Tečaj LIV.
Politiški oddelek.
Volilna reforma.
Minoli četrtek ostane znamenit v avstrijski zgodovini. Z 234 proti 19 glasom vsprejela se je v državnem zboru volilna reforma. Će morda gospodska zbornica kaj načrta ne premeni, je sedaj stvar tako rekoč končana. Posrečilo se je grofu Badeniju, kar se ni hotelo posrečiti grofu Taaffeju, nad" čimer je palo koalicijsko mini-sterstvo.
Volilna retorma, kakeršno je vsprejel sedanji državni zbor, ni nikakor noben vzor, posebno za nas Slovane je mnogo slabša kot je bila Taaffejeva. Grof Ba-deni sam dobre volilne reforme ni hotel, ker dobro ve, da bi potem le redkokateri plemenitaš prišel v državni zbor. Z volilno reformo nobena stranka ni zadovoljna. Temu se mi ne čudimo. To pa ne zaradi tega, ker je tako slaba, temveč največ zaradi tega, ker stranke sedanjega državnega zbora sploh za nobeno volilno reformo niso marale. Da so resno hotele boljšo, pa bi bile boljšo sklenile.
Vladni in levičarski listi pa sedanjo volilno reformo s tem zagovarjajo, da pri nasprotju strank v državnem zboru boljše volilne reforme ni bilo mogoče. To pa ni res. Poslanci bi bili glasovali tudi za Taaffejevo volilno relormo, ali celo občno volilno pravico, da je vlada resno hotela. Sedaj je državni zbor popolnoma ob svojo voljo, grof Badeni ga vodi, kakor ga hoče.
Taffejevo volilno reformo in pa znani koalicijski načrt vrgli so le zaradi tega, ker tedaj poslanci še niso vedeli, da višji krogi na vsak način hočejo volilno reformo. Saj se je pisalo o tem, ko je sestavljala sedanja vlada, da volilne reforme ne bode v njenem programu. Ko je pa grof Badeni imel volilno reformo v svojem programu, je tudi bilo gotovo, da jo zbornica vsprejme bodi še tako dobra, ali pa še tako slaba. Da se grof Taaffe  ni vsled svoje bolelnosti  precej umaknil, bi tudi
njegov načrt bil vsprejet, naj je grof Hohemvart proti njemu še tako rohnel s svojo gardo. Kako se da sedanji državni zbor voditi od vlade, se je najbolje pokazalo, ko je bilo glasovanje o tem, bodo li volitve javne ali tajne. Zbornica je sklenila z majhno večino, da naj bodo volitve poslancev v peti kuriji tajne, kar ni po volji vlade. S tem se je volilna reforma nekaj zboljšala, ker se ne bode moglo pritiskati na volilne može. Tajne volitve so se pa vsprejele samo zaradi tega, ker je vlada pred glasovanjem molčala in so nekateri mislili, da jej ni dosti ležeče na tem.
Ko se je potem oglasil minister Rittner za javne volitve, se je nekaj poslancev kar premislilo, kajti pri glasovanju, kako naj se volijo volilni možje, je obveljalo, da se volijo javno, če tudi bi bila tajna volitev volilnih mož še potrebnejša, nego tajna volitev poslancev.
Volilci v novi kuriji bodo največ odvisni ljudje, na katere se bode lahko pritiskalo. Od njih se ne more zahtevati, da bi se upirali vsemu pritisku, ako celo poslanci v državnem zboru odseke tajno volijo, da bi kdo na volitev kaj ne vplival. Volilni možje bodo navadno nekoliko samostojneji in zavedneji ljudje, nego prvotni volilci. Poleg tega se bi pa dale javne volitve poslancev pač še s tem opravičevati, da so volilni možje mandatarji prvotnih volilcev, da torej imajo poslednji nekako pravico zahtevati, da vedo, kako volijo. Pri volitvi volilnih mož pa tega razloga ni. Nobenemu ni nič mari, kako kdo voli. Tukaj je vsaka kontrola protiustavna. Izgovor je pač prazen, da mnogi ljudje čitati ne znajo, da bi morali torej dati drugim, da zapišejo imena volilnih mož, kateri bi jih lahko prevarili, je povse prazen. Vsak bi že dobil zanesljivega človeka, ki bi mu imena volilnih mož zapisal. Takih sleparij bi se gotovo malo pripetilo, gotovo mnogo manj, kakor bode pa slučajev, da bode hlapec ali tovarniški delavec volil proti svojemu prepričanju po vplivu svojega gospodarja. Če pomislimo, kakšne sleparije so se baš pod Badenijevem namestniko-vanjem godile v Galiciji, ne moremo verjeti, da bi morda grofu Badeniju bilo toliko na čistosti volitve.   Za javne
192
molitve je vlada sama, ker ve, da bi drugače v novi kuriji v Galiciji ne bil voljen noben njen somišljenik.
Velika napaka je, da ni obveljal predlog, da se volitve vrše ob nedeljah ali praznikih, ali da se postavno določi, da imajo vsi volilci tisti dan dopust, naj že volijo ali pa ne. Temu so se upirali zlasti konservativci in se sklicevali na posvečevanje nedelj, če so v nedeljo lahko volilni shodi, razne veselice itd., in se s tem ne ruši nedeljsko posvečevanje, se bi pač tudi ne, če bi bile volitve ob nedeljah, ko se vendar vrše samo jeden-krat v šestih letih. Tudi bi povsod se lahko bcžja služba odločila na tak čas, da bi lahko vsi volilci bili pri nji. Zoper volitve ob nedeljah so le tisti, ki ne marajo, da bi delavci volili.
Sicer pa moranco omeniti, da je ta sklep povse le v korist nemškim liberalcem, ne pa katoliškim konservativcem. Motijo se tisti, ki mislijo, da bode kmet zadržal hlapca, da ne bode volil. Preveliko je pomanjkanje poslov, da bi mogel kar delati ž njimi, kakor bi se mu poljubilo. Če ga bode zadržaval od volitve, bode le mej njim in hlapcem nastal prepir. Res s tem, da se volitve ne vrše ob nedeljah, se je dal povod rušenju dobrih odnošajev mej posli in gospodarji, kar kmetijstvu ne bode v korist. Pač bodo pa liberalni tovarnarji drugače lahko pritiskali na delavce, ker jim delavnih močij, nikdar ne primankuje, ko vse sili v tovarne. Ti bodo delavce pač le tedaj zadržavali, kadar bi vsled delavskih glasov židovsko-liberalni kandidat bil v nevarnosti. Zares čudno, pri volilni reformi so konservativci vedno branili le interese židovstva, celo tam, kjer so mislili, da bra« nijo koristi katoliške cerkve. Zares hudo je že požidena Avstrija, še celo oni, ki hočejo biti varuhi katoliške cerkve, pri posta voda ji najgorečneje branijo interese zidom.
Državni zbor se je oddahnil, ko je končal nepovoljno mu delo, volilno reformo. Poslanci so veseli, da so se ubranili še večje nevarnosti, razširjenja volitev v sedanjih kurijah, ker bi bilo marsikoga stalo mandat.