98
Tudi vraža kaj velja.
Sedanji čas govoriti kaj o vraži — tako se imenujejo narodne pripovedke — je čudno težavna reč, ker se hoče z vražami vred tudi pravi veri slovo dati.
Ako vprašamo: kaj da je vraža? je odgovor resničen: Vraža je vera, ki preveč veruje. Verovati se pa pravi za resnico imeti, kar se ne da dokazati ali čisto spoznati. Le sam človek ima čut čeznatorne odvisnosti, v kteri notranje bitstvo vere obstoji. Vsaka še tako neokusna vraža značuje človeško duševno naravo. Vraži nasproti je nevera ki ometava vse, kar se pameti ne prileze.
Ljudje podnevi pri rumenem solncu radi poslušajo, kako duhovi v kakošnem gradu strašijo, in se čez to norčujejo; ponoči pa vendar trepečejo in se boje bledo lun* pogledati in čez prag stopiti.
Kje toraj ima vraža svoj sedež v človeku? Globoko v kotu našega serca. Ne smemo se tedaj čuditi, da se tuli prebrisane in modre glave niso mogle celo vraž oprostiti! Bolezni, ljubezen in nesreča vraže zbude. D'Alembert se ni nikdar hotel kot trinajsti gost k mizi vsesti. Tudi učeni Humbold pravi, da se je bal neke hudobne moči. Gothe je skerbno gledal v pratiko na tako imenovane nesrečne dneve; zakaj na takošni dan ni hotel nikoli kaj zanimivega početi.
Ravno tako se tudi pesniškemu duhu godi, ker njegov posel je simboliziranje, to je, občne reči posamesao razkladati. Vraža je — pravi Gothe — poezija življenja; toraj se ne sme pesniku za zlo vsesti, ako basnuje.
Po tem takem je vraža vera na skrivno nam neznano zvezo, ktera nezapopadljive reči in moči veže. Toraj nedolžna in nježna je vraža, dokler se pri nji nič protivnega ne vgnjezdi, zlasti v prijateljstvu in zakonu je vraža ne le samo ljubeznjiva, temoč celo potrebna. Za dokaz so nam serbske narodne pesmi. Vsak narod ima manj ali več vraž. Posebno bogat je severni in južni narod, kar zadeva junaško vražo, božanstvo moči in previdnosti.
Jung Stilling dobi enkrat voz oglja; ne zmore pa ne enega peneza, da bi ogljarja plačati mogel. Kakošna sramota, ako ljudje to zvedo! si misli pri sebi. Pa glej! v tem, ko si ogljar na dvorišču roke umiva, prinese Stillingu neka deklica plačo za zdravilstvo, in on more oglje plačati. Precej pade na kolena in moli višjo previdnost. — Ta narodna vera je tedaj izraz nepopačeuega duha, ki išče tolažbe v zadregi in nevarnosti. — Mnogo vraž nam ohra-nujejo slovenske narodne pravlice in pesmi, ktere so sposobnost tako imenovanega historičnega duha. — V vsakem narodu, ki se je le nekaj čez najnižjo stopnjo izobraženosti vzdignil, se nahajajo pripovesti v pesmi zložene, ki popevajo junaške dela kakošnega polboga, na priliko pri Gerkih je bil Herkul, pri nas Slovenih kralj Matijaš, junak Marko. Te pesmi so toraj pričetek narodne zgodovine in bogat zaklad zgodovinske,  temne resnice.    One razkladajo
zastavico človečanstva našim očem, kakorli jih poezija izmisliti more in otvore nam notranjost človeško z nježno in blaženo roko.
Toraj je vsakemu zgodovinarju neobhodna potreba, da mu tudi pesniški duh v sercu klije, kteri mu pomaga spoznati, kaj je bil vzrok te ali une narodne pravlice ali vraže, ker vsaktera pravlica ima svoj izvor v dogodbi, ktero je ljudstvo v poetično obleko zašilo. Posebno je slovenskemu narodu lastno, da nam vse dobe in vse razmere svojega življenja v svoji strastni, ljubeznivi in čudoviti podobi, ki so mu serce napolnile, v pesmih in vražah (pravlicah) pri-kazuje. Zato tudi spoznajo razni pisatelji neizmerno vrednost in krasoto serbskih narodnih pesem. Tako sem v nemškem lepoznanskem časniku „Deutschlanda sledečo verlo kritiko o serbskih pesmih bral: „Serbske narodne pesmi so zato vsem všeč in spomina vredne, ker nas spominjajo na Homerove pesmotvore, kterih gotovo še noben narod ni dospel, ako ne serbski. One nas podučevajo o bitnosti in sposobnosti epičnega pesmištva. Vsako zanimivo dogodbo davno minulega veka do sedanjega časa si je narod v pesem zložil, ki se poje od ust do ust, od roda do roda". — Slavni nemški pisatelj in pesnik Gothe pravi: „Najsta-riše serbske pesmi so polne vraž in paganskih misel, polne božanstev, ki v berlogih in gorah stanujejo iu se Vile imenujejo. Posebno mične so ženske pesmi, ktere plamen neoskrunjene ljubezni oznanujejo; polne so ljubeznjivega duha, šaljive in nježne, pa tudi junaške" itd.
Iz tega se lahko ceni vrednost vraž, ker se one samo v narodu misliti morejo, ki ima veliko preteklost. V njih se najde pervotna vera, zgodovina in značaj naroda.
Henrik Rešek.