ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
prejeto: 2001-01-13	UDK 262.3(497.4-14):347.9"12"
PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA)
Darja MIHELIČ Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13
IZVLEČEK
Prispevek razčlenjuje opredeljevanje za pripadnost skupnosti meščanov na eni strani in krščanski skupnosti na drugi. Za primer analize upošteva kler in meščane zahodnoistrskega mesta Piran ob koncu 12. in začetku 13. stoletja, ko so bili pod cerkveno jurisdikcijo koprske škofije. Iz dolgoletnega spora med Piranom in koprsko škofijo za pravico do piranske oljne desetine je razvidno, da je bila pripadnost (ožji piranski) mestni naselbini tista, ki je imela v dojemanju laičnih in cerkvenih prebivalcev Pirana večjo težo kot želje in zahteve nadrejene duhovno-cerkvene vrhovne oblasti, ki jo je nad mestom uživala koprska škofija.
Ključne besede: etnogeneza, samoopredelitev, pripadnost skupnosti, koprska škofija, srednjeveški Piran, piranska oljna desetina
L'OLIO DI PIRANO E LA DIOCESI DI CAPODISTRIA (INIZIO DEL DUECENTO)
SINTESI
L'articolo fa luce sui motivi che spingono a schierarsi dalla parte di una comunitd cittadina o da quella di una comunitd religiosa. A tale fine analizza il comportamento del clero e dei cittadini di Pirano, localitd della costa nord occidentale dell'Istria, a cavallo fra XII e XIII secolo. Entrambe le comunitd rien-travano nella giurisdizione ecclesiastica della diocesi di Capodistria. Seguendo l'an-nosa disputa fra Pirano e la diocesi, in merito alla decima sull'olio, e evidente che l'appartenenza alla cittd, che comprendeva sia la popolazione laica sia il clero, aveva piu peso rispetto ai voleri della preposta autoritd ecclesiastica, vale a dire della diocesi di Capodistria.
Parole chiave: etnogenesi, autodeterminazione, appartenenza ad una comunitd, diocesi di Capodistria, Pirano medievale, decima sull'olio
311
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
O (samo)opredeljevanju glede pripadnosti skupnosti
Dojemanje o neizogibnosti pripadnosti skupnosti - etniji, narodu, narodnosti - je sodobnega nastanka. Dandanes se vsakdo med nami identificira s tako skupnostjo. Zavest o pripadnosti (etnični) skupini je zaznati zlasti v okoljih in okoliščinah, ki v članih skupine zbujajo občutek nuje, da držijo skupaj; iz tega razloga se skoraj vselej srečujemo z njo pri majhnih etnijah, medtem ko se pripadniki večjih z njo ne obremenjujejo.1
Etnogeneza, ki je v novem veku pripeljala do oblikovanja naroda kot "skupnosti ljudi navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest" (SSKJ, 1975, 982-983), je dolgotrajen proces z vrhuncem sredi 19. stoletja in z dolgo predzgodovino, ko so se ljudje predvidoma enačili na drugačnih osnovah. Navzven (s strani zunanjega opazovalca) in navznoter (po osebnem doMemanMu) so se opredelMevali za pripadnike večMe ali manMše skupnosti, v kateri so živeli; taka skupnost se je sama čutila različno od druge skupnosti, pa tudi druga skupnost jo je dojemala kot drugačno. Skupnost je bila osnovana po personalno ali geografsko določljivih merilih. Temeljila je lahko na sorodstvenih vezeh, na skupnih eksistenčnih, voMaških, političnih, poklicnih cilMih, na zavesti o enakem izvoru, tradiciMi in običaMih, o pripadnosti istemu družbenemu sloMu, na istem Meziku, veri, v noveMšem času ideologiMi; tudi živlMenMe v isti organizaciMski in upravni (osebnostni, teritorialni) enoti je lahko vplivalo na opredeljevanje in zavest posameznika glede pripadnosti skupnosti določenih ljudi ali določenega območja. - Do kakšne mere je v teh primerih pri posameznikih (navznoter) dejansko obstajala subjektivna zavest o pripadnosti skupnosti, je zlasti za starejša zgodovinska razdobja težko ugotovljivo. Večinoma namreč o identiteti skupine poročajo zunanji, tuji poročevalci, včasih pa Mo moremo razpoznati na osnovi obMektivnih zgodovinskih okoliščin - dejstev.2
Za čas zgodnMega srednMega veka zgodovinarMi vzhodnoalpskega prostora podrobno preučujejo zlasti gentilne etnogeneze.3 Siva lisa v našem vedenju pa zadeva odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri so se prebivalci vzhodnoalpskega prostora v zgodnjih obdobjih srednjega veka identificirali tudi z drugačnimi skupinami in skupnostmi: npr. s sorodstveno povezano družino, s personalno oz. kasneje teritorialno enoto župo,4 z gentilnima kneževinama 7./8. stol. Karantanijo in Karniolo (prim. Štih,
