ČLANKI IN RAZPRAVE
K ZGODOVINI
LJUBLJANSKIH
TOVARN BELOPRSTENE
KERAMIKE
MATEJA KOS
V Zgodovinskem arhivu Ljubljana se v
mapi LJU - Družine in osebe: Barbo Daniel,
Zois Žiga, Družina Taufferer, Lambergova
hiša in Anton Aškerc nahaja Zoisovo Poročilo
o nastanku keramične tovarne v Ljubljani.'
Gre za v usnje vezan zvezek z ekslibrisom Bi-
bilotheca Mantuani in s črnilom izpisano šte-
vilko 346, s svinčnikom pa je v levem zgor-
njem kotu dodan napis: Podaril nadinž. Ru-
dolf Roesse(r) 7.1. 1919.
Zgodovinski arhiv Ljubljana je posamezne
akte Žige Zoisa z nakupom pridobil leta 1955.
V Akcesijsko knjigo so vpisani pod številko
88.
Originalni naslov dela je Nachrichten von
der Entstechung der SteingutFabrick in La-
ibach. Aus alten Noten Zusamen geschrieben
im Spatherbste 1795. Napisano je s svinčni-
kom na 99 (oštevilčenih) straneh. Sam zapis
ni nikjer podpisan, iz naslova pa lahko skle-
pamo, da je glavnina nastala po smrti Antona
Sylve avgusta leta 1795, s kasnejšimi dodatni-
mi vpisi (finančna poročila in bilance za leta
1796-1798).2
Vsebina je razdeljena na tri dele. Prvi (Zgo-
dovinska poročila) vsebuje naslednja poglavja:
1. 1788: ^Prvi poizkus Schönehra in Egen-
hofferja v Živalskem vrtu
2. 1789: Drugi poizkus Sylve in Lorenzija,
prav tam
3. 1790: Odkritje selške gline na Gorenj-
skem
4^ 1791: Predelava iste do opustitve tovarne
v Živalskem vrtu
5. 1792: Prenos in ponovna ureditev tovarne
v Ljubljani.
Drugi del - z naslovom Tehnična opazova-
nja - se deli na štiri razdelke:
6. O selški glini in pripravljanju paste
7. Groba (pripravljalna) dela, modeli in bi-
skvit
8. Materiali za glazuro
9. Žgalne peči in žganje.
Ekonomska poročila pa zajemajo:
10. Mezde delavcev in dogovore
11. Cene materialov, orodja in popravil
12. Skladišče izdelkov, cene in prodajo
13. Račune in bilanco.
V prvem poglavju izvemo, da sta po zgledu
cvetočih tovarn v Trstu, ki so izdelovale poso-
do po vzorih angleške beloprstene keramike,
pečarski vajenec Jacob Schönehr in strojnik
(Maschinist) Egenhoffer poskušala v Ljubljani
urediti takšno delavnico. Pri tem sta se ozirala
zlasti na dejstvo, da je sicer glina iz Vicenze,
ki so jo uporabljale tržaške tovarne, zelo dra-
ga, da pa so v Ljubljani očitno nižji življenski
stroški (torej tudi mezde) in les za kurjenje.3
Tovarna (Zois ta obrat izrecno imenuje to-
varna) je bila v Živalskem vrtu kneza Auers-
perga pri Fužinah (Fürst Auerspergischen
Thiergarten bey Kaltennprun), na mestu, ki je
bilo zelo primemo zaradi bližine vode in mli-
na. Z vsoto 600 goldinarjev je njeno delovanje
podprla ekonomska družba (ökonomische
Gesellschaft), ki jo je vodil grof Hochen-
warth.
Schönehr je pripravil nekaj modelov na-
mizne posode po angleških vzorih, nato pa je
poizkušal z vsemi mešanicami (za glino in
glazuro), za katere je mislil, da se jih je naučil
v Trstu pri tovarnarjih Lorenziju in Sinibal-
diju.4 Toda kmalu je ugotovil, da njemu in
njegovim pomočnikom manjka osnovno zna-
nje lončarskih rokodelskih veščin. Zapustili so
samo »slabo zgrajeno« keramično peč.Za nji-
mi sta tovarno v Živalskem vrtu prevzela
(drugo poglavje) Anton Sylva iz Milana in Lo-
renzi iz Trsta. Sylva je bil nekdaj med drugim
uradnik v Brentanijevem skladišču v Genovi.
