96
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
IZ ŽIVLJENJA KOMUNA V BEZOVICI
darko ogrin
Namen prispevka je opisati vaško skupnost — ko- j
mun v Bezovici, vasi v Slovenski Istri. Zapis je nare-
jen po pripovedovanju Milana Cunje iz Bezovice, št.
23. Pripoved se nanaša na prvo tretjino 20. stoletja,
ko je bil komun še po starem,'^ to je, ko je vas svoje
notranje zadeve urejala brez večjega vmešavanja ob- :
lasti od zunaj. Komun po starem je v Bezovici prene- i
hal delovati okoli leta 1930, ko se je v vaško življe-
nje, predvsem pa v volitve župana, začela vmešavati
tedanja italijanska občinska uprava v Dekanih.
Geografsko gledano leži Bezovica v Bržaniji, to je
pokrajini, ki se v obliki bolj ali manj strmega brega
spušča izpod črnokalske strukturne stopnje — Stene
v dolino Osapske reke oziroma Rižane. Po razlagi M.
Kosa^ je vas izšla iz prvih valov slovanske kolonizaci- !
je Istre, saj nosi ime, ki ga lahko štejemo k sloven- i
skim imenom starejšega tipa. To so imena po rastlin- ;
stvu, imena po položaju, morfoloških oblikah ali po ;
vodi. Ime Bezovica naj bi izhajalo iz drevesne vrste
bezeg. Arheološke dokaze za bivanje Slovanov v teh
krajih imamo iz 9. do 10. stoletja, ko so bili v Predlo-
ki, med drugimi, odkriti tudi staroslovanski grobovi.'
Iz 9. stoletja je ohranjen tudi pisni vir. Gre za listino
iz leta 804, znano kot »Rižanski placit«, ki je nastala
na zboru ob Rižani. Tu so razčiščevali spor, ki je na-
stal med frankovskimi oblastmi in obalnimi mesti za-
radi naseljevanja Slovanov na zemljišča, ki so si jih
lastila mesta.* V pisnih virih je vas prvič omenjena
sredi 13. stoletja v seznamu vasi, ki so spadale h
koprskemu komunalnemu ozemlju kot Bixuiza.'
V času, na katerega se nanaša pripoved, je v vasi
živelo okoli 160 ljudi v 35 domačijah (leta 1900 — 164
preb., 1910 — 165 preb., 1931 — 156 preb.).« Glavni
vir preživljanja je bilo kmetijstvo. Zaradi raznolično-
sti vaškega ozemlja — obsega kraški svet v višinah od
330 do 430 m na severu in severovzhodu, osrednji del
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
97
je flišno pobočje, na katerem leži vas (n.v. od 75 do
250 m), ravnico ob reki Rižani (od 60 do 70 m n.v.) in
strma osojna pobočja na jugu (do 270 m n.v.) — je
bila pestra tudi kmetijska usmerjenost. Na kraškem
svetu nad vasjo se je pasla drobnica, prisojno poboč-
je je bilo zasajeno z oljčnimi nasadi, sadnim drevjem
in vinogradi, v dnu doline so bile glavne vaške njivske
in travniške površine, na osojnem flišnem pobočju pa
je bil gozd in pašniki za govejo živino. Od neagrarnih
panog sta bila zastopana še kovaštvo in mlinarstvo.
Dodatni zaslužek je dajala tudi peka kruha za tržaški
trg in trgovanje s kmetijskimi pridelki in zelenjavo s
Trstom in kraji v Cičariji.
Vaška skupnost (župa, komun) je prevzela vodilno
vlogo pri naseljevanju in pri prehodu iz rodovno-ple-
menske skupnosti v naselbinsko skupnost. Pod župo
običajno razumemo neko naselitveno ozemlje, zao-
krožen zemljepisni okoliš (dolino), ki se je praviloma
razvila tudi v upravno ozemlje. K ozemeljski župi je
spadal tisti svet, ki so ga v okviru nekih danih narav-
nih meja člani skupnosti obdelovali ali uporabljali za
pašo svoje živine. Prvotna naselbinska župa se je kas-
neje delila, nastale so posamezne vasi, ki so imele ten-
denco postati nove župe.' Ko so se obalna mesta for-
mirala kot samostojne mestne državice, so v svoj ko-
munalni sistem vključila tudi vaške župe — komune.