1	Več misli o tem pri Kahl, 1997.
2	O dilemah v zvezi z razpoznavanjem etnogenez v alpskem in panonskem prostoru v srednjem veku gl. Sos, 1973; SBÖ, 1974; Baiern und Slawen in Oberösterreich, 1980; Kahl, 1981; Boba, 1982; FrässEhrfeld, 1984; Wolfram, 1982; 1985; 1987; 1994; 1995a; 1995b; Grafenauer, 1996.
3	O teh vprašanjih: Wenskus, 1961, 21977; Wolfram, 1985; 1990; Katičic, 1990; Pohl, 1987; 1988; 1990; Nationale, 1994.
4	Seznami literature o problematiki v GDZS, 1980, 22-33.
312
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
1995a; 1995b; 1996). Ali so po uveljavitvi frankovske oblasti čutili pripadnost zemljiškim gospostvom, na novo zasnovanim (mejnim) grofijam, vojvodinam? Kdaj in kako se pojavi in izraža deželna zavest? V kakšnem razmerju do drugih je občutek pripadnosti krovni frankovski oz. kasneje nemški državi? Do kakšne mere je zbujalo občutek istovetnosti živlMenMe v srednMeveškem mestu? Ali Me lMudi družila zavest o pripadnosti isti družbeni skupini? Ali so se identificirali s skupnostjo kristjanov (communitas christiana)?
Zemljiška gospostva na naših tleh, osnovana na vladarjevih podelitvah, so bila sprva velika, teritorialna. Oblikovanje in kasneje osamosvojitev nižjega plemstva (v 13. in prvi polovici 14. stoletja) ter prodiranje blagovnodenarnega gospodarstva, zaradi katerega so gospostva postala predmet finančnih transakcij, sta gospostva drobila in prepletla med seboj. Že okrog 13. stoletja so vplivnejši zemljiški gospodje na različne načine pridobivali ozemlMa drugih gospodov, Mih zaokroževali in organizirali v dežele (ki so ostajale v skupnem okviru nemškega cesarstva). Od izoblikovanja dežel v srednMem veku Me bila še globoko v novi vek deželna zavest tista, ki Me bila pri deželanih naMmočneMša.
Kakšno pripadnost Me v procesih (pre)oblikovanMa zemlMiških gospostev čutila (večinska) množica kmetov na gospostvih - ali so iskali svojo identiteto v gospostvu ali kakšni manjši enoti (vaški skupnosti) ali večji - deželi, državi? Domnevati moremo, da so se (zlasti) zunaM lastnega gospostva označevali z vzdevkom, ki Me opredelMeval pripadnost gospostvu. Verjetno ni zadeval topografske lokacije gospostva, ampak ime posestnikov gospostva (svetnih ali cerkvenih zemljiških gospodov). Znotraj gospostva so se kmetMe ob osebnem imenu - poleg običaMnih oznak po imenu očeta, poklicu, ali ob različnih vzdevkih - naMbrž označevali z mikrotoponimi, imeni zaselkov in vasi, od koder so bili. Oba načina poimenovanMa (zunaM in znotraM gospostva) sta imela za cilj predvsem razpoznavno opredelitev neke osebe; verjetno nista pomenila osveščene identifikacije kmeta s skupino pripadnikov zemljiškega gospoda ali konkretnega zaselka ali vasi znotraj gospostva.
