Letnik IV. v lažnjivi obleki. Št. 21. in 22. Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiseira policija. — Velja celo leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega brez ozira na stan, osebo in narodnost. — Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji. Vredništvo in-opravništvo (administracija) je na včlikem trgu hiš. št. 3 v prvem nadstropji na ulice. Tam se sprejema denar. DQK" Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo,, ako se zasači, ostro kaznoval. Okrožno pismo „Brenceljna“. Zadnji številki (19. in 20.) ste bili slavni c. k. državni policiji tako všeč, da jih ni privoščila nikomur drugemu timveč vse liste sama kupila in sicer na upanje; plačala jih bo o sv. Nikoli. Iz tega se vidi, kako je „Brencelj“ obrajtan v vladnih krogih; za „Tagblatt“ in „Laibacherco“ ter za več drugih listov se še ne zmenijo ne, po „Brenceljnu“ pa so padli, kakor muhe po medu. So bili pa tudi ocvirki v njem, polno Auersperga, Kal-teneggerja, Piskra in Valuškcvega Matička, kar cela rajda sestavkov jim je klala oči. Da pa „Brencelj“ ne bo izhajal le za c. kr. policijo in komaj prišedši iz Žabjeka zopet dobil nakaznico za kake mesce puščavnega življenja in samotnega premišljevanja, bo pustil ljudi, zarad kterih hočejo po vsi sili, da bi jih častil in malikoval, n. pr. Pisker, Auersperg, Kaltenegger, Valuškov Matiček in drugi enacega zadržanja, pri miru, dokler so taki časi. Saj so tako le kosti,, na kterih ni veliko glodati. Kedar napoči zopet nam vgodnejši čas, takrat bo zopet razprostrl svoje perutnice in raztegnil svoje zelo; ktero bo zdaj rajši brusil, da bo potem bolj ostro. Dokler so toraj Auerspergi in njihovi privrženci gospodje v Avstriji, se je treba potuhniti „Brenceljnu“, da. mu ne bo zmiraj sedeti na Žabjeku. Naj bodo toraj tisti, kteri so nam za malike postavljeni, kjer hočejo; če greš memo njih, misli si svojo, a pusti jih, kjer so, naj se napenjajo, kolikor hočejo; boljše je, ogniti se jim, kakor prepirati'se ž njimi, kajti za njimi je policija. Po tem sprevidite, da mora „Brencelj“ za zdaj postati bolj krotka žival, ako hoče, da njegovi naročniki dobč še kdaj kako številko v roke. Gospod Ahčin, policijski svetovalec, in c. k. državni pravdnik, njegova najpridnejša, najvestnejša bralca, kupila sta si nove, jako bistre očale, ktereneprezro ne ene pičice, in kedar jima je list posebno mikaven, jima ni dosti po ena številka, marveč pošljeta po vse, naj veljajo, kolikor hočejo. Toraj potrpite malo, če ne bo več toliko soli v listu, kolikor bije radi imeli, bo že bolje, saj bomo tudi mi enkrat prišli na konja, saj Žabjek menda ni zidan samo za nas. Se bodo že še tudi drugi kdej mudili v njem. Vsako ministerstvo je šlo še rakom žvižgat, tudi Auerspergovo bo dobilo svojega krta. Mislim, da že rije. Za zdaj potuhni se, „Brencelj“! „Brencelj“ na Žabjeku. Kaj bom pel? Politična pesem nevarna, A druga se zdi suhoparna. Kje li gradiva bom vzel, Da ob paragraf ne zadenem, Na Žabjek se spet ne zaklenem ? O kdo li, kdo Povedati more mi to? (Žalostna pesem „Brenceljna“.) Al bom pel Morda Kalteneggerju slavo? Oh! rajši grem zobat še travo, Predno bom hvaliti jel, Kar nihče v deželi ne mara, Kar javno Slovenec vsak kara. Zato pa zdaj Težko mi zapeti je kaj. Bom li pel Deželni sodniji še hvalo? Dva mesca mi pač ni premalo, Ki sem za psa ju prejel. Al morda bom hvalil Lušina? Al peval bom slavo Ahčina? Žila mi ni Pevska za take ljudi. Ker sem pel, Predsedniku eno zagodel, Sem si perutnice osmodel In v paragrafe se vjel. O Piskru zabranjeno