ČLANKI ���
Izvestje 19 • 2022
24
Goriške perice
pred prvo svetovno vojno
PETRA TESTEN KOREN | ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino
petra.testen@zrc-sazu.si
Izvleček: Članek se ukvarja z opravili peric na Goriškem. Naporno delo so najpogosteje opravljale okoliške
ženske, a tudi mestne služkinje. Delo je bilo razporejeno po dnevih celotnega tedna. V obdobju pred prvo
svetovno vojno v Gorici ni obratovala nobena pralnica, vendar so glede tega vprašanja vseskozi potekale
debatemed občino in družino industrialcev Ritter, ki je postala lastnica bregov ob Soči. Medtem so perice
nadaljevale s svojim delom tako na bolj nevarnih bregovih Soče kot v okoliških vodotokih Kornu in
Vrtojbici ter pri številnih vodnjakih po mestu. Perice so pomembno prispevale k proračunu domačih
družin, obenem pa skrbele za vez med podeželjem in mestom.
Ključne besede: (slovenske) perice, pranje perila, Koren, Vrtojbica, Soča, Gorica, podeželje – mesto.
Lavandaie Goriziane prima della prima guerra mondiale
Riassunto: L’articolo tratta delle faccende svolte delle lavandaie del Goriziano. Questo difficile lavoro
era svolto più spesso dalle donne del circondario, ma anche dalle domestiche cittadine. Il lavoro veniva
svolto tutti i giorni della settimana. Nel periodo antecedente la prima guerra mondiale a Gorizia non
esisteva alcuna lavanderia pubblica, ma al riguardo erano in corso dibattiti tra il comune e la famiglia
Ritter, dedita all’industria, che divenne proprietaria delle sponde del fiume Isonzo. Nel frattempo, le
lavandaie continuavano il loro lavoro sia sulle sponde più pericolose del fiume Isonzo sia in prossimità
dei flussi Koren (Corno) e Vrtojbica e anche presso i numerosi pozzi intorno alla città. Le lavandaie con-
tribuivano in modo determinante al bilancio familiare, intrattenendo allo stesso tempo il legame tra
campagna e città.
Parole chiave: lavandaie (slovene), lavanderia, Corno, Vrtojbica, Isonzo, Gorizia, campagna – città
Perice so vse do prve svetovne vojne tu-
di na Goriškem sodile v poklicno skupino slu-
žinčadi. Na s Slovenci poseljenem prostoru
so bili za ta delovni segment prebivalstva v
uporabi naslednji izrazi: služkinja, dekla, hi-
šna, sobarica, kuharica, pestunja, guvernan-
ta, »baja« (dojilja), likarica, perica, »pedenar-
ca«, dojilja, pa tudi kočijaž, vrtnar, »portir«
itd. Šlo je za poklic, ki je tedaj pritegnil veči-
no aktivne ženske delovne sile, ki se je zapo-
slovala v meščanskih gospodinjstvih, najpo-
gosteje kot »dekleta za vsa hišna dela« ozi-
roma »splošne služkinje«, torej »deklice za
vse«. Na Goriškem je bilo podobno, o čemer
pričajo popisi prebivalstva goriških ulic, ki
ponujajo različice poimenovanj za služinčad
tudi v nemškem in italijanskem jeziku (ASPG
– Censimenti, 1830–1910).1 Posebna naredba
1 Prim. za it. jezik: služkinja (serva, servetta, serva di
casa, domestica servente, domestica, serva salaria-
ta), služabnik (servo, servo di casa, servente, ser-
viente, domestico), hlevar (staliere, stalliero), soba-
rica (domestica cameriera, cameriera, sotto came-
riera), kuharica (cuoca, domestica cuoca, sotto cuo-
ca), varuška (bambinaja, bambinaia, fantesca),
vzgojiteljica (istitutrice, educatrice), guvernanta
(governante), dojilja (balia), ključarica (donna di
chiavi), likarica (stiratrice), perica (lavandaia), vrtnar
(giardiniere, giardiniere assistente, ortolano, gior-
naliero ortolano), kočijaž (cocchiere), skrbnik pala-
če (guardiano del palazzo) in izrazi, ki kažejo, da gre
za služinčad oziroma opravila služinčadi (servendo,
25
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
deželne vlade za Slovenijo, izdana junija
1921, ki sicer sega v povojni čas, je ujela opre-
delitev hišnih in gospodinjskih pomočnic (iz-
raza, ki se »kot bolj nevtralna« uveljavita za
služkinje po prvi svetovni vojni) takole: »To
so one osebe, ki vršijo gospodinjska dela proti
plačilu v gospodinjstvu gospodarja ali gospo-
dinje in so sprejeta v družino. To so kuharice,
sobarice, pestunje, dojilje, dekle, perice, do-
mače šivilje, pomožne delavke« (Ženski list
1933: 55).