Sčasoma Me prišlo do enačenMa kmetov z družbeno skupino, ki so Mi pripadali. Ta občutek se je izčistil, ko so zemljiška gospostva pod vplivom kolonizacije v teku 13. stoletMa razdelila pridvorno zemlMo na kmetiMe, enakovredne po donosu. PoložaM in posledično interes kmetov se Me s tem poenotil. To Me kasneMe poroMevalo in omogočilo skupne nastope kmetov proti zemljiškim gospodom: ti nastopi nedvomno kažeMo na pooseblMenMe udeležencev s skupnostMo (upornih) kmetov.
Tudi druge družbene skupine prebivalstva so verMetno iskale in našle svoMo identiteto v družbenem okolMu, iz katerega so izhaMale (plemiškem, meščanskem). Z izoblikovanMem in ustalitviMo historičnih dežel in državnih meMa Me pri plemstvu, katerega stanovske pravice so bile v državi opredelMene na ravni dežele, prevladala zavest o pripadnosti deželi.
Kaj pa meščani - prebivalci srednjeveških mest? Ta so bila v vsebinskem pogledu
313
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
nova gospodarska in družbena kategorija znotraj agrarno usmerjene fevdalne družbe. Mesta so bila neagrarne naselbine z določeno stopnjo avtonomije, s posebnim pravnim statusom; v njih so živeli svobodni meščani, ki so se ukvarjali z obrtjo, trgovino in kreditnimi posli, pri mestih v Primorju, ki so vključevala tudi dele agrarnega zaledja, pa tudi s kmetovanjem (Vilfan, 1974a; 1974b; 1975). V tem smislu so srednjeveška mesta na Slovenskem nastajala od 12. stoletja dalje.
Prebivalci srednjeveških mestnih naselbin na naših tleh so se - upoštevaje notranjo razslojenost prebivalstva v mestu in oblast, ki sta jo nad mestom imela bodisi mestni gospod znotraj okvira nemške države pri mestih v notranjosti bodisi Benetke pri mestih v zahodni in južni Istri5 - čutili pripadnike svoje mestne skupnosti - ne skupnosti meščanov vseh mest v deželi ali državi. Mesto je kot mala državica v gospodarskem, družbenem, (samou)pravnem, ozemeljskem pogledu varovalo svoje koristi navzven tako proti lastnemu podeželMu kot proti sosednMim mestom, proti fevdalnim zemljiškim gospodom, proti oblastniku na deželni/državni ravni, občasno pa tudi proti nadrejeni cerkveni oblasti.
V duhovnem oziru je lahko bila osnova za oblikovanje zavesti o pripadnosti skupnosti tudi krščanska vera. Vendar pa v zavesti večine vernikov srednjega veka abstraktna skupnost kristjanov ni pomenila združevalnega jedra, na osnovi katerega bi čutili močno identifikacijsko vez. Verjetno so se čutili bolj povezane med seboj pripadniki duhovščine (duhovnega poklica). Ta povezanost pa pogosto ni šla prek meja lastnega vrta, ki ga je vsako cerkveno središče skrbno varovalo. Čeprav je bila značilnost srednjega veka, je bila v zavesti srednjeveškega človeka - tako laika kot duhovnika - pripadnost skupnosti kristjanov pogosto zapostavljena za materialnimi, tuzemnimi interesi.
Konfrontacija zavesti o pripadnosti različnim skupnostim
Intenzivnost zavesti in samoopredelitve za neko skupnost je v nekaterih primerih tudi primerlMiva. Posameznik se Me namreč mogel šteti za pripadnika dveh ali več skupnosti, ki so bile osnovane po različnih kriteriMih. Interesi skupnosti, s katerimi se je enačil, so si lahko tudi nasprotovali. Posameznikovo zadržanje in ravnanje predstavnikov tako soočenih skupnosti lahko v tovrstnih primerih pokaže, katera skupnost Me v zavesti lMudi bolM zavezuMoča.