V svoj upravni sistem so vaške komune, z določenimi
spremembami, vključile Benetke in za njimi tudi
Avstro-Ogrska.
vaška uprava
Glavni namen komuna' je bilo upravljanje in orga-
niziranje vaškega življenja. Sodelovanje pri vaški sa-
moupravi je bilo moška zadeva. Iz vsake družine je ;
pri tem sodeloval družinski poglavar, le če družina ni !
imela moškega starejšega od 18 let, je smela sodelova- ;
ti ženska. Otroci in mladina do 18. leta ne le, da se ni- ;
so smeli udeleževati sestankov komuna, ampak niso i
smeli delati niti na njegovih delovnih akcijah. Če se je ;
kdo priselil v vas, je moral plačati kamnelo — pri- i
stopnino h komunu. Znašala je čeber vina.
Župan
Župan je lahko postal človek, ki je imel v vasi
ugled in je užival zaupanje vaščanov. Župana so volih
po posebnem postopku. Sestal se je komun, le-ta je
izmed sebe izbral pet do deset zaupnih mož, ljudi, ki *
so imeli v vasi največji ugled. Iz za prst debele jeseno- '
ve palice so izaAaW škontrine, 3 do 5 cm dolge, napol
razklane paličice, na katerih so bile rimske številke.
Izdelah so tohko škontrinov, kolikor je bilo zaupnih
mož. Škontrine so zmetali v klobuk in se dogovorih,
kateri škontrin kdo dobi. Tisti, ki je izvlekel dogovor-
jeni škontrin je smel predlagati župana, ostali so ga;
potrdili. Župan ni imel mandata. Le vsako leto so ga
na dan vaškega patrona — sv. Polone (9. februarja)
— potrdili. Funkcijo je izgubil le, če je huje kršil va-
ška pravila. V tem primeru je do naslednjih volitev, ki
so bile vedno 9. februarja, prevzel funkcijo požupa
— podžupan.
Župan je bil v pravem pomenu besede poglavar va-
si. Z ostalimi vaškimi organi in službami je nadzoro- ;
val življenje v vasi, skrbel, da so poljska opravila po- j
tekala pravočasno in po ustaljenih navadah in da v ^
vasi ni bilo večjih kršitev norm. Skrbel je za morebit-
na popravila na komunskih objektih (cestah, torkli
— vaški oljarni, kaUh, cerkvi sv. Polone v vsai in De-
Skontrini
98
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
vice Marije na izviru Rižane) in vodil opravila na ko-
munskih zemljiščih (komunskem vinogradu, oljčnem
nasadu, pašnikih. Vpliv je imel tudi na zasebno živ-
ljenje vaščanov. Pripovedovalec se spominja, da žu-
pan ni dovolil skupnega življenja dvema ovdovelima
vaščanoma, ne da bi se poročila.
Zadnji župan, ki je bil v Bezovici izbran po starem
je bil Jožef Cunja-Štrban. Zanj je veljalo, da je bil
spaka za govorit (dober govornik), da mu je vas po-
menila vse ter da je imel velik ugled in avtoriteto v va-
si. Župan je bil do leta 1929. Po tem letu so se začele
italijanske oblasti vmešavati v volitve župana. Za
župane so postavljale ljudi, ki so, če nič drugega, vsaj
razumeli, če že ne govorili italijansko. V odsotnosti
župana je upravljanje vasi prevzel podžupan. Podžu-
pana so volili na isti način kot župana.
Vardjani
Vas je imela tudi tri vardjane — nekakšne čuvaje.
Dva sta skrbela za vas, eden pa za polja — poljski
vardjan. Vaška vardjana sta skrbela za varnost (tudi
požarno) vasi in sta preprečevala morebitne kraje.
