1 ,K Skala v Bohinju in v Dolini EVGEN J, OVSIN Del slovenske mladine, ki se je navduševala za gore, se po prvi svetovni vojni ni vključil v delovanje Slovenskega planinskega društva, temveč je iskal m nasel svojo po-c;ebno organizacijsko obliko v turističnem klubu »-Skali«. Mirko Kajzelj v »Nallem alpini.?m:1« meni, da je bilo SPD takrat bniz izrazitejše »rupi­ nistilne konfcsije«, 101:'dtem ko se je mladina navdu.~evala ob revolucionarnih idejah, ki jim je Klement Jug dal favljcnje in bPSedo. Res jf", da so bili na eni strani zreli, izkušeni možje v trdih bojih 7.a sloven­ stvo naših Alp, v vodstvu SPD s svojo miselnostjo nenevarnega pohajanja v gore, s skrbmi za obnovo opustošenih planinskih naprav in za dobro gospo­ darstvo, pa tudi z bolestjo zaradi okrnjenih planiru!kih podrocij po novih mejah, na dtugi strani pa je bil veliko mlajši rod, mnogi še nepopisani listi pa 7. novimi idejami tveganja in iskanja nepoznanih lepot go1-ske prirode, vsi polni upov in nad, optimizma in neugnane sile, želja po novih doživetji h v gorah in hre­ penenja Po zmagah nad tujimi osvajalci domačih sten in vrhov. Potem ko je vojna pretrgala normalen rruselni in organizacijski razvoj tu
  • Šport«, nanj naj se člani naroče. Vpisnina je 2 dinarja, letna članarina za redne člane je 12, za podporne 18 in za ustanovne člane 150 dinarjev. Jeseničani naj se včlanijo v bohinjsko podružnico. Na to in na druga vabila so Bohinjci skliCl:I.H 17. septembra 1922 ustanovni občni zbor, ki je bil ob številni udeležbi v gostilni »Pii Becu« v Bohinjski Bi­ strici. Klubu je sam bistriški župan obljubil pomoč, ljubljanski delegat Ravnik pa je poudaril vainost športa in zimskega tujskega prometa posebej za Bohinj. Zbor je izvolil naslednji delovni odbor: načelnik ing. Cvetko Božič, njegov na- 424 Toma! Codec, član TKS, p04r. Bohinj (Za Uscam pod Criio prstjo) mestnik Franc Ravhekar, gostilničar, tajnik ing. Fr. Pokorn, blagajnik Hinko Fabiani, gospodar Franc Ravnik. Clani odbora so bili": Franc Presetnik, Albin Cop z Jesenic, Hinko Jeniša in Jakob Rozman, njiho'Vi namestniki pa Tomaž Godec, Josip Geč, Franjo So lar z Bleda in Janko Tušar z Jesenic. Računska preglednika pa sta bila: Valentin Hodnik in Janko Torkar. Ta imena smo t udi zato zapisali, da smo omenili posebej dva znamenita človeka: smučarja-tekmovalca in partizana-borca Tomaža Godca in znamenitega planinskega slika.rja Valentina Hodnika. Med prvimi je5e11iškimi »skalaši« so tu Albin Cop, Jo.nko Tušar in Janko Torkar. Imeti jih moramo za prve in najsta­ rejše člane po:.mcjše slavne jeseniške »Skale«. Novoustanovljena podružnica bohinjske »Skale« je zahtevala likvidacijo zimsko-špo11nega odseka in prevzem pravnih pravic do sankališča »-Bclvedere«. Mnogo sej (morda vseh 15 v kratkem življenju bohinjske podružnice) je bilo ~polnjenih z živahnimi razpravnmi o ureditvi in popravljanju sanknlišča, o lopah in izposojanju sank, o postavitvi okrepčevalnice, o inventarju, o stalnem vzdrževanju sankališča, o sankaških prireditvah, o lreningih in te'kmah, o 425 smuških tekmah in tnsiranju smeri, o skakalnici in njenem vzdrževanju, o skakalnih tekmah in o stroških za vse to, o stroških in spet o stroških ... Bohinjci so bili v prvem letu svojega delovanja zelo marljivi. Ustanovili so svoj foto odsek, predvajali kratice smuške filme, sklepali o organizaciji voj~kega smuškega tečaja, pnrejali veselice, se še dovolj l'edno shajali in r az­ motrivali te-.i:ave in tegobe vsakega začetka ... , no, vse vkup ni zadostovalo, da se