348. štev. V Ljubljani, sorcota dne 1%. decembra 191^,. Leto i. Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v poiideljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K ToO; s poSto celoletno K 20'—, polletno K 10—, Četrtletno K 5—, mesečno K 170. — Za inozemstvo celoletno K 30—. — Naročnina se J;: pošilja upravništvu. ::: Telefon številka 118. ::: • •• • •• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. • M • •• Posamezna številka 6 vinarjev. ::: Uredništvo in upravniStvo: ::: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefranklrana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju pori: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. ::: ::: Telefon številka 118. ::: Balkanska vojna. Slavnostni dnevi v Bukareštu. Balkanska vojna, ki je vznemirila vso Evropo, je postavila tudi Rum unijo, najmočnejšo balkansko državo, pred — iait accouipli. Ru-munska je bila do sedaj skoro nepoznana; Tendenca njene politike je bila predvsem miroljubna, tako da je živela v najboljših odnošajih z vsemi evropskimi velesilami in tudi balkanskimi državami. Zdi se pa, da je le malo preveč plavala v vodah trozveze, ki je iskala na Balkanu le svoje koristi. Runmnija se ni dobro zavedala svoje važne pozicije na Balkanu in tako se je zgodilo, da je stala s trozvezo vred v balkanski vojni tudi ona pred dovršenim dejstvom. Niti trozveza niti Rumunija nista bili čisto nič informirani o zakulisnih dogodkih, ki so sc pletli zadnja leta med balkanskimi državami in tripelentento. Danes igra Rumunija v evropskem koncertu Izvanredno važno vlogo. V teh kritičnih dnevih, ki vise nad celo Evropo, tekmujeta trozveza in tripelententa z vsemi močmi na to, da pridobita na svojo stran to važno in jako močno balkansko državo. Trozveza bi imela v Rumuniji protiutež proti finančno in vojaško izmučeni balkanski zvezi, tripelententa pa bi s pridobitvijo Rumunije končala veliko delo pokojnega angleškega kralja Edvarda VII. V tem slučaju bi bil namreč obroč okolu trozveze popolnoma sklenjen in šanse za tripelentento bi se znatno zboljšale. Da hi v slučaju evropske vojne stopila na stran tripelentente tudi balkanska zveza, je samoobsebi umevno, ker imata oba v Orijentu iste interese. Trozveza je v dosego svojega namena poslala v boj Avstrijo, tripelententa Rusijo. In tako smo doživeli v Bukareštu v zadnjem času jako zanimive obiske, katerih cilj je bil isti. Avstrijski obiski so bili predvsem strogo političnega značaja. Tako zunanji minister grof Berchtold, kakor sedanji šef generalnega štaba Holzendorf sta potovala v strogo zaupni misiji. Pred par dnevi se je mudil v Bukareštu tudi predsednik bolgarskega sobranja dr. Danev, da s,e informirala o rumunskih željah tflede likvidacije Turčije. Rusija je svojo misijo izvršila na cisto poseben način. Na obisk grofa Berchtolda v Bukareštu še pred balkansko vojno, ko je grozila evropska kriza, je car Nikolaj II. odgovoril s tem, da je imenoval ruinunskega kralja Karola — maršalom ruske vojske, zadnji obisk generala Hotzcndorfa s cesarjevim lastnoročnim pismom, pa je car paraleziral s tem, da je povodom 351etnice padca Plevne odposlal v Bukarešt veliko rusko odposlanstvo z velikim knezom Nikolajem Mihajlovičem na čelu, da izroči ru-munskemu kralju rusko maršalsko palico. Da je imela ta ruska privatna misija tudi politično ozadje, je več kot jasno in to tembolj, ker je bil ruski obisk v neposredni zvezi'z obiskom dr. Daneva v Bukareštu. Bukarešt se je povodom obiska velikega kneza Nikolaja Nakolajeviča oblekel v praznično obleko. Gosta so na kolodvoru razven kralja in kraljice pričakovali tudi vsi ministri in velikanska množica ljudstva, ki je visokega ruskega gosta z nepopisnim navdušenjem pozdra- vljala. Predaja ruske maršalske palice kralju Karolu se je izvršila na slavnosten način v kraljevski palači. Ceremoniji so prisostvovali kraljica, princa Ferdinand in Karol, dvorno spremstvo in »suite« velikega kneza. Veliki knez Nikolaj Alihajlovič je nagovori! kralja z besedami: Dovolite sire, da Vam v imenu svojega prev-zvišenega vladarja povodom obletnice zavzetja Plevne, kjer so naše čete korakale skupno z Vašimi, izročim maršalsko rusko palico in lastnoročno pismo svojega vladarja, carja Nikolaja. Kralj Karol se je v svojem odgovoru spominjal slavnih dni pred Plevno, ko je poveljeval skupni rusko-rumunski armadi, se zahvalil za veliko odlikovanje, ki ne pomeni samo njegovo ampak odlikovanje cele rumunske armade in napil na zdravje carja Nikolaja in njegove mogočne armade. Misija velikega kneza Mihailoviča bo v Bukareštu gotovo zapustila svoje sledi, posebno med narodom. Rumunija se nahaja na razpotju: Ali s trozvezo, ali s tripelentento in balkansko zvezo. Vsekakor so njeni interesi bližji interesom tripelentente in balk. zveze, kakor intere-resom trozveze, od katere ni imela dosedaj nobenega dobička. Katero pot si bo izbrala, bomo videli v kratkem. Pismo Iz BeSgrada. B e 1 g r a d , 28. nov. (11. dec.) 1912. Nek očividec, ki je bil prisoten v generalnem štabu v Vranju, ko je došla radostna vest, da je Skoplje padlo, pripoveduje naslednje: Bilo je proti večeru in vsi smo sedeli v hotelu, živahno se pogovarjaje o situaciji in o položaju, kakoršnega ustvari sedanja balkanska vojna. V naši družbi so bile zastopane vse evropske narodnosti in po poklicu so bili večinoma poročevalci raznih listov. V najživejšem pogovoru — dobesedno — prihiti v sobo ministrski predsednik Pašič in radostno vzklikne: »Skoplje je padlo«. Navdušenje ki je sledilo tem besedam je bilo nepopisno, dasi je marsikdo še vedno neverjetno zmajeval z glavo. Vse narodnosti so se znale prilagoditi srbskemu vese/ju nad zmago srbske vojske. Posebno slovanski .poročevalci so bili naravnost entuziastično navdušeni nad to novico. Samo dopisnik dunajske »Neue Freie Prcsse« in še neki drugi dunajski dopisnik sta se izgubila iz sobe. Nikdo ju ni pogrešal v tem radostnem razpoloženju. . Neki francoski poročevalec pa je kljub temu opazil, da manjkata dva njegova kolega iz družbe. ... Vzel je iz žepa vžigalice, vpraskal m raz- svetil pod mizo, kakor bi nekaj iskal, ponavljajoč vedno: »Kje pa je dopisnik »Ncuc Freie Prcsse«? Kam je pa izginil?