Ponoči sta čuvala vas v dveh izmenah: eden do polno-
či, drugi po polnoči. Oborožena sta bila s puško /05-
no za krgat od napred, ki je bila drugače shranjena v
vaški torkli. Poljski vardjan pa je nadzoroval opravi-
la na polju. Skrbel je, da so bila dela opravljena pra-
vočasno, da ni prihajalo do kraj pridelkov oz. da se
ni povzročala kakšna druga škoda.
Svoja opažanja so vardjani sporočali županu.
Kdor se je prekršil čez norme in dogovore (npr. začel
predčasno s trgatvijo) ali pa povzročil kakšno škodo
(npr. da mu je krava ušla na sosedovo), je dobil čuzo
— globo. Dokler v vasi še ni bilo pismenih ljudi, je
župan rezal čuze na palico, kasneje je kršitelja zatožil
svojemu »tajniku« (pismenemu človeku), ki je krši-
telja zapisal v posebno knjigo. O čuzi, ki jo je moral
posameznik plačati, je odločal šestčlanski odbor.
Kazni so izrekali sproti, glede na povzročeno škodo.
Bile so v naturalijah (vinu, olju) ali pa v denarju. Do
letnega obračuna, ki ga je župan opravil 9. februarja,
so morale biti čuze poravnane.
Cerkvi, ki sta tudi spadali v pristojnost komuna,
nista imeli posebnih vardjanov. Zanju je skrbel mež-
nar. Kot plačilo je od vsake hiše dobil pol litra vina.
Le, ko so v cerkev Device Marije za njen praznik 15.
avgusta prinesli iz vasi kipec Matere Božje, sta ga po
dva strazila, da ga ne bi kdo odnesel. Razen mežnarja
je za cerkev skrbel še posebni cerkveni starešina. V
njegovi pristojnosti so bili predvsem dohodki, ki sta
jih prinašali obe cerkvi {vofer, limožna).
KOMUNSKI prihodki in izdatki
Cerkveni dohodki so imeli največji delež v skupnih
prihodkih komuna. Zaradi njih je prihajalo v cerk-
vah, ki so bile v upravljanju dveh ali več sosednjih
komunov, pogostokrat do sporov. Tako je leta 1579
izbruhnil spor med Bezovico in Kubedom zaradi
cerkve Device Marije ob izviru Rižane. V čem je bilo
jedro spora?
Omenjena cerkev je stala na meji med koprsko in
tržaško škofijo, zato sta jo vzdrževala bezoviški in
kubejski komun, oziroma cerkveni bratovščini iz
obeh vasi. Bezovica je bila del tržaške škofije, Kubed
pa koprske. Do spora je prišlo, ker se vasi nista mogU
sporazumeti o pravicah nad cerkvijo, oz. o delitvi do-
hodka, ki ga je cerkev prinašala. Spor se je razširil tu-
di na duhovnika iz Loke oz. Kubeda, ki sta maševala
v njej. Do razrešitve spora je prišlo 20. februarja
1580, ob vizitaciji veronskega škofa in kasnejšega
kardinala Agostina Valierija v koprski škofiji, ki je
obema duhovnikoma zagotovil enako pravico do ma-
ševanja v cerkvi in določil, da se pravično razdeli tudi
dohodek, ki ga cerkev prinaša.'
Dohodki, ki jih je komun dobival od obeh cerkva,
so bili praviloma v denarju. OstaU dohodki so bih de-
loma v denarju, deloma pa v naturalijah (vinu, olju
ipd.) Dohodki od čuz so bili zelo razUčni, odvisni od
storjenega prekrška. Če je ušla krava v škodo, je bila
globa odvisna od nastale škode. Za predčasno trgatev
je čuza znašala do 10 litrov vina. Običajno so ga krši-
telju vzeli, ko je stiskal tropine v komunski sti-
skalnici. Vir dohodka so bile tudi odkupnine od ko-
munskih akcij. Če se je posameznik ni mogel udele-
žiti, je moral ali ta dan nadomestiti, ali pa plačati toli-
ko, kolikor je znašala žrnada (dnevni zaslužek) enega
delavca. V tridesetih letih je bila pet lir. V naturalijah
je komun obračunaval stiskanje olja v vaški oljarni in
prispevek za mero. Vas je imela komunski hehto, to
je bil 100 litrski okovan hrastov sod, ki je služil za
mero. Vsak vaščan, ki je želel prodati vino, je bil dol-
žan prodajo najaviti županu. Ta je prišel k prodajal-
cu s sodom in za vsako mero zahteval en liter vina za
komun.