Kdo pa so bile perice? Od kod so prihaja-
le in kaj so počele? Raziskave, ki so se sicer
ukvarjale predvsem s pericami iz okolice Tr-
sta, vendar so ravno tako primerljive in pri-
merne za razumevanje goriških peric, so po-
kazale, da je bila bližina mestu zagotovo
eden od dejavnikov, ki so krojili in sploh
omogočali delo peric. Perice so enkrat te-
densko peš, z velikim košem na glavi, priha-
jale v mesto po umazano perilo in prinašale
čisto v gospodinjstva, kjer so prevzemale
novo zadolžitev. Obenem je pri tem delu
opaziti vzorec, ki priča, da so si žene in de-
kleta s pomočjo generacijske in organizacij-
ske mreže predajale posel iz roda v rod. Na
drugi strani so tudi gospodinje, podobno,
po priporočilih, medsebojni izmenjavi mnenj
in mreži poznanstev jemale na delo le žene,
ki se jih je držal sloves dobrih delavk. Odnos
naklonjenosti med gospodinjami in pericami
je bil nemalokrat vzajemen, nenazadnje so si
tudi perice prizadevale za »dobre družine«,
ki so se jih držale vse življenje (Repinc 2001:
129–130). Opozoriti seveda gre na stik pode-
želja z mestom, ki so ga perice vzpostavljale
in sooblikovale. Nenazadnje so novosti in
znanje, ki so ga prinašale s seboj, ko so se
vračale na svoje domove, zaznamovali do-
mače vasi (Kalc 2004: 361–361; Repinc 2001:
138–140). Sovaščankam in sorodnicam so
servizio domestico, servizi domestici, servizi perso-
nali, di servizio). Prim. za nem. jezik: služkinja (Di-
enstmädchen), varuška (Kindermädchen, Kinds-
magd), dekla (Magd, Dienstmagd), kuharica
(Köchin), posel (Dienstbote), guvernanta (Gouver-
nante), sobarica (Stubenmädchen), hlapec (Knecht,
Hauskneht), služabnik (Diener, Bediente) itd.
Perice (foto: M. Ličen-Prepih, hrani: Goriški muzej).
Izvestje 19 • 2022
26 ČLANKI ���
odpirale tudi »okno v svet«, saj so ustvarjale
socialne mreže, preko katerih je na podlagi
poznanstev in priporočil tudi marsikatera
služkinja dobila zaposlitev v mestu, in to pri
dobri družini. Poleg tega je bila ekonomska
pomoč peric (tudi služkinj) za preživetje dru-
žin v težkih trenutkih nemalokrat ključnega
pomena.