ne bi posušilo komaj posajeno drevesce. Tujsko-,prometna zveza jim je poslala pomoč 10 000 dinarjev, smuška tekma skalašev je u-spt:la, venda1· so elementarne nesreče: poškodbe sankališča po nalivih, neugodni začetki zime brez snega, slab obisk turistov in pr imanjkljaj v blagajni prisilili bohinjsko sicer podjetno podružnico na kolena. Niso pravilno ocen.ili težav pri delu. Poleg zgoraj opisanih dejavnosti so namreč poskušali z organizacijo vsega tujskega prometa, reklame, tujskih sob, hotela, skratka poživetja mrtve zimske sezone in podobno. Preveč dobesedno so vzeli besedo »tu1·istični« klub »-Skala«. A za prave cilje »Skal- je manjkal tisti spodbudni idealizem tovarniškega delavca, ki ga bomo srečali na Jesenicah. Bohin jska podružnica je sklenila "27. januarja 1924 na svojem drugem občnem zboru likvidacijo s tem, da se inventar preda jesenišlti podružnici. Tej naj se priključijo tudi člani. Med drugimi je podpisal ta zapisnik tudi slikar Valentin Hodnik, medtem ko so nekateri :};e prej zapu.~tili druš~vo. Skoraj dvajsetletno plodno delovanje Jeseničanov v ... skali~• bi lahko raz­ členili na tri časovne razdelke. Ce m1j jih imenujemo po najpomembnejših funkcionarjih, potem je prv o razdobje Franja Kosmača, Jaka Čopa, Justanovljeni podružnici v najvccJ1 meri na mladh1i, so bili sadovi tega dela kmalu Vi.dni. Klab je postal v najkrajšem - času eden najagilnejših na Jesenicah in si je s svojim delom na mah osvojil simpatije najškših .k,rogov Jesenic, pa tudi bližnje okolice. Takoj po ustanovitvi je začel odbor s 6istematičnim delom. Ustanovil je plezalni, smučarski in sankaški odsek, organiziral je markiranje poti v Kara­ vankah, prirejal je skupne izlete članstva itd. Ze prvo leto po ustanovitvi je priredila podružnica prvi javni nastop: .sankaško tekmo od Sv. Križa, na kateri je nastopilo 38. tekmovalcev. Tekma je pr iv abila precej gledalcev, ki so z zanimanjem sledili tekmovanju. Posebno sk1,b pa je posvetila organizaciji smu­ čarstva, zfasti alpskim panogam, ki je bilo takrat na Gorenjskem šele v prvih povojih. Da se je alps ko smučarstvo razvilo v naši d.rfuvi do tako velike višine, je ncmala zasluga jeseniške »Skale«, ki se je od vsega začetka zavedala velikega pomena tega športa - pa ne samo športa - za naše kraje. Vežbanje članov smuškega odseka se je vršilo najprej na Markljevi planini pod Golico, kmalu pa so se fantje preselili na Crni vrh in od tam na i-ttma. pobočja Rožce. Na Rožci je sta la takrat majhna, hlevu podobna pastirska bajtica. To bajtico so si čJ.ani smuškega odseka preuredili, da jim je nudila zavetišče za prvo silo.« V letu · 1924 je 'imela jesenii)ka podružnica že 94 rednih, 6 podpornih in 1 ustanovnega člana. G-Ospodarili so s skromn imi sredstvi, čistega premoženja je bilo komaj za 9700 dinarjev. Drugo leto je zasedel mesto predsednika Franjo K-osmač, njegov namestnik pa je bil Jaka Cop. To leto so vstopile v odbor nove, mlade in agilne moči:. Boris Sega, blagajnik, Jože Cebulj, tajnik vse prvo razdobje, Matevž Frelih, organizator .smučarstva, Albin Cop, Stana Kočar, Rudolf Ogrin in Anton Frelih, poleg prejšnjih odbornikov: Jože Copa, Ton!,!,ta Korantarja in J ožeta Truhlarja. Porol-ila nam povedo, da so opravili 2'1-3 rt;ui:, 4 velike _izlete in 5 daljših smulkih treningov. Markirali so 8 daljših s!ti'~rJ, 'izpopolnili inventar rešilne ekspedicije, ureruli kontrolo potov, začeli s pripravami načrtov in kart, začeli s predavanji in vzgojo kadrov. Tr·dno so se poyc~~ l.i v.. enotno fronto. ~:.ri \i"'~e~fcljo 1 ,.