Spisje v ljudski šoli.(V. Burnik.) Najimenitnejši, a tudi naj težji učni predmet v ljudski šoli je jezikov nauk. Vsi drugi predmeti so jezikovemu nauku podredjeni; vsi se naslanjajo nanj, ž njim so v najtesnejši zvezi. Ljudski učitelj se zaradi tega tudi pri pouku drugih učnih predmetov nikdar ne sme oddaljevati od pravil jezikovega nauka. Učiteljeva dolžnost je, da pri vseh učnih predmetih gleda na to, da se učencu množi miselni zaklad, da se mu odpravljajo naopačni izrazi, slabi pa popravljajo ali nadomestujejo z boljšimi. Naloga učitelju pa je tudi, da učencu pomaga, da se more o vednostih, katere si je v posameznih učnih predmetih pridobil, v pravilnem jeziku izraževati. Smoter jezikovemu nauku je tedaj: učenec mora prav razumevati, kar je od drugih v materinščini slišal; mora si pa tudi pridobiti toliko zmožnosti, da bode mogel drugim svoje misli dobro in gladko razodevati. Jezikov nauk sam na sebi pa ima dvojno stran: teoretično in praktično. Teoretično vadi se učenec jezika v slovnici in v pravopisji, praktično pa v spisji, katero je vsakako najvažnejši del jezikovega nauka. Spisje je kakor venec vsemu jezikovemu nauku, glavno sredstvo duševnega razvoja in neovrgljivo spričevalo dušne zrelosti, — zrcalo, v katerem vidi vsak učitelj sam sebe, slika, ki predstavlja vso šolo z učiteljem vred. V novi šoli se samostalno spisovanje bolj čisla in napreduje, kakor je bilo nekdaj tu pa tara v navadi. Predno se učenci vadijo spisovati, morajo se vaditi govoriti. Govorne vaje so tu glavno sredstvo, s katerim moremo doseči, da bode učenec kdaj mogel svoje misli jasno povedati. Takoj s prvim šolskim dnevom mora se pričeti vplivati na učenca, da začenja misliti; gledati se mora na to, da učenec dobi o vsem, kar mu ponuja narava in vsakdanje življenje, prave jasne pojme. Da se pa učenec začne dobro zavedati o rečeh, ki ga obdajajo, treba dokaj časa. Zrnje, katero je učitelj otroku vsadil, potrebuje skrbne učiteljeve vzgoje, predno začne kaliti in se razvijati. Zatorej se tudi prva šolska leta ne goje spisne vaje, v katerih se že nekaj od učencev zahteva; v teh letih mora se učenec navaditi iz govornih vaj in iz knjige toliko slovnice in pravopisja, da se mu ne bo treba toliko boriti s črkanii, kadar mu bode naloga zapisati to, kar je slišal ali čital. Prvi šolski leti ste spisju največ le pripravljalni pouk, katerega ljudska šola imennje nazorni nauk. Ta nauk je v prvih šolskih letih središče, okoli katerega se suče ves pouk drugili učnih predmetov. Kdor se ni navadil reči, prikazni in dogodeb natančno in z razumom opazovati, ta tudi o njih nikdar svojih misli ne bode mogel jasno izraziti. Prave spisne vaje, pri katerih se od učenca že nekoliko samostojnosti o izrazu tirja, začno se v drugi polovici tretjega šolskega leta, oziroma v III. razredu ali oddelku. Spisne vaje, ki se prično v II. razredu (oddelku), so največ le prepisovauje iz knjige in s table, odgovori na kratka vprašanja in napisovanje reči. Kakšne naj bi bile spisne vaje učencev v zadnjih oddelkih ljudske šole? Take izvestno ne, v katerih bi moral učenec izražati svoje samostalne misli; zadovoljiti se moramo z nekoliko dobrimi spisi. V ljudski šoli ne moremo učenca pripraviti do kake posebne samostojne spretnosti v spisovanji. Izrek, da se človek pozna po pisavi, uresničil se bode v učencu še le v poznejih letih, ko mu njegove misli obogate z jedernatiiui izrazi, ko si bode v vsakdanjem življenji nabral mnogo skušenj. (Dalje prili.)