Pranje perila je bila obrt, ki je bila zaradi
svoje specifičnosti – kot samostojna ženska
dejavnost – in številčnosti vpletenih žensk
pomembna panoga. Vezana je bila na »zrela
leta«, družinski kontekst, saj so pri delu naj-
večkrat sodelovale vse ženske predstavnice
družine, čeprav je bila nosilka starejša žen-
ska. Perice so bile navadno poročene ali ov-
dovele ženske, v povprečju stare med 40 in
50 let. Redko katera naj bi bila mlajša od 33
let, s pranjem perila pa so se ukvarjale vse
do pozne starosti (prim. Kalc 2004: 361; Ore-
hovec 2001: 109–148).
Postopek pranja perila
Opravila peric so bila za mestno življenje
nujna, kot je sol potrebna za kruh. To napor-
no delo so torej najpogosteje opravljale žen-
ske iz bližnje okolice mest, vendar tudi me-
stne služkinje. Težaško delo je bilo razpore-
jeno po dnevih in točno določenem ritmu
skozi celoten teden.2Ob ponedeljkih (včasih
tudi nedeljah), ko se je cikel začel, so perice
obiskale vse svoje odjemalce in zbrale njiho-
vo umazano perilo ter ga odnesle k sebi do-
mov. Tu so ga najprej dale namakati. Nasle-
dnji dan se je začela »žehta« ali pranje perila
(Planissi 2004: 27). Vodo, ki so jo perice za
takšno opravilo potrebovale, so zajemale v
bližnjih izvirih ali vodnjakih, razporejenih po
mestnih trgih, nemalokrat pa so po okoliških
hribih ljudje zbirali deževnico s streh v za to
pripravljenih podzemnih zbiralnikih. Služki-
nje po gospodinjstvih v Gorici, kjer pred pr-
vo svetovno vojno še ni bilo tekoče vode, so
jo morale v hišo prinašati s pomočjo različ-
nih posod. Prav zato je pomanjkanje vode,
predvsem v poletnem času, močno odmeva-
lo tudi v dnevnem časopisju.
Perilo se je pralo z doma pridelanim mi-
lom, sledilo je razkuževanje in beljenje tka-
nin s pomočjo pepela. Tega so po gospodinj-
stvih za beljenje tkanin pridobivali iz zogle-
nelega lesa, največkrat drv, ki so jih upora-
bljali v pečeh za ogrevanje lastnih domov. V
veliki posodi oziroma kotlu, napolnjenem z
vodo, je perica najprej prekuhala pepel in
nato brozgo precedila, da ji je ostala le obar-
vana voda, v katero je vsula perilo in vse sku-
paj ponovno zavrela ter nekaj časa kuhala.
Sledilo je izplakovanje, tepežkanje perila kar
na večjem kamenju ob potokih, včasih pa na
za to prilagojenih pralnih deskah, na pol po-
topljenih v eno izmed bližnjih tekočih voda.
V neposredni okolici Gorice sta bila to naj-
večkrat potoka Koren in Vrtojbica ali reka
Soča. Seveda je bilo treba najpozneje v četr-
tek zaključiti z izplakovanjem perila, saj se v
nasprotnem primeru cikel, ki je vključeval
sušenje in likanje, ni mogel pravočasno kon-
čati. Nato se je perilo sušilo, včasih kar po gr-
movju in drevju ob potokih, kjer je potekalo
izplakovanje.
Na koncu pa je bilo treba vse skupaj še
zlikati s pomočjo likalnikov, ki so se odpirali
kot škatlice in v katere se je namestila žerja-
vica, ta pa je tlela in tako grela plosko površi-
no priprave. Ti likalniki so imeli ob robu lu-
knjice, saj je bilo treba žerjavico z guganjem
priprave vsake toliko spodbuditi, da je po-
novno zažarela in tako ogrela ploskev za li-
kanje. Sledilo je zlaganje čistega perila in nje-
govo vračanje lastnikom v mestu. In nov ci-
kel se je lahko spet začel.
2 O tem težaškem delu je ostalo bogato ustno izroči-
lo. Glej tudi: Destovnik 2002: 60; Repinc 2001: 127–
144; Musetti, Lampariello Rosei, Nanut, Rossi 2007:
273–274. Avtorica prispevka je poslušala o postopku
pranja perila doma in med pogovori s številnimi Go-
ričankami.