Tu želim primerMati opredelMevanMe za pripadnost skupnosti meščanov na eni strani oz. upravni enoti krščanske skupnosti na drugi. Pod drobnogledom si bomo ogledali kler in meščane zahodnoistrskega mesta Piran ob koncu 12. in začetku 13. stol. ter koprsko škofijo, ki je imela cerkveno jurisdikcijo nad tem območjem. Vprašanje, ki ga zastavljamo, je naslednje: Do kakšne mere so se mesto Piran, njegovi prebivalci in
5 Z izjemo Trsta, ki je od 1382 tudi priznaval habsburško vrhovno oblast.
314
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
piranska cerkvena oblast identificirali s skupnostjo kristjanov, ki jo je v upravnem pogledu ponazarjala koprska škofija?
Posvetni posli Pirana in koprske škofije
Med piranskim klerom in meščani na eni strani in koprsko škofijo na drugi je neredko prihajalo do konfliktov, ki so jih sprožile v prvi vrsti tuzemne, materialne, koristoljubne zahteve in interesi. Ob teh se je krščanska ljubezen na obeh straneh kaj hitro umaknila v ozadje.
Odnos Pirančanov do koprske škofije ponazarjajo podatki, da so piranski kler in meščani leta 1179 odrekli plačilo dveh prebend koprski škofiji (CP I, št. 4): tudi piranska duhovščina se Me toreM solidarizirala z laiki in skupno z nMimi nastopila proti nadrejenemu škofu. Kazen, ki jo je uporabil škof, je bila drastična in ji ni bilo mar za dušni blagor ovčic: prepovedal je namreč opravljanje božje službe Pirančanom. Na njihovo pritožbo je papež Aleksander III. dal prav Pirančanom, ne škofiji.
Tudi znotraM mesta se Pirančani do svoMe lastne duhovščine niso vedli v skladu s krščansko ponižnostjo. Za leto 1187 je znan podatek, da jih je bilo treba prisiliti k plačevanju dajatev, do katerih je bila upravičena župna cerkev Sv. Jurija. V tem smislu je pri piranskih meščanih in pri oglejskem patriarhu posredoval papež Urban III. (CP I, št. 5, 6).
Odmeven, tudi v literaturi večkrat omenjan (Morteani, 1896-1897; Pahor, 1975; Mihelič, 1985, 76) je bil dolgoletni spor Pirančanov s koprsko škofijo za piransko oljno desetino od 1201 do 1207 (CP I, št. 11-65, 65 a). Koprski škof Adalgerij si je želel zagotoviti dohodek od piranske proizvodnje olja. Pri tem je uporabil vse ukrepe. Nad mestom, ki mu daMatve ni hotelo plačevati, češ da mu ni nikdar pripadala, Me izrekel cerkveno prepoved opravlManMa božMe službe (interdikt). ProšnMe Pirančanov, naj kazen umakne, niso zalegle. Sledile so pritožbe na papeža (CP I, št. 16) in imenovanMe cerkvenih razsodnikov, ki naM bi odločili o zadevi.
Sledili so dnevi in dnevi zaslišanM prič obeh strani. Koprski škof Me na sodišču uporabil najrazličnejše pragmatične prijeme: piranskih zastopnikov večkrat ni priznal za pravno upravičene, da bi zastopali Piran. Na nekaj zaslišanj kratko malo ni prišel in so ga razsodniki čakali zaman. Trdil Me, da Me piranska duhovščina zastrašena in mu zato nasprotuje.
Škof iz Torcella, ki je zasliševal in razsojal v pravdi, je interdikt nad Pirančani razveljavil (CP I, št. 25). Njegovo odločitev je potrdil gradeški starešina (CP I, št. 31). Koprski škof se je pritožil in papež Inocenc III. je imenoval nova razsodnika (CP I, št. 32). Škofje obdolžil piransko duhovščino, da je s piranskimi laiki sklepala zaroto proti njemu (CP I, št. 36).
