubitih 
prinaša tudi »Bilten graničnih jedinica za Sloveni-
ju 1950«. Iz poročila ugotovimo, da je bilo v ome-
njenem obdobju na vsej meji z Zahodom (z Italijo, 
STO, Avstrijo) ujetih 2592 in ubitih 192 ljudi. Od 
tega jih je bilo na meji z Italijo ujetih 1646, ubitih 
26, na meji s STO ujetih 296, ubitih 70, na meji z 
Avstrijo pa ujetih 650 in ubitih 96 ljudi. Ubiti naj bi 
bili različni »sovražni elementi, diverzanti, tihotapci in 
oboroženi banditi«.88 Po poročanju UDV za leto 1950 
so bili na meji z Italijo ubiti 4 ljudje, na meji s STO 
20, na meji z Avstrijo 18, na meji z Madžarsko 4, 
skupaj 46.89 Leta 1952 je bilo na vsej meji ubitih 20 
ljudi,90 leta 1953 5 in leta1955 5 ljudi.91
85 Podatke v tabeli sem pridobil z analizo kazenskih vpisnikov 
Okrožnega sodišča Gorica za leta 1948, 1949, 1950 in 1951, 
ki so v PANG. Med obsojenimi po ZKLD zaradi meje je 
vštetih tudi 13 ljudi, ki so bili med letoma 1948 in 1950 ob-
sojeni po dveh zakonih, ZKLD in ZTŠS.
86 PANG Kazenski vpisniki 1952–1954.
87 Čelik, Stražarji, str. 224.
88 NUK, Na straži socializma, Bilten graničnih jedinica za Slo-
veniju 1950.
89 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, BILTEN UPRAVE DV-1950, 
A-22-1, letno poročilo UDV.
90 ARS, AS 1931, RSNZ SRS, BILTEN UPRAVE DV-1952, 
A-22-3, letno poročilo UDV.
91 Čelik, Stražarji, str. 224.
Glede postopanja s trupli ustreljenih na meji so 
veljale določene odredbe, ki pa so se z leti spreminjale. 
Odredba iz leta 1950 je določala slačenje delov oble-
ke in obutve usmrčenega. Vsekakor pa so bila vsaj od 
leta 1952 enotam na meji dana konkretnejša navodila 
glede postopanja pri usmrtitvi. Tako je ministrstvo za 
notranje zadeve FLRJ v skladu s komando KNOJ-a 
pod št. IV-9838 18. junija 1952 izdalo pisno navodi-
lo, ki se je glasilo: »Komanda čete KNOJ-a, na katere 
območju se je usmrtitev dogodila, bo obvestila o tem od-
delek za notranje zadeve LO okraja pristojnega po kraju 
incidenta. Na podlagi tega poročila bo moral pristojni 
državni matičar izvršiti vpis smrti v mrliško matično 
knjigo oziroma opraviti postopek, ki ga predpisuje zakon 
o državnih matičnih knjigah, zlasti členi 39, 40, 41 in 
43 cit. zakona. Po končanem ogledu na kraju dogodka bo 
določena komisija (javni tožilec, oficir KNOJ-a, organ 
UDV in zdravnik) dala truplo ubitega našega ali tujega 
državljana na razpolago tistemu občinskemu ljudskemu 
odboru, na katerega območju se je smrt dogodila. Občin-
ski LO je dolžan, da opravi pokop trupla na najbližjem 
pokopališču, razen v primeru, če bi bila izdana odločba o 
Razmerje obsojenih po ZKLD glede na ostale obsojence pri Okrožnem sodišču Gorica. V tretjem stolpcu je naveden 
delež obsojenih zaradi prehoda meje glede na vse obsodbe po ZKLD.85
LETO ZKLD
Vsi 
obsojeni
%
ZKLD 
MEJA
%
Od vseh ob. 
po ZKLD
ZTŠS ZKUD
ZOPER
URADNO 
DOLŽNOST
KAZEN 
ZOPER 
VARNOST 
JAVNEGA 
PROMETA
UMOR TATVINA OSTALO SKUPAJ
1948 64 
42%
23
62%
29 14 33 5 6 151
1949 218
83%
182
83%
1 40 2 2 262
1950 141
68%
131
92%
11 41 7 5 2 207
1951 121
64%
110
91%
1 9 (od teh trije 
tudi po ZTŠS)
11 3 43 188
Jugoslovanski graničar na straži na Kostanjevici 
(Na kapeli, 143 m) opazuje dogajanje v Gorici 
(hrani Goriški muzej).