27
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
Vprašanje pralnice in pranja perila
V Gorici pred prvo svetovno vojno ni
obratovala nobena pralnica, vendar so glede
tega vprašanja vseskozi potekale žgoče, več-
letne debate med občino in posamezniki,
npr. družino Ritter,3 ki je postala lastnica bre-
gov ob Soči. Poseben problem je predstavljal
najbolj dostopen teren, kjer so perice redno
opravljale svoje delo. Do vidnejše interakcije
je prišlo leta 1875, ko je občinski svet razpra-
vljal o predlogu družine Ritter, da zgradi pral-
nico in sušilnico perila, saj so v družini name-
ravali v koraku z industrijskim razvojem širiti
svojo proizvodnjo in graditi nove industrijske
objekte, ti pa bi z infrastrukturo posegli v
prostor, kjer je bil za perice najlažji dostop do
tekoče vode, in sicer na območju Stračic. Le-
ta 1892 ni bilo še nič domenjenega, še manj
pa narejenega. Goriške perice so bile prisilje-
ne na daljšo pot do reke Soče in nato na tež-
ko opravilo v veliko nevarnejših razmerah ob
bolj neprijaznembregu – v bližini tranzitnega
čolna, na področju Sv. Andreja. Zabeležen je
celo smrtni primer perice, ki je na poti domov
zaradi prevelikega napora nenadoma oma-
gala (Planissi 2004: 28). Da takšnih epizod ni
bilo malo, govorijo tudi vesti v lokalnem ča-
sopisju, kot je naslednja: »Utonila je preteklo
nedeljo v Kornu pod Kostanjevico priletna pe-
rica, ki je bila nesla perilo prat. Pri njenem delu
jo je zadel mrtud, da je padla v vodo, ki ni glo-
boka. Ker ni bilo človeka zraven, ki bi jo bil iz-
vlekel iz vode, je reva poginila na žalosten na-
čin: v nedeljo pri delu« (Soča, 22. 12. 1882).
Šele leta 1902 je inženir Bresadola poslal
na občino pismo z načrtom, kako bi na
različnih koncihmesta zgradili javne pralnice
in s tem olajšali težaško delo peric. Ideja je
bila izražena takole: »/Z/graditi več javnih
pralnic v različnih mestnih okrožjih, da ne bi
silili perice, da se po nepotrebnem utrujajo,
ko prenašajo perilo sem ter tja, iz mesta v
Stračice« (Planissi 2004: 28). Medtem je po-
stalo tudi vprašanje preskrbe mesta z vodo
in vzpostavitve vodovodnega omrežja že
prav pereče. Leta 1903 je občina sprožila po-
stopek za izdelavo projekta mestne pralni-
ce, vendar do uresničitve ni nikoli prišlo.
Na drugi strani mesta – ob Kornu – so se
prav tako ves čas pojavljale težave zaradi
peric. Na občino je v letu 1876 celo priroma-
lo protestno pismo prebivalcev ob omenje-
nem potoku, saj se jim je zdelo nevzdržno,
da perice s svojim »mlatenjem« perila prič-
nejo že ob treh zjutraj in tako kršijo pravila
javnega reda in miru. To pa ni bil edini pro-
blem, ki je zmotil okoliške prebivalce. Po nji-
hovem mnenju je bil potok neprimeren za
pranje, saj so se vanj stekale industrijske od-
plake pa tudi fekalije posameznih gospodinj-
stev. Ves ta material se je nabiral in zadrže-
val v plitkejših kotanjastih predelih struge in
kontaminiral perilo. V naslednjem letu je ob-
čina z odlokom prepovedala nočno pranje in
aktivnosti ob Kornu, kršiteljem je bila zagro-
žena celo denarna kazen, če bi se upirali, pa
aretacija in (najbrž nekajurni) zapor (Planissi
2004: 28). Nekaj podobnega se je dogajalo
tudi ob potoku Vrtojbica, saj je zaradi nizke-
ga vodostaja pretežni del leta iz vsakovr-
stnih odplak grozilo podobno alarmantno
stanje kot v primeru potoka Koren.