Cerkveni praznik Device Marije (15. avgust) je bil
za vso bližnjo in daljno okoUco velik dogodek. Na ta
dan so bile v istoimeni cerkvi ob izbiru Rižane maše s
procesijami, prostor okoli cerkve pa je bil spreme-
njen v sejmišče. Trgovci, ki so hoteli tu prodajati svo-
jo robo, so morali bezoviškemu komunu plačati po-
sebno pristojbino za stojnice.
Nekaj denarja oz. naturalij so v vaško blagajno pri-
nesle dražbe. Komun je vsako leto dal na kont robido
in trnje na vaški gmajni. Za te »dobrine« so se pote-
govale vaške krušarce, ženske, ki so pekle in nosile
prodajat kruh v Trst. Na kont je šla tudi šparanga —
divji špargelj, ki se je imenitno prodajal na tržaškem
trgu. Na javni dražbi so oddali tudi plasine. Plasi-
ne so bili kvalitetnejši predeli vaške gmajne, ki jih je
vas posebej označila — zafenedila (omejila jih je s
pobeljenimi kamni). Tu se živina ni smela pasti. Naj-
boljša ponudnica je smela plasine požeti.
Vaški organi so opravljali svoje delo brezplačno. V
zameno so bili oproščeni delovnih akcij komuna. De-
narna in druga sredstva, s katerimi je razpolagal ko-
mun, so trosili za vzdrževanje in obnavljanje komun-
skega premoženja in za ostale izdatke, ki so bili pove-
zani s komunom. Največ denarja je šlo za popravila
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
99
Cerkev Device Marije na Zvročku ob
izviru Rižane
obeh cerkev in za nakupe cerkvenega inventarja in
opreme. Posebej so plačevaU tudi čiščenje cerkev, po-
navadi z oljem. Veliko stroškov je vas imela z vzdrže-
vanjem torkle in nakupovanjem opreme zanjo. Nekaj
denarja je šlo tudi za dnevnice. S komunskim vinom
so si gasili žejo na rabutah (delovnih akcijah
komuna). Običaj je bil, da so ob takih priložnostih
nakupili tudi nekaj slabih rib. Komun so sklicali le za
večja opravila. Za manjše stvari so najeli posamezni-
ke in jim delo tudi plačah, z denarjem ali v natura-
lijah.
Sestanke komuna je skliceval župan. Sestanki niso
bili redni. Vas se je sestajala po potrebi, obvezno pa
enkrat spomladi, ko je bilo treba odpraviti posledice,
ki jih je pustila zima in pred bendimo — trgatvijo.
Takrat so tudi določili, kdaj se bo trgatev začela. Na
dan začetka je bila najprej maša, šele po njej so lahko
šli vaščani v vinograd. Še prej pa je vsaka hiša daro-
vala eno brento grozdja za duhovnika. Začeti s trgat-
vijo »pred uradno otvoritvijo« je bil hud prekršek.
Na sestankih komuna, ki so se odvijah v hramu —
prostoru v prvem nadstropju torkle, so se dogovorili
za rabule. Na dan rabute so z brecanjem — pritrka-
vanjem zvona na vaški cerkvi, klicah ljudi na komun.
Takrat je moral vsak pustiti svoja domača opravila in
oditi na zbirališče na vaškiploc. Tu je župan ali pod-
župan razložil, kaj je potrebno storiti in naredil raz-
pored del. Hram je služil tudi za razne prireditve. Le-
ta 1890 je bilo v vasi ustanovljeno »Pevsko in bralno
društvo Zvroček«. Društvo je bilo leta 1908 obnov-
ljeno^" in skupaj s somišljeniki iz sosednje Loke pri-
pravilo dve igrici, eno v hramu, drugo pa v Loki.
