Januš Golec: 18 Lov na zaklade. Ljudska povest po zapiskih rajnega prijatelja. Dalje. Na skalnatem otočju nad zlato jamo smo bili brez suhega listja, ob ikonjskem mesu, grižIjajih razne druge hrane in le ob skrbno preštetih požirkih 'kave, čaja in alkoholnih pijač. Močno deževalo je samo prvi teden, potem pršelo, zopet vlivalo ter mrzel veter je bril. Ko je dosegla enkrat voda pod nami svoj najvišji stalež, je ostalo njeno stanje nespremenjeno kljub pršenju ter nalivom s presledki. Kako čisto nekaj drugega, da naravnost rajskega je zima severnih ikrajev v primeri z deževnimi meseci v zlati Braziliji. Bivanje na prostem, na mokrotnem, ikrog in ikrog umazana voda, nezadostna hrana, mrzlica in driska skozi mesece, ti le našteti glodalci človeškega zdravja bi morali uničiti goljate, kaj še le te bolj slabotne ter občutljive člane naše ekspedicije! Konje in mule smo poklali do zadnjega komada. Saj samo z blatno vodo jih nismo mogli prehraniti. Ljudje so umirali eden za drugim. Trupla od slabosti in vslod raznih bolezni umrlih smo nosili nekaj časa daleč proč od nas in jih prepuščali tamkaj valovom, da so jih nesli bogznaj kam naprej. Pozneje smo jih kotali kar v jezero pod nami in bodo njih okostnjaki zanamcem v strašno svarilo: Zlata jama je tudi jama smrti! Najboljšemu pisatelju bi bilo nemogoče, da bi v ikratkih beležkah in z oslabljeno roko popisal vse, kar je prestalo šest članov naše številne ekspedicije, ki smo se prebili po nepopisnih mukah, grozotah in boleznih skozi kužno deževno dobo na skalnatih grebenih nad zlato jamo. Koncem februarja se je stalno razjasnilo nebo. Prikazalo se je pekoče solnce. Poplave so priičele odtekati, vode s« padale od dne do dne, stepa je pokazala svoje na debelo oblateno lice. Tudi jezero iz zlate jame je zginilo ter pustilo na dnu mrliče, ikatere smo mu morali zaupati na višku deževne dobe. Od povsod so se prikazpvale roparske ptice, saj so imele dovolj hrane, kakor po vesoljnem potopu. Jate orjaških mrharjev so tudi za te pokrajine dobrota, ker opravljajo številne pogrcbe z obiranjem do belih. kosti. Proti sredini marca se je blatna skorja toliko utrdila, da smo se smeli podati na pot, ako nismo hoteli umreti vsled solnca, iko srno ikomaj in ikomaj ušli objemu smrti po deževju. Kaj nam j« ostalo pri slovesu od smrtne zlate jame po odkritju toliko milijonsikih zakladov? Vsak par debelejših zlatih zrn v razcapani oblcki, steiklenice z načrti, orožje ter nefeaj streliva; vse drugo je ostalo na grebenu v svarilo: Čuvaj se zlate kotanje v deževnem času! Naša ekspedicija je bila pripravljena, dobro opremljena, a mnogo — mnogo premalo previdna pri pogledu na suho zlato. Kaj ti pomaga bleščeči mamon, ko pa ni za pod zob, piti ga ne moreš in tudi za zdravilo ni! Poslovili smo se od jame okostnjakov s trdnim siklepom: Ne vidiš nas več, žetudi bi bila do vrha polna zlata! Šestorica preostalih je zavila navzdol s hribov proti severu, da pridemo čim prej do človeških naselbin, kjer bi se odpočili ter-vsaj nekoliko popravili za konečni povrat, če nam je bil usojen. Najbolj pičlo odmerjene prehrane je bilo za par dni, sicer smo pa računali s sigurnostjo na svežc meso kake divjačine. Po poti, po