Izhaja
vsak četrtek, ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Ceiovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predp. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za ins er ate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravni sivo ,,M i r a“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje štev. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXIV.
V Celovcu, 16. marca 1905.
Štev. 11.
Vabilo
k
15. letnemu občnemu zboru
katoliško-političnega in gospodarskega društva
za Slovence na Koroškem,
ki se bode vršil
v četrtek dné 23. marca popoldne ob 2. uri
v prostorih Ogris-ove gostilne oh Beljaških vratih
v Celovcu.
Dnevni red: 1. Pozdrav predsednika. 2. Poročilo tajnika in blagajnika. 3. Volitev odbornikov. 4. Dvorni svetnik in državni poslanec dr. J. Ploj govori o političnem položaju. 5. Deželni poslanec Fr. Grafenauer govori o šolski interpelaciji poslancev nemške ljudske stranke. 6. Slučajni nasveti.
Odbor.
Naše šolske razmere.
V zadnjem „Miruu smo dokončali interpelacijo slovenskih državnih poslancev zaradi vnebokri-čečih razmer, ki vladajo na tako imenovanih utra-kvističnih šoiah na Koroškem. Kdor je bral to interpelacijo, mora priznati, da je skoz in skoz resnično vse, kar se v njej trdi, reči mora, da bolje ni mogoče orisati krivic, katere se godijo na Koroškem našemu jeziku. Ali star pregovor pravi, da resnica v oči kolje, in res: ta interpelacija ni dala miru znanim dobrotnikom slovenskega ljudstva na Koroškem, posiiinemškim koroškim državnim poslancem, Doberniku, Lemischu in Orascbu In skrpali so ti ljudje neki odgovor na interpelacijo slovenskih poslancev, s katerim so hoteli postaviti slovenske poslance na laž. Vsa njihova izvajanja kažejo jasno, da tem ljudem pač ni za drugo, kakor da bi natresli vladi peska v oči, da bi jo potem še nadalje mogli voditi za nos in ji prikrivati neznosne razmere, v katere je spravila nemško-nacijonalna požrešnost in nestrpnost slovensko ljudstvo na Koroškem. In pri vsem tem se pa trkajo na prsi in trdijo, da so oni prijatelji slovenskega ljudstva, da mu želijo najboljše, in to vzlic temu, da jim je vse, kar le količkaj diši po slovenskem, bolj zoprno, kakor le kaj.
Pa poglejmo nekoliko to njihovo interpelacijo.
Trdijo namreč, da interpelacija slovenskih državnih poslancev ne odgovarja resnici, da je bil njen namen le, šiloma rušiti že stoletja vladajoči mir med Nemci in Slovenci na Koroškem. Glej no! Torej mir se hoče rušiti, ako se zahteva najpreprostejša pravica, katera nam je po državnih zakonih zagotovljena. Mir se hoče rušiti, ako zahtevamo, da se nam dà ista pravica, kakor so jo Nemci vedno imeli, da so se namreč izobraževali v svojem materinem jeziku. Seveda, mir se ruši, ako nočemo več biti Slovenci hlapci in sužnji oholih Nemcev, kakor smo bili stoletja in stoletja. Ker nočemo več pod njihov jarem, zato pa rušimo stoletja vladajoči mir. Dà, davke naj plačujemo kakor Nemci, naša mladina naj se v najboljših letih jemlje v cesarsko službo, za „kanonenfuter“ naj bomo dobri, ali da bi zahtevali potem iste pravice, kakor jih imajo naši dosedanji nemški tlačitelji, ne, tega pa ne, ker se ruši mir. O dà, tega bi se jim dalo tem našim dobrim prijateljem, da bi nam še gospodarili in zapovedovali, in mi naj bi le molčali in ubogali ! No, to se pač malo motite, kajti Slovenec ni več vaš osliček, da bi nosil vaša bremena in dobival zato le vaš osat, in če prav se pišete Dobernig ali pa Orasch !
Naravnost laž je, ako pravi ta njihova interpelacija, da so utrakvistične šole urejene tako, kakor želi ljudstvo. Naše ljudstvo želi, da bi se slovenski otroci naučili kaj v šoli. In le pojdite vprašat naše ljudstvo, kako je zadovoljno s šolskimi uspehi svojih otrok, ki n« znajo niti nemški niti slovenski. Le vprašajte našega kmeta in rekel vam bo, da bi bilo boljše, da otroci ostanejo doma in pasejo krave, ker tako vsaj nekaj zaležejo pri gospodarstvu, dočim jim šola le škoduje, ker se ne nauče nič, in ko izstopijo iz šole, niso za nikako rabo. To je sad utrakvističnih šol, s katerim naj bi bilo naše ljudstvo zadovoljno.
Ako nemški poslanci trdijo, da celo tamkaj, kjer so slovenske šole, ljudstvo ne mara zanje, da si želi utrakvističnih, je pač vsakomur znano, kako se fabricirajo take ljudske želje. Ako leta cel roj agitatorjev od hiše do hiše ter se laže in laže, da se otroci v slovenskih šolah ne bodo učili nič nemški, ako se podkupuje z vsemi mogočimi
sredstvi, potem se pač dobi podpise za utrakvi-stično šolo in take nakupljene iu podkupljene podpise imenujejo nemški državni poslanci — ljudske želje, dasiravno sami dobro vedo, koliko so take z lažjo in podkupovanjem pridobljene „želje“ vredne. Fej ! Na tak uačin se je npriželela11 utrakvistična šola v Šmihelu in Št. Jakobu.
Nemški poslanci trdijo dalje, da so uspehi utrakvističnih šol prav dobri, dočim je l il uspeh slovenske šole v Št. Jakobu v Rožu prav slab. Ne vemo, kaj bi rekli Šentjakobljani, ako bi se drznil kak Dobernig ah Orasch kaj takega trditi njim v obraz. S ponosom lahko rečemo, da so Šentjakobljani, ki so pohajali slovensko šolo, za 50 odstotkov bolj olikani in izobraženi, kakor pa marsikdo izmed onih, ki je podpisal Dobernigovo interpelacijo.
Kar se tiče triurnega tedenskega slovenskega pouka na utrakvističnih šolah, katerega se udeležuje prav malo slovenskih otrok, kakor pravijo nemški poslanci, je pač stvar takšna, kakor je z utrakvističnimi šolami samimi. Ko je deželni šolski svet določil te tri ure za slovenščino in pridejal, da se lahko otroci oproste tega pouka, se je začela seveda velikanska agitacija za oproščenje slovenskega pouka. In kako tudi ne! Učitelji in otroci bi morali ostati tri ure dalj v šoli. To ni bilo za učitelja prijetno, za otroke tudi ne, ravno tako za starše ne. In potem je pač lahko, da se prosi za oproščenje, posebno ker je vsak prepričan, da se v treh urah in brez slovenskih knjig in slovenskih učiteljev ne dà kaj poštenega naučiti. Deželni šolski svet je pač dobro vedel, kaj je sklenil, ker je bil lahko prepričan, da ho vsak kmet rekel: Če se že otrok nič ne nauči, potem naj vsaj ne sedi v šoli, ampak naj doma dela! In nemški poslanci imajo zopet „željo“ slovenskega ljudstva za odpravo slovenskega pouka! Ali vas ni sram?
Velik del interpelacije nemških poslancev se bavi z osebo g. profesorja Apiha, češ da je najbrž on povzročil slovensko interpelacijo. Dalje trdijo ti „resnicoljubi“, da se je svoj čas dal „abecednik“, katerega neporabnost je slovenska interpelacija tako dobro dokazala, v popravo g. profesorju Apihu, o katerem nadalje pravijo, da se mnogo bolj briga za slovensko narodno politično delovanje, kakor pa za izobrazbo svojih
Podlistek.
Duh-ženin.
(Po „Nadi“.)
Na vrhu enega izmed obronkov Karavank na koroški strani je stal pred muogo, mnogo leti grad baronov pl. Mačkov. Sedaj je že skoro popolnoma v razvalinah iu skoro zakopan med bukvami in temnimi borovci; iznad njih je pa vseeno še mogoče videti stari stražni stolp, boreč se kakor vsakdanji posestnik zato, da nosi pokoncu svojo glavo iu gleda doli na sosedno pokrajino.
Baron je bil samotna mladika velike družine in je podedoval preostalo premoženje in slavo svojih prednikov. Akoravno je bojevitost teh njegovih prednikov zelo oškodovala posestva rodbine, se je baron vseeno prizadeval kolikor mogoče vzdržati sijaj prejšnjega bogastva. Časi so bili mirni in plemenitaši so v obče zapustili svoje nepripravne stare gradove, sezidane po hribih enako orlovim gnezdom, in so zgradili ugodnejša bivališča v dolinah; baron pa je še vedno ostal gori v svoji mali trdnjavi, varujoč s podedovano trdovratnostjo vsa stara rodbinska posestva, tako da je bil zelo na slabem z nekaterimi svojih najbližjih sosedov zaradi prepirov, katere so imeli že njihovi prapradedi.
Baron je imel samo enega otroka, hčerko. Kedar podeli Bog samo enega otroka, odškoduje Po navadi starše vedno s tem, da je otrok pravi čudež; in tako je bilo tudi z baronovo hčerjo. Vse strežnice, botre in sorodnice so zatrjevale očetu, da je gledé lepote ni enake v celi deželi; in kdo naj
bi to bolje vedel kakor one? Vrhu vsega tega je bila vzgojena jako skrbno, pod strogim nadzorstvom dveh neomoženih tet, ki ste preživeli nekoliko let svojega mladega življenja na enem izmed malih knežjih dvorov in ste bili tako izvedeni v vseh vrstah znanosti, ki so potrebne za vzgojo plemenite gospodične. Po njihovih navodilih je postala mlada baronica čudo vseh popolnosti. Ko je bila stara osemnajst let, je znala čudovito lepo vezti in je naredila v preproge cele povesti svetnikov s tako izrazovitimi obrazi, da so bili kakor živi. Znala je čitati brez vsake posebne težave in je že prečitala marsikatero pobožno povest in skoro vse viteške čudeže v knjigi junakov. Znatno je tudi napredovala v pisanju, znala podpisati svoje ime, ne da bi izpustila kako črko, in tako razločno, da so mogle njene tete čitati brez očal. Posebno se je odlikovala v izdelovanju majhnih, ne ravno potrebnih ženskih igrač vsake vrste, bila je izvedena v najbolj težavnih plesih one dobe, igrala celo vrsto napevov na harfo ali kitaro in znala vse nežne pesmi potujočih pevcev na pamet.
Njeni teti, ki ste bili v svojih mladih letih zelo lahkoživi, ste bili zelo pripravni za čuvaje in stroge stražarje gledé obnašanja svoje nečakinje. Ni je namreč na svetu tako ponosne in modre in neizprosljivo čednostne ženske, kakor je stara devica. Nikdar je niste izpustili izpred oči; nikdar ni smela iti iz grajskega posestva, razun ako je bila v dobrem spremstvu. Vedno je morala poslušati pridige o lepem obnašanju in brezpogojni pokorščini, in kar se tiče moških — no ! — so jo tako vzgojile, da se jih je že od daleč bala in jim tako malo zaupala, da ne bi, ako bi ne dobila iz-
recnega dovoljenja, pogledala niti najlepšega mladeniča celega sveta, tudi ako bi na tleh pred njo umrl.
