LJUBLJANSKI ZVON
HE-SKNIK ZP\ KNJIŽEUNOST IN PROSUETO.
" LETNIK XL                                1920,                               ŠTEVILKA i.
OTON ŽUPANČIČ:
NA MOLU.
V črnini, suhe,
s ploskimi prsi kot nune
— pa so kipeli vrelci iz njih
in še bodo morali! —
sede na molu
s komolci na kolenih
in čakajo;
plaščanic bela kača
ovija jim rame in pas.
Vsaka je žena in mati in vdova hkrati:
po daljnih morjih,
v meglah, viharjih,
pod tujimi zastavami
plujo njih možje;
vse vetre levijo jadra njih sinov,
po prekomorskih prašumah
zvenče jim sekire,
pod zemljo pojo jim rovnice pesem neskončno enozvočno.
Po vseh kontinentih jih mora misel iskati. Kje ste? Kako ste?
Za Rikom — ni duha ni sluha... Da se ne bi v beznicah pogubil... O bože, kaj bo z nami potem!
z
OTON ŽUPANČIČ:  NA MOLU.
Ha, za Jožo me ni bilo nikoli strah... V San Frančišku ima salun... zoren mladič, in umen — priženil je, pošilja domov... ni pozabil majke sirote...
Kaj mi očitate, Bog vas vidi,
kaj mi očitate Jinka?
Kri mu ne da.
Mlado vino razganja sod...
počakajte, da se ubriše,
pustite ga, naj se izprska!
Meni čez morje po samem smilju diši
in po čvrstem pelinu njegov spomin...
kot takrat, ko sem ga čakala,
ko mi je trkal ob srce
nerojen nestrah ljubljeni,
kot češ: ljudje, kaj mislite,
z menoj ne boste kar tako,
da veste, jaz bom nepokor!
O takrat, ko naš svet ves maj
je po smilju in po pelinu dehtel...
Karkoli klepljete o njem,
od srca mi ga le ne odtrgate___
•   O majka božja trsatska,
*   ki držiš v predpasniku ves Kvarner,
in spremljaš od doma in vodiš domov,
povej, bi lično izdelan brod?
z jambori, jadri,
s konopci, sidri,
tudi krmilo bo zad,
in vse lepo v stekleni omari...
pripelji mi srečno Fran j a nazaj...
Jo, da bi moj Pero... če bi se kako...
„Hajd, babe, kaj to dremljete! Prostora! Ne vidite: Starčevič?!" Pilot je na svojem mestu.
FRAN JO ROŠ: K VELIKI MAŠI.
3
Ostro jim razdrlo je sen skrbi in ljubezni. Odmotale so si plaščanice, da jim vise od rok do tai spokorniške vrvi...
Počasi pristal je Starčevič,
nalahno naslonil je bok ob breg,
in že se kotalijo s krova pred nje
zavoji in zaboji;
in videl boš:
vsaka se vrgla na tovor bo svoj,
kot da se je zgrudila mati
nad zibelko ali nad krsto...                               s 4  .
FRANJO ROŠ:                      ^
K VELIKI MAŠI.
Plul je kragulj, njegova črna perot v brezdnu temin je igrala nad nami trudnimi, bednimi, v mučni omami s temo ugaslih oči iščočimi pot.
V molk svojih duš smo skrili bolesti ost,
branili večno luč pred viharji,
v skali so stali naši oltarji,
ko je telesa klonila k tlom bridkost.
Samozavest nam v breznadju umrla ni, v srdu ponosa je še živela neugasljiva izpod pepela in prilivali smo ji src krvi.
Ali planil je žar iz noči morja, vzhoda sijaj je razpel do zahoda, prša razvnel je klonečega roda, k veliki maši zaplulo je plat zvona.
i*