132
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
predaji trupla družini ubitega. Pokop trupla izven po-
kopališča ni dovoljen. O smrti civilne osebe kakor tudi 
kraju pokopa oddelek za notranje zadeve ne obvesti di-
rektno družine ubitega, temveč to uredi preko oddelka za 
notranje zadeve tistega LO, na katerega območju živi 
družina umrlega. Obvestilo o smrti mora biti družini 
priobčeno ustno. Za truplo ubite vojaške osebe poskrbijo 
vojaške oblasti po posebnih navodilih.«92
Nekaj primerov obmejnih ubojev lahko zasledi-
mo že med letoma 1945 in 1947, ko je bilo primor-
sko ozemlje razdeljeno na cono A in cono B Julijske 
krajine. Zgodili so se na mejnih ozemljih cone B in 
Jugoslavije ter na Morganovi liniji, ki je delila coni 
A in B.93 O ubojih na Morganovi liniji je pisal tudi 
goriški časopis Demokracija. V njem zasledimo novi-
co, da je 28. junija 1947 Narodna zaščita na Banjši-
cah streljala na skupino domačinov, ki so že prečkali 
Morganovo linijo in so bili namenjeni v Gorico, da 
bi v mestu prodali nekaj pridelkov in z izkupičkom 
nabavili nujne stvari, ki jih v coni B ni bilo. Pri tem 
naj bi Narodna zaščita ubila tri moške in dve žen-
ski.94 Je pa to novico časopis v naslednji številki takoj 
popravil, ker je dopisnik kasneje sporočil, da je bila 
pri streljanju ubita le ena oseba. Do pomote je prišlo, 
ker so bile ostale osebe ujete in poslane v zapore v 
Ajdovščini, prvotno pa se je mislilo, da so bile ubite.95
Za razumevanje takratnih skrajnih razmer, v ka-
terih je živelo prebivalstvo ob meji, je pretresljiv tudi 
uboj Jožefa Sitarja, domačina iz Goriških brd. Z ženo 
Marico in dvema otrokoma je živel v vasici Belo pri 
Kožbani. Bil je zaveden Slovenec, med vojno je bil 
vključen v NOB. Uboj se je zgodil februarja 1950, 
ko se je Jožef na poti proti domu v Belo ustavil v 
Hlevniku v hiši družine Miklavčič, da bi se odpočil 
in pogrel. V hiši so bili trije člani družine Miklavčič: 
gospodinja Slavka, sestra Jožefove žene, gospodar 
Vladimir Miklavčič in njun 12-letni sin Renato. Med 
tem časom se je v hiši pojavil tudi knojevec iz bližnje 
karavle na Vrhovljah. S konjem je prišel po mleko, za 
pasom je imel pištolo. Knojevec in Jožef sta se bese-
dno sprla. Knojevec je začel groziti in ga priganjati, 
da mora z njim. Repetiral je pištolo, Jožef se je upiral. 
Čez čas je le vstal in šel pred njim iz hiše. Knojevec 
ga je odgnal po cesti proti karavli.96 Tudi Jožefova 
hčerka Olga, poročena Blažič, se spominja večera, ko 
je knojevec ubil njenega očeta. Bilo je zvečer, ko so z 
mamo in bratom čakali očeta. Zaslišali so več zapo-
rednih strelov, čez čas pa še enega. Knojevec je Jožefa 
ustrelil na cesti, ki pelje na karavlo. Mama je zaman 
čakala, da se oče vrne. Hotela je iti poizvedovat na 
karavlo, a so ji knojevci prepovedali. Kasneje ji je 
nekdo svetoval, naj se pozanima pri miličnikih. Tam 
so ji rekli, da je mož morda zaprt v zaporu v Solkanu 
92 ARS, AS 1931, MNZ, Meja 1947–1970, t. e. 1486.
93 Čelik, Stražarji, str. 185–186.
94 Demokracija, 4. 7. 1947, št. 11, str. 4.
95 Demokracija, 11. 7. 1947, št. 12, str. 4.
96 Ustni vir: Slavka Miklavčič.
pri Bartolomeju, kjer je bil sedež UDBE. Ker ni ime-
la denarja, se je v zapore v Solkan odpravila peš. Tako 
je tja večkrat nesla kak priboljšek, misleč, da bo za 
moža.97 Miličnik Zalko Erzetič se je tega spominjal. 
Žena se mu je smilila, saj je kot Bric Sitarja poznal in 
je vedel, da so ga ubili, a so morali biti miličniki tiho. 