« Vsi smo se smejali temu izbornemu dovtipu na račun židovsko-nemških duš dunajskih dopisnikov. Za nemški želodec pač ni bilo, da bi preneslo zmago slovanskega orožja, še manj pa, da bi prebavil veselje nad tako zmago. Kljub temu pa je ta slučaj zelo karakterističen za dunajsko »Neue Freie Prcsse«, ki sedaj ščuje na vojno proti Srbiji in takorckoč dela LISTEK. M. ZLVAKC: V senci fezuita. (Dalje.) Navdajalo ga je tisto čudno čuvstvo naknadnega strahu, ki je eden najpoglavitnejših pojavov refleksne akcije. Zgodi se, ua vstane povožen človek brez poškodbe in gre svojo pot, ne'da bi mislil dalje na ta dogodek, ki je ostal brez zlega učinka. Uro, dve uri nato, pa začne ta človek trepetati brez vsakega povoda: popade ga naknadni strah. In ta čudni pojav je tako silen, da so celo že videli ljudi umirati strahu več ur po hudi nezgodi, dočiin so v trenotku nezgode same pokazali velik pogum. Prav to čuvstvo je popadlo Ragastaua. Ponavljal si je trepetaje: »Pač stokrat sem bil med razgovorom na tein, da bleknem: mojemu sinu je ime Manfred. A zdajci se je vprašal: »Ohe! Torej se mi dozdeva, da moj sin ne more biti nihče drugi kakor ta Manfred? Kje pa je dokaz? V Parizu je gotovo par sto Manfredov.« Dospel je v dvorec in planil v stanovanje svoje žene, kneginje Beatrice. Toda služinčad mu je povedala, da je odšla gospa kneginja že na vse, zgodaj v spremstvu gospodovega zaupnika. Dopoldne, takoj po odhodu viteza Riga-stana, jc bila kneginja Beatrice p-jkficala Spa-dakapo in mu ukazala nekaj reci, ki jih je zvesti služabnik hitel storiti. Dc-jt-t minut kasncie ie knjeginja zapustila lepo in slabo vreme v tiskovni nemški javnosti, žalibog, da se tudi med Slovani dobi ljudij, ki prisegajo na objektivnost te židovske cunje. V osvobojenih krajih je srbska vlada ustanovila 37- novih davčnih uradov in imenovala v ta namen tudi uradništvo. Kakor se čuje, misli ustanoviti v začetku prihodnjega leta neka amerikanska banka svojo podružnico v Belgradu. Tudi inženirji iz vseh strani slovanskega svet;> prosilo državne službe v Srbiji. Bolnišnice so se začele polagoma prazniti, posebno oni v vojni akademiji in v Učiteljskem Domu sta skoraj popolnoma prazni. Tudi vojne vjetnike je začela srbska vlada izpuščati na svobodo. Za sedaj so izpuščeni turški častniki, ki so grške narodnosti, za njimi pa pridejo turški častniki ostalih slovanskih narodnosti in ki so po veri kristjani ali pa Židje, seveda proti častni besedi, da se ne bodo več bojevali proti zavezniškim armadam. Splošno pa je že sedaj določeno, da se izpuste čimprej tudi ostali kristjani, posebno iz pridobljenega ozemlja. Mnogi izražajo željo, da bi smeli ostati še nadalje v Srbiji, ker domovina nekaterih še ui rešena izpod turškega jarma. Posamezniki, ki ne znajo srbskega jezika, se sedaj v njem poučujejo in belgrajske gospice in dijaki jim gredo v tem oziru s hvalevredno požrtvovalnostjo na roko. Srbi in Bolgari se še vedno povračajo iz tujine v svoja domovja. Večinoma so to Srbi iz novo osvojenih krajev, ki so radi tiranij za-pustili svoja domovja in odšli po svetu. Srbska vojska se nahaja sedaj v sledečih krajih: v Skonlju, v Prilepu, v Bitolju. v Prizrenu, na Draču, pod Jedrenjem in na Čataldži. manjše posadke pa so razdeljene po vseh večjih na novo osvobojenih krajih. Železniški promet po srbskih železnicah je zopet začel redno poslovati in to osebni, kakor tudi blagovni ter je upati, da se v kratkem razvije zopet v svojo prejšnjo živahnost, ako .se ne pridružijo kake nove komplikacije, kar :ii izključeno, ako se sklepa iz zelo pesimističnega raznoloženia v Belgradu. Zlasti usoda 102. češkega polka se tu živahno komentira in z nestrpnostjo pričakuje vse nadaljnih dogodkov, posebno poročil iz mirovne konference v Londonu, kamor odpotujejo danes zvečer srbski delegati. Za mir s Turčijo je tu precej optimizma in upati je, da si bodo znale zavezniške armade pravočasno zavarovati hrbet. Turčija ne bo delala posebnih težkoč. Mars. Mednaroden položaj. POSLANI&KA KONFERENCA. Berlin, 12. decembra. Kakor je znano, je Avstrija privolila v svoje sodelovanje na posla-niški konferenci v Londonu ’e pod tem pogojem, če se ne bo razpravljalo o nobenem vprašanju. ki bi ne bilo ugodno za Avstrijo. S tem se misli konflikt s Srbijo. V tem slučaju bi zapustila pogajanja razven avstrijskega tudi nemški in italijanski delegat. »Lokalanzeiger poroča, da je tozadevno že prišlo do sporazuma med vele-vlastmi, ker ne misli Rusija sprožiti nobenega vprašania o kaki samostojni srbski luki ob Adriji. Ruski poslanik grof Benckendorf bo sicer podoiral srbske gospodarske težnje, stavil pa predlog, da se da Srbiji na razpolago kako nevtralno trgovsko luko ob Adriji brez srbskega suverenstva, ki bi bila spojena z železnico s Srbijo. SRBSKI LIST O POLOŽAJU. Belgrad, 12. decembra. »Tribuna« poroči iz dobro informiranih krogov, da imenovanje Jovanoviča, novim srbskim poslanikom na Dunaju, ni v nobeni zvezi s krizo in da Jovanovič nima nobene posebne misije. List tudi na-glaša, da Srbija ne more odstopiti od svoje zahteve po albanski luki. Predlog, da bi se posluževala kake avstrijske luke je nesprejemljiv* a posest Drača se imenuje kot conditio sine qua non. Drač je že v rokah Srbije in kdor ga hoče vzeti, mora priti ponj. PESIMIZEM V PETROGRADU. Belgrad, 12. decembra. Politični položaj presojajo tu zelo pesimistično. Zadnji dunajski dogodki so silno vznemirili javnost. V zunanjem ministrstvu se označuje položaj kot kritičen a ne brezupen. Povdarja se, da je Rusija sicer miroljubna, a se ne boji vojne. Njena miroljubnost ima stalno mejo. Neki visoki ruski diplomat izjavlja, da je treba zadnje dunajske dogodke smatrati kot demonstracijo proti Rusiji. Srbija ni ničesar zagrešila, kar bi moglo vznemirjati Avstrijo. Vprašanje srbske luke se ne more vpoštevati kot razlog za evropsko vojno. To je samo pretveza, da zakrije Avstrija