- ~tembra 1924 so razvili na vrhu Triglava svoj prapor kot Zl,\, Q ~pfo. vidno vez in znamenje pravega ,,skalafa«. »Že v soboto popoldne in v n9č'i 9d"' sobote na nedeljo so prihajale velike skupine članstva in prijateljev »~]i~e« n a Kredarico, kjer se je zbralo okrog 150 ljudi.« Ob igranju jes eniške gQ~~ je bilo- nato v navzočnosti raznih zastopnikov oblasti in društev slovesno razvi{je prapora na samem vrhu. Kumovala je Minca Rabičeva, za praporščaka pa J~ bff izvolJen Albin Cop, ki je nosil prapor ob svečanostih do svoje smrti. Na ·vsem pohodu ni bilo nobene nezgode. Manifestacija za ohranitev slovenskih planin in za uveljavitev domačega rodu v njih je uspela na vsej črti. Takrat je"miinreč' bila državna meja še tik za Aljaževim stolpom. Iz poročil na občnem zboru leta 1926 je razvidno, da je društvo štelo 101 č1~na, da jih je 36 pristopilo, 21J pa je bilo črtanih, lcer niso plačali članarine ali so zanemarjali svoje dolžnosti o;a:iroma se niso p<;ikoravalf odredbam odbora. Ta je zahteval disciplino in zavest. Družabni večeri in planinski ples so bili dobro obiskani, tudi blagajnik je bil zadovoljen. V tem letu in p, Boris Sega, Drago I+Tovarišija-, klubskega internega pomena. V na.~lednjem. lelu 1933 je predsed­ nikoval podružnici mag. ph. Ivo Ko ~.elj, v odbor pa je prišlo nekaj novih članov, med njimi živahni dr. Ivan Štempihar, k.i se je posebej zanimal za pravno stran društvenih pravilnikov. Odbor je moral misliti na ponovno povečanje koče na Rožci, ker se je večal obisk te koče od leta do leta. S pomočjo članstva, ki je s prostovoljnim delom v izdatni meri podprlo gradbena dela, se je odbm,J 430 z velikim trudom posrečilo postaviti tako kočo, da je naslednje leto že lahko sprejela 2::lll turistov. V tem letu se je začela akcija za postavitev spomenika ponesrl:!čcnemu skalašu in izvrstnemu plezalcu Sandiju Wissjaku, ki pa se je razširila v akcijo za postavitev spomenika na Škrlatici v spomin vsem Ponesre­ čenim v natih gorah. Leta 1934 je štela podružnica že 250 članov, med temi 220 rednih. Blagajnik je imel 50 428 dinarjev kosmatih dohodkov, Mednarodne fotoamaterske razstave so se uspešno udcle;;\ili t udi jeseniški slikopiiu:i-amaterji. Medklubske in vse­ slovenske smušk e tekme na Zelenici, v Tdglovskem smuku in v Zakopanih so dale nove prvake v smuku in slalomu: jeseniške »skalaše•« Pračka in Heima. Dobro so se poslavili tudi Znidar, Novak, Jakopič in ~kugi, ekipa, s katero je moral računati vsak klub v drfavi. Sedaj je bil p0novno izvoljen z veliko večino glasov za pred!>ednika p<1družnice Miha Cop, ki je o.stal na čelu d-0 svoje pre­ zgodnje sm1ii marca 1938. leta. V odboru ni bilo več zaslužnega Cebulja. Tajnik je bil Bogo Humovec. gospodar Šega, kočo j e imel na skrbi Vovk, odborniki pa so bili: Alička Delgos za matrična dela, Frelih za smučarstvo, Korenini za plczalstvo, Joža Cop pa kot podpredsednik podružnice večni načelnik gorske re~evalne službe. O razvoju plt!zalstva v »Skali,, je poročal dr. Miha Potočnik, ki je v tistih časih s svojimi čfanki v PV o plP7.ah -.zlate naveze« vzbujal vseobčo po:,on1ost, postavil našo alpinistiko in alpinizem sploh na pravo mesto in z gorenjsko šegavostjo v šaljivem tonu pa vedno s srčno toplino opisoval strem­ ljenja in podvige goram predanega človeka ter tako prlbližal širšim plastem ljudstva modemo misel alpinizma. Tudi naslednje vrstice so njegove besede: »V pleialstvu je dosegla naša podružnica prav lepe in številne uspehe tako v domačih kakor tudi v tujih