Hrano, namenjeno Sitarju, so si razdelili pazniki.98 
Po približno dveh mesecih so ji na UDBI končno 
povedali, da moža ne bo videla nikoli več, ker so ga 
ustrelili na meji. Družina Miklavčič je hodila skoraj 
vsak dan na karavlo po pomije, da so z njimi hranili 
prašiče. Kak dan po Jožefovem uboju je Slavka s si-
nom na poti proti karavli srečala omenjenega knojev-
ca in ga vprašala, kje je njen svak. Ta ji je rekel: »Po-
slao sam ga svome Bogu.« Komandir karavle pa jo je 
ustrahoval, da ne sme o tem nikomur povedati, tako 
da sestri o uboju moža ni nič povedala.99 Pričevanje 
o uboju potrjuje tudi kratek zapis v zaupnem poro-
čilu UDV: »Na sektorju Hlevnika v Brdih je šel vojak 
KNOJA na dom Sitar Jožeta, ga odpeljal iz hiše proti 
meji, kjer ga je s sedmimi streli iz pištole ubil. Tudi ta 
vojak je bil aretiran.«100 Oblasti so vojaka le aretirale, 
kaj se je nato z njim zgodilo, ne vemo. Sitarjeva žena 
je morala sama skrbeti za dva otroka in delo na kme-
tiji. Priznavalnine ji kot borčevski vdovi niso odobrili, 
češ da mu manjka en mesec sodelovanja v NOB. So-
rodniki še danes ne vedo, kje ležijo posmrtni ostan-
ki Jožefa Sitarja. Po osamosvojitvi Slovenije 1991 je 
komandir karavle Miloš Šeštović nečaku umorjenega 
Jožefa Zmagu Sitarju priznal, da je dobil od nadreje-
nih navodilo, da o umoru oziroma njegovem poteku 
ne sme ničesar povedati. Komandir je sorodnikom 
tudi pomagal iskati Jožefov grob. Opravili so že več 
sondiranj terena, a žal brez uspeha.101 
O pobegih iz FLRJ in ubojih na meji je poro-
čalo tudi lokalno časopisje, zlasti glasilo Slovenske 
demokratske zveze (SDZ) Demokracija, ki je začela 
izhajati konec aprila 1947 v Gorici (Italija), nekaj pa 
tudi glasilo odbora osvobodilne fronte Goriške obla-
sti, Nova Gorica, ki je od jeseni 1947 izhajala v Novi 
Gorici in je bila predhodnik današnjih Primorskih 
novic. Pri pisanju teh dveh časopisov je bila seveda 
velika razlika. Nova Gorica, ki je bila režimski časo-
pis, vesti o prebegih in streljanju razen redkih izjem 
skoraj ni prinašala. Če pa je že poročala, je poročala 
nekritično in je delovanje obmejnih vojaških organov 
opravičevala. Največ podatkov o jugoslovanski repre-
siji na meji prinaša Demokracija, ki je bila protikomu-
nistično usmerjena. Ta časopis je redno in kritično 
poročal o represiji Titovega režima na Primorskem 
ter o dogajanju na meji. Denarne prispevke za De-
97 Ustni vir: Olga Sitar, poročena Blažič.
98 Ustni vir: Zalko Erzetič.
99 Ustni vir: Slavka Miklavčič.
100 ARS, AS 1931, Poročilo UDV št. 2/50 od 1. februarja do 28. 
februarja 1950, Ministrstvo za notranje zadeve FLRJ, A-22-
1_01.
101 Ustni vir: Zmago Sitar.
133
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
mokracijo so anonimno prispevali tudi mnogi begun-
ci, ki so v italijansko Gorico pribežali iz primorskih 
krajev FLRJ. Uredništvo je bralce večkrat obveščalo, 
da v Gorici na Riva Piazzuta 18 deluje »dobrodelna 
pisarna« za pomoč beguncem iz FLRJ, ki jo je vodil 
viden član SDZ, odvetnik Avgust Sfiligoj.102 Pisanje 
Demokracije je dragoceno, ker nam precej slikovito 
poroča o primerih ustreljenih na meji. Tako je 21. 