druge načrte. STOJAN NOVAKOVIČ O SRBSKIH ZAHTEVAH. Pariz, 12. decembra. Srbski delegat Stojan Novakovič, ki je na potu v London, je izjavil uredniku »Tempsa« sledeče: Mi še nimamo konkretnih predlogov glede pogajanj. Balkanska zveza, ki je bila sklenjena v vojne svrhe, ostan trdna tudi sedaj, ko je treba dobiti sadove vspehov. Kar se tiče Srbije, je ona pripravljena odločno braniti rezultate, katere je dosegla S svojimi zmagami. Mi nočemo odstopiti od zahteve po jadranski luki, ker je to naša življen-ska potreba. Nas vznemirja zagonetno postopanje Avstrije. Mi si tega ne moremo tolmačiti. Srbija je tako prepričana o pravičnosti svojih zahtev, da vlada v svojem stališču ni ničesar popustila in je tudi pustila čete v osvojenih krajih. Kar se tiče trgovinske pogodbe z Avstrijo, jo tako imamo in je še veljavna za več let. Srbija noče ničesar drugega, kakor da nastane sedaj drug trgovinski režim. Srbija je pripravljena nuditi Avstriji največje ugodnosti, zato H pa mora iti na drugi strani tudi Avstrija na roko. GRŠKO TURŠKA VOJNA. BOJI OKOLU JANINE. Atene, 12. decembra. Vojno ministrstvo javlja: Ker hoče epirska armada izvršiti frontalni napad na Janino, se je sklenilo del turške posadke v Janini prevarati ter je grško poveljstvo v to svrho dalo pri Santi Ouaranta severo-zapadno od Janine izkrcati dva batljona infan-terije z dvema baterijama. Ko so Turki za to izvedeli, so poslali iz Janine proti njej osem bataljonov in se z Grki v boj zapletli. Prišlo je do brezpomembne praske, nakar so se grške čete zopet vkrcale in odplule. Grki so imeli 5 mrtvih dvorec v navadni kočiji, zaprežem z enim samim konjem. Le Spadakapa je bil prisedel k vozniku. In Spadakapa je bil oborožen do zob. Poleg dolgega bodala, ki ga je nosil za pasom in ki ga ni zapustilo nikoli — stara navada! — si je bil položil pod sedež dva nabita samokresa in mošnjo s smodnikom, da bi ju mogel nabiti iznova. V notranjosti kočije pa je bil skril arke-buzo, in čez kolena mu je ležal meč, ki bi mu ga bil zavidal marsikateri rokovnjač. Dični Spadakapa se ui mogel iznebiti nikoli izvestnih starih navad. Od doma ni šel drugače kakor oborožen do zob, kakor tiste čase. ko je v razburjenem Rimu sledil gospodarju za petami. Bodi si kakorkoli, tisti dan je imel Spadakapa nemara vzrok, oborožiti se bolj nego po navadi. Zasedel je mesto poleg kočijaža in mu zaukazal, naj pelje v ulico Franz-Arš6. Kmalu so bili tam; voz se je ustavi) ab vhodu ulice, ali bolje rečeno, uličice, smrad-Ijive in temne, obrobljene z gobavimi hišami. Kneginja Beatrice je stopila hrabro iz voza. Spremljal jo je Spadakapa; grozni pogled na slugo v polni bojni opremi je bil pač varnosti pogumne žene v nemajhno oporo. Ob drdranju kočije, ki se je ustavila v tein zapuščenem kraju, sc je pokazalo na oknih in med hišnimi vrati polno radovednih glav; pojavljali so se preteči obrazi, in v sumljivo mračnih kotih jc videl Spadakapa oči, iskreče se po-željivosti in lakomno motreče dragoceni nakit, ki ga jc imela kneginja na sebi po modi tistega ! časa — modi vseh časov za ženski spol! Nabralo se je več ženskih, oblečenih v umazane cunje. K njim se je obrnila kneginja Beatrice: 5 Ali so slišale kako klicanje? Ali so slišale klice na pomoč?« Odgovor ie bil enodušen. Slišale niso ničesar. In če je že kdo kričal in klical na pomoč, so bili ti klici nekaj tako navadnega, da se nihče ni malo ni zmenil zanje. Zaman je opisavala Beatrice in ponavljala podrobnosti, katere ji je bil navedel vitez de Ragastan. Izprevideti je morala kmalu, da ji to prebivalstvo, ki je vedno na straži, ne bo povedalo ničesar in bo molčalo kakor kamen. Med tem 'izpraševanjem sta se pomikala Spadakapa iti kneginja dalje. In čiin dalje sta prišla, tem številnejši so postajali preteči obrazi, ki jih je bil opazil Spadakapa. »Gospa kneginja,« je zamrmral, »zdi se, da je čas kreniti nazaj.« Spadakapa se je bal. Da ie bil sam, bi bil nedvomno skušal priti mimo teh gruč, ki so ga motrile s tako zbhotno radovednostjo. Kneginja mu ni ugovarjala; obrnila se je nazaj, izprašuje na desno in na levo — a vedno brez uspeha. Zdajci pa, ko sta šla ravno mimo neke hiše, še žaloslnejše in še zanemarjenejše od drugih, se jc začul presunljiv krik. Ni bila tožba; tudi'klic ni bil. Bil je izbruh groze. »Kdo stanuje v tej hiši?« ie vprašala kneginja staro žensko, ki je šla. mimo. Stara ženska se je ustavila, zdrznila se in dolgo motrila Beatrice. ■Ali ste slišali, dobra žena?« je ponovila kneginja. »Kdo prebiva v tej hiši? »Ne vem!« je odgovorila capinka hladno. Bila je ciganka, coperniea, kakršnih je mrgolelo po Dvoru Čudežev. Prijela je Beatrice za roko. »Vi prihajate iz Italije,« je dejala s čudnim usmevom. »Res je,« de kneginja začudeno. »Vedite, gospa, da ne boste našli tistega, kar iščete. Če pa najdete, bo že prepozno.« Osupla kneginja je hotela pozvati ciganko, naj pove jasneje, kaj hoče reči, a stara coper-nica je odhitela naglo proti Dvoru Čudežev. In baš ta trenotek se je začul iz hiše nov ktik, še presunljivejši od prvega. »Stopiva noter!« je rekla Beatrice odločno. »Zdi se mi, da je nepotrebno,« je menil Spadakapa. »Vprašal sem enega teh otrok; pravi, da kriči tako neka blazna babnica. Baje je že njena navada takšna.« »Nič ne de! Vstopiva!« Z odločnostjo, ki je razodevala, da se je kljub svoji ženski naravi vajena izpostavljati nevarnosti, je zavila Beatrice v temno vežo 'm začela stopati po lesenih stopnicah z razjedenimi pragovi, oprijemaje se vrvi. ki je tekla ob steni. Začul se je tretjikrat, v trenotku, ko je stopila kneginja s Spadakapo na zadnjo stopnjico. Stala sta pred zaprtimi vrati. Za temi vrati sta slišala cepetanje nog in premikanje, prerivanje pohištva. »Krinko! Krinko!« je kričal rezek glas. »Usmilite se, gospa!« je prosil drugi glas, po videzu mlajši. Vsa prepadena se ie obrnila Beatrice k Spadakapi. 'Tu notri se godi zločin!