Problemi pa se niso končali ob izplakova-
nju perila, ampak so se še bolj javno kazali, ko
je bilo treba te ogromne količine blaga posu-
šiti. V zapisih je zaslediti, da je bilo po goriških
ulicah videti sušenje perila tako, kot da bi se
tkanine odločile za invazijo na mesto. Župan
Maurovich je moral v letu 1883 nasloviti na
perice pisno opozorilo, saj so obešale perilo
po vseh grmih in drevesih po mestu, tudi ob
3 Družina Ritter je domovala v mestu že vse od leta
1819 in se je prvotno ukvarjala s predelavo sladkorja.
V letu 1843 so pridobili še nekatere manjše obrate,
med njimi kovnico bakra, mlin in žago ob Soči, ter
nakupili nekatera zemljišča vmestu. Hkrati so pričeli
postavljati na območju goriškega predmestja Stra-
čic oziroma v bližnji slovenski vasi Podgora velike
obrate, če ne že kar graditi malo industrijsko pred-
mestje, imenovano tudi »goriški Manchester«. Več
glej: Luchitta 1987: 65–87; Marušič 2005: 59.
Izvestje 19 • 2022
28 ČLANKI ���
glavnih mestnih ulicah. Ob tej priložnosti je
nastal celo seznam stranskih ulic, na katerih
jim je bilo dovoljeno opravljati svoje delo. Uli-
ce so bile naslednje: Toscolano, dell Colle, del
Bosco, dei Campi, degli Scogli, Cordajoli, dei
Leoni in della Barca (Planissi 2004: 29).
Nacionalna trenja ob vodi
Občutljivost za vprašanje narodnosti, ki
so ga tudi na Goriškem vodile moške intelek-
tualne elite, se je med slovensko populacijo
kazalo na ulicah vse od druge polovice 19.
stoletja, npr. v izkazovanju pripadnosti slo-
venski narodni skupnosti z rabo slovenskega
jezika v javnem prostoru, z nakupovanjem
pri slovenskih trgovcih, za kar so bili prebi-
valci mesta posebej pozvani, itd. Tudi sloven-
ske perice (oziroma služkinje) v Gorici so bile
pozvane, naj izkazujejo svojo pripadnost ma-
tični narodni skupnosti, s tem pa so postale
vidnejše v povezavi z angažiranostjo sloven-
ske nacionalne skupnosti glede vprašanja
narodnostne uveljavitve in nasploh glede
utrditve položaja slovenskega prebivalstva v
mestih, kot sta bili Gorica in bližnji Trst. O
tem denimo pričajo pozivi v dnevnem časo-
pisju, ko so bile ob rednih popisih prebival-
stva nagovorjene, naj jasno izrazijo svojo pri-
padnost Slovencem tako, da pod rubriko
uporabni jezik vpišejo slovenščino.4
Ženske, ki so skrbele za perilomestne go-
spode, so vstopale v gospodinjstva nemalo-
krat tuje govorečih družin, v njihov intimni
prostor, kjer so prihajale v stik tudi z njiho-
vim intimnim perilom,5 s čimer je postala
nevarnost (simbolne in fizične) kontaminaci-
je še večja. Nevarnost »okužbe« Slovenk z
nečim, kar je pripadalo tujemu, drugačnemu,
je terjala posebno pozornost. Poleg tega so
perice kot ženske – po mnenju moških elit in
voditeljev posebej ranljive pripadnice slo-
venskega naroda, ki jih je bilo treba zaščititi
– s svojo samostojno obrtjo in zaslužkom ter
stiki z življem v mestu uhajale izpod moške-
ga nadzora. Končno naj bi zaradi obilice dela
zanemarjale tudi svoje dolžnosti kot matere
in žene, torej vzgojo otrok, skrb za gospo-
dinjstvo itd. – skratka vse, kar bi od njih teda-
nja družba glede njihovih dolžnosti in moral-
nih vrlin pričakovala. Strah pred škodljivimi
mestnimi navadami in pohujšanje ter kvarje-
nje žena, ki so odhajale v mesto, se je tudi po
drugih narodnostno mešanih središčih okli-
calo za »vir sramote« (Verginella 2006: 84).