Dobre posledice te vzgoje so bile seveda čudovite. Mlada gospodična je bila vzor ubogljivosti in točnosti. Med tem ko so druge zapravljale svojo lepoto v sijaju sveta, se je ona razcvela v ljubko mladenko pod okriljem teh čednostnih devic, kakor pordeči roža pod varstvom bodečega trnja. Teti ste jo gledali s ponosom in radostjo, in ste se hvalili, da se, če tudi bi se vsa druga dekleta celega sveta izgubile, da se, hvala Bogu, kaj takega dedinji rodovine pl. Mačkov ne more pripetiti.
Akoravno pa je baron imel samo enega otroka, ni bila njegova družina nikakor majhna, kajti usoda ga je obdarila z obilico revnih sorodnikov. Ti so vsi skupaj imeli ono ljubeznivo lastnost, katero se navadno najde pri takih sorodnikih : bili so zelo naklonjeni baronu in porabili vsako priložnost in prišli kar v celih tolpah in oživljali grad. Ti dobri ljudje so praznovali vse domače praznike na baronove stroške, in potem, ko so se najedli in napili, so navadno rekli, da ni na zemlji lepšega, kakor taki družinski sestanki.
Baron je imel, akoravno je bil majhen človek, veliko dušo, ki se je zadovoljno povzdignila v zavesti, da je največji človek v tem malem svetu okolu sebe. Rad je pripovedoval dolge povesti o starih vojakih, katerih slike so mrko gledale s sten doli, in nikjer ni našel bolj udanih poslušalcev, kakor so bili oni, ki so jedli iz njegovega žepa. Bil je zelo udan praznoverju in za trdno veroval vse one pravljice, katerih je na Koroškem poln vsak hrib in vsaka dolina. Lahkovernost njegovih gostov je pa njegovo lastno še daleč presegala. Odprtih
učencev in da kot c. kr. profesor poskuša rušiti „mir“ v deželi. — Naš namen ni, braniti g/prof. Apiha, saj je že sam odgovoril na njihove de-nuncijacije v „Karntner Zeitung“, kjer odločno zanika, da bi bil on povzročil slovensko interpelacijo, in da bi se mu bil kedaj izročil »abecednik “ v popravo. Kar se pa tiče drugih napadov na njegovo osebo, pa velja pregovor, da ni slabo sadje, v katero se ose zaganjajo.
Tu se najboljše vidi, s kakimi podlimi sredstvi rešujejo Nemci „mir“ v deželi. S tem torej, da na neovrgljive dokaze slovenske interpelacije odgovarjajo z izmišljenimi, popolnoma neresničnimi stvarmi, da skušajo očrniti slovenskega profesorja pred oblastmi, da drugim polagajo laž v usta, s tem hočejo rešiti narodnostni „mir“ v deželi, to se pravi, še dalje potiskati slovensko ljudstvo pod nemški jarem. Tu jih lahko izpoznate nemške junake in njihovo nemško pravico in resnico, s katero se tako radi bahajo. In naše ljudstvo jim v svoji preprostosti še celo — verjame!
Ne, tako ne sme več iti naprej! Slovenski narod koroški! Kedaj se ti bodo vendar oči odprle, da boš izpoznal, kje so tvoji sovražniki ? Ne verjami jim, ako se ti sladkajo, ne zaupaj jim, kadar ti obetajo vse mogoče, bodi toliko ponosen nase in vprašaj prej sam sebe, vprašaj prej svoje ljudi in ne klanjaj se svojim nasprotnikom, ki ti žele le slabo. Zahtevaj povsod in vselej svojo pravico, katera se ti mora dati, ali zahtevati jo moraš, ne pa samo kimati na vse, kar ti ponudijo tvoji nasprotniki, da te privežejo nase.
Slovenski narod, bodi sam svoj!
Koroške novice.
Blagor ubogim na duhu, sem si mislil, ko sem Citai zaduje „Freie Stimmeu“, kajti ako jih to ne bo spravilo v večno diko Lutrovih nebes, potem se pač smejo nadejati, da se bodo na veke cvrle v Luciferjevih svinjskih kotlih. In res so revčki ti dopisniki, aii še bolj se mi smilijo ubogi bralci, ki morajo požirati tako zanikrno duševno hrano. Saj bi človek nič ne rekel, ko bi bral res kako pošteno zabavljico, ali kaj, ko ni drugega mgo sama najuavaduejša psovka, kakor jih sipajo iz ust le obiskovalci zakotnih šn >psarij. Skoraj bi moral misliti, da ima ta list svoje najboljše dopisnike med ljudmi, katerih nosovi so začeli dobivati barvo že precej ožganih bakrenih kotlov, ali celo med onimi, katerim je sladki špiritov „jeruš“ priklical na nosove celo družino „m!adih nosičev". Sicer pa naj bodo „šiimceu in njihovi ožgani dopisniki prepričane, da mi zaradi »predrznega gobca", katerega so mi omislile, ne bo padel niti eden las z glave. Saj uredniško delo res ni najprijetnejše na svetu, o čimer vem, da je tudi prepričan urednik »Štirne*, in za vsak vesel trenutek sme človek biti hvaležen, ako mu ga usoda nakloni. In zato prav lepa hvala »štimcam": tako presrčno se še nisem nikdar nasmejal, kakor tedaj, ko sem bral o svojem »predrznem gobcu* in svoji »prav farški predrznosti". Pravi namreč neki star pregovor, da človek more le to dati, kar ima sam, in da je vsak lump, ki več da, kakor ima. lu mislil sem si: pač mora biti »predrznih gobcev" tam med tistimi ljudmi, da so še c-lo meni enega odstopili,
ali pa morda lumpov, da mi dajo, česar sami nimajo. Kavno tako pr hvala za tisto »travco*, ki jo imate menda zame pripravljeno. Influenca je sedaj zelo razširjena in za to bolezen so baje razne »travce" prav dobre. Samo to ne vem, ali res kaj pomaga ta vaša »travca", kajti ,štimce“ imajo vzlic svojih »trave" večno influenco, kar se je posebno pokazalo pri njihovi »slavnostni* številki, katero je pač marsikdo pogoltnil, pa jo spet nazaj dal. Pa, če mi že pošljete to »travco", zavijte jo vsaj v inseratni del »Štirne", kajti tam je vendar nekoliko boljši duh, kakor pa spredaj. Sicer se pa' priporočam še za nadaljno naklonjenost in vas zagotavljam, da bom vedno tako »prvaško nesramen", da se vam bom za vsak najmanjši dar kar najodkritosrčnejše zahvalil. Do tedaj pa mi dovolite, da ostanem ves vaš predrzni gobec.
Celovškim nemškim sire vežem na znanje! Ker se je v noči med prošlim torkom in sredo zbrala pred našim uredništvom tolpa nemških kričačev, katerim je najbrž pust zmešal plitve možgane, ter začela kazati svojo nemško oliko s psovkami in kričanjem ter prav prisrčno željo, razbiti naša okna, si usojamo tem gospodom barabam in vsem njihovim somišljenikom prav vljudno sledeče naznaniti: Le razbijajte okua, kolikor vam drago, saj plačniki ne bomo mi. Vsekako pa bomo zahtevali od slavnega mestnega magistrata, da nam bo postavil pred hišo stražnika, da bo varoval našo posest. To je dolžnost magistrata kot varnostne oblasti ! Ali bo to gospodom na magistratu všeč, o tem jih pojdite sami vprašat. Saj ravno preveč stražnikov ni v Celovcu in v mestnih blagajnah pa tudi ni ravno preveč denarja! Torej le pobijajte, kolikor vam drago!
Vsiljevanje. Kakor nam javlja neki slovenski duhovnik z dežele, se pošilja »Karnter Zeitung" slovenskim duhovnikom, ne da bi jo bili naročili. Posebno se je to zgodilo s št. 29. omenjenega lista z dué 10. t. m. Naš dopisnik pripominja, da slovenska duhovščina pač ne čuti potrebe naročevati lista, ki se je v tako važni zadevi, kakor so matrike, postavil na stališče, ki je naravnost nasprotno opravičenim zahtevam slovenskega nàroda na Koroškem. Naše geslo je: »Bog in nàrod“, ali zato nam pač nihče ne bo zapovedoval, da moramo s tem geslom vzeti v zakup tudi nemški nacijonalizem »Korošice".
Poslano gosp. kapelana Haaga. V št. 30. »Karntner Zeitung" z dné 12. t. m. smo čitali »Poslano" g. Gašperja Haaga, mestnega kapelana v Celovcu, v katerem jzanika, da je on pisal in poslal v dunajsko »Refctišpost" ono vest o slovenskem vknjiževanju v celovškem mestnem župnem uradu. Izjavlja, da je pač govoril o tem slučaju v prijateljskem krogu, in da je res on opozoril g. dekana Angerer-ja na to vknjižbo, ker je to imel za svojo dolžnost. — Naš namen ni bil, še kaj pisati o tej zadevi, ker hočemo počakati, da se s pristojne strani reši ta zadeva, ali na »Poslano" g. Haaga smo pa prisiljeni v lastno obrambo pripomniti sledeče : Ako g. kapelan Haag zahteva, da mu javno imenujemo pričo, proti kateri se je izrazil, da je on pisal ono vest v »Keichspost", mu takoj ugodimo. Ako pa hoče to izvedeti zasebnim potom, pa ve, kje je naše uredništvo. Ako gospodje žele, da se ta stvar še nadalje razpreda po
časopisju, smo jim vedno na razpolago, kajti pri nas ne delamo z izgovori, temveč z dokazi.
„Freie Stimmen44 pa slovenščina. Naši dragi prijatelji v Frohlichovi ulici so se v zadnjem času začeli res prav živo zanimati za naš list. Seveda je to le njim v korist, kajti kako bi sicer napolnili svoje »štimce", ako ne bi bilo »Mira", iz katerega se dà tako lepo prestaviti članek za člankom, notica za notico. »Mir" pač piše zanimivo in »štimce", ako hočejo kaj posebnega priobčiti, prinesejo po par »Mirovih" člankov. Tako je za uvodni članek v 21. številki »štimc" zopet naš »Mir" moral poskrbeti. Mi nismo nikakor nevoščljivi ter privoščimo vsakomur kak poboljšek, tako tudi »štim-cam", samo to nam ni všeč, da ima ta list slabe sotrudnike, ki pokvarijo vse naše članke s svojo slabo prestavo. Res, radovedni smo, kdo je tisti, ki na tako neusmiljen način vodi bralce slavnih »Frede Stimmen" za nos s svojimi trditvami, da »Mir" tako piše. Vidi se mu temu človeku, da sicer res zna nekoliko slovenščine, ali ta njegova modrost pač ne seže niti do gležnjev jezikovno najslabše usposobljenemu učitelju na koroških utra-kvističnih šolah. En sam primer. — »Mir" je pisal: »Pregovor pravi, da je izgovor dober, če ga prav pes na repu prinese." »Freie Stimmen" pa so to prestavile : »Eine Ausrede ist gut, wenn si e der rechte Hund (!) auf den Schvvanz herbringt". To bi se reklo po slovensko: »Izgovor je dober, če ga pravi pes ua rep prinese." Vsak, kdor le količkaj zna slovenski, se je moral na glas krohotati tej »kuuštni" prestavi. In takih kozlov kar mrgoli cel članek. Gospod Lackner! Dajte, dajte, spodite vendar onega človeka, ki vam dela s svojimi imenitnimi prestavami res pravo sramoto. Škoda za vaše »štimce", da prinašajo na svoje stare dni tako mešanico, ali pa naj bo morda to znamenje, da so začele moči pešati? No, seveda, starost pa slaba hrana, ni vrag, da ne bi šlo proti koncu !