peti, Matička za ušesa prijeti. O kaj li, kaj Dovoljeno peti še zdaj? Kaj bi pel? Bi banko „Slovenijo“ hvalil ? Kadilo pod nos jej zapalil? Nihče ne bo me najel. Al peval bom mar narodnjakom, Ki jezik jim zvežeš s stotakom? Nikdar, nikdar, So stvari domači na kvar. Mar bom pel, Pravništvu državnemu hvalo, Da zadnjič me konfiskovalo? Vsak bi se pač mi zavzel. Bom mestnemu peval županu? Al godel nemčurju meščanu ? Nikd&r, nikdar, Dok v meni je um gospodar. Vendar pel Bi zmiraj rad pesem veselo; Če peti bi prosto se smelo, Struno bi drugo napel. Dok vlada se ta ne podere, Bom vedno le pel „miserere“. Le to bom pel, Pri koncu od konca začel. Rad bi pel Zasluge sedajne nam vlade; Nobena mi v glavo ne pade. Tudi ministrom začel Popevke bi peti slovesne, A bile bi regije opresne. Naj mi povč, Kdor vladnih dobrot mi kaj ve! Pismo iz Olimpa. Dragi „Brencelj“! Po Tebi so jeli mahati, kakor nekdaj Prusi po Francozu ali pa še bolje, kakor Don Quixote — pa ne tisti della Blatnavas — po mlinskih vetrnicah. Menda mislijo, da imaj h..... v sebi, kterega ti hočejo izgnati, za to te tako gonijo. Nisi še v prvih dveh mesecev odsedel, ktera Ti je naklonila sodnijska in porotnikov blagovoljnost in radodarnost, in že so Te zopet dali pod paragrafe. Boš vsaj zdaj vse pse pri miru pustil. Mi smo tukaj prav veseli, da nismo več na zemlji, kajti pohlevnosti, ktero tirja od vas pisateljev zdajna vlada in policija, se mi nismo učili, toraj bi morali iz novega začeti prav z abc ovčje ponižnosti. Tudi za zdajno vašo svobodo nismo vstvarjeni, ker smo imeli jezike za možko in prosto besedo, peresa ^ pa za krepko brambo in boj zoper svoje nasprotnike. Cernu bi nam bilo zdaj to? Za Žabjek. Preširen je svojo sodbo, ktero je nekdaj izrekel o nekterih slovenskih pesnikih, z ozirom na zdajne razmere in Auerspergovo „liberalno“ 'dobo, zdaj tako-le premenil: Kdor zdaj na Žabjek rad ne gre, Naj vreme hval’ al toži. In pevec naj, ak prost bit’ če, Od letnih časov kroži. To je dober svfet, zdaj zlatega denarja vreden. Po časnikih pišite namestil političnih uvodnih člankov kake pravlice za otroke, namestu ogleda po političnem obnebju — kako rase žito, koliko je snega padlo, dopisi naj se sučejo namestu krog političnih dogodeb, krog navadnih stvari, n. pr. kdaj gredo v tej ali oni vasi kokoši na gredi, kdaj navadno jame petelin peti itd., namestu da bi grajali postopanje tega ali onega paša, deželnega predsednika, glavarja, kacega šolskega nadzornika ali celo vlade — kar Bog ne daj! — krhajte svoja peresa nad tem, kaj je Neža Speli povedala, kaj je na to Urša rekla in kaj Jera o tem misli. Ce ti kak uradnik ne bo hotel sprejeti slovenskega dopisa, teci domu ali k doktorju, prinesi mu nemškega in prosi ga odpuščanja; da bi pa potem to kot predrznost v kacem časniku razglasil, Bog ne daj! Ce ima kdo pevsko žilo, poje naj o vrabcih, keb-rih, metuljih, žabah, krotah — toda ne o pasjih, — o kacem gnojnem kupu in sploh enakih stvareh, ktere morejo zbuditi poetične misli. Zabavljajte, pa le tako, da ne bo nihče slišal, in molite fige, pa le v žepu, da jih nihče ne vidi, in če se hočeš pošaliti, izberi si za predmet kacega Slovenca, za kterega vlada in c. kr. državni pravdnik ne vesta. Na ta način bo mogoče liste varovati konfiskacije in njihove vrednike Žabjeka. Želeč Ti veliko veselja o sv. Miklavžu sem Veš Tvoj Miroslav. CrleJ Crneta! Res bi rad zgruntal, zakaj Črne še v goriškem deželnem zboru sedi? Nas goriških Slovencev ne zastopa, to že ve, ali morda Lahone? Da niso volili in po sili jim