Zaradi pomanjkanja pisnih virov (kar je si-
cer razumljivo, saj niti ni bilo v navadi, da bi
perice pisale dnevnik), ki bi živo pričali o
vsakdanjem dogajanju, težko ocenimo, kako
zelo so bili posamezni (ženski) poklicni profi-
li dejansko vpleteni v boj za narodnostno
ozaveščanje. A eden od fragmentov, ki priča
o tovrstni angažiranosti, so že omenjene ča-
sopisne notice, novice, obvestila, poročila o
denimo predavanjih, povezanih z narodno-
buditeljskimi temami, ki so se jih udeleževale
tudi ženske, med njimi služkinje itd. Naj zato
zaključimo z bolj šegavo objavo, in sicer s
sporom, pravzaprav bolj pretepommed žen-
skami ob vodnjaku, ki se je spremenil v pravo
»narodno« bojiščemed furlanskimi in sloven-
skimi deklami:
»Babji Sedan se je vršil v torek zjutraj v Go-
rici pri vodnjaku na Korenju. Zaradi jednega
škafa vode sprla se je Furlanka z slovensko de-
klo, lasale, vlačile sti seter si dajali najfinejše
naslove. Zdaj pa pride še jedna furlanska baba
iz ‚geta’, ter poda se i ona v boj seveda proti
‚šklavi’. To je bil pravi Sedan: škafi so ležali na
4 Popisi prebivalstva, ki so vsebovali rubriko uporabni
jezik/lingua usuale, so se vršili v letih 1880, 1890,
1900 in 1910. Zadnje leto je bilo prav zaradi sporne
rubrike o uporabnem jeziku v Gorici in Trstu treba
opraviti revizijo štetja; ugodeno je bilo pritožbi Slo-
vencev zaradi nepravilnosti pri popisu, zato se je
štetje za omenjeno rubriko ponovilo. Več o tem
vprašanju in posledicah glej: Testen Koren 2013:
200–206; 2013a: 58–61; 2016: 49, 54–57; Cergol Para-
diž, Testen Koren 2022; Special-Orts-Repertorium.
5 O nevarnosti kontaminacije in konceptualizaciji
čistega ter umazanega glej: Douglas 1994, cop.
1966; Verginella 2003: 73.
29
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
bojišči, babe trgale so si lase, nohti so imeli
dovelj opravila po obrazih, kitlje so se po tleh
vlačile, – a zmagala je konečno vendar kore-
njaška slovenska dekla. Boj je trajal v navzoč-
nosti vsega korenjskega prebivalstva četert
ure, a policaja ni bilo ne blizu ne poleg.
Priporočal bi pa prihodnjič, kadar se imajo
furlanke in sploh babe pri vodnjaku pretepati,
naj blagovoljno pustijo doma umetno napra-
vljene debele kite, da jih ne bodo potem, ka-
kor pri tem boju, okolo vodnjaka sramotno is-
kale« (Soča, 5. 9. 1879).
Hudomušno objavo pretepa ob vodnjaku
je mogoče brati tudi drugače, kot kazalec re-
snosti pomena ne samo dostopa do vode,
preskrbe z vodo, ampak tudi vprašanja vodo-
voda, ki se je kot ideja dolgo porajalo na ravni
mestne politike in seveda razplamtevalo pra-
va nacionalna občutja. Medtem pa so – ne
glede na vse prepreke in težave – perice vse-
skozi delale in pomembnoprispevale k prora-
čunu domačih družin, obenem pa skrbele za
vez med okoliškim podeželjem in mestom.