Šolske vesti. G. Ant. Zolli je prestavljen is Št.. Lenarta pri sedmih studencih v Volkendorf. G. Fr. Adi as ni g je poslan kot suplent v Škocjan. Iz šolske službe je izstopila meščanska učiteljica v Velikovcu, gdč. Marija Noe pl. Nordberg. Razpisane službe: Mesto šolskega vodje na Strmcu, v Črnečah (zahteva se znanje slovenskega jezika) in v Pontablju.
Za nàrodno šolo v Št. Jakobu r Božu so
darovali : Franja Aichholzer nabrala v Ratečah 10'50 K, Mladina Korajmanova v Št. Jakobu 3 K, mladina v Srejah, 2. zbirka 6 K; Vmela Marija v Št. Jakobu 10 K ; Štangl J., mlinar pri Velikovcu 2 K; županstvo Petrovče pri Celju 4 K; A. Kaplan, župnik v Medgorjah 20 K; Fr. Virnik, kanonik v Gospesveti 10 K ; M. Kajžnik, Brujah na Hodnini 30 K; J. Štikar, p. d. Štikar v Št. Petru 60 K; Omota Ana, Oštinka v Št. Jakobu 25 K ; J. Salar, p. d. Martin na Trebinju 100 K; Fr. Smodej, kaplan v Št. Jakobu (3. dar) 10 K; plem. Kleinmayrjeva 5 K, rodoljuben duhovnik na Koroškem 200 K; Čuden Miha, kovač v Gorinčičah 30 K ; za slovenski nàrod vneti pripravniki v Ljubljani 3 K. Vkup 528 K 50 vin. Najprisrčnejša hvala vsem darovalcem.
Matej Bažun, župnik v Št. Jakobu v Rožu.
oči in ust so poslušali vsako tako čudovito zgodbo in niso nikdar pozabili začuditi se, tudi ako so slišali povest že stokrat ponavljati. Tako je živel baron pl. Maček kot prorok svojega omizja, kot neomejeni vladar svojega malega ozemlja in pred vsem srečen v prepričanju, da je najmodrejši človek svojega časa.
V	onem času, ko se vrši naša povest, se je sestal v gradu velik družinski svet zaradi zadeve, ki je bila največje važnosti; namreč gledé sprejema baronovi hčeri določenega ženina. Njen oče se je bil namreč pogajal z nekim štajarskim ple-menitašem-grofom stare korenine, da bi združila svoji hiši potom zakona. Vse je bilo že pripravljeno s primerno točnostjo. Mlada dva sta bila zaročena, ne da bi se bila prej kdaj videla; bil je že tudi določen dan za poroko. Mladega grofa Andreja so zaradi tega odpoklicali od vojske in bil je ravno na potu v baronov grad, da sprejme svojo nevesto. Iz Gradca, kjer je bil slučajno zadržan, so prejeli poročila od njega, v katerih je bil naznanjen dan in ura, kdaj se ga približno more pričakovati.
V	gradu so se marljivo pripravljali, da ga primerno sprejmejo. Lepo nevesto so nenavadno skrbno okinčali. Obedve teti ste pregledovali njeno oblačilo in se celo jutro pričkali o vsakem najmanjšem traku. Mlada nevesta je porabila ta prepir v svojo korist in ravnala po svojem lastnem okusu, in na srečo je bil ta okus dober. Bila je tako ljubka, kakor si jo mlad ženin le more želeti, in razburjenje pričakovanja je še povečalo njeno lepoto.
Sramožljiva rdečica, ki se je razlivala po njenem obrazu, oči, ki so sanjarile semintja, vse
je kazalo nemir, ki je pretresal njeno mlado srce. Tete ste imeli neprestano opravka okolu nje; ne-omožene tete namreč se izvenredno zanimajo za take stvari. Dajali ste ji dobrih svetov, kako se mora obnašati, kaj govoriti in kako sprejeti svojega zaželjenega ženina.
Baron je imel tudi mnogo opravila z raznimi pripravami. Pravzaprav ni imel on nič opraviti; ker pa je bil že od narave ognjevit in delaven možak, ni mogel držati rok križem, ako je cel svet delal. Hodil je v gradu po stopnicah gor in dol z obrazom brezmejne skrbnosti: v enomer je klical sluge na delo, jih vzpodbujal, da naj bodo kar le mogoče marljivi, in obletal vse dvorane in sobe ravno tako nemirno in nadležno, kakor znana muha z modrim trebuhom kakega gorkega poletnega dné.
Medtem so zaklali pitano tele. Iz gozdov so odmevali lovski rogovi. Kuhinja je bila polna raznih slaščic; kleti so dale kar cela morja zlatega vinca. Vse je bilo pripravljeno, da se odlični gost sprejme s pravo staro gostoljubnostjo. Toda gosta ni bilo odnikoder. Ura za uro je minila. Solnce, ki je ravno razlilo svoje žarke na bujne gozde Karavank, je plavalo ravno nad vrhovi gora. Baron je splezal na najvišji stolp in napenjal svoje oči, da bi v daljavi zagledal grofa in njegovo spremstvo. Enkrat se mu je že zdelo, da jih vidi; glasovi rogov so se čuli iz doline. Daleč spodaj se je prikazalo več jezdecev, ki so počasi jezdili ob gozdu; ko so pa že prišli skoraj do vznožja hriba, so se naenkrat obrnili drugam. Zadnji solnčni žarki so se že poslavljali in netopirji so začeli v mraku Metati, cesta je postajala temnejša, in razun
kakega kmetiča, ki se je vračal s polja domov, ni bilo videti žive duše.
Ko je bilo tako v gradu Mačkovcu vse razburjeno, se je zgodilo v dravski dolini spodaj na Štajarskem nekaj zelo zanimivega.
Mladi grof Andrej je šel svojo pot tako trezno in zadovoljno počasi, kakor se bliža poroki mož, kateremu so prijatelji odvzeli vsak trud in negotovost snubitve, in katerega čaka na koncu pota nevesta ravno tako gotovo, kakor dobro kosilo. Sešel se je v Mariboru z nekim mladim prijateljem, s katerim je služil skupaj na meji, Ivanom Močno-grajskim, mladeničem najkrepkejših rok in najzvestejšega srca izmed vseh koroških vitezov, ki se je ravno vračal iz vojske. Grad njegovega očeta ni bil daleč od starega grada Mačkovca; vendar pa ste se te rodbini vsled starih prepirov sovražili in druga drugi odtujili.
Ko sta se tako zopet sešla, sta si pripovedovala mlada prijatelja vse svoje zgodbe, in grof je seveda povedal tudi celo zadevo o svoji poroki z neko mlado baronico, katere ni sicer nikdar videl, o katere lepoti pa je čul pripovedovati cele čudeže.
Ker sta imela obadva prijatelja isto pot, sta se dogovorila, da potujeta skupno dalje ; in da bi se to tem zložnejše zgodilo, sta odjezdila že zgodaj zjutraj iz Maribora, a grof je svojemu spremstvu zaukazal, da naj odrine pozneje na pot in ju dohiti.
Krajšala sta si dolgo pot s pripovedovanjem spominov na njune bojne dogodke. Tupatam pa je mladi grof na dolgo in široko začel pripovedovati o splošno znani lepoti svoje neveste in o sreči, ki ga čaka.
Posojilnica v Št. Jakobu v Rožu, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Računski zaključek za 32. upravno leto. Posojilnica uraduje v svoji hiši št. 14 v Št. Jakobu vsako nedeljo od 4. do 6. ure popoludne in vsak ponedeljek od 9, do 11. ure dopoludne in od 2. do 4. ure popoludne. Ob praznikih ne uraduje. Odborove seje so vsako nedeljo zvečer: po zimi ob 5., po letu ob 6. uri. Hranilne vloge sprejema od vsakega ter jih obrestuje po 4°/0 od 1. dne po vložitvi sledečega meseca ter do zadnjega dne meseca pred vzdigom. Obresti pripisuje koncem vsakega leta kapitalu brez posebnega naročila. Rentni davek plačuje posojilnica. Zneske do 500 K izplačuje brez vsake odpovedi, zneske do 1000 K je treba odpovedati 14 dni, zneske nad 1000 K pa en mesec poprej ; vendar se tudi taki zneski navadno izplačujejo brez odpovedi, kolikor dopušča biagajnično stanje. Od posojil, katera dobivajo le člani, zahteva posojilnica 51/,0/„ obresti na osebni kredit, d1^0/? obresti proti vknjižbi. Novih hranilnih knjižic je posojilnica izdala 104, uničila pa 32; še veljavnih knjižic je 1471 za 454.429 K 62 vin. in je povprečna vloga 308 K 72 vin. Med letom je pristopilo 14 zadružnikov s 14 deleži, izstopilo je 5 zadružnikov s 5 deleži, ostalo je 958 zadružnikov z 958 deleži. Dolžnikov je 958, ki dolgujejo skupaj 362.034 K 47 vin. Posojilnica je član „Zveze slovenskih posojilnic” v Celju, katera je zadnjo revizijo izvršila pri sestavljanju računskega zaključka meseca vinotoka 1904.
Št. Jakob v Rožu. Vožnjo materijala za veliki most nove železnice v Podrožčici je prevzel z ugodnimi pogoji g. župan Kobentar. Vožnje ne bo ravno malo, saj se bo potrebovalo za nadaljno stavbo mostu kakih 50 železničnih vozov železja, prilično 500 m3 lesa za oboke in razun tega še samega mecesnovega lesa za 150 m3. Prav, da se je oddala tudi ta vožnja g. županu, da bodo imeli domači vozniki vsaj pošten zaslužek. Odvalil se je pa s tem tudi velik kamen od srca gosp. Boštjanu in njegovemu drugu, ki sta si že belila glave, kje naj dobita dovolj lesa za zgradbo tako velikega mostu. Zdaj sta, hvala Bogu, rešena, ž njima pa tudi njihova nemškutarija. G. Boštjan
—	saj ne boste zamerili, če vas tako nazivljemo,
—	naše prvotno mnenje je pa le bilo, da vam bo nemškutarija kaj pomagala ali vsaj vaš velecenjeni svetovalec g. Krebitz ; pa nič, prav nič. Eh, gosp. župan, ^Slovencem se le ne godi še najslabše.