S seboj prav tako ni prinesel potrebnega roko-
delskega znanja, pač pa je za 500 goldinarjev
od beneškega fabrikanta Geminiana Gozzija
odkupil recepte (za glino in glazuro), s seboj
pa je pripeljal tudi delavca. Vendar se je po-
srečilo samo žganje majolike (iz navadne lon-
čarske gline iz nahajališča v bližini Ljubljane
in z zelo lepo, bleščeče belo kositrno glazuro),
ki pa po nastanku tovarn beloprstene posode
v Trstu pri potrošnikih ni bila več priljublje-
na, torej se proizvodnja nikakor ne bi splača-
la. Žganje beloprstene posode po Gozzijevem
receptu pa se je popolnoma ponesrečilo. Nič
bolje se ni godilo posodi, izdelani po receptu,
ki gaje s seboj prinesel Lorenzi iz Trsta. Poso-
da je bila po bisvitnem žganju dovolj bela,
tudi glazura se je zdela ustrezna. Toda po
ohlajevanju (že v skladišču) so na predmetih
nastale kot las tanke razpoke, ki so v kratkem
času porjavele. Ker je zaslutil bližnji propad,
je Lorenzi po teh neuspešnih poskusih sklenil
105
tovarno zapustiti. Tik pred odhodom pa je od
znanca iz Kranja dobil kos fine bele gline iz
Loškega pogorja. Le-to so uporabljali vsi lon-
čarji v deželi za barvanje (najbrž engobiranje)
- kot dodatno okrasje zeleno in rjavo glazira-
nim posodam (tu v oklepaju navaja slovenski
izraz pisane sklede).
Julija leta 1789 je najdišče na Siji, pol ure
oddaljeno od Selc, blizu Belega potoka (spet v
slovenščini) preiskal višji fužinarski mojster
Polz z Javornika.
Po različnih poizkusih se je izkazalo, da je
čista glina tako pusta (nemastna) in krhka, da
se je ne da oblikovati. Z zmernim dodatkom
gline iz Vicenze pa je nastala mehka pasta.
Zmesi so dodajali tudi kredo in mavec. Pri
žganju je dosegla posoda iz selške gline enako
trdoto in zven, kot glina iz Vicenze.
Tako je do poletja 1790 Sylva sklenil dve
pogodbi (s Sussano Blasnick in Petrom Ta-
utscherjem) za dobavljanje selške gline. Kljub
temu, da se je zelo trudil, da bi prebrodil teža-
ve (finančne in tehnične), pa je Sylva še vedno
delal usodne napake. Med drugim so v peči
žgali naenkrat posode na različnih stopnjah
proizvodnega procesa: za biskvitno žganje, za
glaziranje že biskvitiranih posod in za nad-
glazurno poslikavo glaziranih predmetov,
tako da so se mu večkrat pokvarile celotne
vsebine peči. Julija 1791 mu je nemški dela-
vec Lau, kije prišel iz Madžarske, zgradil peč,
s seboj pa je prinesel tudi recept za glazuro, ki
naj bi bila prosojno bela, brez tankih razpo-
kic. 13. septembra 1791 sta poizkusila glazur-
no žganje; ker se je dvakrat ponesrečilo, je
Lau pobegnil in zapustil Sylvo v veliki stiski.
y pozni jeseni 1791 je Sylva opustil tovarno v
Živalskem vrtu (da bi zmanjšal stroške obrato-
vanja) in se preselil v Gradišče, v baronovo
hišo, kjer je v kleti po Lauovi metodi zgradil
peč. Nek delničar (Aktionär) je prevzel blagaj-
no, pomagal pri upravljanju tovarne in popla-
čal dolgove. Pri prvem (biskvitnem) žganju -
bilo je septembra leta 17915 - je skozi dimnik
vdrl ogenj, zato so razburjeni sosedje uničili
vso posodo, ki je bila takrat v peči. Sylva seje
takrat zavezal, da bo pri vsakem žganju sode-
loval tudi požarni stražnik. Očitno je, da so
preizkuse novih receptov še izvajali v stari to-
varni, medtem ko so v Gradišču že potekala
poskusna žganja.