VIRI IN LITERATURA
Arhivski viri:
ASPG – Archivio Storico Provinciale – Gorizia,
Censimenti della popolazione del comune di Go-
rizia 1830–1910.
Obljavljeni viri:
Special-Orts-Repertorium, Gorica in Gradiška, za
štetja v letu 1880, 1890, 1900 in 1910.
Časopisni viri:
Soča, 5. 9. 1879.
Soča, 22. 12. 1882.
Ženski list, X, 1933, št. 8.
Literatura:
Cergol Paradiž, A., Testen Koren, P. 2022: Slo-
venske priseljenke v Trstu: vprašanje identitete ob
ljudskem štetju 1910. Dve domovini: razprave o izse-
ljenstvu, [št.] 55, 151–171.
Destovnik, I. 2002: Moč šibkih. Ženske v času
kmečkega gospodarjenja. Celovec: Založba Drava.
Douglas, M. 1994 (cop. 1966): Purity and Danger.
An Analysis of the Concepts of Pollution and Taboo.
New York, London: Routledge.
Kalc, A. 2004: Žensko prebivalstvo v Trstu leta
1775: nekaj socialno-demografskih in gospodarskih
vidikov ter metodoloških vprašanj. Zgodovinski ča-
sopis, 58, št. 3/4, 2004, 337–376.
Luchitta, A. 1987: L’industria cotoniera nella
contea di Gorizia e Gradisca. Annali di storia isontina:
societa, economia, beni culturali, št. 3, 65–87.
Marušič, B. 2005: Pregled politične zgodovine
Slovencev na Goriškem: 1848–1899. Nova Gorica: Go-
riški muzej.
Musetti, G., Lampariello Rosei, S., Nanut, D.,
Rossi M. (ur.) 2007: Donne di frontiera. Vita società
cultura lotta politica nel territorio del confine orienta-
le italiano nei racconti delle protagoniste (1914–2006)
2. Trieste: Il Ramo d’Oro Editore.
Orehovec, M. 1997: Delo Istrank v Trstu, Etno-
log. 7=(58), 115–129.
Orehovec,M. 2001: Ženske in delo v Istri v 20. sto-
letju, magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulte-
ta, Oddelek za sociologijo.
Planissi, F. 2004: Feminilità goriziane. Gorizia:
Edizioni della Laguna.
Repinc, M. 2001: Perice v Boljuncu. Etnolog,
11=(62), 127–144.
Testen Koren, P. 2013: Plačano hišno delo, prav-
ne norme in vsakdanja praksa: goriške služkinje v 19.
in na začetku 20. stoletja. V: Verginella, M. (ur.). Dol-
ga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina
žensk na Slovenskem. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena
založba Filozofske fakultete: Studia humanitatis,
185–212.
Testen Koren, P. 2013a: Služkinje kot del sloven-
ske narodne skupnosti na Goriškem ob koncu 19. in
v začetku 20. stoletja. V: Grdina, I. (ur.). Eliminacioni-
zem in emancipacija: zbornik razprav. Ljubljana: Za-
ložba ZRC, 45–61.
Testen Koren, P. 2016: La nostra “materia pri-
ma”: le donne slovene a servizio a Gorizia tra otto e
novecento. V: Verginella, M. (ur.). Sconfinamenti sto-
riografici e attraversamenti di confini. Trieste: Istitu-
to regionale per la storia del movimento di liberazio-
ne nel Friuli Venezia Giulia. Qualestoria, a. 44, n. 1,
47–63.
Verginella, M. 2003: O nevidni ženski delovni sili.
Delta, št. 3/4, 71–79.
Verginella, M. 2006: Ženska obrobja. Vpis žensk v
zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta.