(Konec.) Hubad je prišel službovat v domačo deželo šele 1. 1895., ko je na izrečno prošnjo naučnega ministrstva prevzel ravnatelj stvo moškega in ženskega učiteljišča v Ljubljsni. Na Dunaju so mu dali zagotovilo, da pride lahko vsak čas nazaj, ako bi mu v Ljubljani ne prijalo, Hubad pa ni več ostavil Ljubljane, kar dokazuje, da je dobil v središču slovenske zemlje delokrog, kjer se je dobro počutil in kjer je lahko razvijal svojo delavnost — to tem lažje, ker ga je ščitil Dunaj ter mu dajal moč njegov vpliv nazgoraj in naspodaj. Kot gimnazijski profesor je služboval  v Ptuju in Gradcu, potem pa je bil pozvan za referenta v naučno ministrstvo, kjer mu je bil sotrudnik rojak dr. Primožič, sedaj deželni šolski nadzornik v Dalmaciji — vljuden in simpatičen niož, postrežljiv pospeševalec slovenskega šolstva. Dasi je Hubad prebil vsa svoja mlajša leta v tujini, v nemških ali poneinčenih krajih, vendar ni njegovo narodno prepričanje nikoli omahcvalo ali celo omahmlo iz svetlega okvirja značajnosti: Hubad je ostal Slovenec kot dijak, suplent, profesor, referent, ravnatelj, deželni šolski nadzornik in dvorni svetnik! Vse svoje žive dni je hrepenel pomagati slovensliemu šolstvu do razvitka in napredka. Vse svoje žive dni je objemal slovensko mlad.no z iskreno Ijubeznijo. Bil je od mladosti do zadnjega diha Slovenec z dušo in telesom! Celo njegova vizitka, pripeta na vratih njegovega urada, je govorila, da posluje v tisti sobi slovenska korenina! In ko je stopil v pokoj, ni sklenil rok navzkriž, temveč se je lotil z mladeniško vnemo in živahnostjo, s požrtvovalno ljubeznijo dela v enem naših najodličnejših kulturnih zavodov — v »Glasbeni Matici", ki ga je poklicala kot predsednika v svoj odbor. Za pravico in veljavo slovenskega jezika je vedno delal in govoril z neupogljivo možatostjo in odločnostjo. Stoječ na temelju veljavnih določb, je branil zakonito priznane svoboščine slovenske besede nasproti birokratu ali politiku, ki našim narodnostnim težnjam nista naklonjena. Boji sicer mirnega, a v takih primerih razvnetega in neizprosnega Hubada za neoskrunjen značaj slovenskega šolstva niso dvigali viharja v široki javnosti, nego so pomagals resnici in pravici do zmage tam, koder imajo v rokah usodo naše osnovne narodne kulture! In ko bi še mcgla govoriti Huba dova onemela beseda z močjo in prepričevalnostjo uradne osebe, tedaj bi nikoli in nikjer v naši deželi ne grešili proti načelu, da se sme glasotn zakonitih določb, ki jim še nihče ni vzel veljave, začeti s poukom drugega deželnega jezika šele tedaj, ko je šolska mladina v branju in pisanju v materinem jeziku dovolj izvežbana; kar pa pred tretjim šolskim letom ni mogočc, ako se nečemo izpostaviti nevarnosti, da ne damo mladini temelja, ki je šele na njem mogoča zgradba osnovne in splošne izobrazbe, (Primeri Heinza str. 107. in 111 !) Ko bi zmogli Slovenci odlikovanja, bi na Hubadovih prsih visel tudi križec naše častne legije! Pred Hubadom je bil ravnatelj Ijubljanskih učiteljišč Blaž Hrovaih, ki je 1. 