Od takrat naprej je tovarna namoteno obra-
tovala z zmernimi uspehi do Sylvove smrti
leta 1795, ki zaključuje poročilo o zgodovini
prve tovarne beloprstene keramike pri nas.
Kljub izčrpnemu poročilu pa ostajajo neka-
teri problemi še nepojasnjeni: tako ni jasno
razvidno, ali je pečarski vajenec Schönehr
morda ist oseba kot modelar Schönehr in
kako je prišel do tega položaja, zanimivo pa bi
bilo tudi raziskati izvor in vlogo Lorenzija, za
katerega za sedaj vemo samo to, da je prišel iz
Trsta, morebitno sorodstvo s tovarnarjem Lo-
renzijem pa ni dokazano.
Nato siedi poglavje z obširno tehnično in
mineraloško analizo selške gline z obširnimi
citati iz dela Mineralogy 1. G. Schmeisserja
(London, 1795) in z natančnimi opisi poizku-
sov.
Iz Ekonomskih poročil izvemo, da so bili v
tovarni zaposleni delavci naslednjih profilov:
modeler, oblikovalec, delavec, ki je keramič-
no pasto oblikoval v kalupih, oblikovalec pri
lončarskem kolesu in delavec pri peči (pri
žganju); nekateri so imeli tudi pomočnike.
Zois toži, da vlada zaradi tega, ker je izdelova-
nje beloprstene keramike v Avstriji in tudi v
Italiji dokaj novo področje, veliko pomanjka-
nje dobrih delavcev. Treba si je pomagati z
lončarskimi in pečarskimi vajenci.
Iz finančnih poročil in bilanc je razvidno,
da so bili v Sylvovi tovarni zaposleni v glav-
nem delavci italijanskega rodu. V posameznih
letih so bile zasedbe dokaj stalne:
1791-1792: Modeler - Schönehr (z letnim
prejemkom 622 goldinarjev in dveh krajcarje-
v), pri kolovratih sta delala Piverotti in Gal-
leani (okroglo 62 in 80 goldinarjev na leto),
oblikovalci so bili Adami, Decamini, Piazza,
Ferrari, Starello, Malnati in Navarini (najvišji
letni znesek je 243, najnižji pa 71 goldinarjev).
Žgali so Barbotti, Urih in Bisari (okroglo 289,
144 in 86 goldinarjev). Za primerjavo si oglej-
mo cene kalupov za oblikovanje nekaterih
posod (leta 1792): jušniki s pokrovom v treh
različnih velikostih - 4, 4 1/2 in 5 goldinarjev,
sklede s pokrovom (trikotne, štirikotne, oval-
ne in okrogle): 3 1/5-4; plitve sklede (oval-
ne), tri velikosti - 1 1/3, 1 5/6, 2; plitve okro-
gle sklede (dve velikosti) - 1 1/3,1 1/2; sklede
za solato (ovalne in okrogle, štiri velikosti) - 2
1/3, 2 1/2, 3 in krožniki za sadje z robom: 1
1/4 goldinarja. Vse te kalupe je izdelal Schö-
nehr. V prodaji so bile cene takšne: ovalen ali
okrogel jušnik je stal 20 goldinarjev (v Trstu
18), posoda za solato 10 (v Trstu jih sploh
niso izdelovali), cene skled pa so bile različne
(glede na velikost in obliko) - od 1 1/3 do 15
goldinarjev (v Trstu od 2 - 18). Leta 1793 se
kot modeler poleg Schönehra pojavi tudi Be-
sozzi, kot izdelovalec posod na kolovratu pa
Besozzi junior. Njuni imeni se tudi sicer več-
krat pojavljata v virih in literaturi.^ V letu
Sylvove smrti (1795) pa je bila zasedba delov-
nih mest naslednja: modeler Besozzi (na teden
je zaslužil 6 goldinarjev in 15 krajcarjev), obli-
kovalec Adami (5 gld.), pri kolovratu je delal
Besozzi junior (okroglo 4 gld.), pri kalupih
Malnati, Knotze in Haslacher, žgal je Riser,
med pomočniki pa je bil Balotti (vsi so imeli
tedenske plače okrog 3 goldinarje), omenjena
pa je tudi ženska, ki je sodelovala pri kon-
čnem okraševanju posode.
