120
Razne stvari.
ravno   tako   deluje   za   narod,  kakor naša družba sv. Mohorja za Slovence.
Vrota Zrinsko-Frankopanska.   Drugo iz-danje.    Tisak   i   naklada   knji^ure   L. Hartmana.
Bajeslovne opazke.
Gotovo ustrežemo marsikateremu bralcu, če podamo nekaj pojasnil h „Knezu Ljudevitu". Kdor hoče umevati pesnika, znati mora vsaj najpotrebnejše stvari iz slovanskega bajeslovja. Zato bomo prav kratko razložili pomen bajeslovnih besed, katere rabi pesnik.
V prvi pesmi se imenuje „P e r u n". Bil je Slovanom nebesni bog, kateri pošilja strele z neba, gospodari oblakom in gromu. Navadno so ga častili za najvišjega malika, gospodarja narave. Moran ni bajeslovno bitje, pač pa „Morana", katera se imenuje v drugi pesmi. Bila je boginja smrti in zime. „Odganjati oblast Morane" se pravi, odvračati nesrečo. Ob tem se misli najprej na nezgode, katere zadenejo poljedelca, potem pa na vse druge nevarnosti. Njej nasprotna je „Živa" '), boginja spomladi, mladosti in ljubezni. „Svetovit" je solnčni bog, kateri daje zemlji rodovitnost, z gor-kimi žarki. Da bi ga bili častili južni Slovani, ne da se zgodovinsko izpričati, pač pa je bil pri nekaterih severnih rodovih najvišje  božanstvo.
V  najstarejši dobi Slovani niso imeli posebnih hramov za malikovanje; šele pozneje so jih zidali in okrasili, kolikor je premogla njihova domača umetnost. Tak hram si misli pesnik v pesmi „Dvojni up". V prvih časih Slovani niso imeli posebnih svečenikov, ampak hišni oče je moral skrbeti tudi za bogoslužje. Bil je svoji družini' vladar v dušnem in telesnem  oziru.  Tak je  knez Varna.
;;Tajni rog" Svetovitov je bil na otoku Ru-janu. V svetišču je stal kip tega malika, kateri je držal v roki rog. Vsako leto mu je svečenik napolnil rog in pustil vino v njem do prihodnjega leta. Čez leto in dan je pogledal, koliko vina je Še v njem, in iz množine ostalega vina je prerokoval ljudstvu, kakšna bo letina prihodnje leto. To se je zgodilo na Svetovitov praznik. Pesnik je ta običaj  prestavil s severa na jug.
Kres se je vsako leto sežigal na čast solnč-nemu bogu, ker solnce takrat dospe do najvišje moči. Krščanstvo je pustilo Slovanom ta priljubljeni običaj, kateri se je, kakor je dovolj znano, ohranil do današnjega dne. Tudi običaji so bili podobni današnjim.
*) Ker tu ne pišemo znanstvene razprave, razlagamo božanstva tako, kakor je bilo doslej običajno.
Zagreb. — Ta znameniti, živo pisani historični roman slavnega hrvaškega pisatelja je izšel ravnokar v 2. izdanju, a povsem predelan v jednem zvezku. Lepo broširana, 53 r stranij obsegajoča knjiga stane le 1 gld. Roman obdeluje velik in pretragičen del hrvaške zgodovine.
Darovale so se bogu živali in rastline; to je bilo odvisno od tega, komu se je darovalo in zakaj Razni bogovi so dobivali razne daritve. Darovali so ali zato, da molijo boga, ali da se mu zahvalijo, ali da ga česa prosijo. Ljudij niso darovali; in če se čita včasih, da so tudi Slovani klali ljudi malikom v čast, so to le jako redki slučaji,  kateri so se dogajali včasih  v krvavih  vojskah.
„D i v j e deklice" so bajeslovna bitja, katera so po mislih starih Slovanov prebivala po gozdih in na poljih. Sploh so mislili pogani, da žive v vsakem kraju posebni duhovi, katerim so dajali različna imena. Njihova pamet jim je pričala, da mora biti Bog povsodi pričujoč, in ker niso poznali pravega Boga, mislili so si povsodi vse polno duhov  in  malikov.
„K res ni k" (str. 33) ni posebno božanstvo, vsaj s tem imenom ne, ampak je priimek solnč-nega boga, katerega so mu dali zaradi njegovega praznika — kresa.
„Lada" je bila boginja veselja in ljubezni. Zlasti Poljaki so jo častili, pa tudi južnim Slovanom  je   bila znana.
„Vesna" je boginja pomladi, katera vzbuja cvetlice iz  zimskega spanja.
Že prej smo omenili „M orano", da je hudobna boginja, katera donaša zimo in smrt. Pesnik si jo misli (str. 37) kot sovražno človeškemu rodu. Sreča ji je zoprna, zato ščuje Slovence k boju in k  neslogi in  se  radu;e  njihovega pogina.
„Sveti ogenj", katerega omenja pesnik na str. 65, se je res zažigal Perunu. V Kijevu so pred Perunom žgali „večni ogenj" iz hrastovega lesa. Ker so si mislili, da nebesni solnčni bog ogreva zemljo, častili so ga z ognjem. Bolj navadno pa je bilo  ognjeno  češčenje pri  Svetovitu.
Na strani 66. imenuje pesnik „svete ptice" čuka, sovo in sokola. Da bi bile ravno te ptice svete Perunu, ne more se reči, pač pa se omenjajo v bajeslovju. Sova in čuk pomenita grozo in sovraštvo, sokol je v zvezi s solnčnim božanstvom, zlasti z Radegastom.
„Besi" so zlobni duhovi, kateri se neprestano bojujejo proti dobrim bogovom. Njihov namen je škodovati ljudem, kjerkoli morejo. Ljubezni ne poznajo, v večnem sovraštvu do vsega dobrega trpe sami in ne privoščijo sreče nikomur.  Dobri bogovi
Razne   stvari.