novembra 1947 v članku z naslovom »Nov obmejni 
zločin« poročala, da so jugoslovanski obmejni vojaki 
z »mitrami«103 v prvih treh tednih novembra na meji 
ubili tri primorske domačine. Najprej so s strelom 
v tilnik pokončali dva fanta, ki sta skušala zbežati v 
Italijo. Proti polnoči 17. novembra 1947 pa je bilo 
na državni meji v bližini Števerjana slišati streljanje 
in človeško vzdihovanje. Drugo jutro so okrog 30 
metrov od žice našli krvavo truplo 48-letnega kmeta 
Jožeta Koršiča s Huma pri Kojskem. Ta je hotel na 
skrivaj obiskati ženo, ki je »pred komunističnim nasi-
ljem zbežala na italijansko stran«.104 Konec novembra 
1947 je obmejna straža ubila tudi Albina Hrasta iz 
Stanovišča pri Breginju, ki je hotel pobegniti, kot se 
je izrazila Demokracija o komunistični Jugoslaviji, »iz 
tako imenovanega obljubljenega raja«. Ustrelili so ga 
ob reki Nadiži med Breginjem in Plastiščami. Poko-
pali so ga na domačem pokopališču.105
V časopisju je bil odmeven uboj 25-letnega Karla 
Ferfolje iz Štandreža, ki je nekaj časa delal v Jugo-
slaviji in je hotel v nedeljo, 15. februarja 1948, ob 3. 
uri zjutraj med Mirnom in Rupo ilegalno priti na 
italijansko stran k svoji družini po očetu v Štandrež. 
Obmejni stražar ga je opazil in ustrelil. Nova Gorica 
je v članku z naslovom »Obmejne predpise je treba 
spoštovati« fantov uboj opravičevala. Sklicevala se je 
na površnost in predrznost mnogih, zlasti pa mladi-
ne, ki ne upošteva obmejnih predpisov. »Mnogo ljudi, 
posebno mladina, preveč površno jemlje ukrepe v zvezi 
z državno mejo. Že neštetokrat smo opominjali, da se je 
treba pri prehodu preko državne meje držati predpisov, 
ki so jih sporazumno sprejele jugoslovanske in italijanske 
oblasti. Prehodi so dovoljeni samo s prepustnico na do-
ločenih cestnih blokih in to samo podnevi. Vsaka druga 
pot je združena z nevarnostjo. Če koga doleti pri takem 
nedovoljenem prehodu večja ali manjša neugodnost ali 
pa še huje, da riskira celo življenje, niso tega krivi ob-
mejni organi, ki so postavljeni, da vestno po navodilih 
stražijo mejo, pač pa so krivi ljudje sami, ki ne upošte-
vajo predpisov. Zlasti neresno jemlje vso stvar mladina 
iz obmejnih vasi, ki se rada izpostavlja neugodnostim, 
včasih morda samo, da vidi svoje stare znance ali kaj 
podobnega.«106 Nova Gorica je nadalje pisala, da je bil 
ubiti mladenič Ferfolja vinjen, ko je skušal nekaj pred 
3. uro zjutraj prečkati mejo; da ga je jugoslovanska 
102 Demokracija, 11. 6. 1948, št. 24, str. 4.
103 Mitra je brzostrelka.
104 Demokracija, 21. 11. 1947, št. 31, str. 4.
105 Demokracija, 5. 12. 1947, št. 34, str. 4.
106 Nova Gorica, 28. 2. 1948, št. 5, str. 2.
obmejna straža, ko ga je opazila, večkrat pozvala, naj 
se ustavi, Ferfolja pa naj bi po opozorilu še bolj po-
spešil korak. Straža naj bi najprej streljala v zrak, ko 
pa se mladenič kljub opozorilnemu strelu ni hotel 
ustaviti, je streljala vanj in ga ranila v roko. Ranjen 
se je spustil v beg. Straža je nato ponovno streljala 
in ga smrtno zadela. Zjutraj je prišla komisija, ki je 
ugotovila vse okoliščine in predala truplo krajevnemu 
odboru v Mirnu za pokop. Pogreb je bil dan kasneje 
na mirenskem pokopališču. Članek v Novi Gorici se 
je zaključil s ponovnim opozorilom: »Ta dogodek, ki 
ga je na vsak način treba obžalovati, naj bo v opomin 
vsem lahkomiselnim, ki nočejo razumeti, da je treba ob-
mejne predpise upoštevati, ker so straže zato postavljene, 
da izvršujejo svojo dolžnost.«107
Demokracija je v članku z naslovom »Meja smr-
ti« uboj Karla Ferfolje v celoti obsodila. V članku ni 
omenjeno, da je ubitega Ferfoljo straža opozorila, 
naj se ustavi, preden je streljala vanj, ter da je bil ob 
bežanju vinjen. »Težko nam je, ko moramo zopet bele-
žiti žalosten dogodek na meji in javnosti sporočiti, da 
je zopet padlo mlado življenje slovenskega fanta, zade-
to od krogle Titovih vojakov ... V zadnjih štirinajstih 
dneh beležimo že tretji tak slučaj, v sv. Antonu pri Ko-
pru, v Opatjem selu in sedaj v Mirnu ...« Nadalje je 
Demokracija pisala: »Primorski dnevnik od 18. t. m. 
se opravičuje, češ 'obmejne predpise je treba spoštovati'. 