Št. Jakob t Rožu. Nemškutarji in verski odpadniki morajo biti precej enaka, nekako čudna bitja, ki imajo le malo uma iu mnogo proste volje, duše pa menda ne. Vsaj tako moramo izvajati iz tega, ker jim je dušna skrb deveta briga. Pustne plese in sploh vse njihove veselice prirejajo kakor nalašč na soboto in plešejo seveda celo noč, v nedeljo pa namesto k božji službi šele k počitku. Tako je imela pred kratkim „Sudmarkpodružnica“ veselico na soboto, in od zadnjega pustnega plesa v Podrožčici, pri katerem je nosil g. Krebitz res „te velike kokolore”, so se vračali nekateri udeleženci zjutraj, ko smo drugi šli k prvi božji službi. Vzgledujte se, pravoverni kristjani! Še nekaj lepšega se je prigodilo v Podgorju, kjer so tudi priredili 4. t. m. pri restavraterju Ricciju pustno
Tako sta dospela blizu do koroške meje in jezdila po oni samotni in gosto obrastli soteski ob Dravi. Dobro je znano, da so bili takrat gozdovi favno tako polni tolovajev, kakor gradovi strahov in duhov; in v onih časih je kar mrgolelo onih prvih, ker so se cele tolpe odpuščenih najemnikov potikale po deželi. Zaradi tega se prav nič ni čuditi, da je tolpa takih tolovajev sredi gozda napadla naša viteza. Hrabro sta se branila, in skoro bi bila že podlegla, da ni prišlo grofovo spremstvo na pomoč. Roparji so sedaj zbežali, toda grof je bil smrtno ranjen. Nesli so ga previdno in počasi nazaj v mesto Maribor in poklicali iz bližnjega samostana meniha, ki je slovel po svoji zdravilni umetnosti za dušo in telo. Toda ena polovica njegove umetnosti je bila odveč: ure nesrečnega grofa so bile štete.
V zadnjih svojih dihljajih je prosil svojega prijatelja, da naj nemudoma odrine v grad Mačkovec in pove, kaj se je zgodilo. In zdelo se je, da rnu veliko leži na tem, da se izvrši to sporočilo brzo in točno.
„Dokler se to ne zgodi”, je dejal, „ne bom DJogel mirno spati v grobu!”
Ponovil je te zadnje besede z nekim posebnim Poudarkom. V tako pomenljivem trenutku izrečene Prošnje ni bilo mogoče odlašati. Ivan ga je skušal tolažiti in pomiriti. Obljubil je, da bo njegovo poslednjo željo zvesto izpolnil, in mu je podal roko T znamenje svečane obljube. Umirajoči jo je hvaležno stisnil. Kmalu pa je začel bloditi — govoril J® o svoji nevesti, svoji poroki, svoji dani besedi; zahteval je konja, da bi jezdil na grad Mačkovec, bilo dolgo, in Andrej je bil mrtev.
(Konec prihodnjič.)
veselico. Celo noč do nedelje zjutraj so rajali in pili. Eden teh kavalirjev, pravijo, da je bil celo neki zdravnik—hajlovec, je čutil malo potrebo in je najel godbo, ki ga je spremljala na cesto itd. Ljudje, ki so hiteli v cerkev, so se zgražali. Da mladine, kakor nikjer, tudi tu ni manjkalo, si lahko vsak misli. Vprašamo, ali ni to škandal? Pričakujemo, da bo županstvo storilo svojo dolžnost.
Hodiše. (Shod pevskega društva „Zvezda“.) Na pustno nedeljo popoldne je imelo pevsko društvo „Zvezda“ pri Kramarju v Hodišah javen shod. Na dnevnem redu je bil govor, ki bi ga imel imeti neki iz Celovca povabljeni gospod. Ker pa ta zaradi slabega pota ni mogel priti, je domači župnik pozdravil zborovalce. Opominjal je, da naj ljubimo tudi mi Slovenci naš materin jezik, kar delajo vsi diugi nàrodi. Po tem kratkem govoru so domači fantje nepričakovano dobro predstavljali igro v dveh dejanjih „Pravica se je izkazala”. Igralci, ki so vsi udje „Zvezde”, so prav dobro izvršili svojo nalogo. Spodletela ni nobena reč. Občinstvo je bilo kar očarano in vse je po-praševalo, kdaj bo spet kaka igra. Igra se je eno uro pozneje na željo občinstva ponovila, ker veliko ljudi zavoljo pomanjkanja prostora ni moglo biti pri prvi predstavi. Obakrat so bili prostori natlačeni ljudi. Kam bi pač dejali ljudi, ko bi bilo ugodno vreme. Pred in po igrah nas je razveseljevala „Zvezda” s svojim lepim petjem. Naše pevsko društvo pa ima tudi oder, s katerim se sme ponašati. Zagrinjalo nosi znamenje pevcev, liro in geslo društva: „Sveti, sveti zvezda krasna iz višave na dolino, v kateri mi Slovenci v pesmih nàrod vzbujamo.” Nad odrom pa beremo:	,,Pevsko
društvo Zvezda”. Te-le napise imamo v zboro-valni sobi v gostilni pri Kramarju, ki pa od zunaj zraven napisa ,,Posojilnica” še vedno ima samo nemški napis „Gastl)aus”. Ali bi ne bilo mogoče, da se ta napis v prav kratkem času izbriše in nadomesti s slovenskim „Gostilna“. Slovenska posojilnica in pevsko društvo „Zvezda“ bi pač zaslužilo, da se jima s slovenskim naslovom ustreže.
Gozdanje. Pustni norci so se tukaj zbrali iz nemčurskega smetja. To vam je bila razcapana procesija! človek si kakšne pustne burke, če so le količkaj poštene, z veseljem rad ogleda. A kakor so pa omenjeni uganjali, presega vse meje. Odločno poživljamo c. k. okrajno glavarstvo, da za naprej vsak pust pošlje na Gozdanje pošteno stražo, da bo stražila pota in poštene ljudi. In naše slavno županstvo naj malo pogleda tiste paragrafe, ki govore o cestnem in policijskem redu. Če kaka vejica preveč moli iz grma na pot, pride na njega takoj županov ukaz, naj jo dotični takoj odstrani — seve tedaj, če je vejica in grm posest kakega „črnega“. Tu pa, ko so bila pota skoro celi dan smrtno nevarna, divjala je po njih pijana tolpa razcapanih norcev, — se je pa županstvo skrilo v kot. In kaj so uganjali pustni norci? Meso so kradli kar iz vročega piskra, po prerojeno kzili v dimnike, grabili jajca iz kurjih gnezd, udirali v hrame in praznili sode. Nalajali so vsakega; če jih je pa srečal kak »črni”, so ga pa zgrabili, vrgli na tla, pljuvali v njega, in bili po njem . . . To se je pripetilo v treh slučajih. Mar so bili naročeni? Mar so delali po naročilu in ukazu? In nekateri so rekli: poglejte sadove nemčurskega liberalizma! Pšenica poganja, zori. Pa nekaj posmehljivega je vendar bilo vmes: edino pošteno se je obnašala med celo druhaljo Havarjeva kobilica. Pa pomiloval sem ubogo kobilico, ker je morala celi ljubi dan biti v — takšni družbi. Pa še nekaj žalostno - smešnega je bilo zraven : neki kmet, ki voli v prvem razredu, jo je mahal ž njimi kot regimenten pustni norec! In nekaj dobrega je pa tudi bilo zraven: poštene slovenske hiše so bile pred vsem obvarovaue. Obsojati pa moramo starše, ki pustijo svoje otroke, ki so komaj iz šole, v tako družbo! Nekaj pustnih norcev bo imel priložnost videti še rožeški sodnik. Kdo pa bo poravnal dano pohujšanje in grozovito preklinjanje?	Eden, leateri jih je „čutilu.
Zgornje Jezerce. Pri vojaškem naboru v Beljaku, ki se je vršil dné 3. t. m., je bil potrjen tudi vrli slovenski mladenič Janez Kaufman, p. d. Čepkov v Jezercih, ki se je že veliko vojskoval za svojo ljubo slovensko domovino in pa za svoj materin jezik, in je tudi predsednik tukajšnjega izobraževalnega društva. Društvo prav dobro napreduje, zatorej prav iz srca obžalujemo, da bomo v jeseni izgubili dobrega vodnika, ali prepričani smo, da tudi pri vojakih ne pozabi na nas Slovence, če ravno bo nosil
suknjo belo, sabljico pripasano in puškico nabasano.
Preselil seje mnogim slovenskim odjemalcem znani trgovec gospod Jožef Šuster pod mestno cerkvijo v Beljaku in ima zdaj svojo prodajalnico za manufakturo v svoji hiši, to je, Siidbahnstrasse štev. 13., par korakov črez most proti južnemu kolodvoru.
Malošče. Ker od tukaj že davno nihče ni pisal, si usojam jaz napisati par vrstic. Pri nas imamo novo pokopališče, katero se je že pred 3 leti delati začelo in še dandanes ni dodelano. Skoraj bi rekel, da ga tako dolgo delajo, kakor Noe svojo barko. Zares, zidana ograja je velikanska. Kakor se sliši, se je potrebovalo blizu 40 do 45 občinskih sej, ali pri vsem tem se še ni pomislilo, kako se bodo mrliči k počitku spravili, ker še pota tjakaj manjka. Mogoče se gre dandanes že kar po zraku. Malošče so zares imenitna vas, v kateri je pošta, orožniška postaja, šola in županstvo, samo cerkvica je majhna in prav v revnem stanu, da ako se hoče maševati, bi bilo dobro tesarje vzeti, da bi vse podprli, da se kaj ne primeri. No da, za veliko se skrbi ali veliko se tudi pozabi.
Ali jih skrbi, ali srbi? Gospode učitelje v nekem slovenskem kraju namreč, ker po preteku treh tednov po shodu podružnice sv. Cirila in Metoda v šoli izprašujejo otroke, kaj se je na shodu govorilo in predstavljalo. Shod je bil javen in oblastvu naznanjen, torej vstop vsakemu državljanu in državljanki dovoljen. Zakaj niste prišli na shod? Po shodu je nastopilo sicer nekaj „zrelih mrgolinov”, a jih nismo snedli. Vi bi pa na shodu mogli lahko ljudstvo poučiti — saj znate. Uspeh bi bil gotov, g. deželni šolski nadzornik pa prav nič užaljen, če bi nas prepričali, kaj da so fige in kaj osat. Prepovedali bi otrokom udeležiti se shoda, pa bi vam bilo vse izpraševanje prihranjeno, povišanje plače in še nekaj drugega pa za taka dela ne boste dosegli, če niso to posebne zasluge. — Predstavljala se je „Sv. Neža”, za „Šimena” mi ne maramo, tega pripuščamo predstavljati „bolj ta talentiranim”. Adijo!