V razsojanje je bil nato pritegnjen tudi tržaški škof, ki pa so ga Pirančani zavrnili, ker Me nMihovima predstavnikoma na sodišču odtuMil potrdili o zastopstvu in Mima
315
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
grozil z izobčenjem (ekskomunikacijo) (CP I, št. 40). Tržaški škof je bil očitno naklonjen koprskemu kolegu in je prisodil oljno desetino koprski škofiji; ugotovil je, da so piranski duhovniki kljub prepovedi opravljali božjo službo in zahteval obnovitev izobčenja (CP I, št. 42).
Na tretji stopnji je o zadevi razsojal padovanski škof, ki je najprej potrdil prvo razsodbo (torcellskega škofa) in razvelMavil drugo (tržaškega škofa), naknadno pa Me izničil tudi prvo (CP I, št. 44, 45). Sledile so pritožbe obeh strani na papeža. Kot delegirana razsodnika sta dobila nato zadevo v roke škofa iz Ferrare in Chioggie, ki sta pravdo zaključila (CP I, št. 51, 65).
Končna razsodba je odločila v prid piranske cerkve in je dajatev od olja - do katere koprska škofija dejansko ni bila nikdar upravičena - dodelila piranski cerkvi, koprski škof pa je pridobil druge dohodke: pobral je štiridesetino revežev in štiri-desetino za graditev cerkva ter lepo denarno odškodnino 278 liber za nadomestilo za izgubljeno pravdo. Čeprav je leta 1206 (1207) razsodbo potrdil papež (CP I, št. 65 a), je okrog 1220 iz istega razloga (zaradi zahteve koprskega škofa po oljni desetini) prišlo do vnovičnega zaostrovanja odnosov med koprsko škofijo in Pirančani (Morte-ani, 1896-1897).
Prioritete predstavnikov škofije in Pirana
Skrb za krščansko vzgoMo ovčic Me bila za koprskega škofa AdalgeriMa, ki Me vernikom s tako lahkoto odrekal božMo službo, drugotnega pomena: zaostaMala Me za konkretnimi koristmi tuzemnega, materialnega življenja njegove škofije. To kaže na nMegovo prepričanMe, da Me prizadevanMe za svetne koristi Cerkve kot ustanove v prioritetnem božMem interesu.
Po drugi strani pa Me podobno mogoče trditi za Pirančane glede nMihovega občutka do pripadnosti cerkveni skupnosti. Čeprav so bili v svojih stališčih upravičeni, so koristi cerkvene skupnosti zapostavljali za koristmi mesta. Zanimivo je dejstvo, da se tudi piranska duhovščina ni pokorila koprskemu škofu, ki ji je bil v stanovski hierarhiMi predpostavlMen, ampak se Me postavila na stran someščanov. To tudi ni bil edini primer te vrste: piranski kapitelj je koprski škofiji tudi ob drugih priložnostih preceM nerad in večkrat z zamudo plačeval dogovorMene obveze. - Piran Me bil deležen cerkvenega izobčenja še 1272 in 1285 (CP I, št. 138, 182, 183). Cerkvena izobčenja (ekskomunikaciMo) in prepovedi opravlManMa božMe službe (interdikt) Me koprski škof izrekel tudi nad sosednjo Izolo (CP I, št. 211, 212).
Sklep tega pretresa je torej naslednji: v obravnavanem času je bila pripadnost (ožji piranski) mestni naselbini tista, ki je (mimo poduhovljene filozofije, vere, etnično-Mezikovnih pripadnosti) zaradi posvetnih gospodarskih, družbenih, političnih (materialnih) cilMev imela v doMemanMu laičnih in cerkvenih prebivalcev Pirana večMo težo kot želMe in zahteve neposredno nadreMene cerkvene vrhovne oblasti, ki Mo Me nad
316
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
mestom imela koprska škofija. Po drugi strani pa so tudi božji služabniki, ki so vodili škofijo, materialne koristi Cerkve postavljali pred dušni blagor vernikov: k plačevanju prispevkov cerkvi so jih skušali prisiliti tako, da so jim odrekali stik z Bogom v obliki verskih obredov.