« je dejala. Nc da bi odgovoril, je Spadakapa poizkusil odpreti vrata. Bila so zaklenjena. in 19 ranjenih. Medtem pa je začela cela epirsKa armada ofenzivo proti Janini. Grki so z bajo-netnim naskokom zasedil pozicije pri Bizancu, kjer so se nahajaie pozicije dela turške posadke iz Janine. Turki so pustili mnogo pušk in drugega vojnega materiala v rokah Grkov. Rim, 12. decembra. Essad paša, je včeraj brzojavil, da so Turki porazili Grke dvakrat, in sicer pri Janini in pri Santi Ouaranti, kjer se je vršil boj včeraj in predvčerajšnjim. Boj je bil najljutejši na široki fronti med Janino in Para-tnico. Po šesturnem boju so turške čete pod Essad pašo, sestavljene iz 6 bataljonov in 28 topov, vrgle Grke iz njihovih pozicij in jih prisilile, da so se umaknili. Drugi dan, to je včeraj, pa je Djavid paša, ki je bežal od Srbov poražen v Berat in ima nalogo Janino rešiti obleganja, s svojimi bataljoni srečal močno grško kolono pri hribih Drisko. Začela se je bitka, v kateri je prišlo do več bajonetnih napadov. Naposled so 'se morali Grki umakniti in so pustili eno baterijo v rokah sovražnika, ki jim je sledil in tako za njimi pritiskal, da so Grki v neredu bežali in pometali stran puške in municijo. Grki so odšli v smeri proti Metzovu. Turki so v obeh dneh izgubili 3 častnike in 20 vojakov, ranjenih pa je bilo 110 mož. Izgube Grkov niso znane. Danes hoče Essad paša napasti grške čete na gričih okoli Santi Quaranta z dvema bataljoni in upa, da jih premaga, ker so te čete od onih, ki obdajajo Janino, odrezane. Atene, 13. decembra. General Sapuntsakis poroča iz Pentepigadija, da so Grki začeli včeraj z ofenzivo, ter se zapletli v ljut boj s Turki. Grki so zasedli sovražnikove pozicije v Bizani in vzeli tri brzostrelne topove, mnogo municije in šotorov. Pariz, 13. decembra. Brzojavka iz Soluna potrjuje, da so bili Grki pri Janini poraženi. Baje le bila ena grška divizija popolnoma uničena in Grki so morali obleganje Janine opustiti. Novi časi. (Dopis iz Goriškega.) Človeški nazori o družabnem razmerju Se bolj in bolj prilagojajo današnjim socialnim razmeram. Ne obstojajo več take velikanske razlike med posameznimi sloji, ampak prodira demokratično prepričanje, da Je vsakdo, od cesarja pa dol do cestnega pometača, potreben in koristen član človeške družbe. Morda ni imela poštenost še nikdar toliko veljave, kakor ravno dandanes. Zato se tudi ne poprašuje več toliko, kakšno delo kdo opravlja, ampak, če je pošteno opravlja. Nič več se ne spoštuje človeka le po stanu, temveč po njegovem poštenem življenju. To je tudi prav! Poštenost nad vse! Imamo pa stan,, ki še vedno živi v svoji pariarhalni, srednjeveški domišljiji in bahavosti. Ti ljudje mislijo še vedno, da je gospod »nune« najvišja inštanca na svetu. Še vedno sanjajo, da smo v onih časih, ko se je stresel cel svet, če je zagrmelo v Rimu. Tudi njihova vzgajališča, ne vzgajajo času primerno, ampak v ošabnem, domišljavem in bahavem duhu. Da je to res, se vidi iz tega, da vsak novopečeni kaplan, kateri ima še mah na sebi — hoče naenkrat zavladati nad celo vasjo, v katero pride. Vse se mu mora klanjati in ako ne pleše prav vse po njegovem taktu, tedaj sika okolo sebe in se peni same jeze. Poglejte nadalje vsako knjigo, brošuro ali spis. ki pride iz njihovih tiskaren. Vedno ista bahava tendenca: mi, mi in le mi! Mi smo vsega spoštovanja vredni, najotrebnejši. najkoristnejši. najučenejši, najboljši ljudje. Da, mi smo celo več, kakor bog in svetniki!! Izobraženemu človeku se Je taka bahavost že zdavno pristudila; značilno pa je. da tudi širša masa ne verjame vsem tem rečem. Kdo pa bo verjel človeku, ki se vedno tolče po svojih prsih kakor kak pijanec v krčmi? Napačna vzgoja je kriva, da ne trpijo nobenega, ki bi jim hotel biti enak. kaj še višji Od njih! Zahtevajo, da bi še nadalje stezali svojo »milostno« roko v poljub. Ta pasja ponižnost bolj in bolj pojema. In glej. tudi učiteljstvo se je otreslo te pasje ponižnosti ! Da se zatre ta predrznost, se je ustanovil pred leti na Goriškem »Novi Cas«, kateri je imel nalogo očrniti pred ljudstvom učiteljstvo in ga uničiti ali vsa) ponižati. In res. če vzamemo v roko prve številke tega časopisa, bomo videli, da je dobra tretjina pisarije naperjena proti učiteljstvu. Ljudstvo je v resnici rado segalo po takem revolverskem čtivu, saj kaj takega ni še čitalo! — Učinkovala je v začetku ta pisarija — radi Senzacionalne vsebine — kakor dedektivski romani. In kaj je lažje, kakor šuntati proti tej — nepotrebni šoli in učiteljstvu? človek je že po naravi takšen, da prime rajši za nož, kakor za kaj takega, kar blaži strasti. Nekateri zaslepljenci so hoteli to šuntanje tudi praktično izvajati in človek si je že mislil: ubogi učitelji, dvanajsta ura se vam bliža, kmalu vas ne bo več na površju! Da glej ga vraga, pridejo drugi ljudje in menijo, da učitelj vendar ni brezpravna para, s katerim bi se smelo delati, kar se komu zljubi, ampak da je tudi on človek, ki ima svoje pravice. Marsikateri revež je radi svojega zaslepljenega sovraštva do učiteljstva, občutil postavno kažem I aki slučaji in dejstva, da se grozovitosti katere je prinašal »N. Č.« nikjer ne gode, so odprle polagoma tudi najzagrizenejšim hujskačem oči. Smelo se lahko trdi, da je hujskaški »Novi Čas« že zapustil zenit ker ljudje izpregledu-Jejo in ne verjamejo več lažem. Smešno je pa tudi to, da hoče biti tak omejen listič nekak univerzalen diktator. Kar na debelo ukazuje, ne le učiteljem, ampak tudi trgovcem, zasebnikom, uradnikom itd. kai smeto in kai ne smeio delati. Človeku se mora res smiliti taka žaba, ki hoče biti večja od vola. Učiteljstvu pa priporočam, da ne reagira na tako zlobno pisarijo; na tak način pride ta lažl-plsun najhitreje ob kredit. DNEVNI PREGLED. Nepristransko postopanje klerikalnega deželnega odbora. Minoli teden oddajala so se deželna dela spadajoča v dimnikarsko obrt, katero so bila brez tehtnega vzroka razpisana seveda z namenom nasprotnika kar mogoče oškodovati. Ta razpis ni temeljil naj-manje na principu objektivnosti ravnanja. Pri oddaji teh del se je jasno pokazalo, da klerikalci izvršujejo dosledno geslo: »Klerikalcu groš, naprednjaku knof.