Podljubelj. (Ustanovitev delavskega društva.) Tako veselega dné, kakor je bila nedelja, pač še ni bilo za naš kraj. In kaj bi tud ne bili veseli, saj se nam je ta dan ustanovilo sle vensko delavsko društvo, ki bo odslej družilo ni -rodno misleče može in mladeniče iz cele naše okolice. Ker vlada ustanovitvi društva ni ugovarjala, sklical je naš vrli narodnjàk g. Matej Ogris za nedeljo popoldne ustanovni shod društva. Že davno pred določeno uro je bilo v Kaiserjevi gostilni tako polno, da skoro ni bilo več mogoče dobiti prostora. Ob četrti uri je sklicatelj otvoril shod, na kar je prevzel predsedstvo shoda g. urednik Ekar, ki je vodil celo zborovanje v občo zadovoljnost. Po pre-čitanju in obširnem raztolmačenju pravil se je vršilo vpisovanje udov. Z velikim veseljem se je sprejel izid vpisovanja: pristopilo je 54 članov, ki so si potem izvolili v odbor same zavedne narodnjake in sicer tako, da je v odboru zastopana vsa okolica. Imena priobčimo prihodnjič, ko se bo odbor konstituiral. Kot društveni konzulent je bil izvoljen domači g. provizor Arnuš, ki je po končanih volitvah navduševal zbrane za slovensko petje in slovensko glasbo. Za njim je govoril g. dr. Ehrlich iz Celovca o delavskem zavarovanju. Obširni govor se je vsestransko odobraval. Posebno se nam je dopadlo, kako so navzoči socijalni demokratje pritrjevali govorniku. Potem se je vnela živahna razprava med socijalnimi demokrati, predsednikom in dr. Ehrlichom, v kateri je govorilo več socijalnih demokratov. Končno pa se je prišlo le do zaključka, da je naša prav. Ker je bil spored končan, je predsednik zaključil shod z željo, da bi novo društvo vrlo napredovalo, čemur se je gotovo nadejati, ker je začetek tako lep in veliko obetajoč. — Pripomnimo naj še, da smo se nadejali burnejšega zborovanja, kajti pripovedovalo se je, da pride cela vojska socijalnih demokratov iz Borovelj na zborovanje. Pa kaj je bilo? Res je prišlo kakih 10 ali 12 socijalistov, ali tem moramo res biti hvaležni, da so prišli, ker so s svojim nastopom pokazali, da je slovenski nàrodni delavec pač vse kaj drugega kakor pa človek brez narodnosti, ki nima drugega cilja pred seboj, kakor edino le samega sebe. Videlo se je namreč, na kakih slabih nogah sloni socija-lizem v naših krajih, kajti ti socijalisti, ki so bili pri našem zborovanju, so kvečjemu pokazali, da sami ne vedó, kaj je socijalizem. Tu se vidi, kako se vleče ljudi nekam, da sami ne vedo kam, da le plačajo svoje prispevke. Koliko drugačen je pa naš nàrodni delavec. Da ste jih videli v nedeljo, kakšno navdušenje jim je sijalo iz obrazov, ko je bilo govora o ndrodnih dolžnostih itd. ! Dà, tu se vidi, kje je srce in pamet, in kje pa nezavednost! Priznati pa moramo pri zborovanju navzočim socijalnim demokratom, da so se ponašali popolnoma dostojno in da ni prav nič kalilo zborovanja. — Novoustanovljenemu društvu pa, ki je pokazalo tak lep začetek, pa kličemo: Le naprej, le krepko naprej! Ob letu mora biti v društvu število članov podvojeno, potrojeno! Živelo društvo, živeli člani!
Apače. (Volitev krajnega šolskega sveta.) Za načelnika je izvoljen P. P ir čar, za namestnika Lenart Vovk in za odbornike Jožef Plan te v, Tom. J a go v c in Boštj. Trobej, odbornikovim namestnikom sta izvoljena: Lovro Žabi a čan in Jož. Jaklič.
Velikovec. (Predpustna veselica.) V našem mestu še ni bilo nikoli enake veselice, kakor se je vršila letos v sredo, dne 1. marca, zvečer v prostorih „Narodnega Doma“. Badi udeležbe smo se bali, ker se vsled kratkega časa prireditev ni mogla dosti razglasiti. Toda vkljub temu se je nabralo toliko slovenskega občinstva, da moramo biti s prvim poskusom prav zadovoljni, zlasti še, če uvažujemo slabo vreme. Veselico je otvoril mohliški mešani zbor pod vodstvom g. J. Vavtižarja. Nato je pozdravil g. Fr. Reš vse došle od blizu in daleč. Ko so tudi „Gorotanci“ eno zapeli, je nastopil č. g. R. Rotter, kapelan v Tinjah, ter v svojem vseskozi šaljivem govoru povedal nemškutarjem marsikatero resnico. Njegovim besedam je sledilo navdušeno ploskanje. Nato sta obe pevski društvi menjajoč se zapeli še nekaj lepih slovenskih, nakar je nastopil č. g. Hornbok, mestni kapelan v Pliberku, ter s svojimi šalami povzročil nepopisen smeh. Ozdravljal je razne bolečine in fotografovai na popolnoma nov način. Njegov nastop nam je tako nameščal zadržane igralce, ki so nam obljubili svojo pomoč. V tem so došli znani celovški tamburaši, ki so s svojim nastopom veselo zabavo povečali; pesmi in tamburanje seje redilo v občo zadovoljnost vseh navzočih. Tudi g. Šušteršič iz Celovca je napravil s svojim prirojenim šaljivim nastopom mnogo zabave. Nato so se poskočni parčki — ker je bil ravno predpust
—	prav pridno zavrteli pod vplivom pristne slovanske godbe. Velikovčani so se zadržali mirno razun enega, kateremu pa vsled njegovega zdravstvenega položaja nismo zamerili, in ki smo ga tudi odstranili. Tako se je ta prva veselica za nas prav dobro in v redu izvršila. Hvala za to gre prekrasnim glasovom „Gorotancev“ in milodo-nečim pesnim Mohličanov, kakor tudi omenjenim gospodom govornikom — šaljivcem, posebno pa tamburaškemu društvu „Bisernicau v Celovcu. Omeniti je treba, da so došli Slovenci iu Slovenke tudi iz Pliberka, Šmihela, Globasuice, Dobrlevasi, Apač in drugod, da celo celovško slovensko omizje je poslalo svoje zastopnike. Vstopnine se je nabrala lepa svóta 76 K 41 v., katere se bodo po odbitku stroškov izročile naši nàrodni šoli. — Omeniti tudi moramo, da je nekdo zelo neokretno pisaril o tej veselici v „Unterkarntneriscbe Nachrichten", očitajoč nam, da je bila udeležba slaba, da dobička ne bo veliko, in da so bili udeleženci poleg „Goro-tancev“ in prirediteljev le nekateri od sejma tu ostali vinjeni kmetiči, kar je pa vse neresnično. Vinjena sta bila edino le dva, in ta dva sta bila velikovška Nemca, koje smo pa odstranili brez večje škode. V bodočnosti se vidimo še večkrat.
—	Omenimo naj tudi, da smo bili s postrežbo gostilničarjevo prav zadovoljni. Slovenci, zahajajte le v naš „Narodni Dom“!
Hobrlavas. Kakor je „Mir“ že zadnjič poročal, so pri občinskih volitvah zmagali nemškutarji. Pa so tudi napenjali vse svoje nemčurske moči. Neki gostilničar, kateremu je bila pred par leti odvzeta pravica za gostilno, je smel ravno dan pred volitvijo otvoriti novo gostilno. Gostilničar sam, ki je Lah, se je sedaj gotovo spremenil v Nemca oziroma nemčurja. A mi pa vemo, da je v isti vasi še druga poštena in prijazna gostilna. Neko posestnico, ki so jo pred volitvami dobili enkrat, ko je ravno šla plačevat zavarovalnino, so z vso mogočo zvijačo hoteli prisiliti, da bi jim podpisala pooblastilo, in so ji obljubili, kar ona hoče. Eden jo je prijel tudi za roke in jo tako trdo držal, da so jo dolgo roke bolele. A vendar se jim ta vrla posestnica ni vdala. Vsa čast ji! Takšne bi imele biti vse druge, ne pa take šieve, ko so nekatere, zlasti kakor je neka posestnica, ki je nam sama rada dala pooblastilo, a zadnji tre-notek pa gre njen mož sam volit; ne vemo, ali nas ona hoče za nos voditi ali kaj. Sosedje, zapomnimo si to neznačajnost! Mož je prej zmiraj trdil, da ne gre volit, zlasti ne, ker je njegov sinček 5 dobil v spričevalo. A zdaj mu je ta jezica že prešla. Da bi mu le preveč ne škodovala! Spet neka druga posestnica se je skrila v podstrešje, da bi je ne našli nasprotniki. A glejte smolo ! Kakor pripoveduje štorija, so jo menda našli, ravno ko je glavo pomolila iz nekega škafa. Po nekega volilca so šli še eno celo uro od Grebinja naprej. Sem so ga „nobel“ pripeljali, a nazaj se je pa mož moral peljati lepo s „štifletencugom“. Kdaj bo nekatere Slovence pamet srečala ! Posebno veliko se je trudil mladi zdravnik, ki je našel skoraj vsako hišo, akoravno ni bilo povsod bolnikov. Veliko je trpela tudi naša čebra, o kateri so menda že prej govorili, da jo bodo spravile letošnje volitve v krtovo deželo. Ali glejte! Ona je trdna in je prestala vse težave. Nekemu drugemu kočijažu, ki je pripeljal nekega volilca. so iz hleva izmaknili konja, da on zato ni vedel. Pozneje ga je zopet našel in tudi voz, a odej pa ni bilo več. — Golaž se je ta dan mešal z veliko „kuhljo“. Pa so ga tudi spravili! Neki mož, ki je bil prej bolan, ga je kar sam baje spravil 7 porcijonov in je
potem bil čisto zdrav. Zapomnite si tedaj Slovenci, če je kateri bolan, naj sné kakih 6 ali 7 golažev, potem gotovo ozdravi. Zvečer se je seveda streljalo, a jako klavrno. Ali se je letos tudi kakšna nesreča prigodila pri streljanju kakor lani, o tem nam zgodovina nič noče povedati. — Zraven pa se je tulilo kot v kakšni menažeriji. Takšnega vpitja menda Dobrlavas še ni slišala. Ko bi bil kakšen zamorec to slišal in videl, bi iz kože skočil. Pa so tudi lahko vriskali, saj je menda šlo tisti dan okolu 40 sodčkov piva. — Mi Slovenci pa smo se lepo tiho podali domov in doma tožili drug drugemu o nezanesljivosti nekaterih naših volilcev.
Pliberk. Letošnja zima je taka, da se malokdo spominja enake. Najprej strašen mraz. potem snega čez mero, zdaj je pa vse v vodi. Vsa pli-berška okolica je skoraj podobna jezeru. V Čir-kovčah na pr. otroci zavoljo prevelike vode ne morejo v šolo. Zraven tega pa še bolezen in smrt gospodarite, da je človeka kar strah. V vsaki hiši je skoraj bolnik. Samo na pokopališču v Libučah je bilo letos že 17 pogrebov.