ROMUNSKO PREMOŽENJE
Vaški komuni so upravljali s »premoženjem«, kije
bilo v lasti skupnosti. Skrbeh so za poti in ceste, vod-,
ne izvire in kale za napajanje živine. Glavno komuns-
ko premoženje sta bili obe cerkvi, pašniki, gozd in
torkla. Bezoviški komun je imel tudi svoje parcele z
oljkami in vinograd. Parcele z oljkami je komun od-
kupil od Podgorcev. Ker v Podgorjah oljke ne rastejo
več (vas leži 500 m visoko pod Slavnikom), so imeli
le-ti svoje oljke v Bezovici. Kasneje so jih zaradi od-
daljenosti od vasi prodah. Komunske parcele so ob-
delovali skupno in sicer tako, da so opravila, ki jih je
bilo treba opraviti čez leto, razdelili med posamezni-
ke. Vino iz komunske vinje je šlo za komunske potre-
be, olje pa so ponavadi razdelili med hišne številke.
Gmajna
Živinoreja je bila zelo pomembna kmetijska pano-
ga. Vaščani so redili govejo živino in drobnico. Pov-
ršine, ki so bile namenjene paši ene in druge vrste
živine, so bile ločene. Drobnica se je smela pasti na
»Plaši in Gorenjem krasu« (pašniki severovzhodno
od vasi na kraški planoti), drugod je imela zafenedje-
no — ograjeno. Vas je imela posebej zafenedjeno tu-
di površine s sladko travo, ki so bile namenjene za pa-
šo mladih jagnjeti. Na pašnikih so imeh urejene tudi
posebne tlakovane prostore za molžo — mozarje.
Paša goveje živine je imela svoja pravila. Pašniki
zanjo so bili na strmejših in manj rodovitnih predelih
južno od vasi. S pašo je vas pričela okoli prvega mar-
ca. Do približno prvega maja so pash na površinah
»levo od Potoka«, drugod je bilo zafenedjeno. Po
prvem maju so odprli »Brdo«. Po prvem juniju pa se
je smelo pasti na vseh površinah, ki so bile namenjene
paši. Vaško živino sta pasla dva ali trije pastirji iz va-
si. Pomagali so jimpogoniči. Vsaka hiša, ki je imela
živino na paši, je morala, ko je prišla vrsta nanjo, da-
ti pogoniča. Pogoniči so se menjavali glede na število
glav živine, ki jih je imela družina na paši. Pravilnost
poteka paše je nadzoroval vardjan, ki je moral o tem ,
100 i
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989
vsak večer poročati županu, ne glede na to, ali se je
zgodila kaka nepravilnost ali ne.
Gozd
Gozd je vaščanom pomenil vir kurjave in stelje,
hrastov želod pa so pobirali za prehrano prašičev. Po
sv. Štefanu (26. december) se je sestal komun, kjer so
se dogovorih, kam bodo šh sekat in kdaj. Priprava
drv je potekala tako, da so skupno sekali in nabirah
suho vejevje in les sproti delili na parte — kupe. Na-
redih so tohko partov, kohkor je bilo v vasi hišnih
številk. Kateri hiši bo pripadel določen part so določi-
li s škontriranjem — žrebanjem kupov s pomočjo
škontrinov. Da bi škontriranje potekalo pošteno, je
tisti, ki je škontrine izdelal, vlekel zadnji. Še pred za-
četkom škontriranja pa je župan škontrine seštel in se
prepričal, če jih je res tohko, kolikor je hišnih številk
v vasi. Do prvega marca so skupno pripravo drv več-
krat ponovili, po tem datumu sekanje ni bilo več do-
voljeno.
Nabiranje želoda je potekalo v prvi polovici de-
cembra. Nabran želod so znašah na kup in ga na kon-
cu akcije razdelili med hiše. Če je od ene hiše sodelo-
valo pri nabiranju več ljudi, je ta hiša tudi dobila več.