Prav! Toda spoštovati je treba tudi človeške pravice do 
prostega in svobodnega kretanja, ne pa s terorističnim 
in policijskim režimom prisiliti lastne brate, da morajo 
skrivaj bežati po stranpoteh in tvegati življenje za do-
sego rešilnega cilja, kot pa nadaljevati življenje sužnjev. 
Ali živimo med divjaki ali med ljudmi?«108
Poročanje o žrtvah na meji se je v Demokraciji 
nadaljevalo. Februarja 1948 so Titovi obmejni vojaki 
107 Prav tam.
108 Demokracija, 20. 2. 1948, št. 1, str. 1.
Bodeča žica na državni meji med Republiko Italijo in 
Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) ob 
železniški postaji v Novi Gorici na razglednici, poslani 
iz Gorice 3. decembra 1954 (hrani Goriški muzej).
134
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
med Vipolžami in Cerovim ustrelili žensko, ki je ho-
tela zbežati v Italijo. Truplo so skrili. V Britofu pod 
Marijinim Celjem so Titovi vojaki prijeli moškega, 
ki je tudi hotel zbežati v Italijo. Pretepli so ga tako 
neusmiljeno, da je ganilo vse, ki so slišali njegovo vpi-
tje. Nato so ga ustrelili. Nekaj mesecev pred tem so 
vojaki v Pomiščeku na meji Benečije ustrelili 9-le-
tno deklico, ko je tekla za mamo, ki je nesla kosilo 
sinovoma v gozd. 19. marca 1948 je Demokracija o 
smrtnih žrtvah v Šempetru pri Novi Gorici zapisala: 
»V noči na torek 16. 3. sta dva moška hotela v Italijo 
na meji blizu Šempetru pri Gorici. Titova straža ju je 
zapazila in sprožila mitro. Eden je obležal mrtev, dru-
gemu je uspelo prekoračiti mejo. Pač smrt na begu iz su-
žnosti v življenje.«109
Tudi za leto 1949 je bilo v Demokraciji precej po-
ročil o ubojih na meji. V noči na petek, 11. marca, 
sta v bližini nove bolnišnice na šempetrski strani pri 
Gorici neki moški in ženska hotela prekoračiti mejo. 
Jugoslovanske straže so ju opazile in ju »pokosile z 
mitro«.110
Konec maja 1949 je Demokracija poročala o ubo-
jih na meji v okolici Nove Gorice: »Titove straže na 
meji okoli Gorice so v zadnjih desetih dneh pobile tri ose-
be, ki so hotele bežati v Italijo.«111 Konec junija 1949 
je pisala o uboju pri novogoriški železniški postaji: 
»29. junija ob dveh zjutraj je mitra Titovega miličnika, 
stražnika na severni postaji v Gorici, podrla neznanega 
moškega pet metrov proč od meje.«112
22. julija 1950 je na meji v Gorici okoli 22. ure 
iz Jugoslavije v Italijo hotelo pribežati šest civilistov. 
Obmejni stražarji so jih opazili in začeli nanje stre-
ljati z »mitrami«, pri tem so tri ubili, tri pa zajeli.113
Nekateri vidnejši uspeli prebegi iz poročanja 
Demokracije
Demokracija je precej poročala tudi o uspelih pre-
begih v Italijo in posamezne primere tudi podrobneje 
opisovala (tu so navedeni samo najbolj sporočilni). 
Konec maja 1948 je v prispevku »Novi pribežniki« 
poročala: »Iz Titovega raja prihajajo vsak dan novi 
pribežniki, eni posamič, drugi v skupinah. Tako je v 
tem tednu pribežalo v Italijo nekaj družin iz Markič 
pri Marijinem Celju, vsega skupaj 12 oseb z živino in 
blagom. Vsi pribežniki pripovedujejo o neznosnosti po-
litičnega pritiska, žuganju od strani zaupnikov OZNE, 
vsiljevanju komunističnih lažnivcev in splošnem 
pomanjkanju.«114 22. aprila 1949 je bil v Demokraciji 
objavljen prispevek z naslovom »Vedno več pribežni-
109 Demokracija, 19. 3. 1948, št. 12, str. 4, članek »Zopet smrt na 
meji«.
110 Demokracija, 11. 3. 1949, št. 10, str. 4.
111 Demokracija, 27. 5. 1949, št. 21, str. 4.
112 Demokracija, 4. 11. 1949, št. 47, str. 4.
113 Demokracija, 28. 7. 1950, št. 30, str. 4, članek »Dogodilo se je 
na meji v Gorici«.
114 Demokracija, 28. 5. 1948, št. 22, str. 4.
kov«, ki je ljudem sporočal: »Iz Titovega raja prihaja 
semkaj vedno več pribežnikov, ki izjavljajo, da je tam 
življenje zmeraj bolj neznosno. Pri Gorici je v torek 19. 
t.m. prekoračila mejo trojica: dva možka in ena ženska. 
Nad Dolenjami v Brdih je prišlo na to stran par družin, 
skupno 18 oseb z živino in tovori. Pripeljali so s seboj 
tudi nekaj vina. Ubežniki prihajajo zaporedoma vsak 
teden.«115
Nekateri pobegi so bili prav nenavadni. 25. julija 
1950 se je pri železniški postaji v Novi Gorici dogodil 
nenavaden pobeg. Demokracija je takole poročala: »V 
torek 25. julija pa je pridrvel na prostor pred gornjo po-
stajo v Gorici voz jugoslovanskega rdečega križa. Z vso 
naglico je zavozil k žici, kjer se je ustavil. Tedaj se odpro 
vrata in nekdo je naglo skočil čez žico v Italijo.«116 De-
mokracija je poročala tudi o pobegih ljudi iz drugih 
jugoslovanskih republik. Decembra 1948 je pisala o 
nenavadnem prebegu Hrvata Marka Miletiča iz Ju-
goslavije v Italijo. Skril se je v železniški voz. Šele na 
postaji v Tržiču so ga pri pregledu odkrili italijanski 
karabinjerji. Bil je ves strgan in sestradan. Izjavil je, 
da je bil član ustaške vojske in da se je tri leta skrival 
po gozdovih. Italijanske oblasti so ga poslale v zapor 
115 Demokracija, 22. 4. 1949, št. 16, str. 4.
116 Demokracija, 28. 7. 1950, št. 30, str. 4, članek »Dogodilo se je 
na meji v Gorici«.
Ohranjeni obmejni jugoslovanski stražno-opazovalni 
stolp v Medani (Plešivo) v Goriških brdih 
(foto: Renato Podbersič).
135
2015 JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
zaradi suma, da je leta 1945 v Furlaniji zagrešil hude 
zločine.117 Nekateri begunci so se pri pobegu poslu-
ževali dobrih plavalnih sposobnosti. O tem je 11. ju-
nija 1949 med drugim poročal prispevek z naslovom 
»In zopet dva«: »Pred dnevi je na dramatičen način 
pribežal z jugoslovanske strani v Italijo srbski ineženir 
Bogdanović, ki je bil zaposlen pri gradnji Nove Gori-
ce. Preplaval je Sočo in se prebil skozi nekatere kanale. 
V torek 7. junija je skrivaj prekoračil državno mejo v 
bližini Dolenj uradnik Franc Gregorič. Po njegovih iz-
javah je bil odpuščen iz službe, ki jo je imel v Beogradu. 
Ker je pa imel občutek, da s tem postopanje proti njemu 
še ni ustavljeno, je pobegnil čez mejo in se predstavil ita-
lijanskim obmejnim stražam.«118 Demokracija je pisala 
tudi o bežanju tujih državljanov iz držav takratnega 
vzhodnega bloka. Aprila 1949 med drugim zasledi-
mo: »V zadnjih osmih dneh je iz Titovine pribežalo 13 
Romunov, najprej deset, drugi dan pa še trije, ki so utekli 
iz nekega taborišča.«119
Zaključek
Obravnavana leta so bila za življenje prebivalstva 
ob meji verjetno najtežja. Razmere so se izboljšale 
že s podpisom videmskega sporazuma leta 1954, ko 
se je meja zopet postopoma sprostila. Jugoslavija je 
spremenila politiko do zahoda. Prebivalci krajev ob 
meji so dobili prepustnice, ki so jim omogočale lažji 
prehod v Italijo. To pa ni veljalo za prebivalce zno-
traj Slovenije. Število nedovoljenih prehodov držav-
ne meje je v petdesetih letih kljub temu naraščalo. 