Belšak nad Pliberkom. (Veselje in žalost.) Veselo je odmeval minuli ponedeljek strel topičev in naznanjal, da se godi nekaj izven-rednega na naših sneženih vrhovih. Dolga vrsta svatov je spremljala ženina in nevesto v prijazno šmarješko cerkvico, kjer ju je po maši poročil g. kapelan Hornbock. Bil je to parček, lep in pošten, da ga daleč okolu ne najdeš enakega : Pečnikova Minica in mladi Jamnikov gospodar. Ženitovanje je bilo na nevestinem domu, še eno uro višje v hribih, in udeležilo se ga je nad 100 svatov, ki so se vsi prav dobro počutili v prostorni Pečnikovi hiši, za bar je posebno skrbela izborna zaloga domače kleti in vrle kuharice. — Toda nepričakovano se je veselje končalo; občutiti smo morali resnico, da kjer je veselje, tudi žalost ni daleč. Nevestin oče, ki je nekoliko bolehen ležal že tri dni, vstal je na dan poroke, da bi se veselil med svati sreče svoje hčerke. Kar se v torek ob 'l210. zjutraj nagloma zgrudi. Poklicati smo mu morali duhovnika, in v sredo o polnoči je po hudem trpljenju izdihnil. In isti, ki so v ponedeljek spremljali hčer-nevesto pred oltar, spremljali so v soboto očeta k zadnjemu počitku. Bil je rajni blag mož, pravi pošten gorjanec, stare slovenske korenine. Bodi mu zemljica lahka! Zapustil je še mater, ki je stara že 93 let, ženo in 6 hčera. Naj jih Bog tolaži v prebridki jzgubi !
Koprivna pri črni. (Plazovi.) Nastopilo je vendar enkrat zopet lepo vreme, tako da smo pred plazovi varni, dokler ne začne pihati topli jug. Zares ni bilo pri nas prijetno prve dni marca. Neprenehoma je sipalo sneg izpod neba, tako da skoraj ni bilo mogoče nikamor iti, in kdor je šel kam, je bil v nevarnosti, da ga kak plaz ne zasuje. Etrgalo se je več plazov. Pot v Črno je zopet zaprta. Komaj so prvi plaz prekopali, že sta v nedeljo, dne 5. marca, pot zasula dva nova plaza, eden manjši in drug večji, kakih 8 metrov visok. Največji plaz pa se je utrgal v Koprivni-Meži, tudi v koprivski župniji. Visok je 10 metrov in širok nad 300 metrov. Velike snežene grude so videti kakor nakopičeno mogočno skalovje. Zasutih travnikov in njiv letos ne bo mogoče obdelati, ker bo sneg ležal gotovo do poznega poletja. V veliki nevarnosti je bil Luka Tadič, katerega je zasulo v njegovi bajti. Rešil ga je sosed, ki je hitro pritekel, razkopal sneg ter prodrl skozi streho v bajto in prestrašenega Luko rešil iz snežene ječe. Velika sreča je, da ni več ljudi zasulo. Vsi omenjeni plazovi so prišli iz grofovskega sveta, iz visočine 200 do 300 metrov. Ali ni to največja brezbrižnost, da se vkljub postavi, ki vendar to prepoveduje, v takih strminah les čisto do golega seka, ne oziraje se na to, da se ob vznožju nahajajo pohištva in vodi pot, po kateri se vedno vozi in hodi, ker je edina vozna pot proti Črni. Mar velja postava samo za kmeta in ne tudi za gospodo? Kdo povrne ljudem škodo, ki jo imajo vsled tega, ker mora njihova živina brez dela sedaj stati v hlevu, dasiravno imajo toliko vožnje? Kdo jim poplača trud in delo, ki ga bodo imeli, da si skozi te snežene gore zopet pot napravijo ? Kdo je porok, da v bodoče ne najde kdo celo smrti pod plazovi ?
Koprivna. Lep kras za našo cerkev sta novi lestenec in svetilnica za večno luč, ki jih je lepo in umetno izdelal M. Samassa v Ljubljani. Lestenec stane 360 K, plačal ga je A. Brodnik, svetilnica pa 166 K; denar je dala Jožefa Podov-šovniL Bog poplačaj blaga dobrotnika!
Švabek. (Pustna veselica.) Pustni ponedeljek postavil se je prvikrat v Švabeku okusen gledališki oder v prostorni dvorani nàrodne gostilne Luknerjeve. Nastopili so sami domači igralci, a tako zavestno in je vsak svojo ulogo res tako nepričakovano izvrstno rešil, da smo se le zavzemali in ni bilo soditi, da imamo pred sabo začetnike. Po vztrajnem vežbanju se res dà že nekaj doseči. Seveda je bilo po napolnjeni sobani mnogo smeha,
odobravanja in ploskanja. Igrala se je Vošnjakova kratkočasnica „Ne vdajmo se“, nekoliko razširjena in podaljšana. Igri je sledilo nàrodno petje. Bil je to res prijeten večer, poln nàrodno-domačega veselja, kakoršnega bi si želeli še mnogokrat. Prosimo torej vrle prireditelje, da nam po možnosti kmalu zopet izvolijo prirediti enako zanimivo in poučno zabavo.
Društveno gibanje.
Slovensko pevsko društvo „Drara“ v Glinjali napravi svoj redni občni zbor dné 19. marca t. 1. pri Cinglcu na Trati s sledečim sporedom: 1. Poročilo o minulem letu. 2. Volitev odbora. 3. Razni nasveti. Vse ude vljudno vabi
načelništvo.
Hranilnica in posojilnica v Galiciji,
registrovana zadruga z neomejeno zavezo, ima svoj letni občni zbor v nedeljo dne 19. sušca 1905 ob 3. uri popoludne pri „Vogrinu" v Galiciji s sledečim dnevnim redom : 1. Poročilo o letnem delovanju posojilnice in odobritev letnega računa. 2. Volitev novega odbora in računskih pregledovalcev. 3. Razni nasveti in predlogi. Ako bi ob določeni uri ne bilo zastopano zadostno število udov, se bode eno uro pozneje pri vsakem številu udov sklepalo. K obilni udeležbi vabi
načelništvo.
Vabilo na občni zbor „Hraniinice in posojilnice v Sinčivasi, registrovane zadruge z neomejeno zavezo“, kateri se bode vršil v sredo, dné 29. sušca 1905 ob 10. uri predpoldne v zadružni pisarni v Sinčivasi. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva. 2. Potrjenje letnega računa. 3. Volitev odbora in razdelitev čistega dobička. 4. Razni nasveti. Ako bi ob določeni uri ne prišlo dovoljno število udov, se skliče ob 12. uri drugi občni zbor, kateri sklepa brez ozira na število navzočih udov. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Izobraževalno, zabavno in podporno društvo ,,Zvezda44 na Dunaju je pri svojem 6. občnem zboru izvolilo sledeče gospode v odbor : Jak. Pukl-a predsednikom; Jak. Vovk-a 1. podpredsednikom ; Gabrijela Mežuar-ja 2. podpredsednikom ; Jak. Šeme-ta blagajnikom ; Vinko Krušič-a ml. tajnikom; v odbor: Ivan Luzar, Fr. Merlak, Ivan Tomaževič; za namestnike: Fr. Šušteršič, Iv. Peterman, Iv. Vončina; za revizorje: dr. Fr. Gosti, Jos. Božič, Dr. Smerdu. Častnim udom bil je izvoljen gosp. Jakob Šeme zaradi mnogih zaslug za „Zvezdou. Prvi častni član je predsednik g. Jak. Pukl, drugi pevovodja g. Vinko Krušič. Društvo je imelo 3 predavanja: gg. stotnika Frid. Kavčiča, Igo Kaša iu dr. Gostl-a. Zabavnih večerov je društvo imelo 8, izletov 3 (v Marija Enzersdorf, Giessbuchl in Ober-St. Veit). Odbor je razdelil več podpor mej potrebne ude in druge; pa tudi nekaterim vseučiliščnikom. Društvo je lepo napredovalo v vsakem oziru, posebno pa v petju. Pri zabavah je dvorana navadno pretesna.
Slovensko akademično društvo ,,Ilirija44 v Pragi je izvolilo na občnem zboru dné 2. sušca za letni tečaj 1904/5 odbor, ki se je sledeče konstituiral: Predsednik: Ivan Lah, stud. phil.; podpredsednik: Josip Lavrenčič, stud. iur. ; tajnik: Josip Goljevšček, stud. iur.; blagajnik: Viljem Kukec, tehnik; knjižničar: Jurij Adlešič, stud. phil.; gospodar: Davorin Senjor, stud. iur.; arhivar: Viktor Zalar, stud. phil.; preglednika: Fr. Jenčič, tehnik; Fr. Kadunec, stud. phil.
Dopisi.
Dolinčiee pri Rožeku. Lani ustanovljeno izobraževalno društvo je imelo 26. m. m. svoj občni zbor. Vkljub slabemu vremenu in posebno slabim potom je bila udeležba ogromna, kakor je odbor gotovo ni pričakoval. Bili so tu gostje iz Št. Jakoba, Pečnice, Podravelj in celo iz daljnega Celovca. Večina je bila domačinov in to dobrih in poštenih slovenskih kmetov, mož in mladeničev, in slovenskih žena in deklet.
Domači g. župnik je kot podpredsednik otvoril in vodil zborovanje. V svojem nagovoru je povedal vzrok, zakaj se je tukaj rodilo izobraževalno društvo, opisal je njegovo delovanje v preteklem letu in stanje. Popolne knjižnice društvo še ni imelo, ker ni imelo dosedaj pravih prostorov, kar se je zdaj zboljšalo, ker je predsednik društva, g. J. Paul, v svoji novozidani lepi hiši društvu blagohotno od-kazal sobo, v kateri bodo zdaj domači shodi in knjižnica. Društvo ima pa tudi nekaj premoženja in sicer okroglih 200 K, kar je gotovo lep začetek. Pri volitvi je bil enoglasno potrjen star odbor. V sklepnih besedah poudarja predsednik potrebo iz-obraženja, katero udje najdejo v našem društvu; poziva pričujoče, da se oglase za ude, se redno udeležujejo poučnih sestankov in jim k sklepu priporoča meč goreče ljubezni do domovine, knjigo — izobrazbo, in plug, marljivo delo za telesni obstanek, pa posebno delo za nàrod slovenski.
Kot govornik je potem nastopil g. Kržišnik iz Celovca. Mladi gospod, ne duhovnik, je v iskrenih besedah razložil pomen narodnosti. Poziva poslušalce, da bi se zavedali, da so Slovenci. Za njim je govoril g. dr. Ehrlich o vladnem načrtu zavarovanja delavcev, o,bolniških blagajnah in kar je na tem za delavce dobrega in kaj slabega. Vlada bi rada ves denar posebno iz blagajnic socijalnih demokratov dobila v svoje roke, delavci pa morajo gledati na to, da bodo s svojim denarjem sami vladali. Potem je izpregovoril še domačin gosp. Resman iz Celovca o geslu „Svoji k svojim !“ Vsi trije g. govorniki so želi obilno pohvale za svoje vnete govore.