THE OIL OF PIRAN AND THE DIOCESE OF KOPER (EARLY 13th CENTURY)
Darja MIHELIČ
Institute of Historical Research "Milko Kos" of the Slovene Academy of Sciences and Arts, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13
SUMMARY
The present contribution initially deals with the issue of the mediaeval people affiliating with various communities. In the area where Slovene ancestors used to live, certain gentile ethnogeneses took place in the Early Middle Ages. After the 13th century, the so-called provincial awareness prevailed in the people's consciousness. The sense of affiliation, however, was also closely related to the family, parish, gentile principality of Carantania and Carniola, (bordering) counties, duchies, state, landed property, mediaeval town. The people associated with each other due to their affiliation to the same social group or spiritual community of Christians.
The intensity of affiliating with a certain community is comparable for the people who belonged to several communities with conflicting interests. The article analyses the people's options to affiliate with the community of citizens on the one hand and with the Christian community on the other, as in the case of clergy and citizens of the Istrain town of Piran at the end of the 12th century and in the early 13th century, when they belonged to the church jurisdiction of the Diocese of Koper.
Between the Piran clergy and citizens on the one hand and the Diocese of Koper on the other, conflicts occurred quite often, triggered off primarily by secular, material interests, when Christian love quickly withdrew on both sides into the background. From the prolonged dispute between Piran and the Diocese of Koper over the right for the Piran oil tithe it is clear that it was the affiliation with the (Piran inner) town settlement which had, in the perception of the Piran lay and church inhabitants, a greater weight than the wishes and demands of the spiritual-ecclesiastical supremacy practised over the town by the Diocese of Koper. Even the divine servants who led the Diocese placed the material benefits of the Church before the believers' spiritual welfare: they tried to force them to pay the contributions to the Church by denying them a contact with God in the form of rituals.
Key words: ethnogenesis, (self)affiliation, Diocese of Koper, mediaeval Piran, its oil tithe
317
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
VIRI IN LITERATURA
Baiern und Slawen in Oberösterreich (1980): Probleme der Landnahme und Besiedlung. Baiern und Slawen in Oberösterreich. Schriftenreihe des Oberösterreichischen Musealvereins. Gesellschaft für Landeskunde, 10. Linz, 7-16.
Boba, I. (1982): "Caranthani Marahenses" and "Moravi sive Karinthi". Slovene Studies 4, 2. Columbus (Ohio), 83-90.
CP I - De Franceschi, C. (1924): Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano, I. (1062-1300). AMSI, 36. Parenzo.
Fräss-Ehrfeld, C. (1984): Geschichte Kärntens, 1. Das Mittelalter. Klagenfurt.
GDZS (1980): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana.
Grafenauer, B. (1996): Pregled etnogeneze Slovencev iz zgodovinskega vidika. Überblick über die Ethnogenese der Slowenen in historischer Sicht. Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1993 in Graz. Migrationen und Ethno-genese im pannonischen Raum bis zum Ende des 12. Jahrhunderts. Graz, 67-99.
Kahl H.-D. (1981): Germania slavica. Ein neues Vorhaben zur deutsch-slavischen Geschichte in Mitteleuropa und seine Bedeutung für die Forschung der Ostalpenländer. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 89. Wien, 93-105.
Kahl, H.-D. (1997): Der Mythos von Zollfeld/Gosposvetsko polje. V: Moritsch, A., Krahwinkler, H. (eds.): Karantanien-Ostarrichi. 1001 Mythos. Klagenfurt/Celovec - Ljubljana - Wien, 51-92.
Katičic, R. (1990): Die Ethnogenesen in Avaria, Typen der Ethnogenese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 125-128.
Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Dela, 27. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Ljubljana.
Morteani, L. (1896-1897): Sulla lite per la decima dell'olio tra i vescovi di Capodistria ed il clero e popolo piranese. Archeografo Triestino n. s., 21. Trieste, 249-265.
Nationale (1994): Nationale etnische Minderheiten und regionale Identitäten in Mittelalter und früher Neuzeit. Torun.
Pahor, M. (1975): Statut občine Piran iz leta 1274. Zgodovinski časopis, 29, 1-2 Ljubljana, 77-88.