« G.Vrhovec, dimnikarski mojster, je kakor obče znano, jako konci-lijanten mož, ki je že marsikaterega potapljajočega klerikalca potegnil iz usmiljenja iz vode, nehvaležnost je plačilo sveta in ker g. Vrhovec, ki je imel omenjena deželna dela nad 13 leti in jih tudi vsikdar izvrševal v splošno zadovoljnost strank oziroma urada, a ker ne trobi brezpogojno v klerikalen rog in ni fanatičen agitator — lop po njem! Ker mu druzega očitati ne morejo ti poštenjakoviči, odvzeli so mu vsa do sedaj izročena dimnikarska dela in jih oddali — komu? privandranemu Nemcu — klerikalcu, ki si je svoječasno na čuden način od blagopokojne žene svoje, izsilil obrtno koncesijo, a pokojna njegova žena — doletela jo je žalostna usoda, katera jo je spravila v prerani grob — tole mimo grede, da se osveži spomin g. S sicer de mortuis niliil. Ta famozni g. S. s svojo lepo brado vživa posebno milost pri klerikalnem deželnem odboru, da se mu je izročilo deželna dimnikarska dela in prezrlo stare ljubljanske, prave meščane — obrtnike. No pa saj vemo kako gre — dobro — do obisti poznamo klerikalno prakso — vprašanje pa je vendar, koliko časa je še mogoče to sistematično uničevanje in bojkotiranje obtrnikov in sploh vseh stanov nasprotnega tabora — morala je skrajno škodljiva, ki temelji na peščene! podstavi. Opazovalec. Praylčna razdelitev draginjskih doklad. Zadnjič sem bral v Vašem cenjenem listu o draginjskih dokladah. Vprašal sem svojega prijatelja. kako so bile pri nas razdeleiene in mi je pojasnil tako-le: Razdeljene so bile na 5 načinov. Najmanj potrebna in najbolj pobožna je dobila 25%. Zmeren Slomškar. ki ga zelo boli ta krivična razdelitev, je dobil 20%. Ima pa lep postranski zaslužek, — pri naprednjaku (!) seveda — ki se lahko ceni na mesečnih 50 K. 15% je dobila res potrebna gdč., ki ima pri sebi svojo teto. Zelo dobro situirana Slom-škarica je dobila samo 10%. 7 učnih moči pa se je brisalo na dan sv. Miklavža pod nosom. Mogoče pa niso zaslužili ali niso potrebni? Poglejmo! Več gospodičen je, ki podpirajo svoje stariše, ali otroke svojih sester in bratov. Imajo pa tudi pohvalne dekrete kot dobre učiteljice. Dobile niso nič! En učitelj, tako mi je pravil prijatelj, ki ima enako službenih let, boljšo kvalifikacijo kot zgoraj omenjeni, nobenih postranskih zaslužkov, poleg tega pa podpira svoje revne stariše, tudi ni dobil nič. — Gledal sem ga dolgo, če je to sploh mogoče, kar mi pripoveduje!? Res je bilo! — Ali tako branite lep Kristusov ideal pravičnosti, vi rimski duhovniki, vi krvniki,* vi inkvizitorji? Ali morete enkrat brez strahu povzdgniti svoje hinavske oči proti nebu rekoč: »Hoc est enim corpus meum«? Lahko, kajti vaša vera ni naša sveta vera; vaša vera je kupčija! Sram vas bodi! Pa tudi taki so zašli med te krvnike, ki imajo kopico otrok in ne pomislijo ali ne vedo izreka sv. pisma, kjer stoji: »Storjene krivice se lahko maščujejo šele v tretjem — četrtem rodu.« Tak nevednež je tudi že od Boga zaznamovani učitelj Jaklič. Pomni naj, da ga danes kolne sto in sto ust, da izgovarja njegovo ime s studom v srcu nad polovico kranjskega učiteljstva. Iz ljudskošolske službe. Za provizorično učiteljico na novo dovoljeni drugi prov. paralelki prvega razreda na ljudski šoli v Borovnici je imenovana Ivana Korban, ki je bila do sedaj suplentinja v Blatni Brezovici. Za provizorično učiteljico na Viču ie imenovana gdč. Josipina Ravnikar. t Adam Mandrovič. Umrl je predvčerajšnjem veliki hrvaški umetnik-igralec Adam Mandrovič. Z njim je izgubil bratski hrvaški narod umenika, ki je stal ob boku Andrije Fi-jane in bil izredno nadarjen igralec. Večni mu spomin in slava! Balkansko - slovanska številka »Slovan«. »Slovan«, mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, je vstopil v svoje 11. leto. Prvo številko tega novega letnika, ki je pravkar izšla, je posvetil večinoma slavi balkanskih Slovanov. Na čelu lista čitamo času primerne pesmi Zgurove: »Kliče vila kraljeviča Marka«, »Klic k svobodi« in »V plamenih ves žari Balkan«. Za njimi je načelno važni članek »Mar-kovanje«. Tudi članek »Mlada čreda« kaže edinstvo Jugoslovanov. Tej vsebini se prilegajo umetniške ilustracije, zlasti stari Jug Bogdan, prerokujoč zmago in slavo, pa krasne stare srbsko-bolgarske gradine, spomini starih časov. Popolnjujeta jih sliki iz Zagreba, umetnini Črnčičevi: Kamenita vrata in Pod zidom. Uredništvo tolmači obširno vse te slike v listku. »Slovan« zasluži, da ga vsestranski podpiramo. Cena mu je na leto 12 K. Drobne štajerske novice. Zahvala za prenočišče. K posetniku Matevžu Graj-šaku v Marnem pri Laškem trgu je prišel enega zadnjih večerov nek tujec in ga prosil za prenočišče, katerega je tudi dobil. Ponoči pa je izginil in odnesel seboj precej denarja in drugih stvari. — Ljubezniv mož je gotovo Jernej Stimlak v Kreskovi pri Vitanju. Ko je enega zadnjih večerov prišel domov in ni našel takoj večerje je svojo ženo Moniko tako pretepel, da je dobila več poškodb. Naznanili so j surove/a sodišču. — Umrl jev Gradcu iiu-I mestui&ki podpredsednik .v, ookuiu baron uL Hammer-Purgstall v 61. letu svoje starosti. — V Celju na kolodvoru je nagle smrti umrl železničar Mihael Kranjc. Zadel ga je mrtvoud. — Aretirali so v Mariboru cekvenega tatu sodaskega pomočnika Avgusta FaBalterja v spremstvu neke Marije Gruntner. Izročili so ga okrožni sodniji v Maribou. — Nečloveški s i n. Iz Brežic poročajo, da je 8. decembra nastal v Zverinjaku prepir med delavcem Kaksem Leskoškom in njegovo materjo, ker ie bila mati proti sinovi ženitvi. Sin je vrgel mater po stopnjicah in jo nato še s polenom pretepel, da je dobila mati več poškodb. — Imenovanje v dež. veterinami službi. Deželni odbor je imenoval živino-zdravnika Jožefa Kučero v Kočevju okrajnim živinozdravnikom v Slov. Bistrici. — Koncesijo za vodstvo lekarne je podelila štajerska namestnija farmacevtu Rupertu Gas-serju v Gradcu, ki je kupil lekarno pri »Mariji Pomagaj v Celju«, dozdajno last Otona Schvvarzla. — Ponarejeni petkronski tolarji. V gostilno Jožefa Karba na Spodnji Hudinji pri Celju je prišel te dni delavec Janez Podergajs. Ko je poravnal račun, je dal gostilničarki petkronski tolar, katerega je ta takoj spoznala za ponarejenega. Napravili so ovadbo. — Prepovedana kupčija s sati a r i n o m. V Melišu pri Mozirju stanujoči Janez Zavolovšek se je že dalj časa pečal skrivaj z nedovoljeno kupčijo s saharinom. Končno pa so oblasti Zavolovšeku prišle na sled. Odkod ie Zavolovšek dobival saharin, še ni dognano. Nenadna sinrt. V obližju neke gostilne v Ljubnem so našli predvčerajšnjem mrtvega 651etnega delavca Antona Primožiča. Zadela ga je najbrže kap. Pri umivanju mrliča se zastrupil in umrl. 9. decerpbra je umrl delavec Matija Berger. 