Značilnosti iz UPZ Haaalo! Predsednik je v društvu prvi, zatp naj dobi tudi tu prve vrstice. Dasiravnp ga splošno poznanje med največjimi glasbenimi krogi pddaljuje našim pčem in ne najdemp dalje npbenega kpncerta brez njegovih skladb, v katerih trepeče njegova razborita narodna žilica, je pn vendar za naš zbor firma, vizitka, etiketa in žig. Firma za koncerte in turneje, vizitka za uspeh in beračenje podpor, etiketa za reklamo in žig seveda za dopise. Imenovana firma prav rada pptuje, vizitka mu odpira vsako pot, z etiketo pa je imel krasne uspehe premnogih turnej, bodisi da jih je organiziral sam, ali pa sodelpval Ie kpt povabljenec. — Obšel je sicer romanske in germanske dežele, kopal se v raznih morjih. a Slovani so mu najljubši. Nikake skrivnosti ne izdam, ako povem, da ga Bolgari smatrajo za svojega in ga imajo rajši kakor Slovenci. Zakaj, ne vem! Tp vem, da je že več svojih godpv praznoval z zvrhanim naročjem dišečega gjula in pplnp čašp zajčje krvi v deželi ob Črnem morju; vem, da sem ga videl neprestano klanjajočega in zahvaljujočega se navdušenemu občinstvu; vem pa tudi, da je njegov cvetlični vrt povečini — bolgarskega izvora. Vem še marsikaj, toda radi njegove značilnosti v govoru, kritikah in skladbah ga že vsak pozna in nc bi s tem razkril nikakih tajnosti. Bati se moramo le, da ga ne vzljubijo tudi pstali slovanski in neslovanski narodi in pridejo z zlatom, kadilom in mero. Vemo dobro, da bo ostal naš, da ga bomo kmalu priklenili tesno k zboru in v znamenju skromnosti zapeli pri cvičku pnp iz njegovega »Potrkanega plesa«. — »Tolaži se dobri moj sin, saj nisi edini trpin!« — Haaalp! Leta 1926. prejmem sledeči dopis v približno tem smislu. »Dragi tovariš! Vabim Te kot dobrega pevca, da pristopiš k UPZ. Prijavp pošlji na naslov: Drago Supančič, Ljubljana, Cesta na Rožnik 5.« Doma je torej začel skromno s tajništvpm UPZ, danes pa že sedi ppleg sekcijskega tajnika JUU v Frančiškanski ulici, v sredi je pa deset let dela! Kakšno funkcijo ima pri zboru, je zelo težko dognati, ker ima svoje prste povspd. Tajnik, podpredsednik, predsednik, nato potni maršal, nekak sodni izvedenec za pevske turneje in še drugo, samo blagajnik ni še bil, pa je le \endar že hranil večje zneske zbprovskega denarja in razpolagal z njim takp, da smo povsod potegnili voz iz blata. Vidiš ga tudi kot postreščka s kovčegom ali kakim ženskim predmetom v roki, glasno vprašujočega pp lastnici ali pa ga sprevodnik dreza za vpzne listke. Za vse je! Še za valpeta ga imamo, za reditelja in govornika. Nikdar se ne vozi z zborom, vedno sili naprej, in \edno nas v tujih sprejemnih odborih prvi pozdravl.ja. Pa prav nič nismo jezni, saj sledi svojemu predsedniku po sili potovalne žilice in bo kmalu zaslovel kot •— slovanski brat. Za konec naj povem njegovo značilnp svojstvp, da ne pozna nikjer in nikdar oklevanja in da se vse odlpči prav po Cezarjevih besedah »Alea iacta est!