Pohl, W. (1987): Das awarische Khaganat und die anderen Gentes im Karpatenbecken (6. - 8. Jh.). Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert. Symposion Tutzing 1985. Südosteuropa-Jahrbuch, 17. München, 41-52.
Pohl, W. (1988): Die Awaren, Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567-822 n. Chr. München, 215-236, 261-268, 323-331.
318
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
Pohl W. (1990): Verlausformen der Ethnogenese - Awaren und Bulgaren. Typen der Ethnogenese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 113124.
SBÖ (1974): Siedlungs- und Bevölkerungsgeschichte Österreichs. Schriften des Institutes für Österreichskunde. Wien.
SSKJ (1975): Slovar slovenskega knjižnega jezika. II. I-Na. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana.
Sos, A. C. (1973): Die slawische Bevölkerung Westungarns im 9. Jahrhundert. Veröffentlichungen der Kommission zur archäologischen Erforschung des spätrömischen Raetien der Bayerischen Akademie der Wissenschaften und der Kommission für Bayerische Landesgeschichte bei der Bayeriscen Akademie der Wissenschaften. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte, 22. München.
Štih, P. (1995a): Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na S AZU (od 9. do 11. novembra 1994). Razprave SAZU, 17. Ljubljana, 21-45.
Štih, P. (1995b): Carniola, patria Sclavorum. Österreichische Östhefte. Zeistchrift für Mittel-, Ost- und Südosteuropaforschung, 37. Wien, 845-861.
Štih, P. (1996): Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. Dela SAZU, 45. Trst, 13-26.
Vilfan, S. (1974a): Die mittelalterliche Stadt zwischen Pannonien und der Nordadria. Binnen- und Küstenstädte im slowenischen Raum. Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1972, 4. Szombathely, 125-141.
Vilfan, S. (1974b): Stadt und Adel. Ein Vergleich zwischen Küsten- und Binnenstädten zwischen der Oberen Adria und Pannonien. Die Stadt am Ausgang des Mittelalters. Linz, 63-74.
Vilfan, S. (1975): Tipologija srednjovjekovnih gradova Slovenije i etnička struktura njihovog stanovništva. Jugoslovenski istorijski časopis, 14, 1-2. Beograd, 19-27.
Wenskus, R. (1961, 21977): Stammesbildung und Verfassung. Das Werden der frühmittelalterlichen Gentes. Köln - Graz, Köln - Wien.
Wolfram, H. (1982): Völkerbewegungen und Stammesbildungen im österreichischen Raum von der Steinszeit bis zur Ankunft von Ungern. Oberösterreich. Landschaft, Kultur, Wirtschaft, Fremdenverkehr, 32. Linz, 17-25.
Wolfram, H. (1985): Ethnogenesen im Frühmittelalterlichen Donau- und Ostalpenraum (6. bis 10. Jahrhundert). Nationes. Historische und philologische Untersuchungen zur Entstehung der europäischen Nationen im Mittelalter, 5. Frühmittelalterliche Ethnogenese im Alpenraum. Sigmaringen, 97-151.
319
ACTA HISTRIAE • 9 • 2001 • 2
Darja MIHELIČ: PIRANSKO OLJE IN KOPRSKA ŠKOFIJA (ZAČETEK 13. STOLETJA), 311-320
Wolfram, H. (1987): Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung 378-907. Wien - Berlin, 341-367.
Wolfram, H. (1990): Einleitung oder Überlegung zur Origo Gentis. Typen der Ethno-genese unter besonderer Berücksichtigung der Bayern, I. Veröffentlichungen der Kommission für Frühmittelalterforschung, 12. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philologisch-historische Klasse. Denkschriften, 201. Wien, 1933.
Wolfram, H. (1994): Einleitung oder Lügen mit der Wahrheit - Ein historio-graphisches Dilemma. Historiographie im frühen Mittelalter. Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Wien-München, 11-25.
Wolfram, H. (1995a): Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte 378-907. Wien.
Wolfram, H. (1995b): Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung. Ergänzungsband, 31. Wien - München, 15-67.
320