1893 umrl. Vsi, ki smo se izobraževali pod njim, poznamo Hrovatha, kakor bi ga še sedaj gledali pred seboj. Kadar je prišel v razred namesto blage duše, sedaj že pokojnega Vilibalda Zupančiča, ki je poučeval pedagogiko, na učiteljišču najvažnejši predmtt, nam je natančno povedal, katere besede ali celo stavek lahko črtamo v tem in tem poglavju. Sicer nam ni delal krivice. Po Hrovathovi smrti je prevzel začasno vodstvo zavoda izvrsini metodik in nasproti dijakom pravičen mož, profesor Viljem Linhart, ki si je kot urednik in izdajatelj vsakoletnega BDeutscher Kalender fur Krain" prjdobil sloves stebra kranjskega nemštva. Šolska oblast se dolgo ni mogla odločiti, ali naj Linharta definitivno potrdi na njegovetn mestu. Kakšni vzroki, osebe in vplivi so vse odločevali, tni ni znano. Res je, da je prišel 1. 1895 v Ljubljano Hubad, a Linhart je odšel kot deželni šolski nadzornik v Gradec, kjer živi še danes, a prihaja vsako leto v dolenjske Toplice, kjer se z našim tamkajšnjim tovarišem nadučiteljetn Matkom rad spominja tedanjih časov in se z njim razgovarja o bivših svojih učencih. Hubad se je kot ravnatelj učiteljišča lotil svojega posla z vso resnostjo in energijo. Vajen dela, ga je imel tu čez mero dovolj. Saj ni vodstva zavoda, ki bi imelo toliko različnega in vendar k eiiemu smotru stremečega poslovanja, nego ga itna učiteljišče, ako hoče biti res- vzgojevališče učiteljskega naraščaja. Učiteljišče mora biti nek?ka visoka šola, ki pripravlja direktno za bodoči poklic in mora po svojem vodstvu in po svojem učnem osobju dajati gojencem to, česar jim ne more nuditi njegova pomanjkljiva organizacija, ki so se za nje preosnovo učiteljska strokovna združenja, žal, zaman trudila. Pri nastopih, pri poizkusnih lekcijah, na konferencah, na zrelostnih in usposobljenostnih izpitih, pri ho^pitacijah, na uradnih učiteljskih skupščinah, na šolskem vrtu, v svojem uradu ter v strokovni knjižnici je dobil zadosti prilike in pripomočkov, da se je učil sam, da je mogel učitt druge. Pravijo, da je Hubad večkrat sedel pozno v noč v svoji piS3rnici in študiral. Moral je imeti mož trdno in najboljšo voljo, podžigano od veselja in Ijubezni do stvari, da je preko dostojanstva svoje službe dvigal in poudarjal odgovornosti polno ter iz strokovne izobrazbe izvirajočo vzgojevalno stran svojega poklica! Kar je videl in slišal na obeh vadnicah, to je smatral za zgled in vzor popolne ljudske šole. A na vse ljudske šole v deželi ga ni mogoče prenesti. Tako teoretično izobražen se je počutil popolnoma^v svojera elementu, ko je stopil po Josipu Šumanu na mesto dcželnega šoiskega nadzornika (1. 1901), medtem ko je njegovo mesto na učiteljišču prevzel Levec. Začel je z reformami pri ljudskem šolstvu : odprava božitfnih počitnic in prostih semanjih dni, odprava odličnjakov pri končnih letnih razredbah, začetek rednega pouka takoj prvo uro šolskcga leta, uvedba farmalnih stopenj in formuiaih stavkov — to in ono, onako in ovako, česar ni treba niti danes, niti nikoli več ponavljati! Završalo je, zašumelo je, visoko so udarili valovi, preteč temu in onemu — gore so se tresle. . . . In kakor rečenD : Hubad je imel najbolj šo voljo, toda — slabe svetovalcc! Ampak toliko mcža je biio v njem, da je moško zagovarjal svoje nazore. Razvila se je živahna polemika za in proti v besedi in pismu. Na eni strani je stal Hubad, na drugi v tej pravdi naš tribun — V i k t o r B<ežek! Poslušali smo predavanja v Narodnern domu v Mestnem domu ob skupščinah S Š. M., brali smo v .Popotniku« 1. 