gorah. Kar je bil 7.a ljubljansko ,,Skalo« dr. Jug, to je bil za jeseniško Copov Joža, ki je skupno z dr. Jugom že 1922 preplezal Triglavsko .steno. Začetek njegovega delovanja pa seže v leto 1921, ko je v družbi z dr. Stanetom Tominškom in Janezom Kvedrom ter tovariši preple7.al severozahodno steno Prisojnika. Dr. Jug je bil idejni utemeljitelj naših ple--.:alnih prizadevanj in je s svojimi spisi in opisi razgibal v letih 1922 in 192:I v:;o našo gorsko mladino, da si je tudi sama zaželela plezalnih donvet ij in podvigov. Prav ta mladina pa je našlo v Copovem Joži neprekosljivega praktika in učitelja, ki je sčasoma s svojim vzgledom, navdušeno besedo in tudi praktično pomočjo vzgojil lepo število plezalcev, saj so skoraj vsi jeseniški in okoliški plezalci, preden so se osamosvojili in iačcli delovati v lastnih plezaJnih tovarišijah, šli skozi Joževo šolo. Od leta 1924 pa tja v štirideseto leto je bil Joža Cop osrednja plezalna in reševalno osebnost, ne le na Gorenjskem temveč v Sloveniji Jugoslaviji sploh. Jeseniške plezalne skupine iz padružnice „skale«, iz katere so okrog leta 1928 in pozneje fašli prav dobri in sposobni plezalci, ki so si znali preko začetnih težav in poskusov prib<1rili ime in položaj kot samostojni vodilni alpi­ ni~ti, se udejstvujejo ves čas in vidno v vseh naših stenah in prepadih, na samostojnih plezalnih in zimskoalpinističnih tečajih, v vojski in drugod. S ponosom se lahko p0hvalimo, da so prav naši plezalci naše slovenske gore - predvsem Ji,lijske - šele o.wojili in jih prepojili s svojim znojem, pa tudi i; krvjo tako, da so res naše in samo nate, z idealizmom in skromnim, v javnosti. malo vidnim delom, ki stremi za tem, da bi šli še preko mej sedanjega ozkega polja.• • l:'odrobneje o ple-uilnih in drugih uspehih ter delovanju ~ezn.ih je6enišk.ih skalašev glej knjigo: Evgen Lovš.In, ,.Gorski vodniki v JullJskih Alpah", str. 270-290. 431 V severni stent Mo}Urovkt?, v globlnt Mala Pl§enca (Danlto Ma. rw.lanc) Foto: Dr . Stanko Tominlek Mi, ple-,:alci jeseniške »Skale«, smo bili tudi lelos pridni. Potrgali smo spet nešteto plezalnih rožic z naših robov, doživeli tisoče tihih in svetlih trenutkov. Lepo štev ilo plezolnih dru~bic že šteje naša »Skala«, ki vsako nedeljo uživajo čarobnost naših sten in grebenov. T1;g1nvska stena ni skoraj nikdar brez gostov, Jalovec nas pozna, pozna nas Mojstrovka, Špik:, Frdamane police, široka peč, Kukova Špica, Škrlatica, Križ in Rokav in drugih vrhov desetine. Alpinistika ni več blazno tveganje, »Skala« ni več klub samomorilcev ... « Jeseniški plezalci pa tudi iz drugih krajev so kmalu čutili potrebo po zgra­ ditvi planinskih zavetišč tam, kjer ni bilo v bližini planinske koče. To so sicer zelo zapuščeni a izredno lepi pr edeli. F:no tako zavetišče so postavili v Veliki Dnini ob vznožju VPlike Ponce, drugega pa na Jezeru na Gruntu v območju Rokavov in Dovškega Križa. Tretji je ~e v načrtu, a postavljen naj bi bil v Martuljku. Redni sestanki jeseniške »Skale « so bili najprej v gostilni pri Kobalu, pozneje v gostilni Mesar, nato v hotelu Triglav in končno v hotelu Pošta. Med di-ugim so rodili tudi veliko fotografsko 1 ·az. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
    NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


    Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
    Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
    Knjige
    Periodika
    Rokopisi
    Slike
    Glasba
    Zemljevidi
    Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana