878 Dvanajst pesmi Pavle Zidar KRI Iz strokov zvonjenja se usiplje broneni bob. Vas ga kot lonec prestreza na svoje zakisnjeno dno. Iz dimnikov teče volneno mleko belo sivega in modrega dima. Grlice frfotajo skozi zrak, ki ga noč zastekljuje. Breje živali se pozibujejo kakor zamorke proti domu. Iz gobca jim teče slast vode, ki bo kmalu spremenjena v kri. NOS Ko si v letih, kakor ocean, ko kri ni več prozorna voda, ampak slana in smerna. 879 Dvanajst pesmi greš, utrujen od plimovanja, popoldne v svojo grobnico leč; skrčiš se in si kot črn muren v luknjici svojega nosu, od tam ven čirikujoče gledaš, in to je zelo poceni zadnji dom — nos, samo svetniki spijo v njem. KRUH Svet, to je trd, star kruh, v katerega se je zaplezala plesen. Včasih, le včasih je lep in diši po skorji velbloda. Ponavadi jemo zarečenega — čisti beton. Po kruhu boli človeka glava še v grobu. Jezus, ki se je v kruh spremenil, ni ušel križu. Kruh je hudičeva stvar. SLAST Slast, ko se urežeš v samoti z navdihom, je biti iz sebe, moraš se prepustiti gluhoti, da iz tebe kri prigrebe, 880 Pavle kapljaje ti iz pogleda kot prozorni otip stvari, in bela pola je prestrezna skleda, v njej kri se hitro ta strdi v mrak polblaznega sija, v luske smolnate smreke, v lišaj s cvetovi lija, in že se ti zlepijo veke, da ne vidiš ničesar več; vate lahko zabadajo igle in krope z rezljivimi solmi; navdih je kot megleni meč, ki te obglavi tako, da ti pusti vse celo, ki te obglavi tako, da si bitje vrelo. ETUDA Sporočila dežja so otožne Chopinove etude, zvok proti zvoku gre in se razbija, kot bi slišal dvojni trk kroglic iz srebra. Mallorca vlažna, doline meglene, tam zadnji cesar, še mrtev, posluša ta dež, dež, ki se sliši po poljsko — Mozart v mazurki. Drobi se suha, kovinska žalost in ne veš zakaj ne čemu. 881 Dvanajst pesmi OČE MOJ Oče moj je bil žerjavovodja, med plini sinjimi se je previral kakor netopir. Oče moj je ljubil zlodja, nikdar Boga, neznansko se je ogibal, sinagoge in vode. Nekoč pa je Bog le odločil: Umreti bo treba, če od svetosti ne, pa od vode. In mu je nekega jutra z desne strani prsi voda zalila srce. Oče ni mogel plavati, čeprav je znal, malo je zamahoval, dokler v sebi ni utonil. Kako je dober Bog in iznajdljiv, kot ženski, mu ne prideš do konca. Ubogi moj oče tega ni vedel, sicer bi verjel v vodo in Boga, vsaj v vodo, in bi lepše umrl. Ali ni čudno, so rekle tete, tako se je je bal in ravno v nji je — klok, klok, klok. OBLIKA Mož in žena sta ogenj in voda,- v ognju hočeta skupaj zgoreti, v vodi se skup pogasiti. Dokler je kaj možnosti, da zažgeš ženo, si njen Dokler je vsaj upanje, da ona pogasi tebe, je tvoja. Šele ko obema zagrozi konec, se sporazumeta v ključno obliko. PŠENICA Udomačili so te, trava, in ti nadeli ime pšenica, te potresli z rdečim makom in ti rekli še, devica. V tvoje zrno vulvasto zrem, saj si moja predmati, ne morem odtrgati proč oči, kelih moj zlati. Ti si tisto čudovito mleko, ki najprej odzeleni, potem pa sredi junija klasasto šumi. Kdo, kdo, te je, trava, udomačil in ti dal dvojni pomen, a le kot zrnje me spominjaš na materin lik vznesen. 882 Pavle Zidar Dvanajst pesmi HROMI Resnica ni v tem, kar vidim, - SLEPI ampak česar ne. Svet ni to, česar duh ne pregara. V paradigmi blagrov je slepota uslišana, da zares spet vidiš, in plivkanje Siloe ti da, da zares spet hodiš. Svet ni to, kar vidim, ampak, le to, česar ne. Kar je treba šele ponazoriti. MISEL, KI SE POSVETUJE S SABO Od vseh letnih premen, naj bi bila ena sama, vedno in povsod jesen. Jesen spomladi, jesen sredi belo skalnega poletja, vedno jesen, jesen, polna otožnih vsebin, gorečih, tlečih, rdečih. Ves čas naj bi rosljalo in se pela megla. Potihoma. kakor blagoslovljena voda z vejice. Dnevi naj bi dehteli po razpadli štorovini in ptice selivke naj bi bile ves čas na begu, ne da bi mogle ubežati. Kakor odmev kopit naj bi se drevje odteževalo sadov. Le listi bukovja naj bi hitreje odpadali — ti lahni metulji, in se kopičili v mojo in tvojo gomilo. 883 MIŠLJENJE Zakaj moram kot kača nekaj požreti, KAČ da živim, in več kot to: da potem mislim. Ali kača, ko žre, misli, zato da živi? Njeno mišljenje je tenek zvok in ton, občutenje, ki ga je izrazil Mahler. Kadar poslušam glasbo, slišim mišljenje kač, ni razumljivo, je samo lepo in razvname me ter prežalosti. ELIJA Cvili, poskakuje, liže moj edini tovariš v vsem, nekoč me bodo ponudili umitega njemu, da me spremeni v lužnat pepel. V mišji sivini bo ugasnila zadnja iskra tipaje. Nihče več je ne bo spihal v tenki rob kozarca, ki bi rezal ustne. Elija je prvi poznal ognjeno brezobzirnost, krotkost, lepoto in pomen. Zdaj vem: ogenj je človek v večnosti. In le tako se srečujemo: ti ogenj, jaz še ne. 884 Pavle Zidar Dvanajst pesmi VREME GLASU Nazaj v besedo hočem, v glas, iz katerega sem prišel, na lepljivo nebo ust hočem, v vonj svežih deževnikov. Tako je dehtela moja mama, ko mi je govorila, kaj smem in ne smem; deževniški duh je življenja duh. Vsak glas je malo moker in beseda mrzla, topla, življenje, to je vreme, motnja, ki se ne izčrpa. V to vreme glasu hočem, sam ne vem, zakaj, morda bi kot odmev grmenja prihajal iz materinih ust nazaj. 885