1903. in 1904. zagcvore in ugovore — imeli smo nekakšno ped?goško-didaktiško vojno, vojno za načela, ki ni bila brez zanimivosti, ne brez ostrin in udarcev, ki je zahtevala tudi svoje žrtve in je zlasti nas mlajše razvnela do neustrašenega zagovarjanja svojih idej, do brambe pravic in častt slovenskega učitoljstva! Naša razpaljena kri je zakipela do reakcije. Nismo mogli dovoliti, do bi tisti, ki so se skrivali za Hubadovim hrbtom, cepili na nas polena in na naš račun dlako. Ce je bilo v Hubadovih refonnah nekaj višjega, znanstvcnega. utemeljenega, so majhni Ijudje njegove preobrazbe tirali vsekakor prcdaleč, naravnost do banalnosti in smešnosti, ki sta na eni strani profanirali veličino vzgoje in pouka, na drugi strani pa tratili in ubijali dragoceni čas ter dvigali obliko nad vsebino, način nad uspeh! Ako je mačka lovila miš v skoku, namesto da. bi mačka v skoku lovila miš, je bilo s tem uničeno vcličastvo formuliranega stavka, in nobeno zagovarjanje ni ni^ pomagalo: kriv si bil sodbe! — Se celo v dunajski vseučiliški knjižnici nisem iztaknii knjig?, ki bi govorila, da pregleduj zvezke šolski mladini na cesti in jo tamkaj izprašuj o tem in onem. — 1.1, d. — Niti danes, niti nikoli več besede o tem! Bilo je in ne pride več! — Ponavljam to zategadelj, da dokažem, kako nujno in potrebno je bilo ugovarjali, in da dokažem, kako moški in plemenit ztnčaj je bil pokojni Hubad. V »Učiteljskem Tovarišu" in v ,S!ovenskem Narodu" sem tisti čas priobčil vrsto člankov, ki so izražali mnenje ogromne večine slovenskega učiteljstva. Da ne bi krivde očitali nedolžnim, sem se pod svoje članke zapisal s polnim imenom, hoteč s tem povedati, da prevzamem zanje vso od- govornost. Kakor so ti članki zbudili na eni strani zadoščenje, tako so provzročili na drugi strani zamero. Pravda je dospela do viška — t'a so postala vroča. Koncem šolskega leta 1902/3 je bila razpisana na mestni nižji realki v Idriji služba učitelja ravnokar ustanovljenega pri pravljalnega razreda. Prosil sem za to službo, jo dobil in jo začetkom leta 1903/04 nastopil kot prvi učitelj imenovanega razreda. V lelu 1903. — v velikih počitnicali — se je izvršila v deželnem šolskem svetu na Kranjskem izprememba: razdelili so nadzorstvo srednjih in ljudskih šol ter itnenovali Levca za deželnega šolskega nadzornika, ki je prevzel ljudske šole, Hubad pa je obdržal srednje šole. In ker je bil moj razred priključen srednji šoli, me je dobil v roke — Hubad! Radoveden sem bil, kako se bova pogledala, ko si prvič stopiva nasproti. To se je zgodilo začetkom meseca grudna. Hubad je bil v mojem razredu zdržema tri ure. Na konferenci me je obdelal tako temeljito, da mi je prihajalo vroče. Pred seboj je imel polo papirja, na tem papirju pa so bili napisani moji — grehi. Hudo je tolkel po meni. Mislil sem si: »Fant, tak pa le nisi! Zdaj se odreži ali pa nikoli!" Bila je nevarnost, da vsaj mojemu razredu ne prienajo pravice javnosti, ako obvelja nadzornikova sodba. In moja čast! In moja eksistencal Bogme, nisem štedil z besedami. Odgovarjal sem mirno, z dokazi zavračal očitek za očitkom. Ko sem bil gotov, je vzel Hubad v roko svinčnik in je z njim potegnil debelo črto po usodni poli ter dejal: nNo, dobro! Pa ne bomo tega postavili v zapisnik!" Tako sva se možato