Mera za želod je bil brentač (25-litrska lesena posoda,
podobna brenti)." Na komun (skupno) so grabih tu-
di listje. Čas začetka tega opravila je bil odvisen od
jeseni in drevesne vrste, pod katero so grabili. Naj-
prej so grabili topolovo listje ob potoku pod vasjo,
okrog Martina (11. novembra) so začeli nabirati hra-
stovo listje. Nabrano listje so med hiše razdelili na
koše. Listje, ki se je nabralo na pokopahšču, je bilo
mežnarjevo. Na komun so vaščani zasadili tudi borov
gozd vzhodno od vasi. Avstrijske oblasti so namreč
konec prejšnjega stoletja izdale nalog, da mora vsaka
vas zasaditi s to drevesno vrsto zapuščene in erodira-
ne terene. ^
Torkla
Oljčni nasadi, ki jih ima Bezovica in sosednje vasi,
so na skrajni klimatski meji uspevanja te kulture.
Kljub riziku, ki ga taka lega prinaša, velika je nevar- j
nost pozeb, pa je bilo oljarstvo zelo razvita in po-
membna gospodarska panoga vasi.
Za lastne potrebe in delno tudi za potrebe sosed-
njih vasi je vas imela torklo. Upravitelj torkle je bil
župan, on je imel tudi njene ključe. Olje so stiskah za
to opravilo posebej priučeni ljudje — torklarji. Delo j
je potekalo v izmenah, dan in noč, tri do štiri mesece
na leto. S stiskanjem so začeli po Sv. Katarini (25. no-
vember), po tem datumu se je namreč smelo začeti z i
obiranjem oliv. V vsaki izmeni je delalo po šest tor- :
klarjev. Dva sta mlela olive, dva sta polnila športe —
posebne, iz močne žakljevine spletene vreče, v katere
so dali zmlete olive, jih zložili pod stisk in prelivaU z '
vrelo vodo ter stiskali. Pomagala sta še dva vodarja, ]
ki sta prinašala in kuhala vodo. Tu je bil še človek, ki i
je vodil prevzem oliv in izdajo olja.
BezoviSki komunski kamen za olje
Plačilo za opravljeno delo je bilo odvisno od kohči-
ne oliv, ki jih je posameznik pripeljal v predelavo.
Račun je lahko poravnal z denarjem ali pa z oljem.
Plačilo z oljem je bilo bolj v navadi. Tako dobljeno
olje so shranjevali v poseben komunski kamen za
olje. Ko se je ta napolnil, je župan sklical komun in
razdelil olje med hišne številke. V bezoviški torkli so
zadnjič stiskah olje leta 1932, ko je pozeba zelo priza-
dela oljčne nasade, ki so si komaj dobro opomogli od
hude pozebe leta 1929. Torklo so vaščani porušili ob
širitvi ceste skozi vas leta 1967. 1
OPOMBE
* Za primerjavo bi avtorju lahko služila razprav S. Vilfana,
Komun v Črnotičah, Traditiones 1 (1972). — 1. Besede, pi-
sane ležeče, so povzete po pripovedovalcu. — 2. Milko Kos,
O starejši slovanski kolonizaciji v Istri, Razprave SAZU,
Ljubljana 1950, str. 61. —3. Elica Boltin-Tome, Izsledki ob
zaključku raziskovanj nekropole v Predloki, Slovensko
morje in zaledje št. 4—5, Koper 1981, str. 89. — 4. Milko
Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985,
str. 323. —5. P.V. Vesel, Nekatere ugotovitve o Slovencih v
Koprskih statutih, Istrski zgodovinski zbornik št. 1, Koper
1953, str. 19. —6. Krajevni leksikon Slovenije, 1. knjiga
(Zahodni del Slovenije), Ljubljana 1968, str. 122. —7. Ser-
gij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zlo-
ma stare Jugoslavije, Ljubljana 1%1, str. 53—54. —8. Be-
seda »komun« se v Bezovici uporablja v več zvezah (vedno
je moškega spola): a) »komun« kot vaška skupnost (Bezovi-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989
101
ški komun), b) »komun« kot delovna akcija cele vasi, tudi
»rabuta« (jutri gremo na komun), c) »komun« kot sestanek
vaške skupnosti (župan je sklical komun), d) »komunsko«
kot, kar je last komuna (sekat je šel na komunsko). — 9.