mandata ni vzel. Toraj je le dvojno mogoče: Ali sedi za kazen in da ga hodijo ljudje gledat, kakor obsojenega (ker je res po Slovencih že davno obsojen), ali pa mu je za tistih 5 gld,, ktere si vsak dan prisedi. Ga bom moral naravnost prašati, da bom vedel, čemu je v zboru. Goričan. Rešpehtarjova kuharca. To so slab cajt! Komej bi blo, de b’ si človk kupil forlegšlo-šelc, de b’ ž njim si zaklenil usta al saj jezik kam perklenil. Včasih smo me, kar nas je kuharc, še smele kej plavšat, zdaj pa nič, kar nič. Jest ne vem, za kaj ima človk jezik! Se ve, tist cajt, k’ je Bog človeka z jezikam vstvaril, ni mislil, de bo enkrat ta Ajerspek ta gvavten ministront in njegov an-fervontar per nas ta gavpt iblajtar. — Oh, sej me mende nobeden ne sliš? Od zdej naprej bom perpovdvala. samo, po čem so jajca, piske, kapun in grincajh na plač, de me spet ne kumfescerajo, kakor zadnjič. Oh, dekleta, bežimo, gospod Ahčin in stotsanbolt gresta! Jest nisem nič rekla, prov nič, de veste. Skakalnica za gosp. Aličinu, policijskega svetovalca in moža, ki „Brenceljna“ zastonj bere in stika po njem, če bi bilo kje kaj konfiskovanja vrednega. ve ten pre ka, za ger v tem ti! tič ga eg cej po svo ja, Kal Iji ti me, ce ste naj teh Ma kro ko bo ati hta Pi je za ga, vza lu ki že ver Vas vi ga Če Au Šli; Ki svet skra , sper raz ško ster, j Va. ke pa, atah ve je er kaj pri na . in ni ; Ker so pa že gosp. Ahčin v letih in bi si vtegnili pri tej skakalnici polomiti si noge, mu podamo na drugem kraju berglje, da bo laglje skakal; naj sijih le poišče: „Breiiceljnove“ sanje. Žabjek je strašno krasen grad, v njem prebiva veliko ljudi, nekteri imajo svoje sobe, drugih pa je po več skup v eni. Vsak je popolnoma prost, sme iti, kamor gre njegov nos, le kjer se nos ob zid zadene, tam je meja za-nj. Tudi obiskujejo ga lahko — bolhe, kak vrabec na vrtu, pajki, muhe, podgane in druge krotke domače živalice, govoriti sme :— sam seboj — kolikor hoče, tudi misliti se sme, jesti, piti in spati. Posebno prost je pa človek, kedar spi. Takrat se mu sme sanjati, da je všel, da se sprehaja po krasnih krajih, da je knez, bogat, da jč pečenko, pije najboljše vino, itd. Glede sanj je tukaj taka prostost, da še ni bil nihče kaznovan zavoljo njih, v sanjah te sme vsak obiskati, v sanjah zgubi ključ svojo moč. Se bo kdo toraj čudil, če tudi „Brencelj“ porabi prostost in ima različne sanje, v kterih ga obiskujejo prijatelji, — v kterih mu pošlje nekdo že zdavno obljubljeni sodček vina, — v kterih sedi v čitalnici pri okrogli mizi pri postrežbi kletarc tako hitrih, kakor an-geljci, v kterih se sprehaja prost pod milim nebom, kjer se tudi drugam vidi, kakor „na Grad“. Da, kaj bi bil Žabjek, če bi bile še sanje po tistem železnem „hišnem redu“ prepovedane! Čuda, da niso! čujte toraj, kaj se mu je sanjalo, ko je nekdaj, ležanja in sedenja že truden, za varnim ključem mirno zaspal. Frčal je po mestu. Kar zagleda velikega nem-Čurja s seženj visoko pinjo na glavi. Ta mož je strašno hud nemčur, kar je le količkaj slovenskega, se mu že od daleč mrzi in studi; usta ima polna pruske hvale, „Wacht am Rhein“ mu je jutrna in večerna molitev, če bi mogel, davno bi bil že vse Slovence s kožo in kocinami pojedel, to mu je videti že v očesu, kedar pade na Slovenca. „Brencelj“ ima take ljudi strašno rad, toraj se mu vsede na pinjo in ga tako spremlja. Pot gre proti „Slonu“. Tje prišedši migne gospod tam stoječemu vozniku. „Kaj želite, gospod?