Avtor besedila se na esejističen način spominja Primoža Ramovša in njegove glasbe. Ramovšev položaj v slovenski glasbeni kulturi primerja s položajem Branimira Sakača v hrvaški glasbeni kulturi, opozarja na posebne poti Ramovševega šolanja (Osterc, Casella, Petrassi), ki se razodevajo že v nazorih ob koncu štiridesetih let njegovega življenja, po katerih mu "tehnika komponiranja ... ni nikoli delala problemov, ... obvladal sem jo, kot sem sam želel. Lahko sem pisal, kakor sem hotel in kar sem hotel." Spremlja njegovo razvojno pot od neoklasicizma *Sinfonietta, Sarkazmi, Musiques funébres), preko dvanajsttonske in serialne tehnike (Kontrasti, Dialogi, Intrada, Zvočna slika za rog in klavir, Pentektasis, Enneafonija) vse do Sintez za rog in tri orkestrske skupine (1971) in Simfoničnega portreta (1972) ter skladb, ki jih Ramovš doživlja kot svojevrstno skrajno točko: "Odkrili smo nov zvočni svet, ... izpolnili smo svojo dolžnost. In zdaj? Kam v tem svetu? To mem muči pravzaprav še danes. Obdobje, ki se je začelo s Sintezami, traja še danes." Avtor se nato ukvarja z nekaterimi skladbami iz Ramovševega poznejšega opusa ter opaža nenavadnost Sonetov nesreče za kljunasto flavto in recitatorja (1992), ene redkih Ramovševih skladb, ki se opira na besedilo. Vendar je odnosmed Flavto in recitatorjem (tj. besedilom) znova povsem neskladen, tako da tudi ta, za Ramovša netipična skladba dokazuje njegov poseben skladateljski habitus, ki je predvsem temeljil na poslanstvu, ki ga je imel v slovenski glasbeni kulturi in ga izpolnil na nenavaden in povsem oseben način.

Pravice