Od srede petdesetih let je prevladovala ekonomska 
emigracija. Kljub temu pa je bila to še vedno strogo 
varovana meja. Vojaki JLA so na ilegalne prebežnike 
streljali vse do konca SFRJ. 
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS – Arhiv Republike Slovenije
AS 227, Državni sekretariat za pravosodje.
AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zade-
ve Socialistične republike Slovenije (RSNZ SRS).
AS 1589, Centralni komite zveze komunistov 
Slovenije.
AS 1529, Osebna zbirka Boris Kraigher.
PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica
PANG 245, Občinsko sodišče Tolmin.
PANG 485, Okrajni komite zveze komunistov 
Slovenije.
117 Demokracija, 10. 12. 1948, št. 50, str. 4.
118 Demokracija, 11. 6. 1949, št. 25, str. 4.
119 Demokracija, 29. 4. 1949, št. 17, str. 4, članek »Naval begun-
cev«.
PANG 544, Okrajno sodišče Nova Gorica.
PANG 974, Okrožno sodišče Nova Gorica, Ka-
zenski vpisniki Okrožnega sodišča Nova Gorica 
1948, 1949, 1950, 1951.
Uradni list FLRJ, št. 59/1946.
Uradni list FLRJ, št. 86/1946.
Uradni list FLRJ, št. 101/1947.
Uradni list FLRJ, št. 13/1951.
NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica
Na straži socijalizma. Bilten graničnih jedinica za 
Sloveniju 1950 (sign. 91197).
ČASOPISNI VIRI
Demokracija, 1947, 1948, 1949, 1950.
Nova Gorica, 1948.
USTNI VIRI
Andrej Černe, rojen 1933 v Solkanu, živi v Solkanu.
Zalko Erzetič, rojen 1923 v Slapniku, umrl 2010, ži-
vel v Novi Gorici.
Roman Kocjančič, rojen 1926 v Neblem, živi v Ne-
blem.
Slavka Miklavčič, rojena 1919 v Hlevniku, živi v 
Hlevniku.
Bogdan Sfiligoj, rojen 1932 na Dobrovem, živi v Kr-
minu.
Anton Sirk, rojen 1934 v Višnjeviku, živi v Novi Go-
rici.
Miloš Sirk, rojen 1929 v Višnjeviku, živi v Višnje-
viku.
Olga Sitar Blažič, rojena 1941 v Belem pri Kožbani, 
živi v Belem pri Kožbani.
Zmago Sitar, rojen 1925 v Podpozniku pri Kožbani, 
živi v Novi Gorici.
Aleš Zucchiati, rojen 1936 v Medani (Plešivo), živi 
v Solkanu.
LITERATURA
Adriano, Pino in Giorgio Cingolani: La via dei con-
venti: Ante Pavelić e il terrorismo ustascia dal Fa-
scismo alla Guerra Fredda. Milano, Mursia, 2011.
Čelik, Pavle: Stražarji državne meje v Sloveniji 
(1918–2013). Ljubljana: Modrijan, 2013.
Čoh, Mateja: »Za svobodo, kralja in domovino«: ilegalne 
skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952. Lju-
bljana: Študijski center za narodno spravo, 2010.
Ferjančič, Roman in Lovro Šturm: Brezpravje: slo-
vensko pravosodje po letu 1945. Ljubljana: Nova 
revija, 1998.
Gombač, Boris M.: »Controesodo«. Povojne migra-
cije italijanskega prebivalstva v Jugoslavijo (1945–
54). Annales, Anali za istrske in mediterantske štu-
dije, 11, 2001, 2 26), str. 371–386.
136
2015JeRneJ vidmaR: nadzoR in RepResiJa na meJi med JugoslaviJo (flRJ) in italiJo v letih 1947–1954, 119–136
Malnič, Andrej: Topografija spomina na novo mejo. 
Acta Histriae VI, 1998, str. 331–346.
Marušič, Jakob: Muzej Spomni se name. Goriški let-
nik, št. 36/2012. Nova Gorica: Goriški muzej, 
2012, str. 381–385.
Marušič, Jakob: Muzej Stražarski stolp na meji. Go-
riški letnik, št. 36/2012. Nova Gorica: Goriški 
muzej, 2012, str. 377–380.