“ vpraša voznik, pristopivši. „Me boš peljal v Šiško“, reče gospod, se ve da, nemški, kajti slovenske besede ne spregovori za noben denar, da-si govori svoj materni jezik mnogo gladkeje od tujega mu nemškega. ,',Žal mi je, gospod“, odgovori voznik, da Vas ne morem peljati. Glejte, voz je iz slovenskega blaga narejen, konj je kupljen na Slovenskem, pica mu raste na slovenski zemlji, tudi bi ne bilo ljubo Vam, ki ste le za prusko reč vneti, če M Vas peljal slovensk voznik, bi Vam utegnilo slabo priti, jaz Vam pa nočem škodovati“. „če me ti nočeš peljati, me bo pa drug“, godrnja gospod in se obrne k drugemu. A pri tem dobi ravno tak odgovor,vtako pri vsih drugih, toraj se zabavljaje podä peš v Šiško. „Brenceljnu“ se smeje srce, gospod pa vso pot gode. V Šiški se zavije v gostilnico. „Polič vina“, ukaže zopet nemški in se vsede k mizi. Toda krčmar pristopi ponižno, pozdravi s kapico in reče: Žal mi je, gospod, da Vam ne morem, — ne smem postreči. Glejte, moje vino je rastlo na slovenski zemlji, v kuhinji in jedilni shrambi nimam ne ene reči, ki bi bila zrastla na Pruskem, tudi miza, za ktero ste se vsedli, je iz slovenskega lesa, po slovenskih rokah narejena, stoji na slovenski zemlji. Ker vem, kako se Vam gnjusi vse, kar je slovenskega, ne mogel bi dajati odgovora, če bi bil jaz kriv, da bi Vata kaj škodovalo. Toraj bom ponižno prosil —“ Pri teh besedah mu z vljudno prijaznostjo pokaže vrata. „K Vam me ne bo več,. Vi zarobljenec Vi“, se grozi gospod in gre v drugo gostilnico, kjer se mu pa nič bolje ne godi. Srdu že škoro bolan se vime z „Brenceljnom“ na pinji nazaj proti Ljubljani in zavije v Kozlerjevo pivnico. „Vrček piva“, veli, se ve da, nemški, se vsede ves spehan k mizi in položi pinjo z „Brenceljnom“ vred na stol tik sebe. Toda natakar, mesto da bi tekel po pivo, se ponižno prikloni in reče: „Ne zamerite, gospod, mi imamo pivo le iz slovenskega ječmena, iz pruskega je nimamo, toraj bi Vam vtegnila škodovati. Ne upam si Vam je prinesti“. Zdaj gospod ne reče nič, timveč zgrabi pinjo in jo zvrne na glavo ter sopiha kakor hlapon nazaj v Ljubljano. Pride do tabačnice. „Smodke“, zareži skozi oknice, kterega mu je prodajalka na pol odprla. „Obžalujem, gospod“, pravi deklica, „pruskih nimam nič, druga bi Vam pa ne teknila —“ „Tak mi dajte vsaj ognja“, reži gospod in izleče iz žepa še precej dolg čik. „Mi je jako žal! Klinčki so iz slovenskega lesa —“ „In ti menda tudi“, se zadere gospod in hiti kakor vihar naravnost domu. Tam se vsede jezen in vrže klobuk z „Brenceljnom“ vred v kot. Pride žena s pismom v roki. „Ti, mož“, ga nagovori, „to-le je poslal gospodar. Na, beri!“ Gospod hitro odpre pismo in bere strmečega pogleda : „Blagorodni gospod! Ne zamerite, da Vam naznanim, da si prihodnje četrtletje poiščete druzega stanovanja, kajti moja hiša je sezidana iz slovenskega kamnja —“ Dalje gospod ne bere, jezen škriplje z zobmi in vrže pismo zmečkano pod mizo. Zena ga gleda debelo. „Kaj bomo kosili ?“ zarohni nad tresočo se revico ? „Oh, ti moram še vse povedati“, pravi žena, „Misli si,, kaj se mi je primerilo, ko sem šla danes s kuharico na trg za kosilo kupovat. Kaj tacega bi se ne bi mogla misliti.“ „Je bilo drago, ne?