Slovenski fantje, poglejte ta dva posvetna gospoda, kako je jima gladko tekla beseda! Tudi vam je dana priložnost, naučiti se govoriti — pristopite le kot udje k izobraževalnemu društvu, pridno hodite k shodom in kmalu vam bo srce dobilo pogum za nastop s kakim govorom.
Kot veselo novico naznanjam, daje zbor enoglasno in z navdušenjem sprejel resolucijo v zadevi slovenskih matrik.
Po poučnem delu je prišel zabavni del. V sobani, kjer se je zborovalo, zapel je šentjakobski pevski zbor in se je potem preselil v drugo, tudi natlačeno sobo, kjer je ljudstvo z milodonečimi glasovi razveseljeval. V prvi sobi so pa domači tamburaši z dvema celovškima gospodoma pridno udarjali v strune mile tamburice. Nekatere komade, posebno „Naprej“ so morali večkrat ponavljati. Veliko smeha je napravil g. Miiller iz Celovca s svojimi pesmimi, katere so posebno dekletom ugajale.
Glavni del zabave je bila igra: „Eno uro doktor." Vsa čast in hvala igralcem in igralkam; svojo nalogo so izvrstno izvršili, napravili so gledalcem dosti veselja in smeha. Glavne naloge, drja. Žrjava, njegovega slugo Škrjanca in gospodinjo Ančko so predstavljali g. Markovič, Fr. Janah in Fuggerjeva Ančka. G. Markovič je že znan kot dober igralec in uloga mu ni delala nikakih težav. Huda pa je pela Škrjancu in Ančki; prvokrat sta nastopila, a naloge so tako težke. Kako jo bota zvozila? Bežite no! dobro je rekel Škrjanec o doktorju: „0e jo bo zvozil doktor, bom jo tudi jaz,“ in zvozil jo je tako, da se je vse njegovim burkam moralo smejati, še celo recepte je pisal, čeravno se ni učil latinsko, in Ančka za njim ni zaostala. Bila je res prav imenitna. Drugi so imeli bolj kratke uloge, pa vsi so bili prav dobri, čeravno so prvokrat stali na deskah, ki pomenijo svet, in upamo, da jih bomo kmalu zopet videli. Le naprej, naprej in ne več nazaj ! Vsi drugi pa pojdite Škrjanca prašat in vam bo morda dal tudi zdravil ; če jih bote pili, bo pijača, če mazali, bo mazilo — da vam se bo ogrelo srce za domovino. Pozno v noči smo po tihi, mirni in pošteni zabavi zadovoljni šli vsak na svoj dom.
Podravlje. V prejšnjih številkah „Mira“ smo poročali o nekem možakarju, kateri ima posebno jezo nad našimi tamburaši in z vsemi močmi dela in udriha po vsem, kar je slovenskega. Čudimo se le, da se temu gospodu zdi vredno jemati pokojnino od avstrijske blagajne, da ne gre ponjo na Nemško; on je namreč c. k. orožnik v pokoju in zraven tudi občinski tajnik v vernberški občini. Toliko, da veste, koga imamo. Piše se pa Robač, kar je tudi popolnoma nemška beseda, kaj ne? Aii kaj bi se zaradi tega jezil, če se jezi tak-le človek med ljudstvom; vsak, ki ima zdravo pamet v glavi, misli: Mi smo prej živeli, ko tebe ni bilo, in tudi bomo, če tebe ne bo! Mi imamo sami še toliko v glavi, da nam ni treba poslušati takih hujskarij, katere nasprotneži imenujejo dobre svete. Za nekaj pa mu moramo biti še posebno hvaležni, namreč za to, da nam je pripomagal k „Varstveni znamki", kakor piše v št. 12. beljaška čenča.
Tam beremo nekako tako-le, da se je v Po-dravljah naselil neki hrvatski „konzorciju ravno le zato, da uniči vse nemškutarje. Mi pa pravimo, da mi nikogar nočemo uničiti, ampak le ljudi pripraviti k pravi pameti. Nemškutarji naj le živijo, Bog obvari, da bi jim mi želeli kaj slabega, kakor oni nam žele. Dalje piše. da ima tambu-raška „firma“ svoj sedež v Podravljah. To je, mislim, edina resnica, ki jo je govoril naš Robač Dalje da nosi ta „firma“ tudi „varstveno znamko" svojih strupenih medikamentov z obrazom majhnega »Mannlein", kateri preti tamburašem menda s tistim enkrat omenjenim revolverjem, nakar se cela tamburaška družba „in heilloser Flucht“ razkropi ter se najhitreje potuhnjeno skrije. Veš, ti hujskač umazani, ki si to pisal, da nisi orožnik, ha bi letali pred teboj, in če bi tudi bil, tudi ne, ker imamo dobro vest in tudi nikomur nismo še kaj škode napravili. Da bi se pa morali skrivati, tega pa tudi ne, še bolj javno bodemo nastopali kot sedaj, in če boš še nekaj časa ril okrog, se ti še more pripetiti, da se ti še eden tamburaški zbor ustanovi v vernberški občini. Potem bi pač mč ne bilo čudnega, da prideta enkrat oba zbora
in ti napravita kako podoknico, kajti to smatramo mi kot svojo dolžnost, da napravimo to čast človeku, ki se toliko briga za naše stvari.
Beljaška čenča piše tudi v ravno istem članku, da razpošilja tamburaški in posojilnični načelnik brezplačno za poskušnjo tistih strupenih zdravil Nemcem in „hajlovcem“. Torej Nemec in „kaj-lovec" sta dva različna komada. Najbrž bo drugi le nemškutar, kajti ti hajlajo več kakor pravi Nemci.
Kako pa naša gori imenovana zdravila pomagajo, bi še mislil ne. To smo videli v nedeljo, dne 5. t. m. Napravili smo namreč ta dan zvečer v posojilnici v Podravljah majhno veselico, katere, bi rekel, čisto nič nismo razglasili, ker smo hoteli najprvo le videti, kaj znamo in moremo napraviti. A začudili smo se, kajti ljudi smo imeli toliko, da jih je moralo veliko iti nazaj, ker niso našli prostora. Veselica se je vršila prav lepo, predstavljali ste se dve igri: „Vedeževalka“ in „Dobro došli — kdaj pojdete domu". Med posameznimi točkami so svirali naši tamburaši in peli domači pevci, tako da bi boljšega uspeha za prvi nastop še misliti ne bi mogli. Zdaj vidimo, koliko se doseže s pošteno nàrodno zabavo. Dà, to je pravo zdravilo za vse, ki so se nalezli nemškutarstva. Torej na svidenje po veliki noči pri prihodnji veselici, katero bodemo vsestransko razglasili.
Gospodarske stvari.
Krmljenje krompirja in — molzne krave.
Mnogi živinorejci niso še na jasnem z vprašanjem, je li krmljenje krompirja molznim kravam umestno in naj se li poklada isti sirov ali kuhan. Izkušnje uče, da se sme sicer krompir molznim kravam pokladati, ali samo preveč se ga ne sme dati in dalje se mora pred krmljenjem oprati ter očistiti in spomladi se morajo tudi kalice odstraniti. Dalje pravijo izkušnje, da se sme sirov in kuhan krompir pokladati, samo sirov se mora prej na ozke krhlje zrezati, kuhan pa zmečkati.
Ena molzna krava naj dobi na dan zraven sena, slame, mekin itd. 8 — 10 kil krompirja. Kdor bi hotel dajati več, tisti ne bi pravilno postopal. Več kot 10 kil krompirja za dan in glavo bi utegnilo namreč škodovati, ker bi izpodkopalo kravi zdravje, ker bi povzročilo prevedeno mleko, ker bi dobilo mleko in sirovo maslo neprijeten okus in ker bi postalo slednjič sirovo maslo pretrdo. Posebno sirov krompir napravlja gori navedene neprijetnosti, če ga krava čez mero dobi. Ce pa krompir kuhamo, tedaj se škodljivosti nekoliko pomanjšajo. Kdor je torej prisiljen dajati eni kravi na dan več od 10 kil krompirja, tisti ga naj pred krmljenjem kuha; kdor ga pa preveč ne krmi, tisti pa naj dà kar sirovega. Glede pokladanja kuhanega in sirovega krompirja (hrušek) mi je še to dodati, da žene kuhan bolj na napravo masti in mesa, t. j. na debelenje, a sirov pa na mleko. Torej je za molzne krave sirov krompir boljši in pripravnejši od kuhanega, samo preveč se ga ne sme pokladati. — Spomladi, ko začne krompir kaliti, morajo se kalice pred krmljenjem skrbno odstraniti, ker iste so škodljive, dà, celo strupene. Osim tega je treba pred porabo sirov krompir na ozke koščke zrezati, kuhan pa dobro zmečkati in sicer zategadel, da ne bi obtičal v požiralniku in da se ne bi krava zadavila.	Podborški.
Razne stvari.
Slovenci t tujini. Kakor je znano, živi na Nemškem v Renski pokrajini in na Vestfalskem lepo število naših rojakov, kateri so šli tja gori iskat zaslužka v različnih rudokopih in tovarnah. Naši ljudje so dobri delavci in povsod jih imajo radi, ali ena težava je — naši ne znajo nemški, Nemci pa ne slovenski. Ta nedostatek se je posebno zelo občutil tudi v verskem oziru, kajti duhovnik ni razumel naših ljudi, naši pa ne duhovnika. Zato sta tudi doslej že nekaj let šla po navadi dva frančiškana iz naših krajev tja gori med naše izseljence, da sta jim tako dala priliko opraviti njihove verske dolžnosti. Ali to je bilo premalo. In glejte kaj se zgodi. Po naročilu škofa v Miinstru se je ustanovil v ondotnem semenišču slovenski klub, v katerem se učijo ondotni nemški bogoslovci slovenski jezik samo zato, da bi mogli občevati s slovenskimi delavci v njihovem materinem jeziku. Pred seboj imamo pismo, v katerem beremo, da člani „slovenskega kluba" dobro napredujejo v slovenščini. — Tako se skrbi za naše rojake v nemškem rajhu. In pri nas?
Predrzen rop. Na javni cesti v Berolinu je neki kolesar napadel blagajniškega slugo nemške banke, ki je nesel na pošto v platneni vreči blizu pol milijona mark. Ropar mu je vsul pest šnofanca v obraz, nato pa mu hotel iztrgati vrečo. Banka pa ima navado, da pošlje s svojim selom, kedar prenaša večje svóte, dva uslužbenca, ki ho-
dita neopaženo v njegovi bližini. Ta dva sta priskočila ter roparja zgrabila. Dognalo se je, da je ropar stavbni podjetnik John, ki je veljal za zelo premožnega, a šele sedaj se je izkazalo, da je vsled špekulacij zadnji čas vse izgubil ter bil že dolžan okolu 1 milijon mark.