kateri smo prišli, nikakor nismo smeli nazaj. Predolga bi bila in prehodu skozi mokrotni obsežni pragozd bd no bili kos brez konj in raznih drugih potovalnih pripomočkov. P-očasi liki pijanci smo jo otepali le vedno proti sevem. Po parmesečnem potopu se je narava naglo opomogla. Sploh je Brazildja pokrajina vseh raznih nemogočnosti po drugod. Naenkrat po deževju opustošena, je ozelcnela v par dneh. Svoža trava po stepah je vidno silila kvi^ku, grmovje je cvetelo, pritlikava drevesa so se kar pripogibala pod bogatim zelenjem. Divjačina se je spustila po ravnd, ptice &o vabile iz zraka, bolczen se je s^krila in zdravje je zasijalo ter se je razcvetelo. Žalibog so ves ta naervkrat nastali raj omadeževali oblaki moskitov in po tleh se je razlezla iz podzemeljskih lukenj in brlogov vsa mogoča strupena in nestrupena golazen. Imeli smo dovolj svcžega mesa, hitrcje smo hodili in zadeli po ikarti na reko Peranatinga. Ob tej rcki, ot> tofku navzdol proti severu, ikjer dobi ime Rio Tres Barras, pozneje cclo Rio Manoel in se steka v enega najmogo.nejših prito'kov veletoka Amaconas, v Rio Tapajos. Baš kar našteto vodovje drvi kmalu po deževni dobi &kozi paradiž rodovitnosti, Icpote in bogastva na divjačini ter perjadi. Prefeo imenovanih vck zamoreš le v čolnu. Gorjo ti, če bi se drznil prebresti te le vode na ikonju ali celo s preplavanjem. Po njih se podi na milijarde ribic piraja. Dosežejo kvečjemu dolžino 30—40 cm. Na vsaiko živo stvar, iki se pojavi v vodi, se zaženejo v tisočorih krdelih in jo oglodajo vkljub vsemu odporu ikar hitro. Še zverinska gospoda teh krajev: jaguar, puma, nadalje jeleni, bivoli itd. ne stopajo v vodo s prvima nogama, pijejo vodo z brega ter v skrbno pazljivih presledkib. Ob Rio Manoel smo srečali gosta indijanska plemena. Prijateljstva sklepati s temi ncznanci ni kazalo. Nismo imeli več seboj daril, s katerimi bi bili navezali z divjaki stike in si naklonili njih dobro voljo ter prijaznost. Ogibali smo se človeških naselbin, saj je bilo povsod dovolj gošče. Ravno ob Rio Manoel nam je uspelo, da smo se polastili na skrivoma ter na tatinski način dveh čolnov. V vsakem je bilo več prostora nego za tri in oba sta Mla po indijanskem načinu izkurjena iz enega orjaškega debla, z zaostrenim kljunom spredaj in s prav pripravnimi vesli. Liki strela smo švignili po toku navzdol in pristali šele ob izlivu reke Rio Manoel v Rio Topajos. Ob izlivu je bilo videti, da bo nas peljala vodna pot skozi pragozd na levo ter desno. Lov na užitno div.jačino po pragozdu je skoro izključen, preskrbeti smo se morali z mesom, predno smo se drznili v tajnost bogznaj kako dolge džungle. Colna smo skrili, a kljub temu smo pustili v bližini po dva moža straže. Iz bambusovih kol- cev smo si zgradili kolibo in jo pokrili s širokim palmovim listjem. Začeli smo s pogonom na tapirje, jelene in bivole. Puška je pela svojo brezsrčno pesem in vsak dan smo bili zadovoljni s plenom. Jemali smo le najboljše kose, jih razrezali na tanko in na dolgo in jih sušili po indijanskem načinu na solncu. Žalibog nismo imeli soli in baš to poman}kanje smo v novem raju občutili najbolj v živo. Iz kož smo &i zvezali spalne mreže. Kmalu smo bili v koči