“ praša mož, malo radoveden. „Kaj samo drago! Tega se že človek navadi. A poslušaj me! Prideva s kršenico do kmečke žeuske, ki ima v jerbasu jajca na prodaj. Po čem so jajca? jo vprašam. Po trije za groš, mi odgovori. Daj mi jih za štiri groše, rečem jaz. — Pa premisli, kak odgovor dobim na to! — Ne zamerite, gospa, pravi ženska, jajca je znesla kokoš, ki je zležena v slovenskem gnjezdu, ktera zoblje slovensko pičo, toraj bi Vam utegnila škodovati. Tega pa jaz nočem, raj Vam ne dam jajc“. „Tako mi je šlo pri vsih drugih. Ej, sem si mislila, bomo pa danes potrpeli, jutri jih bom že dobila. — Prideva z deklo do Krakovčanke, ki zelenjavo za prikuho prodaja. Jaz si naberem nekaj lepše v cajnico, a misli si predrznost babe! Vso mi nazaj v svoj jerbas pobere in reče: Gospa, ta zelenjava zrastla je na slovenskem gnoju, na slovenskih njivah; pruske bi Vam rada dala, pa je nimam, slovenska bi Vam pa vtegnila v želodcu obležati, in Vaše bolezni potem bi bila jaz kriva, kar mi pa vest ne pripusti. Ne zamerite, kedar bom imela kaj pruskega, Vam bom poslala v hišo.“ „Ni mogoče“, zarohni gospod, „ali nisi šla na rotovž tožit?“ „Sem sla“, pravi žena, „pa tam so mi rekli, da nimajo pruskega tržnega komisarja. —“ „Pripoveduj dalje“, veli gospod, jeze ves višnjev. „Grem k mesarju“, pripoveduje žena dalje, „pa čudi se! tudi ta mi pove, da ni ne enega pruskega ži-vinčeta zaklal, mesa od slovenske živine si mi pa ne npa dati, ker bi si gospod lahko želodec pokvaril in bi potem njegova mesnica v slabo ime prišja, češ da prodaja nemara meso crknjene živine. Se prešičevega mesa mi ni hotel dati, izgovarjaje se, da kolje le kranjske in hrvaške prešiče, pruskih ne. Pristavil je še, da mi bo že naznanil, kedar bo dobil kako živino iz Pruskega, do tje pa si mi res ne upa več dajati mesa, naj se toraj drugam obrnem. Prav tako se mi je godilo pri vsib druzih mesarjih in tako sem prišla brez mesa domu“. „A, a, to je odveč“, divja gospod, „kaj pa z ribami ? Jih danes ni bilo ? Saj je petek ?“ „Pač, bilo jih je dosti, pa vsak ribič je rekel, da jih je vjel v slovenskih vodah in si jih meni ne upa prodati. Nekdo je imel zajca na prodaj, a tudi ta mi reče, da ga je vstrelil v slovenskem gozdu; ako hočemo zajce jesti, naj počakamo, da jih bo kdo iz „rajha“ sem na prodaj prinesel, ker bi nam slovenski lahko škodovali. — Tako je šlo dalje, za karkoli sem prašala, vse je bilo slovensko, ne vem, ali so ljudje tu znoreli kali?“ „I, kaj bomo pa vendar jedli danes?“ vpraša gospod, jeze ves raz sebe. „Nič“, pravi žena, „ker nisem prav nič dobila. Se drv, ki so nam včeraj pošlč, nisem mogla kupiti. Bilo jih je polni trg, a vsak je rekel, da so po slovenskih rokah naklana iz slovenskih deblov, ki rastejo na slovenski zemlji, da bi toraj za Pruse ne bile za rabo“. V tem hipu stopi kuharica, ob enem dekla, v sobo. „Ne zamerite, gospod“, začne odločno, „danes čez štirinajst dni grem proč, poiščite si drugo. Jaz sem rojena na slovenski zemlji, na tej zemlji sem zrastla —“ „In tele postala!“ se zadere gospod. „Le pojdi le, če hočeš ta hip. Da bi vrag vse pobral!“ Komaj odide dekla, se prijoka starejši deček iz šole. „No, kaj ti je, srček moj?“ ga vpraša mati ter ga boža; „ali te je kdo vdaril?“ „O ne!“ se kremži dete. „V šoli so vsi dečki vstali in šli iz šole, rekoč, da so slovenski otroci, toraj meni gotovo trn v peti“. „Pa kaj nisi učitelju tega zasramovanja potožil?“ praša oče že skoro brez sape. „Pač, sem,“ odgovori deček, „pa učitelj mi je rekel, da je boljši, da grem v kako prusko šolo, ker se v slovenski nič ne uči, bi bilo toraj škoda za denar, kterega bi stariši skoz okno metali“. Očetu leži že psovka na jeziku, pa v tem hipu vstopita dva fanta. „Gospod čevljarski mojster se puste priporočiti“, prične prvi, „pa ker nimajo ne pruskega usnja, ne de-lalcev —“ „Drugo že vem, le pojdi!“ se reži gospod. „Kaj pa ti? Čegav si ti?