« Pevovpdja Milan je rekrutiran iz zbprovskih vrst. Pevovodja je naš in še prav dober, vsaj tako pravijo drugi. Radi jim verjamemo in dodajamp še to, da je Milan dirigent, katerega smo še za vsak banket morali iskati. Svoj ognjeni krst in god je lansko kto praznoval v Bolgariji. Ni se ustrašil za nami nasto- pajoče Mimi Balkanske, ne vročine, ne Črnega morja, ne cvetočih poljan gjula in tudi ne bolgarskih cigaret, ostal je le vednp mirni in skrpmni učitelj iz Litije. Še celo boljši je! Ko smo se letos vozili iz Ljutomera in Ptuja, kjer je vodil v 24 urah kar pet nastopov in tri bankete ter mu ponujali skrpmen hpnorar, je zatrjeval, da ni zaslužil ničesar in da izvršuje s tem samo tpvariškp dolžnost. Zadovpljni smo z njim, njegovimi kodrčki, »dirigentskim« telovnikom in njegovim molkom. Najenotnejši del zbora sp — alti, vedno na mestu in povspd toliko hvaljeni. Znani so radi svoje šegavosti in usnjenih škornjev. Nič čudnega, saj sedi med njimi odločna podpredsednica zbora in tačasna blagajničarka, ki je včasih tudi trenutna »posojilnica« denarja in nosi tprej upravičeno naslpv tako važne zborovske funkcije. V kritičnem času je podprla zbor na vseh štiirih vogalih in samo njej smo lahkp hvaležni, da se naša hiša ni podrla. S\pj »poslovilni večer« sp obhajale na turneji po Bolgariji, vsaj takp so se same izrazile. Kupile so si same film in tovariš-fptpgraf jih je slikal v vsakem kraju — za spomin na zbor. Minulo je že leto in slike so resnično spravile za ispomin — na deželo cvetpčega gjula. Premislile so si in pojejo danes in bodo še pele v prpspeh UPZ. Čast komur čast! Enotni po skupnih lastnostih so tudi vsi zbprpvski blagajniki, ki imajo najbolj zagrenjenp življenje, če doma ne, pa vsaj na turnejah, kar sem skušal na lastni koži. Podobni so filmskim igrakem, za katerim tekajo časnikarji in fotografi, pa jih vendar iztaknejo v najskritejšem kotičku pa bodisi to v Glasbeni Matici, v Pragi ali celo v oddaljenem Burgasu. In to ni prav nič čudnega. V Ljubljani mpra skrbeti, da 'zbor 'dobro prenoči in da mu ppvrne vse potne stroške. Člani iz vseh krajev dravske banpvine vsega iz tevojih majhnih plač ne morejo žrtvovati, pn pa tudi nima vedno denarja. Člani nimajo, pn tudi nima, društ\a se upirajo dajati dinarček, zato iskanje in izbegavanje drug drugega. V pomirjenje ponovnp opozarjam na našo cenjeno »ppspjilnicp« in zavednost sreskih učiteljskih društev. ' , ¦ Skpro bi pozabil pmeniti letošnje odlikpvance. Deset jih je in mogpče sp merodajni odločujpči faktorji še kakšnega prezrli, kar se po navadi pri takem razdeljevanju diplom večkrat nehote zgodi. Ni nikaka šala deset let redno hoditi iz rovt vsak čas in v vsakem \ remenu k večdnevnim pevskim vajam v Glasbeno matico in pp šest ur dnevnp zreti v črne pike ter dajati različne glasove pd sebe. V vsakem oziru je tudi težko sodelpvati pri vseh nastopih doma in v tujini. Treba je veliko dobre volje in potrpežljivosti. Slavljenci so absolvirali vse koncerte v Ljubljani in drugod po Sloveniji, obiskali Češko, Jugpslavijp in Bolgarijo ter sodelovali tudi kpt funkcipnarji zbora. Dva imata celo zasluge pri ustanovitvi UPZ. Njihovp delo bo seveda ob desetletnici kronano s skromnim vidnim priznanjem. Kcr pišem že od drugih, bom pmenil tudi sam sebe. Prvič spadam med one »dobre« pe\ce iz ljubljanske gluhonemnice — vsaj takp pravijo drugi — drugič sem vzbujal po Bolgariji pozornost kot »trubač«, zboru pa grenil trenutke kot valutni blagajnik s podnaslpvom »ukročeni lev« in tretjič sem se za svojo vlogo arhivarja in postreščka po Češkem in Jugoslaviji na tem mestu s posebnim pdstavkom pridružil fslavljencem, kar smatram tudi za čast in plačilo. Vir.