Zverski zločin. V navadnem otroškem vozičku je vozila v Budimpešti služabnica Veronika Nagy dete svoje gospode na sprehod. Služkinji se je približal njen ljubimec, tesarski pomočnik J. Szondanaj, ter se hotel ž njo zabavati, toda dekla ga je odslovila, češ, da mora paziti na otroka. Malo napit mladenič se je vsled tega razjezil nad otrokom ter je sunil z nogo v voziček s tako silo, da je dete kakor žoga odskočilo z vozička ter padlo na hodnik, kjer je kmalu izdihnilo. Sirovi mladenič se ni kesal svojega zločina, temuč je zasmehljivo rekel: „Je vsaj en kričač manj na svetu!"
Loterija in babjeverstvo. V kraju Vizzini pri Kataniji v Siciliji živi kmet, Antonino Lo Presto, o katerem ljudstvo veruje, da je čarovnik in da zna prerokovati številke prihodnjega žrebanja. Ta čudoviti mož je bil nekega dné zvabljen iz mesta, kjer sta ga dva zakrinkana potepuha zvezala, vrgla na voz in po celo noč trajajoči vožnji pripeljala v zapuščen kraj, kjer sta ga oprostila spon in spravila v hišo, zastraženo od roparjev. Tukaj so ga prisilili, da je povedal tri dobre številke, na kar so ga imeli do prihodnjega žrebanja zaprtega. Ko pa dotične številke niso bile vlečene, pretepli so ga kar najgrozovitejše in prisilili, da je povedal druge številke. K sreči je kmet pred prihodnjim žrebanjem ubežal in ves pretepen dospel v svoj domači kraj. Če je kmet res nastopal kot čarovnik, je gotovo zaslužil batine; toda dogodbica nam dokazuje po drugi strani, kako globoko še tiči laško ljudstvo v babjeverstvu. Sicer bi pa pri nas na Koroškem tudi ne bilo kaj takega nemogoče.
Zvita tatica. V Sarajevu je bilo pretečeni mesec tovarnarju K. Racherju ukradenih 1600 K v gotovini in zlatnine za 2000 K. Dolgo časa ni mogla priti policija tatu na sled. Šele sedaj, ko je hišna Frančiška Bjelaj, ki je več let zvesto služila pri tovarnarju, odpovedala službo ter tudi pri mestni oblasti naznanila, da se odpelje domov v Galicijo, zbudil se je sum zoper isto. Policija jo je pričakala na kolodvoru ter jo preiskala. Spočetka ni našla ničesar, šele, ko ji je odvzela tudi hleb kruha, ki ga je nosila pod pazduho kot „popotnico" ter ga razrezala, našla je v njem 2860 K v bankovcih in vso ukradeno zlatnino.
Kača jrožrla konja. Znano je, da požre jedva palec debela kača trikrat debelejšo žabo. A taka gorostasnost, kakoršno pripoveduje M. Gardner iz svojega potovanja po Braziliji, še dosedaj ni bila znana. Nekemu farmerju je izginil s pašnika blizu hiše najljubši konjič. Vse iskanje je bilo zaman. Čez tri dni so našli njegovi hlapci med razsekami starega drevesa 37 čevljev dolgo kačo boo (boa constrictor). S par konji so jo privlekli na trato ter jo razparali. V njej so našli na pol prebavljenega konja.
(zvrsten okus kave dosežete s primeàanjem
Uydrove žitne kave

^OSKUSITE!	Vzorek dragovoljno.
*“ Poštna 5 kg. pošiljka 4 K 50 h (ranco.
DOMAČI PRIJATELJ”
vssm odjemalcem zastonj pošiljam mesečnik.
7/j/droCa Udarna fi/ne iaOe 9raja-Vni.
Ustnica uredništva.
G. Josef Achatz, podučitelj, Škollčc. Vaš popravek smo sprejeli in (ra deli v — koš, kjer mu ne bo dolg čas, kajti našel je več bratcev, ki so ravno tako slabo sestavljeni, kakor on sam. Kdor hoče namreč popravke pisati, mora pač to znati.
IŽeleznina!
Razno orodje, krmilniki, ploče za ognjišča, šine za kolesa, osi, verige, coklje-zavornice, žreblje, cveki iz žice, vijaki, kuhinjska posoda itd. se dobiva za vsako prav primerno ceno
vdelovcii,
štev. 9.
Apno ~9f
1. vrste, 100 odstotno, v velikih kosih, se dobiva pri podpisanih na vagone ali vozove, voznine prosto do gradbenega prostora, po najnižjih cenah ob vsakem času.
Ant. Schmauzer, Igu. Teyrowsky,
Annabriicke.	Galicija.
Železniška postaja Grabštanj.
Spominjajte se šentjakobske šole!
Jay a kava
direktno od pridelovalca.
Pošilja se 5 lig vrečica, colnine prosta, brez vseh stroškov na vsako poštno postajo.
Marka Javaflor, najfinejša, .surova" . .	. gld. 6-95
„	„ fina, zelena „	. . .	„ 6'20
Javasalvador, mešanica, „	.... 610
Kapucinska mešanica .pečena" ...	„ 7 —
Tudi druge vrste kave po zelo ugodni ceni.
Čaj
1 kilogram: gld. 280, — gld. 4'—, — gld. 5'50.
Turk & Comp.
posestnik plantaž na otoku Java. Pošiljatve iz skladišča v luki
Trst, Acquedotto 63.
PBF' Cenilnik brezplačno in prosto. '9fii
Učenca,
s potrebno šolsko izobrazbo in veščega obeh deželnih jezikov, sprejme takoj
A. Prosen,
trgovec s špecerijskim blagom v Celovcu.
Iščem službo
cerkovnika in obenem organista.
Opravljal sem že več let to službo v polno zadovoljnost in jo želim izpremeniti le vsled rodbinskih razmer. Naslov pove uredništvo »Mira".
Organist,
cecilijanec, z dobrimi spričevali, želi službo spremeniti v tak kraj, kjer bi bilo delo za dobrega krojača in s primerno plačo. Kot organist je zmožen voditi večje pevske zbore in tamburaški zbor. Naslov pove upravništvo „Mira“.
OWMM
(„W illkonini“).
Ta težki oves obrodi v vsaki zemlji, je najbolj rodoviten in najprej dozori. Zraste visoko in daje prav dobro slamo za krmo, na njivi pa se ne vleže. Ker se ta oves na redko seje, zadostuje 50 kil za eno oralo. — Podpisano oskrbništvo pošilja 25 kil za 9 K, 50 kil za 17 K, 100 kil za 32 K z vrečo vred. Uzorce po 5 kil pošilja s pošto franko proti 3 K 20 vin. predplačila.
Oskrbništvo graščine Golič
pri Konjicah (Gonobitz), Štajersko.
Naturai brinjevec,
enoliterske steklenice po 3 kroni 50 vinarjev razpošilja France Pustotnik, žganje-kuhar in posestnik v Blagovici, pošta Lukovica na Kranjskem.
Nemčeva kmetija
pri Št. Jakobu pod Celovcem, ki ima 33 oralov sveta, kakor stoji in leži, vse novo sezidano, se prodà. Za mleko se dobi na mesec do 50 gld. Vsejane je 14 birnov rži. Cena 10.000 gld.
Druga mala hiša, pol ure od Vrbe ob jezeru oddaljena, dosedaj obdelovana od nekega vrtnarja, vse novo, se proda za 3200 gld. — Več pové Tomaž Wurzer v Vogličah pri Vrbi na Koroškem.
naznanilo.
Po smrti nepozabnega mi soproga g. E m i 1 a Mehlhofer mi je došlo mnogo vprašanj, ali bom nadaljevala njegovo
pasarsko
Dovoljujem si zato naznaniti, da bodem vodila s spretnim vodjem obrt svojega moža naprej, in prosim zlasti čč. duhovščino za cenjena na-naročila z zagotovilom, da bodem vsako na-
ročilo najtočneje in najceneje izvršila.
V Celovcu, dné 24. februarja 1905.
Marija Mehlhofer.
Prememba prodajalne.
Slavnemu občinstvu naznanjam, da sem se preselil s 1. marcem s svojo
trgovino blaga za obleke (manufakture) in z oblekami za moške
iz Weissbriachergasse (to je pod cerkvijo) zdaj v svojo kišo, Sudkaknstrassc št. 13, to je par korakov črez most proti južnemu kolodvoru.
Dovoljujem si prositi slavno občinstvo za izkazano mi naklonjenost tudi na mojem novem prostoru in bode moja skrb, da postrežem svojim cenjenim odjemalcem v njih zadovoljnost.
Spoštovanjem
Jožef Šuster,
Beljak.
Pri želodčnih boleznih
ako jed ne diši, pri gorečici, napenjanja, želodčni slabosti, slabi prebavi in drugih želodčnih te-- žarah se povsod rabijo z najboljšim uspehom
Bradj-jeve želodčne kapljice
zaradi svojega tek vzbujajočega in želodec krepčajočega nčinka.
Cena stekleničici z navodilom K —*80. Dvojna steklenica K 1-40.
Pozor! Da bodete dobili pri nakupu res te, med občinstvom že desetletja pod imenom „Marija-celjske kapljice" znane kapljice, ne pa kakih ponarejenih, zahtevajte izrecno le Brady-jeve želodčne kapljice, ki so zavite v rdeči škatljici in imajo razun podobe Matere Božje kot varstveno znamko podpis
k?r
Dobiva se r vsaki lekarni. Kjer jih ni dobiti, naj se odjemalci obrnejo na osrednjo zalogo C. Brady, lekarna, Dunaj L, Fleischmarkt. Pošilja se proti gotovini ali po poštnem povzetju za K 5.— šest majhnih, za K 4.50 tri velike steklenice poštnine prosto.
Zdravje je najveeje bogastvo!
Kapljice sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni.
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, Dj bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Preženo velike in male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele radi tega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna. lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom:
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg štev. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajsterica se ne pošilja. — Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto:
1 ducat (13 steklenic) 4 K, 3 ducata (34 steklenic) 8 K, 3 ducate (36 steklenic) 11 K, 4 ducate (48 steklenic) 14"60 K, 5 ducatov (60 steklenic) 17 K.
Imam na tisoče priznalnih pisem, da jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim vspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili. Ivan Baratinčič, učitelj ; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd.
Ustanovljena 1. 1360.
Mestna lekarna, Zagreb,
Markov trg št. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Je naj večje l>og;astvo!
------------ Zahtevajte pri nakupu ------------
chicht-ovo štedilno milo
..	...■■■■■i... — .......»1 z znamko ,,jeien“.
Ono je ©Sfr- zajamčeno čisto	in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
Kdor hoče dobiti zares zajamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi Tltifmri dobro, da bo imel vsak komad ime „SCHICHT“ in varstveno znamko „JELEN“. UUIJlv a
V
Varstvena znamka.
J
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Akcijski kapital K 1,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
IV* Kolodvorska cesta št. 27.
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu.
Zamenjava in eskomptuje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.
Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
SMS
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Anton Ekar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.