Naldini, Corografia ecclesiastica di Capo D'Istria, Venezia
1700, str. 371. — 10. L. Sancin-Reharjeva, Seznam organi-
zacij. Tržaška pokrajina, Prosvetni zbornik 1868—1968,
Trst 1970, str. 278; Janez Kramar, Marezige — trdnjava slo-
venstva v Istri 1861—1930), Koper 1985, str. 105. — 11.
Prostorninske mere, ki so jih uporabljali v Bezovici so bile:
brenta (50 litrov), brentač (25 litrov), golica (3—4 litre),
mižereta (2—3 decilitre).
SOMMARIO
DALLA VITA DEL COMUNE A BEZOVICA
Darko Ogrin
L'autogoverno rurale di un paese — »comun« —
alla maniera antica, che fu denominata dal narratore,
era esistito a Bezovica fino al 1930. Il suo scopo prin-
cipale fu l'amministrazione e l'organizzazione della
vita nel paese. Svolgere l'attivita nel comune fu un af-
fare prettamente maschile e solo nel caso in cui una
famiglia non avesse un maschio maggiore dei 18 anni,
poteva partecipare anche una donna.
Il capo della comunita rurale del paese fu il sinda-
co, aiutato dal vicesindaco. Tutti e due venivano elet-
ti in base and uno speciale procedimento con l'aiuto
degli scontrini. Il paese aveva anche 3 guardiani —
custodi. I due guardiani del paese avevano il compito
di garantire l'incolumita di tutti, mentre il guardiano
campestre controllava i lavori eseguiti sul campo. Le
eventuali osservazioni i guardiani comunicavano di-
rettamente al sindaco, che insieme ad una speciale
commissione penalizzava gli eventuali violatori. Le
penalita — denominate »cuze« dovevano essere paga-
te non oltre la festa del patrono del paese santa Apol-
lonia (9 febbraio). Era il giorno in cui il sindaco face-
va il bilancio del lavoro annuale, la comunita rurale
del paese eleggeva invece un nuovo sindaco oppure
confermava quello gia esistente. I violatori saldavano
le penalita in moneta oppure nel valore dei prodotti
del suolo.
La parte piu cospicua delle entrate del comune er-
ano considerate quelle provenienti da ambedue le
chiese, amministrate dalla comunita rurale del paese.
Erano la chiesa di sant'Apollonia nel paese e la chiesa
di santa Maria Vergine, situata alla sorgente di Riza-
na. L'accumulo ulteriore rappresentano anche i ris-
catti delle azioni comunali, le multe, i contributi per
la misurazione, gli interessi e le quote ricavate all'asta.
Le spese piu alte erano legate alla manutenzione di
tutte le due chiese e dell'oleificio — (torchio) del pae-
se. Il vino che la comunita aveva a disposizione, veni-
va usufruito durante le opere di comune interesse,
mentre con l'olio d'oliva pagavano i lavori che il sin-
golo paesano eseguiva per la comunita.
Le riunioni dela comunita rurale del paese si tene-
vano nella cantina — nello spazio al I-o piano dell'
oleificio (torchio). Queste venivano convocate dal
sindaco nel caso di urgente bisogno, erano pero ob-
bligatorie prima dell'inizio dei principali lavori cam-
pestri. Questa cantina era destinata anche per le ma-
nifestazioni culturali.
Le proprieta che il comune amministrava erano
ambedue le chiese, il torchio per la produzione dell'
olio, il pascolo comunale e la foresta, i sentieri comu-
nali, le sorgenti d'acqua e abbeveratoi. La comunita
del paese possedeva anche il vigneto ed l'oliveto.
I pascoli per il bestiame grosso e quello minuto er-
ano separati e si svolgevano in base alle regole stabili-
te in precedenza.
Nella comunita del paese preparavano in comune le
legna per l'inverno, raccoglievano le ghiande e ra-
strellavano il fieno. La raccolta veniva poi distribuita
di casa in casa.
La spremitura delle olive nel torchio fu eseguita dal
personale esperto, denominati »torchiari«. Il paga-
mento per il lavoro svolto dipendeva dalla quantita
delle olive consegnate per la lavorazione. General-
mente il lavoro era pagabile con l'olio che veniva ri-
preso in uno speciale recipiente di pietra — una pietra
comunale per l'olio (otre).