Mikola, Milko: Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po 
letu 1945. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2012.
Podbersič, Renato: Revolucionarno nasilje na Primor-
skem: Goriška in Vipavska 1941–1945. Ljubljana: 
Študijski center za narodno spravo, 2011.
Pučnik, Jože: Iz arhivov slovenske politične policije: 
UDBA, OZNA, VOS. Ljubljana: Veda, 1996.
Režek, Mateja: Med resničnostjo in iluzijo. Ljublja-
na: Modrijan, 2005.
Rutar, Borut in Ivo Jevnikar: Rudolf Uršič in Andrej 
Slavko Uršič. Jeronova rodbina narodnjakov v Ko-
baridu. Kobarid: Društvo TIGR Primorske, 2001.
Stres, Peter: Izseljevanje prebivalcev iz Brd v letih 
pred priključitvijo k FLRJ 15. septembra 1947. 
Etnolog, št. 1, 1992, str. 211–216.
Troha, Nevenka: Fojbe v slovenskih in italijanskih 
arhivih. Fojbe (ur. Tine Logar et al.). Ljubljana: 
Cankarjeva založba, 2012, str. 253–295.
Troha, Nevenka: Preselitve v Julijski krajini po dru-
gi svetovni vojni. Prispevki za novejšo zgodovi-
no, Zbornik Milice Kacin Wohinz, št. 1/2000, str. 
255–268.
Vidmar, Cvetko: Zadnja tuja vojaška okupacija slo-
venskega ozemlja: oris zavezniške vojaške uprave 
v Slovenskem primorju: (od 12. junija 1945 do 15. 
septembra 1947). Nova Gorica: Goriški muzej, 
2009.
S U M M A R Y
Surveillance and repression on the border 
between the Federal People’s Republic of 
Yugoslavia and Italy in the period 1947–1954
The contribution describes the events that took 
place along the border between the Federal People’s 
Republic of Yugoslavia (FLRJ) and Italy in the pe-
riod 1947–1954. It focuses on surveillance and re-
pression that the Yugoslav regime exercised in the 
border area of northern Primorska. The new border, 
demarcated in 1947, was the border between the 
communist and western capitalist democratic world 
in the then emerging Cold War. Until 1954, said 
border remained hermetically closed and under strict 
military control, leaving a profound mark on the lo-
cal population. In the Gorizia and Tolmin areas, the 
border divided the previously common economic and 
cultural area and separated the predominantly rural 
hinterland from its urban centres that remained in 
Italy. The goal of the Communist Party of Yugoslavia 
(KPJ) was to exert complete control over society and 
the border. There were two frontier zones. The nar-
row one, called the state frontier zone, reached 100 
metres into Yugoslavia’s interior. Access was only 
granted to border troops, the so-called KNOJ units, 
militia, and local residents. The wider one, also called 
the frontier zone, reached fifteen kilometres into the 
state’s interior. The border was heavily guarded to 
prevent any attempt at escape to the West and any 
secret border crossings into Yugoslavia by armed 
persons connected to the Yugoslav anti-communist 
military emigration acting against the Tito regime. 
Border surveillance was largely in the hands of the 
Yugoslav political police, known as the State Security 
Administration (UDV–UDBA), which under the in-
structions of the KPJ. Border area control was carried 
out in conjunction with intelligence activities, sur-
veillance and terrorising the local population. Until 
1953, military surveillance of the border was carried 
out by the units of the National Defence Corps of 
Yugoslavia (KNOJ), succeeded by the units of the 
Yugoslav People’s Army.
The period covered by the article at hand relates 
to mass emigration. Before Primorska was annexed 
to FLRJ on 15 September 1947, most people emi-
grated in fear of communism, as well as for economic 
reasons. The greatest emigration wave, however, took 
place in the first years after the annexation of Pri-
morska, again for primarily political and economic 
reasons. Between 1947 and the mid-1951, at least 
4,003 Slovenes fled from the Tolmin and Gorizia 
areas. The Yugoslav military units shot at illegal bor-
der crossers, killing many. For the period between 
1947 and 1955, UDV reports reveal that the Yugo-
slav military units killed at least 374 persons along 
the entire borderline (with Italy, the Free Territory of 
Trieste, Austria and Hungary).
Another institution of repression was the then 
courts which served the interests of the ruling KPJ. 
The number of political convicts tried under revolu-
tionary laws soared at no time as much as it did be-
tween 1947 and 1951. The courts also treated illegal 
border crossings as political delicts.