301etni mož je pred nekaj tedni pomagal omi-vati in napravljati neko truplo. Nekaj dni nato pa so se mu pojavili na nogi mali črni izpuščaji. ki so se počasi razširjali in v pondeljek zjutraj je Berger umrl. Zopet živa baklja. Iz Ljubnega se poroča: Dekla Roza Zickabuer, ki služi pri odvetniški vdovi Wagnerjevi je te dni vsled neprevidnosti prevrnila neko svetiljko, napolnjeno s špiritom, pri čemur se je vnela njena obleka. V smrtni grozi in vsa v plamenih je hitela iz stanovanja v klet, kjer se je vsled težkih opeklin zgrudila na tla. Poklicali so brž rešilni voz, ki jo je odpeljal v ljubensko bolnišnico. Opekline nesrečne dekle so tako nevarne, da bo le iztežka ostala pri življenju. Aretacija goljufa. Na Dunaju so prijeli nekega moža, ki se je izdajal za poslanika bolgarskega kralja in ki je naročal v imenitnih trgovinah stvari za kralja. Med drugim je naroči! tudi pri nekem zlatarju več redov in kin-ča za ,50.000 K. Vlak povozil voz. Kakor se iz Žalca poroča, je v sredo dopoldne povozil vlak voz neke ljubljanske firme. Vsi ki so bili na vozu so se še pravočasno rešili s tem, da so poskakali z voza. Smrt v gozdu. Te dni je šla užitkarica Antonija Malahore iz Rogatca v bližnji gozd nabirat drva. Ljudje, ki so šli naslednje jutro v cerkev,so jo našli mrtvo, z obrazom v tla obrnjenem. Najbrže jo je zadela kap. Senzacionalna tatinska afera. V Ašu je vzbudilo odkritje tatinskega gnezda nenavadno senzacijo. Tatvine so se v Ašu in njegovi okolici že dolgo časa izvrševale, vendar se policiji in orožništvu dolgo ni posrečilo dobiti tatu. Sedaj se je dognalo, da je bil storilec 451etni hišni posestnik Krištof Klaus, katerega ni imel nihče v okolici na sumu. Klaus je stanoval v lepi hiši, ki je bila od vseh strani dostopna in lepo obdana s samim drevjem, katero je sam postavil in kjer so našli sedaj čez tisoč raznih ukradenih stvari. Tudi grmovje in drevesa so bila plen njegove tatvine in šele pred kratkim so ga zasačili, ko je hotel v neki branjeriji ukrasti uro-budilko. Nekoč je Klaus že padel na svojem lovu na tuje imetje v nastavljeno past za tatu in le z nečloveškim trudom je prišel zopet z njo na pot. Svojo tatinsko obrt je izvrševal Klaus že 9 let in je moral pokrasti ogromno stvari, ker je doslej sam priznal 152 slučajev tatvine. Te dni se je hotel posloviti od sveta, šel je v svojo celico v ječi in se je skušal obesiti z robcem. Robec pa se je pretrgal in Klaus je obležal na tleh v nezavesti. Ječar ga je našel v tem položaju in nadzorstvo se je še bolj poostrilo nad njim. — To je zopet dokaz kratkovidnosti poklicanih uradov in družbe same, ker ne išče tatu nikjer drugod kakor med samimi reveži. Pot ljubezni skozi dimnik. Kako križkra-žaste in obupne so včasi poti ljubezni in pogosto ostanejo vkljub vsem težavam tudi brez vspeha. Pred kratkim se je odigrala v mali vasici zgodbica, ki je vkljub svoji muki komična. V tej vasici živi 281etni posestnik, ki se imenuje slučajno Job. Ta Job je dolgo časa hodil za nekim dekletom in jo je prosil ljubezni. Toda dekle je bilo trdosrčno in nepre-prosljivo do skrajnosti. Ker ni mogel ubogi Job nikakor priti niti v bližino ljubljene deklice, ki se je vedno pred njim zapirala, si je izmislil do nje pot, ki je čisto nenavadna in ki ni prav nič razhojena. Spustil se je za ljubljeno deklico skozi dimnik, misleč, da mora varno stopiti naravnost pred njo, kakor bi padel iz nebes. Toda pot z nebes bi se morda končala srečneje od te malo vabljive poti skozi dimnik. Dimnik se je namreč, čimdalje globlje je bil od strehe, tem bolj ožil, dokler ni mogel ubogi ljubimec nikamor, ne gori ne doli. In samo njegov zdravi glas ga je rešil iz te sitne in kritične situacije. Domači ljudje so namreč slišali njegov obupen klic in so poklicali zidarje. ki so Jobu pomagali priti na božjo svetlobo s tem, da so dimnik podrli. Nesrečni Job je slednjič res stal pred svojo ljubico, toda ne kot prikazen, kot očrnel in prestrašen neumnež ki je vzbujal s svojo postavo samo pomilovanje in obenem tudi posmeh. Dekletu gjegovo nenavadno pogumno plezanie ni pre- več impontraio m je unogetnif Jobu prineslo slednjič še tožbo zaradi kaljenja domačega miru in radi napravljene škode na hiši. Torej novodobni Job ni nič srečnejši od starega... Napad na pismonošo z denariem. Neki mlad • fant Werner po imenu iz Berlina ie te dni napadel pismonoša z denarjem. Werner je najprej napisal nakaznico z majhno svoto na svoje ime in jo je tudi oddal na pošti. Drugi dan nato je čakal Werner pismonošo in ker je pričakoval izdaten rop, je čakal pismonošo na hodniku in se trudil, da bi ga spravil v sobo. Med obema je prišlo do velikega ruvanja, med katerim je napadalec vrgel pismonoši čez glavo star površnik, da se ne bi mogel oni braniti. Pismonoša pa se je branil na vso moč in je ugriznil med bojem Werneria tudi v prst. Ker je pismonoša tudi klical na pomoč, so slednjič prišli domači ljudje. Pismonoša je sicer obvaroval svojo poštno torbo, v kateri je imel okrog 2000 mark, toda napadalec ga je hudo zdelal. Imel je veliko buško ua glavi in ko je ugriznil Wernerja v prst, si je zlomil dva zoba. Tudi na vratu je imel sledove napadalčevih rok. Na Wernerjevem stanovatru so našli tudi kladivo, katero si je napadalec očividno pripravil za to, da bi udaril pismonošo z njim po glavi, ako ga ne bi mogel premagati. — To je zopet dokaz, da bi morali biti prisrnonoše kakor v mestih n ,n deželi oboroženi. Ako bi bila grda... v ... ;ogih se je mnogo govorilo, in to po celem svetu, o »Klubu grdih«, ki je bil pred kratkim vsta-novljen v Čikagi. Mnogo lepih žensk se je povpraševalo: »Kaj bi delala in počela, če bi bila gi da?