pomenila in poravnala Spoznal sem, da je Hubad cenil odkritosrčnost in odločnost ter da je bil dostopen nasprotnim nazorom. Od takrat mi je bil naklonjen, kar je večkrat posvedočil z uslugami, ki mi je bil z njimi na razpolago, kadarkoli sem potrkal na njegova vrata. Vihar se je polegel. Levec je vravnal ljudsko šolstvo na podlagi svojih bogatih izkušenj; pretirane zahteve formalnega značaja so padle v koš, dobili smo božične počitnice v starem obsegu nazaj — Levčeva avtoriteta je bila jačja od podpisanega papirja, o čemer pa sem govoril že zadnjič. Prišle pa so druge nadloge in težave, ki so nas trle vse do današnjega dne, a nas niso potrle. Vem le toliko, da se je tako Levčeva kakor Hubadova simpatija obrnila na našo stran in je ostala na naši strani, dokler nista moža umria. Kako je Hubad gospodaril na polju našcga srednjega šolstva, o tem ne pristoja sodba meni. Govorim le o tem, kar sem videl sam. Zato pa smem trditi, da mu je bila idrijska realka, po svojem ustroju in učnem jeziku najizrazitejši naš slovenski srednješolski zavod, najbolj na srcu, Da je bila nižja realka razširjena v višjo ter končno podržavljena, to pripisujemo v veliki meri Hubadovi zaslugi. Naši nprijatelji4t so bili v dvomu, da se to posreči. Tudi zaradi mene so bili v skrbeh. Eni so me pošiljali v Dalmacijo, drugj so me kratkomalo postavljali na cesto. Toda vse se je izteklo in se izteče dobro in prav, zakaj logika zgodovine sfnkcionira prej ali slej pravilnost ravne potil(»Iniormation"). Dokler je bila realka v Idriji še mestni zavod, je prihajal Hubad k nam redno vsako leto že meseca decembra, tako okrog 4., ko je tu lokalni praznik sv. Barbare. Ostajal je pri nas navadno po ves teden. Nadzoroval je vestno in temeljito vse razrede, vse učitelje in vae predmete. Napraviti je moral brž ob začetku šolskega leta svoje poročilo, ki je biio od njega odvisno, ali dobi zavod pravico javnosti ali je ne dobi. Šlo je vsako leto brez zadržka — dokaz, da je bila dolžnost storjena v polni meri. Zavod je bil nov lep: Poslopje moderno, čedno, vabljivo, oprava elegantna, vsi kabineti in obe knjižnici brezhibno urejeni in bogato založeni, razredi ne prenapolnjeni, naši uspehi dobri, disciplina v redu, harmonija v učiteljskem zboru naravnost vzorna, poslovanje ravnateljstva točno in korektno —¦ tako je šola sprejemaa leto za letom nadzornika Hubada. Tista leta sem jaz poučeval na zavodu petje, dijaki sami so sestavili orkester. Dobili smo kako pripravno igro — nekaj sem jih napisal sam — pa smo se vadili in učili, da je bilo veselje. In na praznik 8. grudna smo napraviii koncert z gledališko predstavo na korist Dijaškemu podpornemu društvu. Vsake take priredbe se je udeležil tudi Hubad in je imel za to, kar je videl in čul, vedno pohvalno besedo, ki je bila dijakom v veselje in ponos. Bili so lepi časi neprestanega dela, idealnega soglasja in bogatih uspehov, pa tudi priznanja, kar naposled ni postranska stvar, ker je treba učeči se mladini dvigati voljo ter razvijati in utrjati energijo. Kar je videl Hubad zunaj in znotraj šole, to je napravljalo nanj najpovolnejši vtisk, zato je umljivo, da je bil idrijski realki posebno naklonjcn ter jo je negoval in pospeševal kolikor je bilo v njegovih najboljših močeh. Bil je idrijski