slovstvu še pregled slovenske vezane besede od Vodnika do najnovejših. V pravi živec Meškov Petravic za zdaj še ni mogel seči. Zdi se mi, da ga je vzel preveč monografistično iz ozadja, premalo iz okolja in razvojne tradicije. Njegova sodba o slovenski poeziji v »Osvrtu na naše novije pjesništvo« referira; Petrovič sodi sicer v celoti pravilno, dasi tesno in ne povsem plastično. Pisava »Prešern« in »Aškrc« je seveda netočna. Svoje sodbe in določne označbe tudi glede srbskega in hrvatskega slovstva v tem spisu Petravic ne pokaže. Pisal je bolj sestavljaje nego prouče-vaje. O drugem delu razprave: o ženskah v slovstvu, o klasifikaciji (Marjanovičevi) pesnikov, o tendenci in artizmu, o razvoju epike in srbsko-hrvatske metrike mi je taka sodba, da so to komaj lapidarni odlomki. Ne poučijo dovoljno in ne delujejo iniciativno. Pregledni črti o Dantejevem vplivu in prevodih v srbohrvaščini, nadalje o jugoslovenskih pesniških antologijah utegneta biti izčrpni. Orisne črte o Svetislavu Stefanoviču, Juraju Ca-riču in D i n k u Šimunoviču bodo Srbi in Hrvatje hvaležno zabeležili v bibliografijo in študij svojega slovstva. Manj poljudni sta vsebinsko vzporeditev Ivana Mažuraniča z Lamartineom (La priere — »Smrt Smail-age«) glede motivne sorodnosti v pojmovanju »pravega duhovnika«, pa primerjeni Kranjčevičev »Mojsije« z de Vigny-jevim. Zelo važen prinos h Kranjčevičevemu življenjepisu in slovstvenemu delu je črta o pesnikovem prvem slovstvenem nastopu v splitski »Nadi«.                                                  Dr. I. Pregelj.
1.   Dr. J. B i d 1 o : Povijest Rusije od početka XIX. stol. do naših dana. Dozvolom autora preveo dr. Milan Prelog. Narodna knjižnica sv. 81—90. Zagreb, 1922.
2.  V. V. Zjenjkovski: Ruski mislioci i Evropa. Priredila i predgovor napisala Isidora Sekulič. Zagreb, 1922. Izdala »Nova Evropa«.
Dve knjigi o zunanjem in notranjem razvoju ruske zgodovine in kulture od začetka XIX. stoletja do današnjih dni. Ker podaja prva zgodovino v običajnem smislu te besede kot zgodovino ruske države, njenih revolucij in razpada njenega sistema, jo hvaležno izpopolnjuje druga, ki skuša v kratkih preglednih orisih očrtati zgodovino, peri-petije in glavne smeri ruske misli v istem času. Obe nas vodita prav do današnjih dni in omogočata vsaj medel pogled na vojno in povojno dobo v državotvornem in idejnem smislu. Tako podaja knjiga »Ruski mislioci« na koncu tudi poglavje o »Evrazijcih«, najnovejšem miselnem pokretu med rusko inteligenco v prognanstvu, ki postavlja ne sicer čisto novo tezo, da Rusija ne pripada vsa Evropi, pa tudi ne Aziji, ampak pomeni spoj teh dveh obeh. Rusija in njena kultura ima poseben poklic. Je v ti ideji v gotovem oziru tudi odpoved slovanski ali vseslovanski ideji, kar jasno formulira zbornik »Pot na vzhod«: »Pred stvarno sodbo pojmovanje slovanstva ni opravičilo nad, ki so jih vanje stavili slavjanofili. Zato mi nana samo svoj nacionalizem ne samo na Slovane kot sub jekt, ampak na ves krog narodov evrazijskega
sveta, med katerimi zavzema ruski osrednje mesto.« Ruski narod ni samo ruski, ampak nič manj azijatski narod. Z njim stopa na plan stepni element, ki je nekdaj ustvarjal po njihovem razmahu neverjetne panazijske mongolske države. Evrazijstvo še ni našlo enotne formulacije in je v mnogem pogledu plod razočaranja ruske inteligence nad zapadno kulturo. Ker upamo, da bomo o tem gibanju še izčrpneje poročali, naj to za danes zadostuje. Žalibog nam knjiga govori samo o razvoju ruske misli izven Rusije, v pregnanstvu, ne pa tudi v boljševiškem območju, kar bi moglo to sliko bistveno izpopolniti.
Druga knjiga nam podaja, kolikor nam je mogoče presoditi, precej izčrpno in pravilno tudi najnovejšo fazo ruske državnosti po padcu carizma. Vendar pa se je vrinila občutna netočnost ravno na važnem mestu, kjer se govori o nastopu češkoslovaških legij proti boljševikom in postanku Kolčakove vlade. Pisatelj predstavlja to tako, kot da je Kolčak ustanovil protirevolucionarno vlado v Omsku v novembru 1918 nekako istočasno z nastopom češkoslovaških legij v Povolžju. To je netočno, kajti Čehi so se dvignili proti boljševikom v maju leta 1918, v približno dvomesečnem boju osvojili vso Sibirijo in omogočili soziv na osvobojenem ozemlju se nahajajočega dela članov po boljševikih razgnane ustavotvorne skupščine v Ufi; na tem zasedanju je bila izbrana protibolj-ševiška vlada, v kateri so igrali glavno vlogo socialni revolucionarji; to vlado je priznala večina osvobojene Sibirije in so jo aktivno podpirali Čehi. Kolčak pa je prišel do vlade v novembru leta 1918 potom državnega prevrata v Omsku, kjer so njegovi privrženci aretirali vlado in člane ustavodavne skupščine, jih pozaprli in deloma kratkim potom postrelili. Ta nepostavni akt in pa notorično monarhistično-reakcionarni duh Kolčakove okolice sta povzročila, da so postali Čehi neaktivni in so zanaprej skrbeli sistematično samo za povratek svojih čet v medtem osvobojeno domovino. — Pisatelj te knjige je profesor slovanske zgodovine v Pragi J. Bidlo. Od češke izdaje tega dela se hrvaška razlikuje v tem, da navaja zadaj obsežno literaturo deloma tudi za najnovejšo dobo; razen tega je delo pisatelj sam dopolnil za hrvaško izdajo tako, da sega prav do naših dni.
Frst.
Wendel Hermann: Kreuz und quer durch den slawischen Siiden. Izdala Franfurter Societats-Druckerei, Frankfurt am Main, 1922. Knjiga obsega v svojem glavnem delu ponatis dveh pri nas že znanih starejših publikacij Wendla o Jugoslaviji, ki sta izšli samostojno kot »Von Marburg bis Monastir« in »Von Belgrad bis Buccari«. Več ilustracij seznanja čitatelja s kulturno in pokrajinsko pestrostjo Jugoslavije. Pod naslovom »K r a i n e r T a g e« se je pridružil obširnejšima prvima še tretji del, ki napravi to izdanje za nas posebno zanimivo, Slovenija tvori takorekoč vsebinski okvir te knjige: V Mariboru in Ljubljani se začne prvo potovanje, v kranjskem delu Slovenije se konča knjiga z bežnim, toda zajemljivim pogledom v kulturno življenje naše
92

domovine. Njen vsebinski značaj je izborno označen s citatom iz Alfr. Kerra na naslovni strani: »Nicht Keisebeschreibuiig, sondern das Erinnern an Lebensstunden«. Posebno Krainer Tage, kjer pisatelj v avtomobilu drdra z enega konca Kranjske na drugi, res niso drugega kot niz bežnih bliskovitih momentov, v katerih iskri življenje, kakor se popotniku neprisiljeno javlja in kakor ga sprejema njegov temparament, ki veže te bežne sličice in pogosto duhovite utrinke v celoto. Na prvi pogled lahek, duhovit besednik, se ti na koncu svojega filma odkrije kot človek, ki je hodil med nami s srcem pa zraven še pod spretnim vodstvom. Svoj popis začne z izprehodom po Ljubljani, ti šegavo nariše prizor otvoritve velesejma in na vsakem koraku ošvrkne vsakdanje življenje našega mesta in dežele od kake druge njemu zanimive strani. Potem drevi v avtomobilu čez Gorenjsko in Dolenjsko, se udeleži slavnosti odkritja Krekove spominske plošče v Selcih, obišče domove in grobove naših pesnikov in pisateljev, se zanima za vse, kar vidi in sreča, in zna izbrati momente, ki ti res na mah pričarajo celo situacijo ali karakteristično pokrajinsko ali kulturno potezo. Čitajte samo z menoj: »Von Bauernfuhrwerken mit tra-benden Gaulen davor wimmelt die Gegend. Kleine Wagelchen mit einer Familie besetzt, statt-liehe Leiterwagen, ungehobelte Bretter als Banke darauf; wie Vogel auf der Stange sitzen alte Miitterchen und rotbackige Dirnen, verquere Ge-vatern und frische Burschen nebeneinander. — Die Wallfahrtskirche zu Brezje mit ihren wunder-tatigen Wirkungen lockt heute, am Marientag, die Glaubigen aus der Nahe und der Ferne.« In tako se vrsti pred vami sličica za sličico in izza njih se vam smehlja obraz domovine, ob njem pa pisateljev, ki niti en moment ne zataji svoje osebnosti. Kakor je ta knjiga v svojem skrajnem subjekti-vizmu sicer enostranska, ti umetnost pisateljeva od strani, ki si jih je izbrala, poda vseeno značilno sliko in pristen vtis in mogla bo vzbujati edinole simpatije do nas povsod, kamor bo zašla v tujini.
