Vojeslav Mole: Stari Favn poje.
643
je spev kot dih nad rožami pokojen,
kipeč kot gorskih rek peneči val,
gasnoč kot dan, v morja prelestju rojen —
O, ljubiš me? Ljubav je čist kristal, kristalna časa mojega življenja — in v njej sem svojo dušo tebi dal.
O, koliko je v duši sanj, brstenja! Vso dalj zagrne cvetje in vse dni in najina ljubav nikdar ne jenja —
Molčiš? V opojnem snu ti dlan drhti . . .
Stari Favn poje.
W srebrnim bleskom je posut tihotni val
in stari park trepeče v snu,
v sobani mračnega gradu na strune v zvezdno noč nekdo je zaigral.
O sladki čar opojnotrudnih melodij, je v tebi smeh, je v tebi jok? Skrivnosten si kot šum globok,
ko se nad parkom prve vesne dih gubi.
S srebrnim bleskom je posut tihotni val —
Ze tisoč vesen tu sem snul
in tisoč pesmi tu sem čul in tisoč zlil jih v svojo bronasto piščal.
In tisoč parov tu je sanjalo v nočeh, ko se je v cvetje zgrinjal breg, in tisoč tu sem čul priseg
in ni jih motil smeh, moj bronasti posmeh.
644
Vojeslav Mole: Večerna harmonija.
In tisoč snov so pokopali pod zemljo,
ko z gor zavela je jesen
in v trudno žalost potopljen ostal je stari park s pobeljeno glavo.
Le jaz sem tu ostal in večni moj smehljaj
in moja bronasta piščal
in le tihotni, čisti val in zvezd srebro in noč in šumni stari gaj.
O noč, o blesk razpalih, zrušenih palač —
Ne, čuj, tam v gradu kdo igra
in vriska lok in trepeta. O, kaj si spev, opojni spev? — Ah, smeh in plač...
Večerna harmonija.
ADpi morje. V parku sanjajo ciprese, Kupido marmorni se v bregu smeje, posute s srebrom lune spe aleje, šepet fontan drhti skoz tihe veje; nad nama stare sanjajo ciprese.
En sam spomin zagrnil je vso dušo: ko so nad morjem dalje zagorele in so nad mestom line ave pele, objele so me tvoje roke bele. Ta sam spomin zagrnil je vso dušo.
In zdaj si morju duše morska zvezda. O čuj moj spev! Šumijo ga ciprese, šumijo ga polnočnih dalj zavese, ki v žametu nad zvezdami bleste se: O zdrava, moje ladje morska zvezda!
In moja jadra so sneženobela, čez noč preplovejo morja tišine,