realki in s tem mestu Idriji, ki je za svoj zavod žrtvovala stotisoče, v resnici prijatelj. Ocenjevanje dela, ki ga je pokojni Hubad z uspehom objavljal na literarnem, zlasti na jezikoslovnem polju, ne sodi v ozke meje tega nekrologa, ki sem ga takisto posnel iz svojih spominov nanj. Ko so izšle njegove, oziroma Schreinerjeve Čitanke za ljudske šole, je la list obširno pisal o njih. Deloval je Hubad tudi v mladinskem slovstvu ter je dajal svojim spisom te vrste patriotično in narodnopravljično vsebino. Nekaj teh Hubadovih knjig je izdala CMD. Ko sem ga malo pred vpokojitvijo po opravkih obiskal v njegovem uradu, sva brž po končanem pogovoru začela razpravljati o našem mladinskem slovstvu. ,,Kako gre v teh časih in razmerah z vašo tiskarno?" me je vprašal. — nNič hudega! Ko bi nam vojna ne pobrala skoro vseh uslužbencev, bi ne bilo nobenih skrbi. Ampak težave so, ker nima kdo delati," sem odgovoril. Potem mi je razodel, kake načrte snuje glede na mla dinsko našo književnost, ki naj podaja našemu naraščaju strokovne izobrazbe in jo usposobi za življenje. Veselil se je svojc vpokojitve tudi zato, da bo mogel te načrte uresničiti, računajoč pri tem na pomoč »Učiteljske tiskarne". — Ni mi znano, koliko načrtov je izvedel v dveletni dobi svojega pokoja, a značilno je za Hubada, da je hotel večer svojega življenja posvetiti izobrazbi slovenske mladine, kakor je mislil nanjo takrat, ko je začel mlad in krepak mož delovati za nje vzgojo in pouk. Z ideali resničnega slovenskega rodoljuba je stopil na pot svojega življenja, z njitni je legel v grob. Naša skrb bodi, da dediščino otmemo in z njo obdarujemo tiste, ki jim je namenjena! Levec in Hubad sta se z lastno silo pospela do mest, ki sta jih zavzemala v slovenskem kulturnem svetu. Na čelo našega šolstva ni ju pcstavila nikakršna protekcija in nobena politiška moč, ki dostikrat ne vpraša niti po zmožnosti ali usposobljenosti, nili po stvarnih razlogih, temveč ji je dovolj, da uveljavi svojo trmo. Ni vselej sreče in blaginje, kadar delujejo politiške si!e; posebno velja to z ozirom na šolstvo. Levec in Hubad sta imela svoje napake, kakor jih imamo vsi, ki živimo človeško življenje. Toda pred pogreški stoje dobrota, sila duha, plemenitost srca in iz njih izvirajoča dejanja, ki'jitn odkaže pristojno mesto vrednosti in časti kulturna zgodovina naroda! V vsaki kulturni zgodovini pa stoji poglavje o šolstvu na odličnem mestu — tako tudi v naši! In čim manjši in šibkejši smo v primeri z drugimi prosvetnimi narodi, tetn škropuloznejši bi morali biti ob izberi mož veljakov, ki s svojo izrazitostjo, iniciativo, duševno silo in značajnostjo pišejo nova poglavja v našo kulturno povestnico ter kažejo pota ia sredstvo, ki po njih in z njimi odpiramo svojemu narodu vstop na široko polje uspešnega tekmovanja z vsemi drugimi kulturnimi plemeni! To je, kar moramo hoteti vsi Slovenci iz ljubezni do naroda in njegove bodočnosti! Ako bi pa pred stvarnost, skupnost in celoto postavljali kaj drugega iz kateregakoli nebistvenega, nestvarnega ali celo samopašuoupornega vzroka in povoda, potem se ne bomo smeli čuditi, in ne bomo smeli jokati, ako nas izobraženejši in samozavestnejši, in zato silnejši sosedje zmeljejo v kulturni tekmi, ki je — vojna bodočnosti! E. G a n g 1.