Frst
Miroslav   Krleža:    Tri  kavalira  gospodjice
Melanije. Tisak »Tipografije« D. D. u Zagrebu. 1920.
Krleže »staromodna pripovijest iz vremena kad je umirala hrvatska moderna« je spričevalo plodne in močne pripovedne darovitosti v zvoku drzke, mnogokrat že ne več dostojne veristike in v slogu najhujšega zagrebškega pouličnega besedja. Morda je Krleža res zamišljal študijo psihoze mladega brvatstva v prvem desetletju novega stoletja. Kar je ustvaril, seveda ni ne Sanin ne Dostojevski v Besih, je samo karikatura, literatura in srednje vrste> duhovita satira. Lica v delu so sicer plastična, a so le iz ateljejske luči, bolj nego individualnost tipi z debelo nanesenim in celo tradicionalnim barvilom romantičnega satirizma in konvencionalizma. Prav malo je globljega duševnega potopljenja, medlo se začrta nekaj socialnega problema kakor bežna senca lahke meglice in ugasne v praznoti breztematičnosti, v »vacu-amu« vsebinske morale. Dejanje se završi s har-
lekinsko drzkostjo tistega »inflagranti-škandala«, ki je tako star, kakor je pri nas še vedno novo berilo Maupassantovega »lepega Jurija«. V Me-ianiji je »des Pudels Kern« lutkarstvo stare, srednje in nove dobe, ob Trninovem dnevništvu se ne morem prečuditi naiviteti Krleževi, ki "oči-vidno ni po »Idiotu« še spoznal, kaj je duša hektičnega junaka, patologija sušičnih ljudi. Nekaj fantazije v nabrekli figurnosti novega marinizma ni še daleč problem tega naturalističnega motiva. Prav »staromodno« jasna sta sicer Novak in Fintek, in še Puba Vlahovič. V dnevih, ko slovstvo prav nič več ne zmore dra-matičnoživih lic, je seveda tudi to nekaj. Da bi v Krleži le toliko prostaško ciničnega besedja ne bilo, ki boli tudi človeka, ki že ni več tako mladostno krvav pod kožo. Vrag vzemi Wedekinda i, dr., židovstvo so. Ali Hrvat Krleža služi domačemu židovstvu? Ali res misli, da iz omenjenega vzdušja bogati hrvatsko knjigo? Kriines i. dr. naj ga hvalijo, pa četudi celo do Berlina, hrvatska knjiga ga ne bo. Tudi v satiri se pošten umetnik ne zametu j. In če sem pri Mašiču (»Deda Joksim«) omenil, da je treba tudi pisatelju satir — ljubezni, ponovim pri Krleži in dodam: Ljubezni in mnogo etične  zrelosti  in zdravja.              Dr.  I. Pregelj.
Dr. Mirko Deanovič i An te Petravič: Antologija   savremene   jugoslovenske   lirike.   Iz-
danje knjižare Vinko Jurič. Split, 1922. Str. 336. Antologija, ki sta jo poslala v svet Deanovič in Petravič, obsega Srbe, Hrvate in Slovence in se tedaj označba Jugoslovanske' lirike giblje v državnih mejah naše kraljevine. Ali moramo tudi v umetnosti zatajiti Bolgare? Čez tri literarne generacije sega izbor in je paralelno podan, držeč se razvrstitve ustavno določenega reda SHS. Po številu imen sodeč sta avtorja hotela biti pravična ravnovesju »plemen« (dasi pogrešiš n. pr. Cimpermana, Trinka, Opeko, Maistra, Preglja, Bevka, Samca, Kosovela in še celo vrsto drugih starih in mladih Slovencev), pri podajanju pesmi pa sta bila, kar se tiče nas, nesorazmerno skopa ali kritična — ne vem, kateri izraz bi bil boljši. In še med Slovenci: Aškerc lirik ima v antologiji 8 pesmi, Gregorčiča pa predstavita s 5 in Medveda s 3 in še te so Samoti, Volosko in Kaj  si tak!
Pri modernih in mlajših sta sicer radodarnejša, a glede kritičnosti in okusa govori dovolj jasno Moletov de profundis, ki ga objavljata v Glonar-jevi redakciji!                                    Joža Lovrenčič.
UMETNOST.
Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga izdaja Umetnostnozgodovinsko društvo v Ljubljani pod uredništvom dr. Izidorja Cankarja, je dovršil svoj drugi letnik.
Ves letnik je z edino izjemo Moletove študije »Bizantinska figurativna umetnost VI. sto L« posvečen domači umetnosti. Mole kon-štatira najprej, da ima vsa bizantinska umetnost 6. stol. skupne poteze v slikarstvu, plastiki in 93    oi namentiki.   Zgrajena   je   na   helenisticnih   tra-