zavarovani v noči proti kačam. Pri lovu nas ni motila živa duša. Ostali smo na enem mestu tri tedne, saj se nam ni mudilo nikamor. Opomogli smo si, si okrepili zdravje, nobenega ni več skominalo po suhern zlatu. Z dovoljno zalogo posušencga mesa smo se upali po Rio Tapajos skozi pragozd, ki sega z malkni presledki čo izliva v Amaconas. Vožnja je bila lahka, ker nas jc gnal naprej močan tok. Ob obcli brogovih rckc gozd z najbolj bujnim in bogatim rastlinstvom, cvctjem, opicami tcr papagaji v vrhovih. Nad naini po obojestranski straži gozda omiljono solnce ... Pozabdli smo, da je bila naša šestorica le pičli prcostanek obsežnc ekspedicije, iki jc odkrila zlato jamo, a zapustila strašne slcdove smrti, ki je čuvarica zlatih zakladov! Dolgo — dolgo nas jo nosil tok rckc, predno sme začeli srečavati ob levem in desnem bregu naselbine belokožcev. Pri belem človeku smo si oskrbeli za zlata zrna sol, kruh, kavo, čaj, alkohol in zasilne obleke. Indijanskih &olnov*nismo marali zamenjati z barkami in jadrnicairui, katerih je polno po reki Tapajos, nekaj sto kilomctrov pred njenim izlivom. Belokožec je ob reki izsekal gozd in ga zamenjal s kavinimi plantažami, ki se razprostirajo tamkaj v nedoglednost. Čolna smo prodali še le v mestu Santorem, kjer smo stopili na parnik. Peljali smo se po veletoku Amaconas, iki je malo morje do pravega morja. Ob morski obali smo počakali na veliko atlantsko potniškc ladjo, na fcateri smo dokončali naš raziskovalni pohod v domači luki San Pedro koncem septembra 1926. Bili smo z doma sikoro eno leto, ki pa je pomenilo za nas pri življenju ostalc celo dobo strašnih spominov. V Los Angeles so nas sprejoli, kakor pač Amerikanci znajo: po božje. Nobeden rimski cesar ni obhajal po cjstah večnega Rima tako slavnostnega vhoda, kakor nas šest, ki smo se klatili skoro eno leto po neraziskanih, divjih ter z zlatom posutih divjinah. Vsak nam je hotel stisniti roko, se nas vsaj dotakniti, če smo res Ijudje in ne bogovi — odkritelji neizrabljenih zlatih jam. Družbi smo predložili načrte o zlatih najdbah. Škoda in še enkrat škoda, da smo morali pustiti nad vse zanimive filmske posnetke z naših potovanj med skalovjem nad kotanjo zlata in smrti. Odkrili in prinesli jih bodo oni, katere je nakanila družba poslati v aeroplanih, da rešijo še to leto naše milijone vredne filme ter druge zbirke. Tedne smo počivali med ikulturnimi ljudmi. Vsega smo imeli na razpolago, kar bi poželeli. Po vsestranskem odpočitku smo pričeli s predavanji. Bila so obiskana od blizu ter daleč !kakor nobena največja romarska cerkev. Družba nam je dovolila radevolje počitnice do konca leta. V mesecih ikrvavo zasluženega brezdelja sem si izbral v Los Angelesu tovarišico skozi življenje. Ne čudite se, a priznati moram, da sem se jaz posuroveli mož divjin zaljubil do ušes. Lep zaslužek v dolarjih sta mi vrgli obe ekspediciji. Pri pogledu na premoženje sem si mislil: Joža, kaj boš sam v življenju s toliikim denarjem, ki mora imeti tek, ker je bil zaslužen z dnevnim tveganjem življenja. Zaročil sem se, kakor je to v Ameriki navada. Poročiti sem se hotel, si osnovati lastno gnezdo in dnžino, ki bo lahko mirno uživala sad očetovega trpijenja. Dalje sledi.