Med delavci pa ni zaslediti Jakoba Antona
Marcorja, ki naj bi bil po Malu (op. cit.) mo-
deler pred letom 1797 in ga nato med leti
106
Izdelki Zoisove manufakture beloprstene keramikL- \ Ljubljani. Okrog 1800. Narodni muzej, Ljubljana
107
1797 in 1800 srečamo med delavci keramične
tovarne v Holiču.
V letnih bilancah najdemo tudi podatek, da
je Sylvova tovarna del izdelkov prodala v
Gradcu, kar kaže na dokajšnjo kvaliteto, saj so
tudi v tem mestu obstajali obrati za izdelova-
nje beloprstene keramike.
Podatki, ki nam jih razkriva Zoisov roko-
pisni zvezek, so neprecenljivi, saj potrjujejo
domneve o direktni povezavi med ljubljanski-
mi in tržaškimi tovarnami beloprstene kera-
mike (do sedaj so jih nakazovale enake slo-
govne značilnosti, sorodne ali celo enake obli-
ke itd.). Še posebej pa so zanimivi podatki o
mineraloških in tehničnih posebnostih izdelo-
vanja keramike in analize selške gline, ki med
drugim tudi pojasnjujejo izredno kvaliteto iz-
delkov Zoisove tovarne. Heinrich Georg Hoff
jih v svojem delu (Historisch-statistisch-topo-
graphisches Gamälde vom Herzogthume Krain
und demselben einverleibten Istrien, prvi del,
Laibach 1808, str. 142) primerja celo s sočas-
nimi angleškimi izdelki.
OPOMBE
1. Naslov je citiran po Vodniku po fondih Zgodo-
vinskega arhiva Ljubljana, Gradivo in razprave 2,
Ljubljana 1980, str. 171. — 2. Podatke o povezavi
Sylva - Zois zlasti podrobno navajala Ivan Slokar v
Industriji kameninastc posode v Ljubljani (tipkopis),
Ljubljana 195.3, str. 5 - 7 in Josip Mal; Ljubljanske
fajančne delavnice, Tkalčičev zbornik L Zagreb
1955, str. 157 - 169. — 3. Za prve poizkuse uvaja-
nja Je industrijske veje na Kranjsko prim, tudi Han-
ka Štular. O proizvodnji keramike v Sloveniji v 19.
stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v.
XIV-XV, Ljubljana 1979, str. 263 - 264. — 4. Pie-
tro Lorenzi je imel keramično tovarno v Trstu med
leti 1776 in ! 797 (?), Giuseppe Sinibaldi in Ludovi-
co Santini pa v času 1784-1808. Prim. Bianca Ma-
ria bavetta: La ceramica Triestina, Verona 1966,
str. 49 in si. — 5. Tu izvemo točen datum začetka
obratovanja tovarne v Gradišču; do sedaj je veljalo,
da seje Sylva preselil v Gradišče leta 1792 ali 1793
(Prim. H. Štular, citirano delo), medtem ko Josip
Mal (op. cit.) poroča, da je Sylva že v zgodnji po-
mladi leta 1790 prosil mestni magistrat za dovolje-
nje za postavitev keramične peči v Gradišču (str.
159). — 6. Josip Mal navaja v citiranem delu. da je
leta 1797 v arhivalnih spisih imenovan porcelanski
fabrikant Jožef Bisuzzi, leta 1802 pa »Weissgeschirr-
fabrikant« Eugenio Besozzi, ki je bil tedaj vsaj že
šest let v Ljubljani. Ivan Slokar v omenjenem tip-
kopisu omenja, da ta priimek v uradnih spisih piše-
jo Bisuzzi, medtem ko v matičnih knjigah trnovske
župnije stoji Besozzi (str. 13). — 7. Prim. Gertrud
Smola; Zur Geschichte der Steinguterzeugung in
Graz. Historischen Jahrbuch der Stadt Graz, Band
7/8 Graz 1975.
108