« — Sešlo se je pet prijateljic. Ena izmed njih je bila krasotica, tri so bile tako srednje sorte, peta pa je bila grda. Imela je majhne, nekoliko banalne in hudobne oči, s katerimi je skrivaj opazovala svoje prijateljice. Druga za drugo so vzdihovale: »Ako bi bila grda!« — »Ce bi bila grda,« je rekla prva, »bi takoj vstopila v ta novi klub. Možje tam nimajo baje pristopa. No in to bi mi prihranilo razburjenost. Predstavljam si. da v onemu klubu nimajo zrcal in da je tam oopoleu mir, krasen, svet mir. Skoraj bi hotela iti tja.« — »Ce bi bila jaz grda,« je rekla druga, »ne bi imela toliko poguma, da bi javno to piiznala. Ne, jaz bi živela celo leto na deželi in bi hodila med ljudi samo v gostem pajčolanu. Začela bi korespondirati s slavnimi pisatelji, pojasnila bi jim. da sem krasnejša od vseh njihovih junakinj, mogoče, da bi mi kdo izmed njih še precej strastno odgovoril in jaz bi imela iluzijo da sem ljubljena.« — »In če bi bila jaz grda,« je rekla tretja resolutno, »bi si vzela življenje.« — Vse so čakale, kako se bo izrazila o tem ona, ki je bila res krasotica. Ta pa je sedela zamišljeno v naslonjaču. — Spregovorila ie torej ona, ki je bila res grda: »Ako bi bila grda,« je bušila v smeh in je čez nekaj časa nadaljevala resno, »ako bi bila grda, bi postala to, kar sem sedaj in rekla bi vam: Ljube prijateljice, povejte mi. kdaj je ženska pravzaprav grda, kako merilo imate za grdobo? Kje je ona strašna meja med krasnimi in grdimi ženskami? Jaz na primer. Se zdim vam da sem grda. In vendar ne bi hotela vstopiti v oni klub. Zakaj? Zato. ker je čisto lahko mogoče, da bi me tam ne sprejele. Imam majhno nogo in precej lepe zobe. Vsaka ženska, verujte mi, ima nekaj, kar se lahko imenuje lepo. Verujte mi, čeprav ste vse prepričane, da sem grda — jaz mislim vseeno, da ni tako hudo z menoj. Z zadovoljstvom opazujem ženske, ki imajo noge, kakor korporal in one. ki imajo grde zobe. In moje samoljubje je pri tem prijetno segačkano. Glejte, pridobila sem si moža, korak za korakom sem si pridobila njegovo ljubezen in znam jo drža< ti. Moj mož me ne goljufa ali vara, česar ne bi mogla marsikaka lepa ženska o sebi trditi Sem čisto priprosta, »grda« ženska, ki pa se zna priljubiti. V čikaškem klubu »grdih žensk«, če je sploh kak, so gotovo same nevednice. Hvalijo se s tem, česar nimajo. Ali ie mogoče, da bi pustile svoji okolici pozabiti, da smo grde ravno tako, kakor lahko pustimo pozabiti, da smo krasne.« Ljubljana. — Prof. Fr. Kobal — ponesrečil! »Slovenec« je poročal, da je g. prof. Kobal ponesrečil, se poškodoval tudi na glavi in da leži v bolnišnici. »Upati je « — piše »Slovenec« — »da se zdravnikom kmalu posreči ozdraviti delavnega in simpatičnega indendanta slov. gledališča.« Tako površno bi bili mogli poročati o tej nezgodi tudi vsi drugi listi, a»Slovenec« je hitel S poročilom, da je prof. Kobala le kompromitiral. Prof. Kobalu, ki obenem poučuje na gimnaziji, je zadnje čase razburljivo gledališko delo zraslo preko glave. Dasi mu pomagajo z vso vnetostjo gg. koncertni vodja Hubad in Oton Župančič ter blagajnik Šapla, je bilo za prof. Kobala vendarle dela preveč. Veliko njegovo razburjenost pa so množile še razne težkoče z gledališkim osobjem in repertvarjem na eni ter razne opazke iz vrst občinstva na drugi strani. Kako ga je vse to bolelo, se je videlo iz njegovih razlag v dnevnem časopisju. Vedno je upal, da je končno razmere pri gledališču uredil, a red se mu je podrl vedno na novo. Dasi je z angažmani osobja že E. Kristan in so bih aj -gažmani že sredi avgusta t. 1. skoro vsi s ni, je vendar prišlo vsak hip kaj n o ve g , kar ie razburjalo. Angažirana ™ Sleh 2 dospela, naslednika nista zadošča , je prva pevka, dogovori z novimi mso dovedli do cilja, repertvar se ni vselej obnesel, igrati so se morale stvari, ki niso bile niti inden-darici po volji itd. Večno ista pesem, ki jo pojo vsi slovenski intendantje ze 21. leto, ne da bi j;h( razumelo občinstvo. Spričo tisočerih ovir it( nepričakovanih zaprek se vselej ideali razprši a skrbi in nervoznosti se množe. Tako je trpel tudi g. prof. Kobal, ko je videl, da je idealn^ načrte iz teorije sila težko, večkrat celo nemo-' goče prestaviti v reelno prakso. To pa ga jij razburjalo. Je dni je imel intendančno sejo xj gostilni pri »Zlatorogu«. Bil je zeto slabe volje. Na potu domov v Sodno ulico je šel še na iz-prehod, da se umiri. Dospel je po Dunajski cesti do železniškega tira južne železnice in hotel po železnih stopnicah preko tira, ki je bil menda zaprt. Na stopnicah pa je padel, se pobil in ranil na glavi in obrazu ter obležal. Našla sta ga policijska stražnika vsega premrzlega ter ga spravila domov. Nezavestnega so ga odpeljali naslednjega dne v bolnišnico (II. razred), kjer je ležal dva dni v omedlevici. Včeraj je prvič iz-pregovoril s svojo soprogo nekaj besed. Vob-če se torej sodi, da je postalo prof. Kobalu na stopnicah slabo. Nekaj dni je že hodil okoli ves izgubljen. Govori se pa tudi, da ga je morda kdo udaril, saj je bilo v pozni noči na samem. To pa ni resnica. Ako si je pretresel možgane in se na hudem mrazu še povrhu prehladil, bo potreboval za popolno ozdravljenje pač precej časa, toda pričakovati je, da okreva kmalu popolnoma. Gledališče ima letos mnogo nezgod, zato želimo, da bi bila ta zadnja. Z gospo Kobalovo sočustvuje brez dvoma vsakdo. — Iz gledališke pisarne. Danes se ponovi zabavna opereta »Ptičar« za nepar-abonente, pri kateri so dosegle naše najpriljubljenejše moči lepe uspehe. Gospod Vondra ie od svoje bolezni že okreval in je torej pričakovati, da pride ta melodijozna opereta do popolne veljave. — V nedeljo popoldne se na splošno željo pcnovi ob znižanih cenah občinstvu priljubljena opereta »Boccaccio« izven abonmaja, za lože nepar. — Zvečer prvič za par-abo-nente »Ptičar«. — Slovenska opera. Nanovo angažirani prvi tenorist g. Anton Harfner-Karas je prišel včeraj v Ljubljano in se že udeležuje skušenj za prvi nastop v operi »Hoffmannove pripovedke«. katera se vprizori že prihodnji teden in kjer poje g. Harfner-Karas naslovno vlogo. — Opra pripravlja Weisovo efektno ljudsko opero »Naskok na mlin«, opereta pa »Orfeja v podzemlju«. — Dramatična šola. Prejeli smo: Skoraj vsako leto pred pričetkom gledališke sezone krožijo po ljubljanskih dnevnikih notice, v katerih se nanzanja, da je čas za vpisovanje v dramatično šolo. Zanimam se za stvar, ker sem prepričan, da je potrebno Slovencem povsod — torej na vsakem polju — naraščaja. Da je prepotrebem na vzvišenem dramskem polju, mi ni potreba še posebej povdarjati. Nekoč sem srečal g. X in prišla sva v pogovor tudi do takozvane »Dramatične šole«. Gospod X je bil skoro vžaljen, da sva zašla v to smer. Dejal je, da Slovenci skoro gotovo ne bomo prišli do dramatične šole v resnem pomenu te besede. Na razglase o pričetku dramatične sole, se oglasi vedno dovolj mladih ljudi obojega spola. Ti so pa povečini iz rokodelskega stanu, in jim toraj manjka potrebne predizo-brazbe. Pridejo in uporabijo se ,pri predstavah kakor štatisterija. Kdor ne pobegne pred za-klučkom sezone, počaka da se zakluči sezona in potem zopet čaka, na razglas v dramatični šoli... Inteligentnejši in izobraženejši ljudje pa ne prihajajo v to šolo. Tako gre leto za le-^om... »Dramatična šola« je priredila že tudi lavne izkušnje v »Narodnem domu« lansko leto pa celo v Slovenskem gledališču. Uspehi teh janih izkušenj so ostali pa v obzidju priredb. In zopet: tako gre leto za letom... Ni skoraj minila sezona v kateri se ne bi opravičevalo ravnateljstvo, da ji delajo ovire novo angažo-vani člani, ker še ne razumejo jezika in ga torej ne morejo pravilno izgovarjati. To mota biti, da se potolaži občinstvo. In to gre zopet leto za letom... Torej skoro vsako leto se angažira nove člane in sklepa nove pogodbe z novimi igralci. Vsako leto se mora tujec učiti našega jezika, ki ga potrebuje za dobo ene Sezone. Vsako leto stane to učenje veliko truda, če bi bila tu dramatična šola. bi bilo gotovo drugače. Pravijo, da »skoro gotovo Slovenci ne bomo prišli do resne dramatične šole. Jaz pa pravim: ustanovite resno dram. šolo in dobili boste inteligenten in izobražen nara-Sčaj za Slovensko gledališče.« Besede in zanikanje ne veljajo. Besedam, katere so se pogrevale skozi vrsto let, naj končno slede dejanja! Resnično stane to denar; da pa brez žrtev ni uspeha, je jasno. Prepričan sem pa, da bi se dobilo tudi v tem slučaju pomoči, če bi se pričelo z resnim delom. Obračam se do naše nove intendance, da bi ukrenila potrebno za osnovo take prepotrebne šole. da ne ostane tako. kakor je bilo doslej od leta dc leta. ----------ce. — Zvišanje obrestne mere, Upravni odbor fjstne hranilnice ljubljanske je sklenil, da se iša obrestna mera za vloge s 1. januarjem 13 na 4 In pol %. “ — Smuške ture. Društvo za promet tujcev le Izdalo zelo lepo in pregledno karto smuških tur (Skituren) v Bohinju. Na ta način si more vsak narediti dober plan za svoje ture. — Ket Jpbeta letošnja zima za zimski šport prav lepo |ezono. bo gotovo naš lepi Bohinj zvabil vase pinogo smukarjev od blizu in daleč. Ta karta pa jim bo najboljše služila na njih poti. — Vojska na Balkanu. Izšel Je 3. sešitek tega dela z lepimi slikami. — Odbor društva za zgradbo in vzdrževa' nje sokolskega doma Sokolu II. prosi vse cenj. 'dame, gospice in br. člane, da se vdeleže sestanka, ki se vrši v nedeljo 15. t. m. v zadnji sobi »Narodne kavarne« ob 9. uri dopoldne, 'da oddajo tam svojo polo, če tudi se ni na njo Če nabiralo. Radi predstoječega občnega zbora se prosi, da zanesljivo ta dan oddajo svojo polo ali blok z denarjem vred, če je pa prazna, pa prazno oddati. Kinematograf »Ideal«. Spored za soboto 14, nedeljo 15, in pondeljek 16. decembra 1912. I. Zabavna nedelja. (Humoreska.) 2. Reja slonov v Indiji. (Zanimiv naraven posnetek.) 3. Bedak si hoče vzeti življenje. — Samo zvečer. 4. Napačni policaj. (Amerikanska drama.) — Samo zvečer. 5. I. del »Katastrofa« ali Blisk v temni noči. (Nordisk senzacijski film z ne še vidnimi sceničnimi efekti.) (2 minuti odmora.) II. del »Katastrofa«, 7JPrijetna zanoia. (Krasna veseloigra Nordiskfilm Co.) V torek I. del Večne priče. Pripravlja se Prežeča smrt. (Nordisk učinkovitost.) Od danes naprej so vsi sedeži prve vrste numerirani. Trst. Gibanje trž. postiljonov. Shod v hlevu. Narodno delo dr. Pretnerja. Trst, 12. decembra. Poročali smo že, da se vrši med trž. postiljoni plačilno gibanje. Zahtevajo namreč, da se jim povišajo plače za 25 kron na mesec. Na zadnjem shodu je bila sprejeta spomenica, ki je bila odposlana na pristojno mesto z zahtevo, da se da odgovor tekom šestih dni. Danes je potekel rok in sklican je za 9. uro zvečer javen shod v kons. društvu v Rojanu. Na tem shodu se bo sklepalo o nadaljnih korakih. Kakor rečeno, lastnik Dolenc ni še dal odgovora. Pač pa je naznanil postiljonom predvčerajšnjem popoldne, da naj se zberejo vsi zvečer v hlevu. Zbrali smo se. Prikorakal je Dolenc in se začel pogajati s postiljoni. Rekel je, da zahtevajo veliko preveč. Na vsak način pa je bil pripravljen se pogajati z njimi Nato pristopi advokat dr. Pretner, ki je bil povabljen od strani Dolenca na ta shod. In veste cenjeni čitatelji, komu je govoril v prilog »narodni« odvetnik dr. Pretner? — Dolencu, velikemu bogatašu, izkoriščevalcu ubogih postiljonov! Ali ni to in-famno, nesramno delo tega advokata? Dr. Pretner je rekel postiljonom, da zaslužijo itak dosti, da je dosti za njih — 95 kron, kolikor Imajo pač plače sedai na mesec. Dejal je tudi: »Pa še obrtnega nadzornika se ie napadalo v listih, kakor tudi Dolenca.« Pomislite, žal je dr. Pretnerju; hudo mu je, ker se je opozorilo c. kr. obrtno nadzorstvo na nered, ki se dogaja pri Dolencu in pri poštni direkciji, kateri prvi še do danes ni uredil zadeve radi delovnega reda, ki ga zahteva obrtni red. Pa še nekaj 1