“ se obme k drugemu dečku. „Gospod krojaški mojster“, poroča deček, „se pri-poroče, pa da nimajo ne nitke pruskega —“ Dalje deček ne pride z besedo, gospod ga zgrabi za vrat in vrže po stopnicah doli, potem zgrabi pinjo, na kteri „Brencelj“ še zmiraj mirno sedi, in se poda na ulice novega stanovanja iskat. Vidi mnogo listov nabitih, a povsod je opazka, da bi se kakemu Prusaku ne oddalo stanovanje, ker se hišni gospodar boji, da bi mu prehitro v njem, ker je iz slovenskega materijala zidano, ne zbolel ali da bi se mu kaj druzega ne pripetilo. Ko čez uro domu pride, pravi ženi: „Pripravi se za pot. Jutri gremo iz te proklete dežele!“ „Dobro]! Izvrstno! Bog z Vami!“ zakriči „Brencelj“ in----------se zbudi v postelji na Žabjeku, in vidi, da se mu je ta lepa dogodba le sanjala. Če bi bila resnična, stavim, da so v enem tednu vsi Prusaki in zagrizeni nemčurji unkraj slovenskih mej. 1. Mein Name sagt Allen, Dass ich abgefallen Von den Nationalen, Die mir nicht gefallen. 2. Ministerhut Und blaues Blut Thut jenem gut, Der ’s haben thut. 3§§ Plemenitaš, A naš pajdaš; Satiro imaš, Pod nos njim daš. 4. Aus dem Gesicht Dir wenig spricht! Ein Kirchenlicht Bist du wohl nicht! 5. Počasi; mirno kri, Saj vas še ne gori ! Mladost naj dozori, Potem naj govori. 6. Mene pika Mlada klika, Kaj me mika Nje kritika? 7. Kam grablje li Proklete ti Obesil si, Da tu jih ni? 8. Si hrabrijan, Narödu vdan, A vsaki dan Zvečer — zaspan, 9. Narodnjak In prvak, Pravi vsak, Sem gorak. 10. Majhen kvas, Vendar včas’ Dam kak glas S sebe jaz. 11. Jaz sem čvrst možak, Ne premakne vsak Na levi me tlak, Sem mu pretežek. . 12.Bin mit Fassung Für Verfassung Und für Fassung Beicher Fassung Album deželnemu zboru kranjskemu. 13. Trdne korenine Matija s Planine; Besede ne zine, A z desno kvišk’ šine. 14. Osoda te mila Je oblagodarila; Nemčurska te sila Ne bo pridobila. 15. Pive moje vir Vsakemu na zbir; Ce tu pa prepir, Na desni sem zmir. 16. Star sem, bel, Se vesel, Bi zapel, Ce bi — smel. 17. Kmečk sem ljud, Na davke hud; Včasih tud’ Me seja vtrud! 18. Bibenški bas! Es ist kein Spass, Wenn ich euch fass’, Ich lehr’ euch was. 19. Aus Disciplin Ich Linker bin, Ist kein Gewinn In meinem Sinn. 20. Dass ich hier sitz’ Im Grundbesitz, Und tapfer schwitz’, Ist schlechter Witz. 21. Vse, kar je mladö, Me črti strašnč; Al morem zatö, Da tak’ je prišlč? 22. Za narod goreč, Za pravo boreč, A vendar želeč Imeti kaj več. 23. Te ljudstvo bi mlado Odstavilo rado; A vendar pred vlado Obdržal si brado, 24. Kar predlagam Al razlagam, Prej prevagam; Tak jaz zmagam. 25. Hier ic'h raste, Stuhl belaste, Manchmal faste, Für die Kaste. 26. Hier ich stiere In Papiere, Nie parlire, Links votire. 27. Jaz se k starim Bad ne parim, Prosto šarim, Z mladmi vdarim. 28. Du scheinst ein Mann, Der etwas kann: Wie so, sag’ an, Bist du links dann? 29. Se, Freund, mit zwei pe, 0 Jemine, weh! Wie kommen denn Se In den Landtag, he? 30. Jaz sem pa V. C., Poznate me že; Železnica le Po glavi mi gre. 31. Sem računar, Mi za denar Je prvo mar, Sem „mlad“ al „star“. 32. Je v zbor poslan, Da narod bran’; Bolj ko Slavjan, Katoličan. 33. Bist ein Kleiner, Kein „Gemeiner“, Doch ein feiner Auch so einer. 34. Glava bela Je trpela: Dosti dela Že imela. 35. Gemeindarca naša Zabeljena kaša;_ Kar ona prinaša, Je dobra nam paša. 36. Kar si oženjen In „poslovenjen“, Dosti manj cenjen; Jezik ti zvenjen. Stara preš troj ena pesem. So oče mi rekli: „Le brenčaj, moj sin! Kvartir bo preskrbel Ti oče Lušin“. Izgledna država. Pred kakimi 200 leti — bolj natančnega časa ne vemo — bila je doli za Turškem nekje dežela, v kteri so vladarji z ljudstvom eksperimentirali, t. j. poskušali, kaka vlada bi bila najbolja za narode in kako bi vse vteknili pod klobuk. Zdravniki na ta način poskušajo včasih moč strupov na mačkah, zajčkih, pesih itd. V tej državi so se vrstili ministri, kakor n. pr. pri nas vojaške straže pred stanovanjem kacega generala. Vsak minister je znajdel kak nov način vladanja in ga je poskušal, a nobenemu ni šlo, kakor bi bil rad imel, vsakemu se je na zadnje vse spekedralo. Pride na krmilo Hasan Beg, mož stare krvi in paša s sedmerimi konjskimi repi; pri nas so namestu konjskih repov zvezdice za vratom. Ta mož je bil posebno prebrisan in znajdel je čisto nov način vladanja. Nekega dne se oznani po vsej deželi strmečemu ljudstvu sledeči Ukaz. Nobeden mojih prednikov ni mogel napraviti narodov, da bi bili vse po eni melodiji plesali. Jaz sem preiskaval vzroke in najdel jih v tem, da ima vsako pleme svoje čevlje, da so ti čevlji različni v velikosti, meri in podobi. Zato ukažem: Odslej se imajo delati vsi čevlji po enem kopitu in sicer po tistem, kte-rega bom jaz odločil. Za one, ki bi hodili bosi ali nosili čevlje, ki niso po tem kopitu narejeni, so odločene primerne kazni. Ob enem se ostro ukazuje, da mora biti v tej deželi vsak vesel in zadovoljin. Kdor bi ne bil, se bo po postavi k temu prisilil. — Hasan Beg, prvi paša vsih vernih. — Vtisk tega ukaza na ljudstvo se ne da popisati. Res so se nastavili povsod Hasan-Begovi čevljarji, kteri so vsakemu po enem kopitu Čevlje delali. Kaj pa je bil nasledek? Ti čevlji bili so tim predolgi, onim prekratki, tim preširoki, onim preozki, le malo jih je bilo, kterimso bili prav. Vsled tega jelo je več ko dve tretjini prebivalcev godrnjati, prav malo je bilo zadovoljnih in veselih. To poroče čevljarji Hasan Begu.' A mestu da bi iskal vzroka nezadovoljnosti in godrnjanja v svojem ukazu, ter ga preklical, mislil je, da so prebivalci trmasti in se nočejo ravnati po njegovem ukazu. Toraj zapove svojim čevljarjem ostreje postopati proti nezadovoljnim, ter jih prisiliti, da bodo veseli in njega radi imeli. Ko se ta ostra zapoved po deželi zve, jelo je ljudstvo še bolj godrnjati in poslalo je deputacijo zaupnih mož — do Hasan- Bega, da bi mu nespametnost takega ukaza očitali ter povedali, kako ljudstvo na vse kraje tišči, in prositi, da bi ia, brezpametni ukaz preklical. Toda Hasan Beg verjame več svojini privržencem, kakor tem ljudskim zaupnim možem; ostro postopanje se začne, a vse to doseže le nasprotni namen. Vsa sila ne pomaga nič, čim veči je, tim bolj godrnjajo ljudje, če tudi bolj na tihem, ker jim je javno godrnjati prepovedano. Hasan-Bega srd raste. „Da bi si ne mogel pridobiti ljubezni, hvale in zadovoljnosti z mojim ukazom, to bi bilo res čudno! Saj imam moč v roki, bom še huje pritiskal“. — In pritiskal je z vso silo. Tudi do ušes kalifa pride godrnjanje ljudstva, pokliče toraj Hasan Bega k sebi, da bi dal račun od svojega vladanja. Hasan Beg obledi. „Gospodar moj“, prične stra-hopazljivo, „moram pripoznati, da se nisem mogel prikupiti ljudstvu, dasiravno sem ga pritiskal z vso silo“. „Brezumen hlapec“, se grozi nevoljen kalif, „kako boš s silo prikupil se ljudem ? Čim bolj stiskaš človeka, tim veči srd ima do tebe. K pokoršini ga znaš prisiliti, a da bi te spoštoval ali celo ljubil, nikakor ne. Poberi se mi, brezumni hlapec, in prejmi kazen, ktero ti bom odločil!“ Hasan Beg, kratko prej še vsegamogočen, odlazi tiho in se obesi na svilnato vrvico, ktero mu je kalif poslal. Tako je vzel konec mogočni Hasan Beg, kteri si je hotel pridobiti s silo spoštovanje in ljubezen narodov. Kalif je potem sam vzel vajeti v roke in vladal milo in kmalu je imel v svojem kraljestvu le srečne in zadovoljne ljudi. Tudi privržence Hasan Bega je zasluženo kaznoval. To se je godilo pred 2000 leti za Turškem nekje. Krišpin Krišpovič. Kajti če se je človek kaj učit na šolskih klopeh in to, kar si je v jezikoslovji in kolikor toliko tudi v zgodovini tim slovanskih, čim drugih narodov vednosti pridobil z lastno, ne tistega c. kr. državnega pravd-nika pridnostjo, in po tem takim, kosi mora kruh služiti s prodajo izdelkov svojih, ne tistih c. kr. državnega pravdnika možganov, pride tista slavna brani, da si hoče, naroči. c. kr. policija in konfiscira „Bren-celjna“ meni nič, tebi nič za mojih jezikoslovskih podukov voljo do tistih, ki niso policaji, — potem, naj se stavim na kakoršno-koli stališče, pre-vidim, da moje jezikoslovne, kakor tudi zgodovinske opazovanjke ; niso za c. kr. državno policijsko stražnico. Nego ta policija bi bolje storila, ako bi na to gledala, da dobimo kmalu drugo ministerstvo, .kakor pa da konfiscira „Brenceljna“ in "meni 7 prepoveduje jezikoslovno predavanje, kar pa vendar nikakor in nikoli ne Brenceljna“ vsak kdorkoli in kedarkoli Francoska hvaležnost. Ko je francoski minister nauka, slišal o Valuško-vega Matija predlogu v štajarskem deželnem zboru:-da bi se franco ski jezik vpeljal v naše realke kot obligaten predmet, — je precej ukazal, da se mora po vsih francoskih šolah vpeljati kot obligaten predmet tisti znameniti „kuheltajč“, kterega se naši slovenski otroci po nemški vstrojenih realkah nauče. Francoz je galanten. Bister in njegov pes. Nekdo sreča Ristra in ga vpraša, zakaj so nekteri na njegovega psa hudi. „Zato“, odgovori Rister, „ker noče biti Slovenec.“ „O prav ima“, pravi na to prašalec, „naj le bo nemškutar, le!“ Vprašanje in odgovor. Vpr ašanje. Zakaj se živali nikdar ne smejejo? Odgovor. Zato, ker ne znajo brati. Kajti če bi brale klobasanje marsikakega poslanca v državnem ali drugem zboru, bi se gotovo jele smejati. Vitez Kaltenegger, deželni glavar kranjski, kako stoji popolnoma oborožen, pred ustavo na straži. Cndno! Sliši se, da bodo nekteri kaplani zarad političnih agitacij prestavljeni. Kako neki, da se nič ne sliši, tega odvc. k. okrajnih glavaijov, predstojnikov in sodnikov? Če grof Auersperg ne ve imen, naj se pri nas oglasi, mi mu jih bomo povedali. Začno se z Auerspergom in nehajo z Wurzbachom radoljškim. Vmes pa jih je veliko, veliko. ~ . • Ma cesti. A. Piskru so bile to noč knjige vkradene. B. Kake baže so bile? A. Tiste, po kterih se je učil. B. A, pojdi, pojdi! Ta je bosa, kdo bo tiste bukve kradel, po kterih se je Pisker učil! Sergije za gosp. Ahčina, policijskega svetovalca, da si pri skakalnici ne bo noge polomil. .14 27 54 41 16 29 4 43 53 40 15 28 55 42 17 30 26 13 1 56 59 62 3 u 5 39 52 61 2 57 64 31 18 12 25 58 35 60 63 6 45 51 38 1 22 9 48 19 32 24 11 36 49 34 | 21 46 7 37 50 23 10 1 47 8 33 20 Gosp. Ahčin! S temi bergljami skakajte od linice do linice in pobirajte zloge, tako, kakor ste nekdaj, ko ste bili „šo-larček“ za vodo „šolo“ igrali. Dober vspeh! Ugaujka. Kdo je bil živ pri svojem pogrebu nazoč? ■OApjOA 95[SUI0q0 8{tq os 03[ in[iuq.i^ uu uz9.iqo m \i o a o S p o Kravsovcem in taktni, ki hočejo hiti. Vi ste še hujši od policije! Ta pobere liste nepri-pognjene in brez poštnih mark, Vi pa si jih daste po pošti na dom prinesti in plačate toliko, kolikor policija, namreč plačaš en čuk, pa greš, kakor Cič pravi. Menite, da je „Brencelj“ Rotšild? Okoli JLOOO gl